Wednesday, November 30, 2011

Jaz bulemik!

Bruhala sem.
ura  je 1 zjutraj in najnovejsa fora bulemika v meni je, da me zbuja sredi noci in me spravi na stranisce.
To mi pocne vsako noc. Izmucena sem. In to verjetno zato, ker mi cez dan ne dam miru, in se nima casa usajat. Zjutraj vstanem, prvih 30 minut se pocutim super, ko pa je cas za jutranje srecanje z ljudmi,mi volja zacne popuscat. Danes sem celo uspela izvesti trik, da sem se, predno sem sla v kuhinjo, stusirala in zelo uredila. To mi je prineslo dovolj moci za kuhanje jutranjega caja in hiter pobeg ven. Pokllicala sem prijateljjico, ce se dobi z mano na caju, in v meglenem dopolnevu sem se odpeljala v mesto, in dan ponovno prezivela s svojo prijateljico. Sledili sva obcutku, klepetali, se brez omejitve smejali in se pustili mrazu, da naju do kosti premrazi. V casu kosila sva si privoscili torto, zaupala sem si in pojedla 1 kos nasitne veganske torte, ki mi ni bila dobra, ceprav vem, da tam dobis najboljse veganske torte v mestu. Po hitrem postopku sva se z dolgimi obrazi, povesenimi nosovi in nezadovoljnimi trebuhi odpravili nekam na varno...v bazar trgovino v mestu, kjer sva se do dobra spocili od celega sveta. Magicen prostor v mestnem vrvezu. 
Odpravila sem se na terapijo, ki je bila neprijetna tako kot ponavadi. Govorim o svojih lepih dneh in o dneh, ko sama sebe strasim do konca. Moja trenutna jamrajoca tematika je "zakaj ne dojamem, da sem bulemik. Zakaj nicesar ne cutim? prevec se silim. Zakaj se ni konec?kdaj bo konec? kdo sem? zakaj sem taka? zakaj bruham vsak dan kljub temu, da se ne pocutim zelo grda? zakaj ne morem normalno jesti? zakaj so ljudje take riti? bla bla bla v neskoncnost!" 
po terapiji se dobim se s prijateljem na caju, saj si ne upam domov. Do sedaj sem se 6x ze zasrala in sla naravnost domov, a je bil rezultat katastrofalen-naziranje,bruhanje, burhanje, naziranje... danes sem se odlocila, da poskusim nekaj novega.... po terapiji ne grem takoj domov. Ma mi je bilo super se malo bluzit in normalno zivet, moram priznati. Ko sem prisla domov, sem bila zelo lacna. Zaradi unicenih zob se zadnje dni zelo trudim, da preprecim naziranje vsaj takrat, ko je to mogoce, zato sem si danes naredila sendvic in ga pojedla v sobi. Po sendvicu sem se ustavila, nisem jedla nicesar drugega, niti se nisem pretirano najedla. Pocutila sem se vredu, urejala sem vse potrebne stvari pred odhodom na Novo Zelandijo, nakar me je v zelodcu zacelo mocno stiskati in peci. Pekoca bolecina v zelodcu me je odvrnila od obveznosti... prepoznala sem ocitno spremembo v svojem pocutju. Odlocena, da preprecim najhuje, sem se stusirala, si naredila caj, pila dovolj vode, vitamine,si nastavila svojo najljubso glasbo, pospravila sobo......a z vsakim korakom proti boljsemu pocutjju, sem tonila globje...ze nekaj casa se ne borim z bruhanjem vec, enostavno bruham. Danes sem se po 14 dneh neborbe prepricevala, da se mi ne izplaca, da nebi, da noce, da me bo vse bolelo, da sem ze utrujena, naj me pusti primiru...ampak sem bila tako kot ze vse "vesele" dni izredno lahek plen. Ni mi bilo treba reci dvakrat, ze sem bila na straniscu, bruhala po sebi, po tleh, mimo stranisca, v stranisce....ful smrad je ogaben, ne prenesem ga. Bruhanje je intenzivno, bendar hitro. Surovo bruhanje, brez pretiiranih dram in prepriranja, ponizevanja in samosovraztva. Le grozno, agresivno in neskoncno bruhanje. Sem v nekem pol budnem stanju. Ko zagledam svvoj obraz v ogledalu, podobo nasproti vprasam "Mi alhko poves zakaj je bilo pa tega treba?" snezno bel obraz mi odgovori: "ker brez mene nisi bulemik." ma kaj da ne, ce izgubim bruuhanje imam se vedno driskanje in izzivljanje nad jetri, ledvicami in crevesjem v ognju, kaj mi prodaja buce! 
Brezbrizen odgovor me seveda prizadane, ampak vem, da ima prav. Vem, da se bori z mano, da odtane pri zivljenju, naredil bo vse, da ga ne unicim. Telo me sili k bruhanju, in ima neverjetno moc nad mano, skupaj z bulemikom sta grozna! Ne pustita mi dihat. Kaznujeta me za 14 dni smeha in dobre volje, in za vse dni prej, ko sem se ju poskusala otresti! Zadavila bi ju. No, za zacetek bi ju le rada razumela, in cutila. Nikogar od njiju ne razumem in ne cutim. Vsak da je drugace, a vseeno ista vojna. Preizkusata me in moji zivci popuscajo. Ne da se mi vec pa ce je treba kozlat vsak dan naj se pa kozla vsak dan! jaz enostavno ne razumem in nisem dovolj pametna, da bi razumela to posast! Trudim se na vse pretege, preizkusila sem ze vse trike, katere sem se spomnila, a noben se ni deloval vec kot tri dni. V zadevi BULIMIJA NERVOSA sem nemocna, nevem kako naj sezem posasti v roko, se z njo spoprijateljim in se od nje poslovim.
Zgleda tako brezupno. Moja psihiatrinja pravi, da sem na dobri poti in naj se le tako naprej spremljam, poslusam. Rezultati so pozni, a nic za to. POTRPLJENJE??!?! Tega ne zmorem!

Najbolj boli, ko te dni pohajam zunaj, se imam lepo, se smejim,... in si mislim "spet se smejiiiiiiiiim!!! ok sem!!!" potem pa pridem domov in REALITY CHECK! Fuck you!  Boleca so taka spoznanja, in da bi se izognila tej bolecini, najbolje da se neham veselit? buaaaah NO WAY!! te dni brez depresije bom iskoristila naprej in nazaj!!!!

Cez nekaj dni bom pri fantu na Novi Zelandiji. Poletje. Toplota. Ocean. Sreckica?????   Zadnjic mi je prijatelj rekel : "O kolk sm ti fous kr poletje bos mela za novo leto!" pa se le grenko nasmejim in si mislim: "ma si ti nor al kaj!!! sploh ves, kaksno stisko meni predstavlja poletje? kako naj se spravim v kopalke in kako naj nosim kratke majcke?" Zjokam se vsak dan, ko le pomislim na to. Danes zjutraj sem se po vcerajsnjem nocnem praznjenju zbudila ne-debela, z ravnim trebuhom, ki me je seveda razveselil, prvic veselila, da grem spet na pot. Ze po zauzitju jutranjega caja sem se premislila in se zjokala prvic! potem drugic in malo prej se trtjic! Fuj!! Kako naj tako ogabna hodim na pol gola in kako naj se tako ogabna slecem pred fantom!?!?!?!??!?!? ja ja ja!! seveda me ljubi tako kot sem in se mu zdim najlepsa na svetu.........ampak kaj ko to pri mojih kriterijih ne prinese nobene olajsave. Seveda se veselim, da bom spet s fantom, koga bruga kaj drugega.....ampak kaj ko to pri meni ne steje.....mene bolj skrbi, kako se bom jaz sprehajala v kopalkah med pingvincki! jooooj NAROBE SVET!!!!
Zaaaakaaaaaaaaaaaaj take muke?????  Zakaj!??? TO NI FER!!!! Zakaj me ta pasja bulimija tako sabotira?? HALO!!! K fantu grem!!! K cloveku, ki ga ljubim bolj kot vse drugo!!?!?!? Nocem nikamor, hocem se zakopat v tla in se nikoli vec prikazat!! Ni fer! ni fer! ni fer!
Mi se zavidas??

Te dni prejemam veliko komplimentov, kako sveze zgledam in neznanci mi povejo, da imam neverjeten nasmeh in nevem kako magicne oci...ironija! jaz pa dozivljam zivcne zlome in bruham na sekretu vsakic ko je treba dat maskaro na oci. Ko se zagledam v ogledalu, me zvije za 360 stopinj. Sovrazim svoje telo. Nisem lepa in nimam magicnega obraza. Kako tega ne vidijo. Zakaj jaz vidim svoj obraz tako drugace? in svoje telo? Kdo LAZE? Komplomenti so delikatna stvar. Zelo. Ko slisim komliment (slisim!) in ga sprejmem, se zahvalim z nasmehom in tudi zametek ponosa se prikrade. Ta pikica ponosa je grozno radovedna....takoj si zeli pred ogledalo pogledat te lepe oci in lep nasmeh....seveda odhitiva do prvega ogledala.....kjer caka razocaranje..... nikjer lepega nasmeha, le neka popacena podoba in nikjer zivih oci, le neke grozne bunke, ki jih pac potrebujem. Spoznam, da sem grozna, in da so se mi zlagali. Razocarana sem kot pet letna puncka. Takoj za tem sledi bruhanje, za bruhanjem naziranje, za naziranjem bruhanje.... razen te dni, ko je naziranja nekoliko manj. 

Pisem, pisem, pisem .... nicesar ne cutim.... pisem le dogajanje. Prazna sem. Vroce mi je. Pece me grlo in pocutim se ogabo debelo. Ogaba!! 
I AM SUCH A FAILURE!


Kricala bi!!!!
Jokala bi!!!
Se bolj bi kricala in se bolj bi jokala!!!

Zalostna sem!

Osamljena sem!!




Saturday, November 26, 2011

objava iz osnutkov

Sladkih dni je zgleda konec. Cutim ze nekaj dni, kako mi energija in volja pojenjata. Vsak dan teze zaspin in vsako jutro se teze zbudim, ponoci pa me preganjajo nocne more in zadnja aktualna pogruntavscina bulemika v meni je, da me sredi noci zbudi in gre bruhat. Ob pol petih zjutraj me zbudijo krci v trebuhu, nisem pripravljena na zabavo na wcju po treh urah spanja, niti slucajno. Krci ne pojenjajo in crevo postaja cedalje bolj glasno. V pol spanju odkorakam na stranisce, grozno mrzlo je, in z zaprtimi ocmi se usedem na straniscno skoljko. Iz mene se ulije, krci so grozni, saj nimam cesa za izpraznit, ker prejsnji dan nisem jedla skoraj nic. Telo postane mrzlo, tako kot ponavadi, glava razbija in bolecina mi kar hitro odpre oci. Iz oci lijejo solze in drhtim. Vse me pece in tako pocasi gre vse. Vstanem, grem v sobo po debelo jopico in nimam casa za nicesar drugega, ze tecem nazaj. Zadnje tedne me tako grozno bilojo sklepi, da se komaj premikam, sploh levo koleno. Zdravnica pravi, da je to zaradi kisline, ki se mi nabira v sklepih.
Nemorem kontrolirat dogajanja in blata ni vec za izlocit, ampak odvajala se vedno delujejo, zato se nemocno zvijam na skoljki. Pozdravijo me spet hemoreoidi in vem, da mojim mikam ne bo konca. Postane mi slabo, slina se mi nabira v ustih, in komaj zadrzujem bruhanje. Hitro se oblecem, potegnem vodo in upam, da mi bo uspelo naredit pomemben obrat pravocasno. Ne usem. Bruham mimo stranisca in po sebi. Vsa cistila in krpe imam seveda na dosegu roke, tako  le stegnem levo roko in zagrabim "bruhasto krpo" in pobrisem, kar je najhuje. Ponovno se usedem nazaj in nadaljujem z zvijanjem na straniscu, in bolecini ni videti konca. Cutim mocan pritisk v ramenih in vratu, noge pa se mi ze od samega zacetka tresejo. Ko zgleda, da sem koncala, za sabo pospravim, si umeijem zobe in popijem pozirek vode. Zagledam svoj obraz v ogledalu, grd je, bled je, prazen je. V zelodcu me ponovno sunkovito stisne in le nagnem se nad straniscno skoljko, prst v usta in spet bruham. Ni vec kaj za pobruhat, zato je napenjanje res grozno. Se vedno mi je grozno slabo od odvalaj in smrdi po bruhanju. Komaj se premikam. Hemoroide ublazim z ledeno mrzlim umivanjem, vendar porabim 15 minute, predno sem sposobna malo bolj pritisniti na bule. Potem pa novih dvajset minut, da je vsaj malo ucinka. S tezavo se priplazim do sobe, se vedno se tresem in se vedno mi je slabo. Razen bolecine ne cutim nicesar. Po nekaj minutah se zavem, da je moja tako potrebna noc unicena zaradi odvajal. Ponovno vstanem, odprem predal z odvajali in jih vrzem proc. To sem storila ze tolikokrat prej in vedno padla nazaj na isto pot, tako res nimam upanja, da bo tokrat kaj drugace.
V postelji se ne morem pogret, na sebe vlacim vse odeje, ki jih imam, vsa oblacila, sale in nogavice... se vedno me grozno zebe. Oci so tako utrujene, ko bi le lahko spale, a glava dela svoje. Pogledam na uro, ura je 6zjutraj. "prosim, zaspi!" si govorim. nemorem.  Zacnejo me bolet zobje in celotna celjust. Takrat postanem obupana in sprasujem se "kaj je narobe z mano? kaj je narobe z mano?" Nobeno custvo ni mocno, nic ni zivo v meni.
Prijateljii posljem sporocilo: "u may delete this msg is just for me coz am very down!! In the middle of the night having hard times with bulimia...its catching up with me :( puking vs running stomach: puking is the easiest!! i threw pills away :/ feeling sick n weak!! Fuck u bulimia! I just cant take the fact I am bulimic! Just can't!! :( need some space and sort out things! fuuuck!!!!!"
ja, res je! bruhanje v primerjavi z driskanjem je mala malca. moja odvisnost znotraj odvisnosti je krvava!!! Dobesedno. Moja odvisnost znotraj odvisnosti mi krade zivljenje, pospesuje mojo bolezen in jo poglablja. Unicuje moje notranje odgane, predvsem jetra in ledvica. Zaradi odpovedi jeter lahko umerm zelo hitro. Zakaj??????zakaj??????nimam moci, da bi se tega zavedala dovolj mocno, da bi prenehala s tableti, jih vrgla stran in tako naj bi ostalo!?! Zakaj me unicuje?

Po nekaj urnem razmisljanju koncno omagam in zaspim. Spim novi dve uri in pol in ko se zbudim, si zelim, da bi lahko prespala ta dan. Moja dusa ni eno s telesom, ne pocutim se ziva. Ne dotaknem se svojega telesa, nemorem se videti v ogledalu, saj je moj obraz prevec izmucen. Ne cutim nicesar. Ne slisim nicesar. Potrebujem tisino, da bom uspela slisati svoje misli. Nemorem nikamor. Glava me boli tako grozno, da nevem vec kaj naj naredim. Izogibam se painkillerjem, saj na njihovo ucinkovitost racunam, ko me mucijo zoboboli. NIkoli prej nisem vzela enega lekadola, sedaj brez naglesinov nemorem prezivet. Bojim se, da se bo telo navadilo na njih in ne bo dovolilo, da ucikujejo. Potem je po meni. Prisezem, da bom brez proti bolecinskih tablet umrla.

Kljub intenzivnem delu na sebi in prebolevanju bulimije nervose ne morem in ne morem sprejeti dejstva, da sem jaz bulemik. Ne razumem. Kot da je okrog mene nevidem scit, skozi katerega niti moja pamet ne more. Ne stekam!! To nemore biti res. Celo se mi zdi, da se prevec trudim zivet normalno, in tako sploh nimam casa razumet in sprejet, da imam bulimijo,. Nevem, kaj je prav. Potrebovala sem toooooliko casa, da sem sprejela, da sem presibka za razne aktivnosti, in v trenutku, ko sem sprejela dejstvo, da si moram dati malo casa, da se pozdravim in potem nadaljevati z naprimer yogo, sem imela obcutek, da imam kontrolo nad boleznijo, jo razumem in kontrola prinese samozavest, samozavest  prinese akcijo, akcija prinese spoznanje, da sem se motila! in taki udarci zivljenja so veliko bolj boleci od samega bruhanja in naziranja.
Tezka je pot do spoznanja, da moram biti potrpezljiva s sabo...potrpezljivost v tem primeru je neznost, tega pa ne zmorem, saj sem ves cas gojila samosovraztvo in ne samoljubezen!
Nimam potrpljenja, nimam vec moci. Se mi bo zmesalo, ne da se mi vec, utrujena sem. Zakaj, zakaj zakaj???
Nekako sem uspela namazat oci, a se mi je kar meglilo, ko sem gledala podobo v ogledalu. Jezna, ker mi maskara danes ne pomaga, posljem sporocilo prijateljici, da jo se dobiva zvecer, ker potrebujem mir in pocitek. Nemorem iz hise, nicesar ne slisim. Nicesar ne cutim. Ne da se mi niti nazirat in bog ne daj bruhat. V sobi sem si naredila temo, da mi ne raznese glave, in pisem to objavo.
Misli mi norijo in skusajo povezati vse tocke med sabo. Ce ne bodo enhale kmalu, bom zakricala.

Oziram se posobi, toliko simbolike....pogledam vsak predmet posebaj, ne cutim nicesar. Vidim slike svojih otrok iz Afrike, ne cutim nicesar, vidim sliko svojega posvojenca, nic, buddha kipec-nic, afriske poslikave, ki sem jih dobila od prijateljev iz afrike-nic, yoga slike-nic, veliki izrezani srcki, katere sem dobila od otrok v vrtcu, kjer sem delala "teacher, i love you!" -nic, inspiracijske misli "Tega ne zmores!-JA PA LAHKO!" -nic, jutranje misli, zelje in obljube na plakatu na vratih - nic, moj lep zelen plasc, ki mi je prinesel toooooliko veselja in topline-nic, kartice, ki mi jih posilja fant....nekaj malega.... uglavnem, od mene ni nic!! Nada!! Nothing!! Puf, nic!
kako naj vztrajam, kaj naj naredm v takih dnek....naj bulim v zeljo "i wanna stop bulimia" dokler mi ne prebije in me katapultira ven iz sobe med ljudi??? Well, it aint working!! Toooooooooliko razlogov imam za smeh, toliko lepih stvari in idej....pa nic ne pride ne not, ne ven!! Se jamrat se mi ne da.

Razmisljam o ljudeh! Spet! Moja neskoncna stiska.....






Wednesday, November 23, 2011

Sladko-grenki dnevi

Bulimija in depresija sta tesno povezani, z roko v roki trpincita moje telo in glavo. Sta kot sestri dvojcici, le da se je bulimija rodila 5 minut prej, in je zato starejsa in ima vec besede pri dogajanju. Vcasih postaneta precej tekmovalni, katera bo vodila igro. Zdi se, da je te dni mocnejsa starejsa sestra, tako da je depresija nekoliko bolj tiho. Meni prav, seveda, saj ko mlajsa sestra ne tecnari, imam jaz vec miru in vec energije za druzenje s prijatelji in vec prostora za opazovanje svojih custev in tako si lazje pomagam.
Sicer so posledicno ti dnevi veliko bolj intenzivni in fizicno naporni, tako da kar cutim, kako pocasi postajam utrujena in depresija se ze pritozuje, da sedaj bi pa tudi ona se malo igrala.

Dnevi brez depresije izgledajo nekako tako, da sem cel dan zdoma, moje socialno zivljenje ne trpi prevec, veliko se druzim in ustvarjam, polna sem zagona in veselja, in seveda veliko bruham.
Vendar zadnji pobruhani in podriskani dnevi mi ne pridejo do zivega, saj nekako uspem zbrat moci in po bulemicnem napadu vseeno zapustit stanovanje. Vsaka stvar, za katero se odlocim, od mene zahteva neomejeno kolicino truda. Jutranje tusiranje mi vzame 30 minutne priprave zaradi pregovarjanja Ega z mano, zajtrk mi vzame novih 45 minut priprav, saj se moram sama s sabo pregovarjat: "pomisli, kaj bi jedla. Odpri hladilnik. no daj daj. vzemi jogurt. odpri jogurt. no daj ne zmrduj se. vzemi zlico. olupi banano. usedi se. pojej. pospravi." po zajtrku obvezno bruhanje, to mi ne vzame nikakrsnih predpriprav. Po bulemicnem skorajda ritualu, uredim tekoce stvari (ker ni depresije. ko je depresija, trpijo tudi poloznice) in se dobim s prijateljico na kosilu. Moja nova prijateljica iz italije je moja luc te dni, saj me vsak dan spomni, da se lahko vsaj v grobem otreses bulimije. Po kosilu se 5 uren cvek ob caju, veliko solz, smeha in odkritij. Vsakodnevne terapije in po terapiji cas za vecerjo. Nevem kdaj se bom naucila, da to ni dbra ideja, saj me ta pos-terapevska vecerja spravi na samo dno. Vedno se naziram in bruham nrez konca. Po bruhanju omagam in zadremam, prebudi me klic mojega fanta, kateri me vedno postavi toliko na noge, da se lahko odpravim se na vecerno druzenje s prijateljico.
Na poti v mesto navduseno opazujem naravo, ki te dni lepo pociva, zavita v meglo in spi pod debelo, krasno, sijoco odejo ivja in mraza. Opazujem ljudi, kako sebicno vihajo nosove, ker si je narava privoscila malo pocitka namesto da bi jih razvajala s soncem in barvami in zivljenjem...Nasmehnem se, in si mislim, kako lepo je biti jaz, s posluhom do umetnosti narave, in da vidim sonce skozi meglo. Ja!! Res je super, ko ni depresije!! Vsa mehurckasta, urejena in nasmejana komaj cakam, da vidim prijateljico. Tako kot vsak dan, se tudi tokrat odpraviva v najin najljubci lokal v mestu, kjer sva postali ze pravi zascitni znak. Vedno sva neverjetno lepo sprejeti, s toplim cajem in kroznikom sladice. Ja, ni razloga za pritozevanje. Kljub tezkim in bolecim temam i bulimiji in ljudeh se uspreva neizmerno zabavat. Odideva seveda zadnji, in poisceva naslednji lokal, ki je se odprt. Najinemu druzenju ni konca. Ne poznava se dolgo, ampak nekje globoko sva povezani bolj, kot kdorkoli drug. Neko podobno povezavo sem cutila le se s svojim fantom in fantkom iz Afrike, katerega sem tudi posvojila. Z njo sem lahko odkrita, iskrena do sebe in zivljenja, lahko ji razkrijem najbolj skrite strahove, misli in ze zelo staro bolecino. Ne obsoja, le cuti in razume. Govoriva o stavreh, o katerih ne jaz ne ona nisva govorili se nikoli prej. Za obe je najino druzenje velikega pomena, saj sva se tako ona kot jaz soocili iz oci v oci s popolnim tujcem in izgovorili grenke besede: "I have bulimija for last 10 years."       "I had bulimia for 10 years."    Neprijeten obcutek in definitivno zahteva veliko poguma. Po zacetni nerodnosti sva se hitro ujeli in se posestrili. Ona je moja starejsa sestra. Ima velik vpliv na mene in je velik razlog za moj smeh. Celo zurat me je spravila po sploh se ne spomnim kolikih letih, in obcutek je bil izjemen, saj se ob njej ne pocutim grdo, debelo, gnusno.... ceprav je ona sama po sebi ena najlepsih zensk, kar sem jih kdaj videla. Spravila me je na slasa vecer in to je bila zame zelo posebna iskusnja, saj sem cas, obicajno namenjen samodestrukciji namenila uzivanju. Gospodi plesalci so me prosili za ples, seveda sem jih odklonila, saj sem salso plesala enkrat v zivljenju, skupaj tri minute, ko so nas pripravljali na maturantsko cetvorko. A ker zivljenje hoce, da poskusim nove stvari, je kmalu poslalo ucitelja salse, naj me povabi na plesisce. Tudi njemu sem ponudila enak odgovor: "Vem da je nevljudno odklonit ples, vendar nic osebnege, ampak jaz res ne znam plesat salse." Brez pomislekov mi je odgovoril: "Nic za to, saj ni tezko, pridi ti pokazem!" in potem sse je zgodilo nekaj cudeznega. Jaz sem brez pomislekov vstala in sprejela minute ucenja salse. Ni mi bilo neprijetno, sprostila sem se in zares uzivala. Za prvic mi je slo kar hitro.
Oh, kako sem pogresala ta obcutek, ko pocnem stvari, katere ljubim, in je cel svet nepomemben. Prijateljici, ki obe odlicno pleseta salso, sta se predajali glasbi na plesiscu, in vsake toliko navduseno pogledale k meni ter pripomnili: "Oh, you are dancing salsa! Beautiful." Neopisljivo prelep obcutek je bil ponovno cutiti svoje telo. Smejalo se je skupaj z mano in ni bilo najbolj grdo in debelo na plesiscu. Sploh se nisem obremenjevala s tem, kako zgledam, kajti prevec sem se imela lepo.
Ko sem pogledala prijateljico, kako obvlada plesne korake in kako lepa zenska je, vse ima na mestu s prekrasnim obrazom in dolgimi kosatimi lasmi, velikimi ocmi in posebno lepim stilom oblacenja....se je ponovno zgodilo enkaj nepricakovanega. Nisem bila ljubosumna! Ne. Saj mi njena osebnost daje obcutek, da sem dobra tocno taka kot sem. Joj, ko bi bili vsi ljudje taki.
Okrog 2.30 sem postala utrujena, in entuzazem je pocasi bledel, zato sem odsla domov, in prav je bilo tako, saj sem le tako ohranila tisti vecer v lepem spominu. Vesela sem, da sem v preteklih dneh veckrat prisluhnila svojim obcutkom in svojemu telesu, kaj zeli in se na ta nacin izognila slabi volji.
Zjutraj sem se zbudila nasmejana, zbudil me je moj fant. Najraje zacnem dan z njegovim obrazom, ljubim svojega fanta!!! Moje srce je bilo veselo, telo zadovoljno in utrujeno in glava je bila polna optimizma. Malo pospravim po stanovanju, si skuham kosilo in grem obiskat s voje starse. Mislim, da moram omejit obiske pri njih, saj se vsak vikend konca s solzami. Vendar ta vikend sem komaj cakala da jih vidim, saj sem se zelela pohvalit, kako dobro mi gre in kako krasen teden sem imela. Pogovarjam se le z mamo, oce  je bil slabe volje. Pustila mi je nekaj kosila, katerega sem najprej odklonila, saj sem jedla doma, cez cas pa sem si pripravila obrok. Pogrela sem si kosilo in moje borboncice so bile zelo vesele, saj normalnega kosila ne dobijo velikokrat. Normarno kosilo pomeni okusna domaca hrana brez bruhanja. IN takrat sem si zaupala, da bo to le normalno kosilo. V desetih letih tezav s hrano bi verjetno na obe roki lahko prestela, koliko "normalnih" kosil sem pojedla.
UPS! Cakaj!!!
Sem rekla, da sem si dovolj zaupala???
hm, ne za res.... predno sem se odpravila k staresm, sem se najedla odvajal. back up plan!! torej sem vedela, da ne bom bruhala, saj bom crevo spraznila zvecer. Res sem pojedla kar veliko porcijo, ampak povsem normalno. Jedla sem pred mamo in ocetom, kar je velik napredek. Seveda, saj sem sleparka!!! Jaz tocno vem, kaj imam za bregom. proti koncu sem ze dvakrat globoko vzdihnila in vesela sem bila, da je bilo obroka konec, saj bi po se eni zlici pocila. Hrana je bila nizkokaloricna, duseno zelje in prazen krompir.  Obozujem zelje, ampak po zelju se NE bruha!!!
Ko sem obliznila se zadnjo vilico, se je zgodilo nekaj nezaslisanega. Huje, kot ce bi se utopila v deroci reki.
Oce je znorel na mamo, zakaj nicesar ne ukrene, le mirno sedi poleg mene, medtem ko se jaz basem s polnim kroznikom. Zakaj me ne cuva, ko me ima pred ocmi in bi lahko ukrepala, tako pa je le mirno ignorirala in jaz bom sla na wc (NE, po zelju ne bruham, ker se davim s tistimi dolgimi listici) in kozlala al pa srala in bla bla bla bla blaaaaaaaaaaaaaaaa bla bla v neskoncnost!!! Zmerjal jo je z grdimi besedami in prepirala sta se prek moje bulimije. Obnemela sem. Okamenela. Umrla.
Neznan obcutek napolni moje telo....ne prepoznam ga, a je podoben obcutku sramu. Pogreznila bi se v zemljo, in komaj zadrzujem solze. Prepiram se z mamo, naj me pusti pri miru, in poklicem bratranca, ce gre z mano na sprehod. V trenutku se mu zjokam v objemu, kricim in si ponavljam, da ni fer, da ne morem vec!!! Zelim si, da me nikoli nebi izpustil iz objema. Cutim, kako skusam izkricati bolecino in jo s sozami odplakniti. Moj bratranec je zelo pomembna oseba v mojem boju z bulimijo. Njegov odnos je tako mocan in vedno me napolni s samozavestjo, ki jo tako potrebujem, da prezivim vikend pri svojih. Prime me za rame in mi glasno in razlocno rece: "Nista se prepirala zaradi tebe!! Jasno??? nista se prepirala zaradi tvoje bulimije. Ce nimata poslihtanih stvari to ni tvoj problem!! A me slisis? To NI tvoj problem!!!!!"  najin dolg vecerni sprehod se nadaljuje v duhu opravljanja mojih starsev in za tisti trenutek me seveda pomiri.Tudi malo svezega zraka pripomore k lazjemu dihanju, a kaj ko vecno ne morem biti zunaj. Moram nazaj. Nerodno mi je. Se vedno me spremlja obcutek sramu. Stecem v sobo, in je ne zapustim do naslednjega dne. Skusam se zaposliti na vse mozne nacine, a mi misli vedno uhajajo k preteklemu dogodku. osolzijo se mi oci, in srce mi zabije mocno. Sama sebe mirim "Vse je v redu. Nisi ti kriva!" Nastimam si film in komedija je dobra ideja. Eno uro in pol ne mslim na dramo. super. pocitek. Koonec filma. drama. ugasnem luc in toplota me sploh se ne doseze, ko se v mene prikrade tisti grozen obcutek sramu. Zaboli ko prasica. Prav pri srcu zaboli, kar skozi gre. Od bolecine zajokam. Pocutim se,kot da so me pretepli, in sem polna modric, zaradi katerih si ne upam ven. Debele solze mi tecejo po licu in skusam se pomiriti z besedami "dont cry. u dont need to cry!" vendar se predno se zavem, me obisce obcutek manjvrednosti, in tudi ta me spravi v jok. Tudi obcutek gnusa in samopomilovanja-zakaj jaz!? in vsi po vrsti me silijo v grozen jok.. Jok traja vec ur, proti jutru vseeno omagam. Zjutraj me poklice fant in napisem mu: "I skype you back in half an hour I just un-mess myself!" ne more me videti s temi groznimi, zabuhlimi ocmi in z zdelano faco. Nujno potrebujem hladen tus. Odgovori mi: "Messy or not messy you are still the cutest so make it quick!" s temi besedami me kupi, saj se mi ne zdi posteno, da najina zveza trpi zaradi moje bulimije. Kljub temu, da je on razlog, da sem se sploh spravila na zdravljenje, in moj razlog v vsaki minuti, zakaj ozdraveti, sem si ze na samem zacetku prisegla, da najina zveza ne bo trpela zaradi bulimije vec kot pac tako ali tako trpi. Poklicem ga nazaj in njegov nasmejan obraz mi da nov smisel. "ajaaaaaa, zato se borim!!!" sploh ne mislim na zalost in nic, le klepetam z njim in ga poslusam o njegovem dnevu. Seveda mu kmalu razlozim, kaj se je zgodilo prejsnji vecer, malo olepsam in v sebi prepoznam staro dobro upornico, ki je znala ziveti po svojih nacelih. "No, they have no rights to ruin my life and make me feel bad, NO!!" in res verjela svojim besedam. SUper obcutek. Najin pogovor je bil dolg in globok, in take pogovore inmam najraje. Ko sem koncala z njim, sem se le pokrila cez glavo in nisem hotela, da me vidi svet!!! V sobo je prisla mami, in me vprasala, ali sem jezna na njo. Pritisnila je na pravi gumb. Planila sem iz postelje in se sesula. V solzah brez zacetka in konca sem ji skusala pojasnit, kako grozno se pocutim in da sta grozna! Prepirala se je nazaj, in kljub temu, da sem se v nekem trenutku zavedala, da najin dvoboj ne pelje nikamor, nisem hotela odnehat. Dovolila sem si, da se jezim. Saj nisem za brez veze ze 6 tednov delala na jezi!! Ni mi prav in svet naj ve, da mi ni prav. V sobo je prisel brat, besen, skusal naju je pomiriti, kregal se je tudi name. Prevec me je spomnil na oceta s svojim odnosom, glasom in z ocitki. Zmesalo se mi je! Bila sem grozno jezna, da vidim tako podobnost v njem. Mami je odsla in brat mi je se nekaj casa pridigal, jaz pa sem ga s sklenjenimi rokami prosila, naj se ne dere name in naj mi ne ocita, da se ne trudim dovolj oziroma, da moram tudi jaz potrpeti, saj nisem brez napake.....bla bla bla...res mi  ni treba tega poslusat. Kar nekaj. Ampak iz njega je govoril moj oce, ne on. Kmalu me je slisal in se pomiril. Skusal je pomiriti tudi mene, in za voljo ljubega miru, sem se pomirila, ceprav se nisem strinjala z njim. Sel je ven, in ostali sva sami z mami. Obe sva bili mirnni in pripravljeni na druzenje. Skuhala mi je caj in pripravila kosilo. Moja dusa se se ni vrnila v moje telo, prestrasena je bila. Bila sem popolnoma izzeta, on deprespane noci, joka in prepiranja. Kot da sem prezivela vojno. Tega obcutka verjetno noben normalen clovek ne razume, ampak jaz rabim ure in ure da si opomorem. V miru sem se zavedala, kaj se je zgodilo in kako me pravzaprav res nihce ne razume. Veckrat doma slisim,d a se ne trudim dovolj in da sem nekompromisna, da ne sprejemam pomoci, ker sem prevec trmasta in da tako nemorem ozdraveti. Kot da imajo nevem kaksno moc me pozdravit. Trudim se vec kot kdorkoli in sama poznam resnico. To je moj boj! Pomoc iz strani druzine je precej delikatna zadeva v tem stadiju, saj nocem, da bi si kdajkoli pisali zasluge, da sem uspela z njihvo pomocjo, tako kot bojda vedno do sedaj. Te misli so mi stisnile zelodec in ga obrnile trikrat okrog..stekla sem na stranisce in bruhala.
Prejsnji vecer, ko so me odvajala spravila na wc, sem obupano hodila iz zgornjega v spodnje stranisce, da me nebi zalotili. Zacela sem v spodnjem, ker se manj slisi, in lahko glasno stokam, ko mi krci potiskajo vse iz crevesa, v zgornjem straniscu pa me je seveda zalotila mama. Prepricana sicer da bruham, ampak je bila vesela, ko sem ji povedala, da ne bruham, le kakam. Glavna misija moje mame je, da mi uredi prebavo. Ona verjame, da se bom tako velikokrat izognila svojemu pocetju.Seveda ji takrat nisem povedala resnice, sem pa ji priznala naslednji dan, po najinem prepiru, ko sva si vzeli kar nekaj casa za klepet in odkrit pogovor. Odlocila sem se, da ji se poblize predstavim svojo bolezen. Se vedno se ubadajo samo s hrano, in ne z vsem, kar bulimija pravzaprav je, zato ji po kosckih ponujam razumevanje te motnje. Nikoli ne bodo povsem razumeli kaj se dogaja, saj se jaz strinjam s strokovnjaki, da se je moja bolezen rodila doma, oce to strogo zavraca, z mami pa moram biti previdna, kaj in predvsem koliko ji povem v enem kosu, saj je to seveda kritika na njuno vzgojo. NI da sem neuspela jaz, ampak onedva. Kakorkoli, niti priblizno mi ni za obsojat, saj me to le drzi na straniscu, ampak premlevanje svojega zivljenja in razumevanje stisk, ki so se pojavile med odrascanjem zaradi prestrogega pristopa k vzgoji, mi pomaga, da spoznam sama sebe in se ponovno rodim. Ampak kot sem enkrat ze omenila, druzina je ze drug blog, ceprav ima neposredno zvezo z mojo motnjo.

Dan je minil v miru, mami me je naucila plesti in tako sem prezivela miren dan. Zvecer sem sla s prijateljem na sprehod, in cutila sem nov odtenek samozavesti. Nov milimeter blize k sebi sem, sedaj ze 2mm ^^

Vceraj pa je bil krasen dan, brez bruhanja in z veliko dobre hrane.  Popoldan sem obilskala fantka, ki ima avtizem/selektiven mutizem, se pravi ne govori in posledicno ne komunicira s svetom. Z njim sem delala pred enim letom kot speech assistant in skupaj sva delala cudeze. Po 5ih dneh je spregovoril z mano, prvic po 4ih letih zivljenja. Postala sva nerazdruzljiva, z njim sem delala vsak dan tako v soli kot doma in v pol leta je z mano govoril "normalno", zacel je govorit tudi doma, vendar ne vedno, in zacel je sodelovati v soli. Totalna inspiracija, ko ga vidis, kako raste iz dneva v dan z neizmerno hitrrostjo. Vendar se je zivljenje obrnilo tako, da sem nehala delat z njim in bilo mi je zelo hudo. Se vedno sem ostala v stikih z druzino, in tezko mi je bilo, ko sem prejela novice, da mu gre zelo slabo, da spet nic ne govori in tako naprej. Po enem letu so starsi obuprali nad vsemi uvozenimi terapevti iz amerike in mi poslali mail: "We need your help!!!!!!" seveda sem se odzvala, saj globogo v srcu se vedno cutim, da mu lahko pomagam. Se lahko dam. Dogovorili smo se, da bom z njim delala vsak dan eno uro. Vceraj sem ga obiskala prvic, seveda brez pricakovanj, in tudi starsem sem razlozila,da ne delam nikakrsnih cudezev, tako da bova potrebovala kak dan, da se navadiva en na drugega in da me on sprejme. No, na moje presenecenje nisva potrebovala pet dni, ampak 15 minut. Bila sem zelo ponosna nanj in nase. Verjela sem, da ocitno imam neko moc, katere nima nihce, in zaradi tega obcutka in te energije sem pozitivno drugacna. Nisem imela razloga za bruhanje. Po obisku pri njem sem se ponovno srecala s prijateljico, in najin vecer ni imel konca. pet celih ur sva sedeli in pili caj(e). Spoznala sem veliko lepega, veliko grenkega in veliko pomembnega. Ponovno sem se povezala z vesoljem in vse je imelo popoln smisel. Odkar poznam njo, ima vse popoln smisel. Tudi moja bulimija ga ima.Srecna, ampak res srecna, sem prisla domov ob enih zjutraj. Fantu sem navdusena napisala mail kaj vse se mi je zgodilo in kako srecna sem, in zaspala.
Zbujale so me nocne more ampak enkrat sem imelaobcutek, kako lepo je spati, ko te ne boli zob, ne glava, ne trebuh, ne rit, ne telo...
zbudila sem se zgodaj, odlocena, da mi nihce ne pokvari dneva.slo mi je zelo dobro, a sem se na terapiji dokopala do resnice, da me je ena prijateljica zlobno izdala. Nisem padla v neko pretirano dramo, ampak sem pa bila zelo zalostna. Sladkala sem se s cokolinom in piskoti. Tesen obcutek v trebuhu in slaba vest sta me spravila na stranisce, kjer sem grozno veliko bruhala, ze drugic do krvi. Bruham zalost.

In tako so se sladki dnevi koncali grenko.




Thursday, November 17, 2011

Little bit of flashback...

Jutro je. Hladno je. Megleno je. Po petih urah spanja me je zbudil zobobol, kar je posledica vcerajsnjega bruhanja. Danes nebi rada bruhala, saj potrebujem odmor. Te dni mi gre zelo slabo, in moram priznati, da se niti ne trudim masivno, da bi to preprecila, sam prevec uzivam ob zadovoljstvu, da sem ziva. Vceraj zjutraj se mi je celo zgodilo, da sem bruhala po zajtrku, in ko sem koncala, sem vprasala... "Zakaj je bilo pa tega treba?" bulemicna jaz mi je odgovorila: "Just because I can!" pocutila sem se bolje, ko sem se spraznila, in pozabila sem ze na obcutek, kako je bruhati, ker to na nek nacin predstavlja uzitek, saj ce ga nebi, me bulimija nebi tako dolgo drzala pri sebi. Odkar sem na zdravljenju se borim proti bruhanju, in v svoji glavi vem, da je to slabo, pa kljub borbi podlezem, a vceraj ni izgledalo, kot da sem podlegla. Nisem se prevec ubadala z dejstvom, da sem bruhala ampak sem se stusirala, lepo uredila in sla na kavo s prijateljico. Pocutila sem se odlicno, pocutila sem se urejeno in lepo. Disala sem in kar sijala od energije. Moja energija je pritegnila tudi pridajalko v trgvini, in pristopila je k meni z vprasanjem: "In kako smo kaj danes?" Presenecena, da se ubada z mano sem jo pogledala in odvrnila: "Pa veste da sem odlocno! Zelo so mi vsec ti megleni dnevi, saj to ljudi obdrzi v hisah, tako da je energija zunaj veliko bolj cista, in to mi zelo ugaja, saj grem lahko na sprehod in ima narava cas samo zame." Debelo me je pogledala in premisljeno rekla: "Veste, to imate pa v bistvu prav." Njen obraz se je spremenil, saj sem jo prepricala, da so megleni dnevi zelo prijazni do posameznika, in verjetno tudi sama sebi ni mogla verjeti, da bo kdaj v zivljenju verjela kaki taki neumnosti. Cutila sem, da sem ji obrnila dan na glavo. Odsla sem in zunaj me je ze cakala prijateljica. Bila sem vesela, da sem jo videla, mocno sem jo objela in skupaj sva se odpravili v moj najljubsi lokal v mestu -  spet! Po zacetnem praznjenju negativne energije sva se umirili in nekaj besed namenili moji bulimiji, ostale pa zivljenju. Premlevali sva depresije, stiske in jezo. Zanimivo, kako smo ljudlje opredelili jezo za negativno custvo, ce to pravzaprav sploh ni res. Nobena od naju se s tem ne strinja in zivljenje naju je naucilo, da tlacenje jeze vedno prinese stisko.  Jeza nas zene naprej, v jezi je moc, in tako kot je rekla prijateljica "sploh ni nujno, da se jezis tako, da postanes rdec v glavo in besnis. Jezo lahko izrazis tudi tako, da na povsem kulturen nacin pac poves, da ti nekaj ni vsec in hoces spremembo." Seveda ta pogovor ni imel konca, prinesel je kar nekaj nerazresenih vprasanj. Prinesel je tudi idejo, da nama sploh ni vsec to new age razmisljanje v smislu biti vedno srecen. Ma ne! Ce si jezen, zakaj bi to odmejal stran? Povej tako kot je in gremo dalje. Custvo je energija in energija mora krozit. Filozofiranje ob caju z mojo rijateljico je absolutno najbolj zabavno in produktivno druzenje. Ce ne prej, je to cas, ko se poglobiva vase in v svoja prepricanja, spoznanja o zivljenju. Nekatera so vesela, druga zalostna, ampak vsa imajo smisel. Meni se zdi neverjetno, kaksno moc imamo v sebi vsak trenutek nasega zivljenja, kao z vsako odlocitvijo popolnoma spremenimo potek dogajanja v svetu. Ce bi se dobili 10 minut kasneje, bi bilo najino druzenje popolnoma drugacno, najina energija bi bila popolnoma drugacna, pogovarjali bi se o drugih stvareh...tako pa sva se nekaj naucili ena od druge in s tem znanjem sva odsli vaska svojo pot. Moja energija je bila drugacna zaradi najinega druzenja ob tocno dolocenem casu na tocno dolocenem mestu v tocno dolocenem zaporedju razpleta dogodkov, in to energijo sem prenesla naprej. Spremenila sem zivljenje cloveka, ki sem ga srecala, saj sem ga zaradi pozitivne energije, katero sva sproducirali s prijateljico na kavi, lepo pozdravila in se mu nasmehnila, kljub temu, da je bil njegov obraz mrk in poln skrbi. Nasmejal se je nazaj, in v tistem trenutku se je tudi njegova energija spremenila, pa ceprav za oddtenek. Lahko da si je mislil "pa se so prijazni ljudje na tem svetu" in tako obrdzal dobro voljo za vec kot trenutek. ampak to dobro voljo ali pa za odtenek toplejso energijo je prenesel na drugega cloveka in tako naprej, v neskoncnost, dokler se ne spremeni svet. In to se dogaja vsako sekundo. Ta trenutek sem se odlocila, da bom pisala blog ceprav imam se velik kup perila za oprat in za zlikat. Moja energija je zadovoljna, mirna sem in kasneje bom pocela druge stvari, kot bi jih, ce bi sedaj obesala perilo in se jezila, kako se meni to ne da. Zaradi te odlocitve bom sprejela povsem drugacne kot bi jih, ce bi pocela kaj drugega. To razmisljanje je brez konca, saj me konstantno spremlja in tako zivim. In zaradi zavedanja take moci in cutenja povezanosti z vesoljem so moji zadnji dnevi polni dobre volje. Nimam obstanka. Zjutraj grem ven in pridem zvecer domov, ponavadi takrat bruham in padem dol, ampak iz nekem brutalnega razloga nakoncu naberem dovolj moci, da grem ponovno ven in slabo voljo zamenjam z dobro. To so le ti dnevi, kako jih pogresam, saj sem pred bulimijo tako zivela vsak dan. Sedaj pa sem neizmerno srecna, ker so bili z mano trije taki dnevi. Stvari so se zgodile spontano, odprla sem se vesolju in prosila za nove ljudi, nove energije.Zdelo se mu je, da sem pripravljena, in mi je poslal nove soncke v zivljenje, in kljub temu, da moje socialno zivljenje zelo trpi zaradi bulimije, enostavno nisem imela druge moznosti (v sebi) kot da spoznam te ljudi. V moji glavi ni bilo prostora za premlevanje ja ali ne, ego me ni oviral, popoln trenutek je bil in pripravljena sem bila na nove prijateljice. Tako vidim, kaksno funkcijo ima vsak clovek v  nasem zivljenju in da ljudje v nasa zivljenja ne hodijo za brezveze. No, to mi je jasne ze od vedno, ampak tokrat je je vesolje zelo izkazalo z velikodusnostjo. Prejsnji dan sem se sekirala, kaj ce bom ostala sama, kaj ce mi bo zmankalo ljudi, od katerih bi se lahko ucila....saj je z mano tako, da vedno okoli sebe potrebujem bolj modre ljudi od sebe, da se od njih lahko ucim o zivljenju in o sebi, in da sprejemam energijo in jo dajem. Ko cloveka "prerastem" odidem Lahko pa se s clovekom do dobra balansiram in zivim z njim v sozitju. Vendar sem se "ustrasila" da mi bo zmanjkalo ljudi, ce bom tako nadaljevala. Med tem razmisljanjem sem bila verjetno spet dovolj odprta do vesolja, da je moje razmisljanje vzel kot prosnjo, naj mi poslje znak, da se to ne more zgoditi. Takoj naslednji dan sem spoznala prijateljico moje prijateljice, katera me je zelela spoznati, saj sem se ji preko pogovorov o meni zdela zanimiva. Torej, bila sem izbrana. Takoj mi je bilo jasno, zakaj je stopila v moje zivljenje in zakaj v tocno tem trenutku... Pred nekaj dnevi sem sama pri sebi premlevala, kako grozno pogresam to povezanost z vesoljem, negovanje svoje duhovnosti....da sem ze utrujena od fizicnega obstoja na zemlji s telesom....dovolj je bilo, cutim, da sem pripravljena spet na yogo in meditacijo. Seveda pocasi, ampak v telesu cutim, da se bo to zgodilo se te dni. In ta moja nova prijateljica je popolnoma predana duhovnosti, in takoj mi je bilo jasno, da je ona tisti znak, da v tisti svet spadam.
Da ne bom spremenila tematike bloga, bom tukaj s filozofijo o zivljenju koncala, ampak to ima veliko povezavo z mojo bulimijo....
Moj pogled na zivljenje, predvsem doma, ni bil nikoli sprejet. Vedno sem bila nekoliko drugacna in ze kot otrok sem imela "sesti cut". Kazal se je predvsem skozi sanje, veckar sem sanjala nekaj, kar se je kamlu tudi zgodilo. Z leti se je vse skupaj stopnjevalo in postajalo cedalje tezje obvladljivo,in v gimnaziji so me ze klicali "carovnica" ( ne v slabsalnem smislu) saj sem vedno lahko povedala kdo bo vprasan in kaksno oceno bo dobil, in koliko procentov bo dosegel na testu in podobno. Seveda mi na zacetku nihce ni verjel, a so se z leti moji sosolci navadili na moje "sposobnosti" in jih izkoriscali. Na ta nacin sem seveda svoj cut izpilila, in kmalu tudi sama zacela verjeti vanj, saj je bil vse povsod, ne le pri "napovedovanju" ocen za sosolce.
Vcasih sem sanjala ali pa zacutila kaksno nesreco, ki se bo zgodila prijatelju, in obcutek je bil vedno tako mocan, da sem se pocutila nemocno. Spomnim se, da so me emocije veckrat tako prevzele, da sem cel dam prejokala, naslednji dan pa se je zgodila nesreca. Prica je moja tedanja najboljsa prijateljica, saj sem njej jokala v telefon za vsako tako stvar. Za nekatere "waw" za druge "a dej ne seri", za mene pa veliko breme.
Pod tem bremenom sem se veckrat zlomila in v trenutku nemoci sem se sesedla na tla, in molila, naj ta "sposobnost" mine. Moja "molitev" se je zavlekla in me pomirila....tako sem se prvic srecala z meditacijo. Veckrat sem ta prces ponovila, in tako sem se srecala z meditiranjem. In tako na prej in tako naprej.... vse do danes .............. uglavnem, kljub temu, da sem se veliko naucila o tem do sedaj in veliko stvari razumem, sem vsa ta leta nosila s sabo breme drugacnosti. Drugacna sem. In doma tega niso nikoli sprejeli. Verjeli so, da jih zajebavam v glavo ker se jim je zdelo da imam prevec casa ali kaj, nevem. Moja drugacnost je zajemala vse: Drugacnost pri razmisljanju, oblacenju,zivljenju in pri cutenju. Zelo sem obcutljiva na veliko stvari in cutim ter obcutims tvari, ki jih marsikdo ne....tako obcutim tudi energijo, ki mi jo posilja so clovek, in znajdem se v neprijetnem polozaju, ko ima ta energija jasno sporocilo "ne maram te!" joooj tega mi resni treba vedet. Kako naj sedaj zivim s tem podatkom..... prijatelji in domaci me nikoli niso razumeli, in so mi vedno ocitali, da mi nihce ne sme nicesar reci, da sem nedostopna in da prehitro obsojam ljudi. Prehitro obsojam ljudi??? ma neee, ampak enostavno prejmem njegovo energijo in mi sploh ni treba razmisljat vec o tem kdo in kaj in zakaj in kako.... in nikakor nisem mogla nikomur razlozit da je slab clovek res slab clovek ker jaz tako cutim. Ali pa dober clovek ker je pac dober, ker tako cutim, in ne ker sem naivna. S takim nacinom cutenja in poplesavanja z zivljenjem, sem iz vseh strani naletela na udarce, in sele sedaj vidim, kaksno breme je to dejansko bilo. Govorim v pretekliku, ker se mi zdi, da sem do sedaj ze toliko spoznala sama sebe in nacin, s katerim zivim, da si to "sposobnost" vzamem kot prednost.
Tezko je biti otrok, katerega doma ne razumejo in se do njega obnasajo, kot da je normalen, in mu postavljajo zahteve, kot bi jih postavili normalnemu otroku. Rodila sem se svobodna, in tako custvena kot miselna svoboda sta moj pogoj za prezivetje.
Te svobode nikoli nisem dobila. Nisem imela moznosti do svobodnega izrazanja, saj sem doma vedno dobila ocitek, da tako ne bom nikamor v zivljenju prisla, da naj se spustim na realna tla in naj ne ukrotim svoj tezek karakter, saj sem bojda nekomprominsna in pretirano gobezdava. Kadar koli sem hotela izraziti jezo na oceta, mi je zazugal, da se v njegovi hisi nimam kaj odgovarjat, naj delam tisino in naj se malo v roke vzamem. Veckrat sem bila za svoje vztrajno odgovarjanje kaznovana z groznimi prepiri ali zavracanjem. Ze v od prvega trenutka najstniskih let, ko sem se zacela oblikovati v samostojno osebo, sem zacela skrivati velik del svoje drugacnosti pred starsi, saj so le to definirali kot "nenoormalnost" .... padla sem v prvo depresijo in se prvic zaprla pred svetom. Pri 13 letih sem se prvic srecala z nesprejemanjem sama sebe taksno kot sem in do 14 leta je nesprejemanje zrastlo v samosovraztvo. Zavidala sem svojim sosolkam, katere so se ubadale s fanti in so bile zaljubljene,...saj se jim ni bilo treba ubadat kdo so, kaj so, zakaj so na zemlji, kaj je zivljenje in od kod obcutek za prihodnost. Sicer sem bila vedno del "visokih" krogov, v tisti skupini pomembnezev, katere pozna cela sola, tako v osnovni soli kot tudi v gimnaziji. Nikoli mi ni manjkalo priljubljenosti, celo ena najbolj priljubljenih sem tudi danes. Sploh med fanti sem bila priljubljena, saj sem ena redkih deklet ki bojda dobro zgleda ampak ne zabija casa za opravljanje, manikure, pedikure, zumbeeeee, nakupovanje....in sem s svojim uporniskim razmisljanejm vedno bila dobra druzba za pogovor med fanti in ne dekleti. Tudi meni so fantje bolj ugajali za druzbo, saj so sprejeli, da imam vedno kaj za pripomnit, tisto, kar mi lezi na dusi. Oni to spostujejo, medtem ko se zenske pocutijo ogrozene. Veckrat sem izgubila kaksno prijateljico, ker sem si dovolila povedat stvari, ki jih drugi niso upali. Odpadla sem jaz, ostali pa so se druzili naprej, ker nihce nikomur ni povedal renice. To se mi je zdelo skrajno nefer in se mi se vedno zdi, kadar pride do take situacije!! Pa ljudje bozji, zakaj se pretvarjate?? Zakaj lazete?? Zakaj tako brezpogojno ugajate???? moja vecna uganka!!!!! ce bi lahko, bi to spremenila, a le tolcem z glavo ob zid. Mene to reeeeess razjezi!!! Jaki jak!!!
v letih prestajanja takih stisk in dopovedovanja mojega oceta, da je vse to moja krivda in da sem neznosen soclovek, sem pocasi utihnila. In tako se je vrnila moja bulimija .. kruta, kot se nikoli prej.

Jaz sem svobodna dusa! In svojo duso resujem iz ujetnistva. Moram jo osvobodit in cimprej spravit na prostost.

Z bulimijo sem se prvic srecala pri 14 letih, ko sem bila ujeta med svojim svetom in svetom "normalnih" pubertetnikov.... jaz se ubadam z zivljenjem, one se ubadajo z dietami. Dieta je dejavnost stevilka ena pri nas doma....in tudi sama sem veckrat slisala, da moram shujsat, naj se gibam, naj ne vegetiram ampak se sportam. Iz umetnika bi oni naredili sportnika. Umetnik pri nas doma nima cene. To se pove jasno in glano!! S svojo osebnostjo sem tako cutila pritisk in kmalu zacela z dieto. Shujsala sem 10 kilogramov in se zacela sportat. V gimnaziji sem se zredila pocasi nazaj in takrat prvic videla, kako beden je pbcutek, ce se za nekaj trudis, pa potem ne uses...pocutila sem se, kot da sem porazena. Pa sploh nevem, ce so meni kile takrat dejansko kaj pomenile. V casu svoje velike diete sem spoznala neke druzinske prijatelje, in tako postala lahek plen zafrustrirane gospe srednjih let, katera je svoje frustracije izrazala preko mene. Postala sem zrtev veeeeecnega obremenjevanja s hrano!! Kombinacija odnosa do zivljenja moje druzine, katerim je pomembno, da vse lepo zgleda in da je vse na svojem mestu in oh in sploh krasno in obsedenosti s hrano nasih druzinskih prijateljev me je (ocitno) pokoncala. Ze doma sem kot otrok veckrat plezala po omarah in jedla cokolado na skrivaj, saj smo jo dobivali po koscih. Odnos do hrane nikoli ni bil svoboden in sele sedaj se mi vracajo spomini, da se je vse skupaj zacelo ze veliko bolj zgodaj....pri 7h letih nekako. Ko bi le moji starsi takrat vedeli za blimijo in bi bili pozorni na moje obnasanje s hrano. Spomnim se, da mi pravzaprav nikoli ni bilo udobno jesti pred sosolci. Nikoli nisem jedla normalno in enkrat, v 3. razredu, me je skupaj s se eno sosolko utiteljica poklicala iz klipo pred celim razredom in rekla "poglejte, to je debelo!" pa nobena od naju ni bila debela, bili pa sva najmocnejsi med petimi sosolkami. No, kar hocem povedat pa je, da sem, kadar sem obiskala druzinske prijatelje, in to je bilo vsak vikend skoraj, zacela z bulimijo, fizicno!!
Polno oblozena miza res odlicne hrane in slastnih slascic ni bila nikoli namenjena tudi meni. Mene je pricakal dieten obrok in razlaga: "Ona je na dieti, ona bo jedla to!" in mi je postavila kuhan grah in kuhan krompir pred nos. Takrat nisem bila vec na dieti sploh in mi je bilo vseeno, ce sem se zredila. Seveda si nisem nicesar upala reci .. Bulimija, psihicno!!!! saj se izrazanje jeze oz nestrinjanja po mojih starsih gladko malo kaznuje...
sprejmem dietno kosilce ampak sline se mi cedijo po kruhu, omaki, testeninah, sladici..... ko pojem dietno koslce, zelja po hrani ostane nepotesena. Ko se sojedci pocasi porazgubijo po hisi, ko je konec kosila, stegnem roko po enem piskotu, in ga skrijem v zem, po drugem, po tretjem, ko spet nihce ne gleda se po cetrtem in petem, ko so vsi obrnjeni stran s prsti iz sklede poberem ostanke od kosila....in sibam na stranisce, kjer pojem vse, kar sem si uspela nakrast iz mize. Jem na skrivaj. Ker sem pri prijateljih prezivela celo poletje in ker v vsem tem casu kljub dietnim kosilcem nisem uspela skujsat, sem zacela obsedeno tec in ze takrat sem se ubistvu srecala z dvajali. Doma je bil obcutek in pritisk zelo podoben, vendar ne tako intenziven, zato sem s takim obnasanjem lahko nadaljevala. Po stirih letih zacetkov bulimije sem dobila prvega resnega fanta, s katerim sem se skupaj preselila. Pri njem so se naziranja na skrivaj koncala. V obdobju enega leta sem shujsala 12 kilogramov in vsi so bili prepricani, da sem zbolela, jaz pa sedaj vidim, da je le zaspala bulimija tisti cas. Seveda se s tem moje tezave in iskanja same sebe niso umirila, sprejemanje svoje drugacnosti se je nadaljevalo. Kot zanalas so mi kamlu odkrili raka na maternicnem vratu. Sicer zadeva ni bila huda v prmerjavi z drugimi, bolj agresivnimi raki, ampak mi je vzela veliko casa, zivcev in imela sem veliko operacij. Bojda se rak na maternicnem vratu siri pocasi, zato ni bilo nobene panike, in pred prvo operacijo so me vprasali, ce hocem imeti otroke. NImam pojma, halo, ampak pri 21 letih sem se odlocila, da bom imela otroke, karkoli to ze pomeni. In tako se je tri leten boj z rakom zacel. Ni me bilo strah niti ga nisem razumela, ampak vemsamo, da doma nisem povedala, vedela pa sta moj fant in njegova mama, katera mi se danes stoji ob strani. Seveda sem kasneje povedala tudi  nekaj prijateljem. Mami nisem mogla povedat vsega, ker nikoli nisva bili veliki prijateljici, in samo da sem ji omenila rak je zagnala paniko, jaz pa nisem imela energijo se ubadat z njo in jo tolazit.... z ocetom pa sva imela odnos v tistem casu bolj po telefonu. Z njimi nisem zivela in moja druzina sta bila moj fant in njegova mama. Fant mi ni bil v nikakrsno oporo, njegova mama pa me je vozila od zdravnika do zdravnika, telefonarila okrog po bolnicah kam lahko pridem in uporabila vse veze, ki jih je imela. Peljela me je k vsem bioenergetikom in tovrstnim ljudem in res mi je resila zivljenje. Tako zdravniki kot tudi jaz smo racunali na to, da se bo zadeva po prvi operaciji umirila, a se zal ni. Niti po drugi niti po tretji. Specialist v Postojni mi je rekel, da se zadeva nikoli ne bo koncala, dokler ne bom uredila odnosa z eno osebo moskega spola, s katero imam tezave, kajti moje rakave zadeve so bile hormonalne. Kmlau za tem se res zacela s ciscenjem odnosov in tako koncala zvezo s fantom in se preselila na svoje, in z mocjo ki sem jo imela, sem se upirala tudi ocetu. Kmalu se mi je moje ginekolosko stanje umirilo ampak vem, da sem po enem mesecu rekla prijateljici: "pomoje me vse skupaj lovi, slabo se pocutim!" in od tistega trenutka naprej je prisla nazaj bulimija. Torej sem vmes imela 4 leta pavce pred bulimijo fizicno, ne pa pred bulimijo psihicno...samo se je prenesla na moje zenske organe. Tako kot sem napisala v prvem postu.... ko sem izvedela za bulimijo, je moje zivljenje v trenutku dobilo vse odgovore za nazaj! S takimi flashbacki se zavem, da se bulimija ni zacela pri stirinajstihm niti pri petnajstih, niti pri dvajsetih, amak ko sem bila se puncka! Zdaj pa to izkorenini, ce mores!

Seveda morem, saj ta puncka v stiski potrebuje mojo pomoc!!







Saturday, November 12, 2011

Glasna tisina


Zadnji dnevi so drugacni. Najbolj podobni tistim pred bulimijo, ceprav so te vseeno bolj nemirni.
Sploh nevem kaj se je zgodilo, ampak jaz stavim na prve zametke rezultatov zdravljenja...vsaj to hocem verjeti, in upam,da ne gre le za en malo bolj bulimia-free teden, ceprav se seveda tudi tega ne branim.
Vendar, globoko v sebi cutim, da sem stopila korak blize nazaj k sebi.
Zacelo se je z zadnjima dvema objavama, ko sem se k pisanju zatekla predno se je zacela drama, in nekako mi je uspelo iz zacetnega jamranja spoznati dve pomembni stvari: ena tisto z mozaikom in druga, spoznanje, da sama sebi podarjam zivljenjenja, katerega ne bom nikomur dolgovala in bo res samo moje. V trenutku, ko sta moj um napojili ti dve misli, sem zacutila moc. Moc zivega bitja, moc zenske, moc mene. Moc. Upanje, da se bo vse uredilo. (Za)vedenje, da se bo vse uredilo.
Pustila sem zivljenju, da me vodi, pustila sem svojemu telesu, da cuti in svojemu butlerju, da me razvaja. Ja, tudi jaz sem ze popolnoma pozabila na tega butlerja, ampak spet je prisel, spet me pelje na sprehod, mi pripravi kosilo in mi nastima glasbo, kakrno imam rada.

Vse skupaj zgleda kot nekaksno zivljenje v budisticnem samostanu ali nekaksna vipassana, kjer si sam s sabo, v tisini, in le pustis, da stvari pridejo ven. Pocutim se, kot da okrog mene vlada glasna tisina!

Meni se zdi zivljenje enostavno. Veckrat se spomnim na uciteljico matematike iz srednje sole, ki nam je, ko smo se mucili s tekstnimi nalogami, vedno rekla: "Ne glede na to, kako tezka je tekstna naloga, jo lahko resi vsak izmed vas, ce razume nalogo. Ce ne razclenite naloge in je ne razumete, nemorete dobiti pravilnega rezultata. Najtezje pri tekstnih nalogah je razumeti besedilo, vse ostalo je enostavno." To prispodobo sem prenesla na zivljenje... zivljenje je tekstna naloga, vse kar moras narediti, je vzeti si cas in razumeti besedilo, malo logike in dobis rezultat. In ko padem v kaos zivljenja in nicesar ne razumem, se spomnim, da moram najprej razumeti tezavo, da bom lahko dobila resitev. Enako se mi je zgodilo, ko sem spoznala, da imam bulimijo. Sploh zdravljenje je prineslo nenormalno velik nered v moje zivljenje in ze takoj sem si rekla: "Dokler ne bom razumela problematike bulimije, se bom utapljala v oceanu kaosa. Ko bom razumela, ampak res razumela bulimijo iz vseh zornih kotov, bom dobila resitev." In v tem duhu se je moje zdravljenje zacelo. Sedaj pa sem na tocki, ko se mi zdi, da ze prvi stavek tekstne naloge razumem! In sem polna zagona!
V zivljenju so ti stavki nasa custva oziroma cutenja. To vidim sedaj, in se cudiim koliko cutenj smo ljudje sposobni. Vsaka stvar v nas sprozi popolnoma drugacno cutenje. Jeza je custvo, ki ima 100 razlicnih cutenj. (to so popolnoma moje razlage, zato se ne jezit, ce vam moje izrazanje ni vsec .. custva, cutenja.... ja res mi manjka studij psihologije, da bi razcistila termine, ampak tako si predstavljam vse in tako si razlagam dogajanje v svojem telesu, in pri tovrstnem izrazanju smo vsi svobodni, ha!) Lahko obcutimo na vec nacinov, in ko si dovolimo cutit, lahko razumemo, kaj se z nasim zivljenjem dogaja.

Moja psihiatrinja pravi, da gre pri motnjah hranjenja za potlacena custva, in vse to je treba izzvat in precutit. In kot sem enkrat ze omenila, so bili vsi dosedanji tedni namenjeni spoznavanju custva: jeza. Koncno se mi zdi, da razumem. Trenutno je moj moto: "Bodi jezen!" jeza nas ohranja pri zivljenju. Ce si jezen, to izrazi. Na skupinski terapiji pa je terapevtka rekla, naj poskusimo eksperimentirat s sabo, in tako sem zdruzila oba nasveta v enega, in sem si rekla: "Poskusila bom povedat, da sem jezna.!" ko se mi oglasi Ego in mi rece "Bodi tiho, ker je tako prav, raje pojej in pobruhaj kar cutis," mu mirno razlozim: "Vredu, ampak sedaj bom poskusila drugace." Iz neznanega razloga mu ta odgovor ne povzroca preglavic, saj mu dejansko sploh ne nasprotujem, in se ne pocuti ogrozenega, ga ne potlacim. In poskusim. Veckrat uspem. Ko me zagrabi slaba volja, si razumna osebnost v meni zazeli sprehod v naravi, saj to vendar pomirja, ampak se mi seveda takoj oglasi Ego in rece: "Ostani notri, pregrozna si, da bi se sprehajala po svetu. Daj, poglej se, debela si in grda si in vsi ljudje se ti bodo posmehovali. Tukaj z mano in bulimijo je varno!" Odgovorim mu: "Prav imas, ampak vseeno bom poskusila da vidim,kaj se bo zgodilo," in grem na sprehod. To je del ucenja kako ziveti. Zapuscam "varno" okolje bulimije. Pogumna sem. Nevem,kaj me caka tam zunaj, ponavadi so posledice sprehajanja med ljudmi katastrofalne, saj spoznam, da je imel Ego prav in sem res pregrozna za zunanji svet. Ali me zmotijo kaksne pretirano urejene punce, ali zagrizeni sportniki, ali postavne mamice z vozicki...vedno je nekaj, kar me naravnost katapultira iz parka na wc! In tukaj sem vesela, da se mi pocasi prebuja tista resnicna jaz, katere moto je vedno bil "Screw it, lets do it!"
V vsakem trenutku moram pomiriti Ego, da mu ne nasprotujem, da ga nocem izkoreninit, da jaz "samo poskusam" .. tako da je naporno, ampak velikokrat deluje.
Te dni sem tudi ljudi sem spustila nazaj k sebi. Ko me poklice prijateljica in me povabi na caj, v prvem susu seveda recem ne, potem pa se vprasam: "Kaj bi naredila, ce bi bila normalna? Bi sla ven??" Ce je odgovor JA, si recem "poskusi, morda ti bo ok!" jo poklicem nazaj in se zmenim za srecanje. Ce bi rada obiskala prijateljico ob 11h zvecer in se mi vsuje 100, ze brez bulimije razumnih razlogov, zakaj bi lahko ostala doma, se vprasam: "Kaj bi naredila, ce bi lahko le ti odlocala o tem?" "Sla bi!" odgovorim. "Torej poskusi, morda ti bo vredu!" in grem. Svoje mozgane moram re-startat vsako minuto svojega zivljenja, tako da sem res izmucena, ampak kaj ko tako uzivam, ko cutim!!
Kljub temu, da sem svobodna ko macke ni doma, mi Ego seveda ne ostane dolzan nicesar. Cena srece je visoka. Kasiram debele kazni pri hrani. Vsa vera v lep danes me pripravi do tega, da si naredim sendvic, po katerem tako hrepenim. Ne nazrem se, le sendvis pojem, in eno banano. Koncno neka stvar, ki ima okus. Uzivam, ko jem in res sem srecna, da sem si to dovolila. Moj apetit je kar velik ze dva dni, in tudi jasno mi je, da je to stvar hormonov, saj sem v casu ovulacije. Naglas si rece, da imam ovulacijo in da bom sla zato v trgovino po cokolado. Egu je prav. Nic se se ne pritozuje. Butlerja prosim, naj me odpelje v trgovino in naj poskrbi, da bom kupila le majhno cokolado, da ne bom podlegla skusnjavi. Res si kupim majhno 50g milka joy cokoladico in majhen kitkat, in ju doma pojem, nekaj casa po sendvicu. Sladkanje mi pase. Super je. Vesela sem, da sem domov prisla le z dvema cokoladicama, saj bi vec pomenilo "zastonj robo" in bi se zadela. Ampak kmalu je moj entuziazem kaznovan. 50 gramska cokolada je le majhen sot heroina, in ne trava namesto heroina, zato se zadanem. Spet mi ni jasno kaj in kdaj se je sploh zgodilo, ampak brez vprasanj sem kmalu na straniscu in bruham. Tezko mi je bruhat in iz mene prihajajo cudne emocije a najmocnejsi je seveda obcutek slabe vesti, da sem pojedla cokolado, saj bi sigurno lahko prezivela tudi brez. Ovulacija in hormoni in naravna potreba po sladkorju ni vec pomembna. Bruham kar dosti in dokaj agresivno. Ko imam obcutek, da sem si dovolj spraznila zelodec, neham. Zebe me do kosti in bleda sem. Ne morem govort in pece me grlo. Huje od angine je. Padem na posteljo in se zavijem v deko. Nemorem se pogret. Zavijem se v tri deke, in se vedno me grozno zebe. Kljub temu, da sem si umila zobe, mi vse smrdi po bruhanju. Spahuje se mi in slabo mi je. Premrazena se tresem pod odejami, ko mi zazvoni telefon. Nisem v stanju stegnit roke in pogledat, kdo me potrebuje. Ne ker me zebe, in ker me boli vse. Zvoni enkrat, dvakrat, trikrat, petkrat, osemkrat.....zraven pa piskajo sporocila. Gladko ignoriram in ko se mi telo malo pogreje, zaspim. Spim vec kot eno uro, ura vredna zlata. Zbudi me ponoven klic telefona. pritozim se in pogledam, kaj za vraga se dogaja, kako to, da nihce ne ve,da traumiram in da bi me morali pustiti pri miru??? aaaaar. V trenutku pritozevanja zagledam vse neodgovorjene klice ob imenu prijateljice, s katero sem bila dogovorjena za obiisk. Skoraj me ubije. "Siiiiiiiiiiiit. Slo je mimo mene. Prekleta bulimija kaj mi delat. Faaak!" posljem ji sporocilo, da sem podlegla in da jo poklicem takoj ko se malo umijem. Sama sebi nisem verjela, vendar sem to res storila. Prosila sem jo, ce se lahko vseeno oglasim, kljub pozni uri, saj nebi bila rada doma in bi zamenjala svojo dramo za kaj bolj veselega. In to je prijateljica, katero globoko spostujem in sem ponosna, da se druzi z mano. Veliko mi pomeni, nicem zasrat. Zunaj me pricaka grozna megla in zamrznjena vetrobranska stekla. 2 razloga, da odpovem obisk, vendar me nekaj zene naprej. Ne gane me. Grem. Navduseno me sprejme prijateljica, kar skace od veselja, da me vidi in v trenutku me napolni s pozitivno energijo. Smejim se z njo. Predstavi mi svoje sostanovalce in vsi me sprejmejo z nasmehom...nihce me ne zavraca, kljub temu, da sem se pred eno uro bruhala brez konca. "Hm, to je dober znak," si mislim. "Torej nihce ne ve, da sem bulemik. Bonus tocka zame." Tezko, res tezko je hoditi po svetu kot bulemik. Brez samozavesti, poln samosovraztva, ves pobruhan in debel.... res imas obcutek, da ljudje nate kazejo s prstom. In glede na to, da sem vceraj prvic v zivljenju sla iz sobe takoj po bulemicnem napadu, je bila tako prijetna izkusnja zelo dobrodosla.
Kaj se je zgodilo tisti vecer zahteva svojo objavo, ampak tisti vecer me je pripeljal se en milimeter blize k sebi.

Bila sem srecna, videla sem vse namige, ki mi jih posilja zivljenje, da lahko naredim vse kar hocem in se vec. Obisk pri prijateljici se je zavlekel pozno v noc, in ko sem prisla domov, sploh nisem hotela zaspati, saj bi rada se malo uzivala z lepo energijo, kaj pa vem kaj bo jutri.

Naslednji dan sem se zbudila ok, naredila sem si caj in veselila sem se tega posebnega dne. Prvic v zivljenju bom sla na kosilo s punco, ki je prebolela bulimijo (all the prayers to the universe for her!) in tako za njo kot za mene je bil to pomemben korak. Zaradi navdusenja ni bilo prostora za tremo, saj se mi je zdelo, kot da bom srecala staro prijateljico. In res. Zaceli sva klepetat, kot da se poznava ze celo zivljenje in skoraj sva pozabili na bulimijo. Vendar neglede na to kako dolgo odlasas z debato o bulimiji, kmalu pride asociacija in odpre se nama 2 urna razprava o bulimiji. Razumem jo in ona razume mene. Ko koncava s kosilom, greva se na kavo v moj najljubsi lokal v mestu, ker imava se toliko stvari za povedat,
Navduseno naju sprejmejo moji najljubsi natakarji in pozornost mi res prija. Naklonjenost nama izkazejo z velikim belim in lepo dekoriranim kroznikom, gor pa slastna sladica. V trenutku, ko naju pogostijo, se obe glasno zasmejiva in istocasno pokazeva na sladico in receva: "Some people really don't understand bulimia!" Prepustiva se humorju, nakar me zresni spoznanje, da je sladica rizeva. Slakdan riz v mojem svetu pomeni bruhanje, to je definitivno stevilka ena med sprozilci bruhanja. Pred ocmi se mi je zatemnilo, saj nisem videla druge moznosti, kot da sladico pojem. Kako naj prijaznim natakarjem povem: "Hvala za pozornost, ampak raje ne bom, ker bom po tem kozlala!??" hm, nekako nisem mogla. Prijateljica me je pogledala in rekla "So, this is good test for you!" pocasiiiii zelo pocasi sva obe jedli sladico, tako pocasi, da sva nakoncu mogli pohiteti, saj ni normalno, da dva cloveka jesta majhno sladico tako dolgo. Ampk za vsak grizljaj sse je bilo potrebno prepricati, da je ok, da se zgodi. Ko koncava, nadaljujeva s pogovorom, in med mojim razlaganjem, ravno ob stavku "I really hate my body!" je natakar prisel pospravit kroznike. Seveda je slisal kaj sem rekla in pripomnil: "No daj daj, zdj si pa to tako rekla kot da resno mislis!" nasmejem se in ne komentiram, ceprav bi mu najraje kar povedala, da mislim resno kee imam bulimijo.
Nadaljujeva s premlevanjem o bulimiji, dobra terapija tako zame kot za njo. Zal prehitro mine ura in cas je za mojo terapijo. Poslovim se od svoje nove prijateljice in obljubiva si, da se bova se dobili. Komaj cakam.
Navdusena sibam na terapijo, ker komaj cakam, da svoji psihiatrinji povem, kaj vse sem dosegla ta teden oziroma kaksni rezultati se kazejo.
Res navduseno razlagam kako in kaj in tudi ona ne skriva navdusenja nad mano. Kipim od energije. Nakoncu zakljucim: "Kako si zelim, da bi ta obcutek trajal, in da bi bilo to to. Vem, da me caka nov padec nazaj, saj sem tokrat praznovala sele uspeh enega custva....." in doda: "Vsakic, ko cutis, je uspeh, ampak pri tako razviti motnji, kot jo imas ti, te caka se neomejeno veliko dela!" Skoraj razocarana ji prikimam in ji zaupam se en strah: "strah me je iti domov, ker me te terapije dvignejo, in sem polna poguma, pa si recem, da ce sem tako ok, potem lahko jem, in nakoncu placam davek za svoj pogum z bruhanjem, kar me grozno utruja." Potolazi me, da mi gre odlicno, da odlicno obvladam svoje bitje in da so vzponi in padci normalen proces zdravljenja. Odidem domov in prav nic se nisem zmotila. Pocutim se super, pod nadzorom imam vse, kahko jem.... pripravim si vecerjo....pa se malo, pa se malo, pa se malo..... tik pred koncem si naglas recem: "Pa kaj si hoces dokazat? Da si normalna?? Nisi! Kozlala bos ko nora!" ............... pa se malo............. pa samo se jogurt.....................pa dans je pac tak dan da bi se 3 piskote ............ pa sem ze na wc! Kozlam vse povprek, pece me, smrdi, smrdi, pece,boli,smrdi!!! Pa da ne pozabim na odvajalo! :(

Izklopim telefonu in pozdravim svojo tisino. "Cuvaj me!"



Dodatek k tej objavi, zapisan cez pet ur: nazaj vklopim telefon, poklicem prijateljico, ce se lahko oglasim pri njej in tisino zamenjam za glasen babji klepet! Hura zame!!


Friday, November 11, 2011

"Second chance?" - "Yes, please!"




- Smart guy this Jillian Michaels, what can I say.  I puke, I faint...well, am not dying, but still 2/3 I think I have my reasons why my life has stopped! And it has!!

Pocasi, potihem se je moje zivljenje ustavilo. Tisti "normalni" ljudje tega ne morejo razumeti, niti tega ne podpirajo, ampak jaz vem, da je tako prav, saj ,moram kopati precej globoko, da izkoreninim bulimijo...in za to potrebujem cas, ves cas na svetu.
V tem casu se moram nauciti ziveti. Dobesedno. Moram se ponovno nauciti jesti, sprejemati sebe,nauciti se moram ljubiti sebe, moram se nauciti cutiti, prepoznavati custva.... vse, kar se mora nauciti majhen otrok. Lahko sem le vesela, da sem dobila se eno priloznost. Lahko je nebi. In tega se cedalje bolj zavedam. Bulimija me spremlja vsak dan, je kot moja senca, kamor koli grem, gre z mano, le tu in tam se ji ne da z mano na sprehod, in takrat sem svobodna. Pocasi se zavedam, da dneva, ko se ne bom zbudila kot bulemik, se nekaj casa ne bo, zato tudi lazje vidim kaksen 6 letnik sem. 6-letnika ne mores samega poslati v trgovino in mu narociti, naj prinese vse kar porebujemo doma. Otrok nima pojma, koliko kruha kupit, koliko jogurtov in koliko salame. Tako je tudi z mano. Ko hocem opraviti normalen nakup, to enostavno ni mogoce, saj se mi sanja ne, kaj normalni ljudje kupujejo za normalne potrebe. Vceraj sem se v trgovino odpravila z bratom, in na delikatesi sem izpadla prav bebava, saj nisem v stanju kupit normalne kolicine salame niti ne vem, katero salamo bi kupila. Tudi pri mlecnih izdelkih imam temo, da o kruhu ne govorim. Se z naupovalnim listkom bi pogrnila na celi crti. Prav tako je z uzivanjem hrane. Na tem podrocju sem kot 2-letnik. Nimam pojma, kaj pomeni jesti normalno. Nimam pojma, kaj se mesa skupaj in kaj ne. Nimam obcutka. Skoda. Veste kako grozno je hoditi po svetu s tako hibo??? Res se upraviceno pocutim nesposobno, saj to sem.
Druga lekcija je spostovati sebe, hmm!
Moram se nauciti spostovati sama sebe, se imeti rada in skrbeti sama zase. Tukaj sem kot 3 mesecno detece, ki se ne odziva na nic. Odvisen je od drugih. Nisem sposobna poskrbeti za fizicne poskodbe, pri mojih letih me mora mami spomniti, da moram k zdravniku, ce se mi gnoji prst na nogi. Ali mi je vseeno, ali pa si bolecino zasluzim. Pocutim se cudno, ce si vzamem cas zase, in poskrbim zase. To ni naravno. za sebe si ne vzamem 2 sekundi. Nepomembna sem. Vedno na razpolago, predana drugim, za sebe mi ni mar. Ne spomnim se kdaj sem si nazadnje vzela cas za razvajanje ob dobri knjigi, ko je cel svet dobesedno nepomembne, ali pa kdaj sem nazadnje poskrbela za svojo kondicijo. Ne pocnem nicesar. Sedaj sem tako izmucena in sibka, da moram z vsemi aktivnostmi zaceti ponovno od zacetka. Ponovno od zacetka!!!! Moje misice so skorajda neuporabne, zdravniki mi celo odsvetujejo hujse napore,saj bi lahko naredila vec skode kot koristi. Seveda je nekje treba zacet, ampak jaz lahko zacne ze v kopalnici in treniram bicepse, saj nemorem normalno namazati trepalnic brez da bi me bolela roka. Sprehodi so zdravi, vendar sem po 1urnem sprehodu grozno utrujena, ceprav je utrujenost prijetna. Borbe z Egom v teh situacijah niso omembe vredne. Se ko se potrudim in sprehodim svoje salo po svezem gozdicku, me Ego zmerja, ces kako sem gnila. Ko se spravim na yoga podlago, kar krici od besa da tako debela pa yoge ze ne morem delat. Vcasih sem imela manjso rit in sem se lahko zvijala, zdaj pa tega ne morem vec. Grozen je. Res ga ne maram, kadar me ponizuje, a kaj ko to pocne ves cas!! :(
Tako zelo hrepenim po normalnem zivljenju, po gibbanju, po veselju ob hrani. Zdravnica mi je rekla, naj se najprej pozdravim, izboljsam kri in poskrbim za svoja jetra in ledvica, takoj za tem pa naj pocasi zacnem z dnevnimi aktivnostmi. Kot bi govorila steni. Nemorem in ne morem sprejeti dejstva, da sem padla na zacetek. Joj. Ampak vsi ti zacetki na yoga podlagi, v trgovini, v odnosih z ljudmi, pri cutenju so mi dali mislit.... "ok, sem na zacetku, ampak, ta zacetek sem dobila kot darilo. Lahko bi samo zdrnila v konec. Nekdo tam zgoraj me ima rad in se mu zdi, da moje poslanstvo na zemlji se ni koncano. Bom to res zapravila???" Ne rabim veliko da mi je jasno, da NE! Tega ne bom zapravila!! To novo, podarjeno zivljenje si bom vzela. POdarila si bom zivljenje, in tega ne bom dolgovala nikomur! To bo le moje. Sama sebi bom najboljsa mama in najbolj ljubec oce.  To novo priloznost bom sprejela z odprtimi rokami.


Pravzaprav sem se sedaj spomnila, da to za mene ni druga priloznost, ampak ze tretja. Uf, jaz sem ko macka, imam 9 zivljenj. Ob takem razmisljanju si vedno mislim, da sem hudeceva srecnica!! Ma se borim, ampak moja vera v zivljenje je vzajemna...zivljenje ima vero vame, zato me vedno obdrzi!

Bulimija nervoza je svinjska. Nic pri njej ni lepega. Smrdi, je groznega obcutka, tezka za zelodec in grda na pogled. Kljub temu je to za mene najbolj varno okolje. Bulimija me varuje pred ljudmi. Je z mano, ko me vsi pustijo na ceedilu. Mi daje (drobne, sekundne) trenutke udobja in varnosti, ko sem najbolj na tleh in ko nikogar ni ob meni. Bulimija je odvisnost in nacin zivljenja. Bulimijo zivim. Ampak, cutim, da pocasi prihaja cas, ko mora pticek odleteti iz gnezda... verjetno si bo nasla novo zrtev, in zal mi je za to, ampak cutim, da bom kmalu pripravljena, da se od nje poslovim. Its only the matter of years!


Trenutek, v katerega sem ujeta sedaj, si zelim, da traja in traja in traja, v neskoncnost! Naj me nikoli ne zapusti, ja je to trenutek, ko vidim UPANJE! UPAM!

Mojim bulemicnim prijateljicam zelim, da vsaj danes,pa ceprav za droben trenutek, poiscejo enega izmed miljon razlogov, zakaj se ozdraviti od bulimije, in naj v tem obcutku uzivajo-UPAJTE!!



                                                         "Everything starts with hope!"

Thursday, November 10, 2011

Dnevne more podnevi, nocne more ponoci, vmes sije sonce!


Ura je 2.30 ponoci, ko me zbudijo grozni krci. V ustih se mi nabira slina in slabo mi je. Se v spanju stecem na stranisce, kjer me zvije do konca. Driskanje je bolece in jemlje mi sapo. Zivcna sem in stokanje ne ublazi bolecine. Ko mislim, da sem koncala, pride nov krc in novo praznjenje. Po 30 minutah se ni videti konca. Vstanem, se umijem in popijem malo vode iz pipe, primem za kljuko na vratih, in krvav krc se vrne. Le obrnem se, usedem na skoljko in iz mene kar tece. Nimam vec kaj za spraznit, zakaj se ne neha? Bolecine so neznosne, ne spomnim se, kdaj sem nazadnje imela take krce. Skupaj z drisko iz mene lijejo tudi solze in pot. Obliva me mrzlica, tresem se in grozno me zebe. Koza se mi najezi. Napenjam se do onemoglosti, crevo se mi intenzivno krci, a ni vec blata, ki bi ga lahko izlocilo, zato dela v prazno in mene toliko bolj boli. To je slepa ulica, saj v tistem trenutku ne morem narediti nicesar. Nemorem si reci "Ok, dovolj, kar sm posrala sem posrala gremo spat" kajti moje telo je zastrupljeno z odvajali in poleg "odvecne hrane" se mi zdi, da zeli izlociti tudi vse strupe. Ko naslednjic pogledam na uro, je ura 3.30 zjutraj. Edini simptomi zivljenja so pocasno dihanje in driskanje, drugace sem popolnoma odsotna, verjetno sem prevec zaspana za neke nocne bulemicne scene. Utegnem se le enkrat vmes spomniti, naj vrzem vsa odvajala proc, vendar se to seveda ne zgodi. Po enournem praznenju sredi noc se lahko vrnem v posteljo, vendar bolecina ne poneha. nemorem najti polozaja, ki bi ustrezal mojemu jeznemu telesu. Oci imam zaprte, in upam, da bom kmalu zaspala, ceprav se borim za zivljenje. Bolecina je tako huda, da ne pridem do zraka, saj imam tezave z dihanjem. NOrmalni vdihi in izdihi ostro bolecino le povecajo, zato hiham plitko. Zacne se mi vrteti in roke in noge imam vse bolj mrzle. Ustela sem se, odvajalo naj bi se aktiviralo sele zjutraj, okrog osme ure, kaj za vraga pocne z mano sredi noci. Po nekaj urah se telo umiri dovolj za spanje. OOo zelim si, da nebii nikoli zaspala nazaj, saj so me pricakale nocne more.
V sanjah sem srecala nekega starega znanca, ki nima vec veze z mojim zivljenjem. Pristopil je k meni, in mi rece, da je slisal, da imam bulimijo. Posmehuje se mi in doda, da sem bedna, ker to pocnem in da ce sem tako gnila, da se ne morem brzdat na straniscu, potem mi ni pomoci. Njegov odnos in povrsen pogled na motnje hranjenja me tako razjezijo, da ga z golimi rokami ubijem. Ljudje me skusajo ustaviti, vendar je moje telo napolnjeno z mocjo in z zeljo, da ga pokoncam, zato nihce ne more prepreciti incidenta. Njegov obraz je bil prestrasen in presenecen in moje zadnje besede so bile:"Ne vtikaj se v moje zivljenje, back the fuck off!!! niams pravice obsojat, niti komentirat, ce te za komentar nisem prosila. Ce bi se rad pogvarjal o bulimiji, si najprej preberi kaj to je drugace se ne oglasaj!" Umre. Ne pocutim se krivo. poklicem brata in mu povem, kaj se je zgodilo ter ga prosim, naj mi pride pomagat odstranit truplo. Vse skupaj se vedno pocnem brezbrizno. Truplo stlaciva v kovcek in ga posljeva na drug konec sveta. Ko pridem domov, mami panicno pove, da pogresajo tega cloveka, ker naj bi praznoval rojstni dan in se ni prikazaj. Pogledam brata in mu prisepnem "NIti ga ne bo praznoval!"  predno me kdo uspe prijavit policiji in me policaji aretirajo se iz najhujse nocne more zbudim. Moje telo je popolnoma neobvladljivo. V krcu. Ne morem ga premaknit. V mojem zelodcu je skala. Vrti se mi in tresem se od strahu. Ko spoznam, da so vse to sanje, stecem na stranisce in se pobruham. Ura je 5.20 zjutraj. Spet bruham, dokler ne zacnem pluvati krvi. Se takrat ne neham, saj me telo sili k bruhanju se naprej in naprej. Jokam kot izgubljen otrok. Moj obraz je bel kot stena in dolze lijejo iz oci. Stiski, gnusu, strahu, jezi in bolecini ni konca. Sesedem se poleg straniscne skoljke in jokam.
Od utrujenosti skoraj zaspim, a nasreco je vohanje lastnega bruhanja precej smrdljiv polozaj, zato se odvlecem nazaj v sobo. Okrog 7h zaspim nazaj. Spim dobro uro in pol. Ta dan nocem iz postelje. Sovrazna sem do sebe in do okolice. Sanje mi ne dajo miru, ceprav tocno vem, kaj pomenijo. Prejsnji dam sem prijateljema ponudila cokolado, in tudi sama sem vzela koscek ob kakavu, ko mi je prijatelj rekel "Zakaj pol jes cokolado, ce hoces biti suha!?" -- ve za bulimijo!! Prijateljica ga brani in rece "Ane, kako je on odkritosrcen!" -- tudi ona ve za bulimijo!! Pripomnim: "To ni odkritosrcnost!!!! Vendar nebom komentirala, ker sem na take izjave preobcutljiva in bom samo zasikala." Poberem se spat. Ko sem enkrat v sobi, spoznam, da sem se spet pustila na cedilu. Bila sem tiho, a tolko se mam za spizdit nazaj. Res nemaram nekih "pametnih" ljudi, ki otresajo vse povprek brez da bi vedli kaj govorijo. Podobnost med mojimi sanjami in dogodkom iz prejsnjega vecera je jasna...............v sanjah sem koncala, kar je prijatelj zacel v realnem svetu (OK, odmislimo umor, to seveda ne igra vloge) ampak ta moj bes, te besede, ki sem jih izrekla znancu, predno sem ga ubila, so besede namenjene mojemu prijatelju. Ne samo njemu, vsem prijateljem, ki streljajo iste kozle, ni on edini. In zaradi "takih prijateljev" sem se znasla v hudi stiski. Eden izmed njih je tudi moj oce. Dan pred tem dogodkom sem imela podobno situacijo z ocetom, ko mi je rekle, da ne razume, zakaj se ubadam s svojo bulimijo, in namesto da bi ga poslala nekam naj mi ne pametuje ce nima pojma, sem vse skupaj pozrla......in vseraj ponoci pobruhala.

Nevem kje na poti sem utihnila. Vcasih sem se takoj skregala nazaj in nikomur nisem ostala nicesar dolzna, borila sem se ZA svojo drugacnost in verjela sem vanjo!!! Iskreno: se danes verjamem v njo in ta borba z bulimijo nervozo je borba ZA mojo drugacnost. Ne bom odnehala!!!!! Hrepenim po svoji svobodi, po svobodne izrazanju brez posledic!
Vendar so doloceni ljudje, tisti dominantni in na videz samozavestni, ki me pojejo ze v samem startu!! Tisti, ki hranijo svoj ego z nemocjo drugih. Taki lahko hodijo po meni. Pred njimi pokleknem. Ker taki me spomnijo na mojega oceta, in njemu sem morala biti vedno tiho. 25 let dresure, naj se ne odgovarjam, naj delam tisino in  naj ne izrazam svojega mnenja, ker je "furanje alternative" itak totalno mimo (*furanje alternative: moj stil, mnenje o zivljenju, pogled na svet...) je koncno obrodilo sadove----utihnila sem!! A sem zacela kozlat!! V meni je toliko potlacenih custev, da me grabi panika, kako in kdaj bom jaz vse to spravila ven in precutila!!!

Nekako se spravim k sebi, in pripravljena sem za kosilo. Kuhinja ni prosta, glasba je glasna a jaz sem ze sita svoje sobe in potrebujem tisino, zato z neprijetnim obcutkom vzamem jabolko za na pot in se umaknem, grem ven. Kmalu se to izkaze za dobro potezo, saj sem se znasla v Tivoliju. Tivoli je zelo prijazen do mene. Nasla sem koticek, kjer sem lahko pojedla svoje kosilce (jabolko) in kmalu se je na koscke moje raztrgano telo zacelo polniti z veseljem. Vonj je bil popoln. Soncek me je grel, ljudje so me opazovali, kuzki so me pozdravljali in kmalu sem od vsega lepega nasmejala. Za nic na svetu nisem hotea zapustiti tistega varnega koticka. Srce mi je ponovno bilo in kri se mi je ponovno pognala po telesu. Uf, ziva sem in cutim!! kaksno olajsanje. Vzamem zvezek in zapisem nekaj svojih misli. Zapisem: "Trenutek je popoln!! Svet je lep! Narava disi! Cutim in ljubim! Nocem stran od tukaj. Tukaj je tako varno in sonce me greje. Tukaj nima  skrbi, misli mi ne uhajajo k bulimiji. Tukaj sem samo JAZ in jaz proizvajam joy. Prej je bilo grozno in nevem kaj me caka, ampak ta trenutek vmes je trenutek, ki traja. Ki je vreden in ki me zene naprej. Zaradi takih trenutkov verjamem v zivljenje in ga predano ljubim! Hvali ti,Bog, da sem ziva in hvala ti, Narava, da me cutis, ljubis in razvajas!" Koncam s pisanjem, cas je za terapijo. Zaspim nazaj v dnevno moro, ki se je ze skoraj prevesila v nocno! JUTRI PA SPET NA SONCKA!!!!


Wednesday, November 9, 2011

Pospravite hrano, prihajam!!!

"Kaj bos za vecerjo?"
"Tri velike (250g/cokolado) milka cokolade z lesniki, 2 Big snikersa, 4 big tvikse, 1 Big Tablerone, 1 velika vrecka rumovih kuglic, 6 francoskih rogljicev, 2 krofa, 2 sahar tortci,1 sop banan, 3 sendvice iz sirove strucke s sirom in salamo, eno 250g nutelo, 1 struco belega kruha, 30dag sira, 30 dag salame, 2 papriki, 2 paradiznika, 4 jogobela jogurte, 2 jogurt deserta, pol litra vanilij pudinga, pol litra kakava, 1 skatlo cokolina, 1 skodelico kosmicev, za 4 osebe mlecnega zdroba, 1 skatlo piskotov, 1 cokoladne pralineje, napolitanke, pol vrece makaronov s polivko, tuno, eno veliko kislo smetano, pol suhe klobase, 1 filadelfija namaz, pomfi in zamrznjene fingerse, 1 smetano v tubi hopla,karkoli je ostalo od kosila" si mislim, "Nic havla, nisem lacna!" recem.
"Pa daj nekaj malega pojej!" vztrajajo.
"Ne ne, hvala, res nebom, sem jedla malo prej, sem sita, bom samo caj."
Verjamejo.
Moja zelja po naziranju tako ostane neuslisana, in za trenutek se potuhne.
Nerodno ji je pred ljudmi. Caka, da sva sami.
Ko ostanem sama z bulimijo, zacnem!
Pojem vse, kar sem si zamislisla in se kaj vec. IN vse v piclih 45 minutah.
Za sladico pa si seveda privoscim se veliko porcijo odvajal in bruhanje, za vecerno rekreacijo pa 20 minut intenzivnega klistiranja.

Veckrat si mislim, da bi me vsi prijatelji zapustili, ce bi vedeli resnico o mojem prisilnem naziranju.
Ko jim skusam pojasnit koncept bulimije, da se prenaziram in bruham, mi vsi recejo, da naj se ne sekiram, saj se vcasih vsi nazremo, sploh ko smo zalostni ali utrujeni. Seveda se strinjam z njimi, vendar vztrajam, da jaz pojem vse, kar vidim, in ne neham, dokler mi ne zmanjka hrane. Mislijo, da govorim metaforicno, in da se tako samo rece, v smislu,, pojem vola in pol. Pustim jim verjeti kar zelijo, vendar tega resnice ne spremeni.
Nekje sem zasledila podatek, da povprecen bulemik poje v 1uri toliko hrane hot normalen clovek v treh dneh! Po izkusnjah lahko povem, da je ta podatek resnicen.
Zadnjic sem razmisljala, da tako kot anoreksiki smo tudi bulemiki glede na kolicino zauzite hrane podhranjeni. In to kar precej!
V casu druzenja z bulimijo, sem "se naucila" da je solata grozna za bruhanje, najlazje pa se bruha po mleku, cokoladi ali rafaelu, zato sem veckrat spraznila bratove zaloge rafaelov iz sobe. Poznam zgodbe, ko bulemicne punce kradejo hrano, kadar so v stiski. Seveda tudi praznenje bratovih zalog brez dovoljenja pomeni kraja, ampak recimo da sem tukaj se kar ok.
Veckrat me ljudje vprasajo, kaj naredim, ko spraznim kuhinjo, saj vendar opazijo da ni hrane. Preprosto. Ko pridem k sebi, kupim tocno iste stvari, katere sem pojedla. To ponavadi pomeni, da me caka se ena mala pojedina, saj je potrebno nastimati vse tako, kot jebilo, tudi kolicinsko, torej ce cem pojedla pol velike nutele, moram kupit celo veliko, in jo ponovno pol pojesti, da jih ne zmede, ok kje nova polna nutela. Ali pa ce se spravim na kaka domaca peciva.... ce spraznim pladenj ze nacetega biskvita, pomeni da ga moram narediti novega, in pojesti, kar je manjkalo prej. Tako se veckrat zacne nov krog naziranja, brez tezav.
Jem pokvarjeno hrano, ostanke, hrano iz smeti, surovo hrano, plesnivo hrano, hrano, ki je naceloma ne jem. Jem vse. Nimam omejitve, absolutno NIKAKRSNE!
kot sem ze enkrat omenila, je kolicina zauzite hrane odvisna seveda od kolicine zalog in od intenzivnosti jeze. Vecja kot je jeza, vec pojem hrane, vec ko pojem hrane, vej bruham in vec odvajal pojem, vec ko zlorabim odvajal, vec skode povzrocim telesu, vec kot povzrocim skode svojim bogim ledvicam in zaradi strupene hrane in prekomernega prenajedanja jetrom, vecje moznosti imam, da bom prej umrla. Vecje moznosti imam,da bom prej umrla, nic se ne sekiram!! Ze pred casom mi je rekla zdravnica, da ce ne bom  naredila nic na svojem zdravju, mi ne da vec kot 5 let zivljenja. Njena prognoza je naletela na gluha usesa.
Vedno, ampak VEDNO, najdem en razlog, zakaj skodo, ki nastaja, lahko ignoriram. Lahko imam miljon argumentov proti, ampak ko najdem enega za, je dovolj, da nadaljujem z bedarijami.
Lasje mi grozno izpadajo, seveda nocem biti grda plesasta, ampak takrat to ni pomembno....potipam svoje lase in si recem: "ok, saj nekaj jih je se. Jih spnem v cop in se ne vidi!" Za ledvica ne skrbim, saj tistih 14 dni ko pride infekcija ze potrpim, potem pa imam spet kake tri, stiri mesece mir. Jeter ne cutim, sibkost zaradi slabokrvnosti pa sem zamenjala s tem, da si recem, da sem gnila in lena.
Nic mi ne pride do zivega. No, verjetno se deep down moja zelja po zdravem telesu veca, saj vztrajam pri zdravljenju in se borim do neba in nazaj, ceprav se mi dobesedno mesa (dobesedno!!) in se pomikam naprej po milimetrih ali pa se to ne.....
Vseeno mi je za vse. Prag bolecine se mi je tako dvignil, da se bom kmalu spravila v grob. To pomeni, da bulimija ubija. Ko sem bila pri zdravniku, in mi je prvic povedala kako hudo sem depresivna in kasneje, ko mi je psihiatrinja povedala, da sem z bulimijo na tocki, ko bulimija ubija, mi ni bilo povsem jasno, kako to mislijo, pa sedaj vidim. Lahko bi se pustila umret zaradi svoje brezbriznosti in samosovraztva. Pustila bi se zgniti in umreti. Zdi se mi, kot da sem banana, katero so napadle mravlje....na zunaj se vedno zgledam kot banana, notri pa sem ze gnila, pojedena od mravelj. To podobnost sem nasla v naravi, ko sem naletela na tako banano. Ko sem jo videla, so se mi pocedile sline, in sem planila po njej, ko pa sem jo prijela v roke, sem jo samo odvrgla, saj je bila notri polna mravelj.
No, razlika med mano in banano je v tem, da tisti olupek lahko le vrzes proc, jaz pa sem se odlocila, da ne bom sla proc, ker imam se celo zivljenje za zivet, zato bom pognala nove korenine in kar novo palmo banan posadila:)

Cudim se ljudem, ki lahko kontrolirajo vnos hrane v zelodec. Ko imajo na voljo vreco napolitank, in pojejo le tri napolitanke, kolikor potrebujejo, da si dvignejo sladkor v krvi, ali pa ko imajo na voljo poln hladilnik hrane, in so sposobni ven vzeti le tisto, kar potrebujejo, da si napolnijo prazen zelodec. Pri meni to ne gre. Jaz pojem kolikor mi ponuja hladilnik in omara s sladkarijami. Sanjam o dnevu, ko bom lahko jedla normalno, brez slabe vesti, brez kaznovanja, brez naziranja, z uzitkom in brez strahu!!!O dnevu, ko bo hrana spet imela okus. Sanjam, da ima cokolada spet okus po cokoladi, kruh po kruhu, jagode po jagodah, sir po siru in nutela po nuteli. Pogresam tudi okus raznih sladic, okus po dobrih testeninah in jogurt po jogurtu. Nic od tega vec nimam! :(

Kadar obiscem svojo druzino, jih prosim, naj pred mano skrijejo hrano,kajti tudi ce sem ok, in sama po sebi nebi bruhala, nebi zrla zaradi jeze in sploh nebi rada imela opravka z bulimijo, se mi ob zalogah hrane slabo pise. Lahko se borim kolikor hocem, pa bo moja glava ze poskrbela za porcijo slabe vesti ob koscku zauzite hrane, slaba vest pomeni jezo sama  nase, in tako dobim zeleno luc za naziranje, ali pa mi bi priklicala kak star bolec spomin, in tako bo poskrbela, da bom pojedla stara cutenja in jih pobruhala. Obiski, ko mi hrano skrijejo, so 50% bolj uspesni od tistih, ko tega ne naredijo.
Kakorkoli, skrijte hrano, prihajam!!! :(

Danes zjutraj sem se poglobila v svojo "tablo zelja" ki visi na vratih, kamor si vsako jutro napisem tiste najbolj ciste zelje.... v enem mecesu sem 8 x napisala "Zelim si jesti brez slabe vesti" 18x "zelim si dan brez bruhanja in tablet" in 4x random misli v smislu "zelim si lep dan!" "zelim si medititrat" "zelim si it na sprehod"....... vsak dan torej posljem zelje v vesolje, da nebi bruhala in bi lahko jedla normalno.....vesolje me se preverja, ni mi se pripravljeno dati kar si zelim....zato si zadnje dni veckrat zelim, da bi obupala, pustila boj in se ne sla vec tega! Ne da se mi, utrujena sem. Uincena sem. Ampak.. bojda je to normalno, pravita prihiatrinja in terapevtka, da ko se zacnes zdravit, gre najpred na dol in potem na gor. Da na zacetku ni nic drugega kot mucenje. To kako hudo na dol in kako dolgo si potem hudo na dol je tezko ocenit....ampak jaz imam obcutek, da sem padla hudo-hudo na dol in da bo to na dol trajalo kar precej casa, saj se mi telo in custva prebujajo tako pocai, in za vsako prebujeno custvo porabim tedne in tedne delanja na cutenju....trenutno sem 5.teden na zdravljenju, in sem se vedno pri "jezi"......... zanimivo custvo, vam recem. Obcutim zametke zavisti in ljubosumla. Tega custva se pa kar bojim. Oh, kje je se uzitek....






Monday, November 7, 2011

Mozaik

Kaksen teden. Kdaj bo tega konec? Nic si ne zelim bolj, kot znebiti se bulimije. Tega tedna se sploh ne spomnim. Sel je mimo mene kot veter. Le vem, da je bil tu, nekaj sem cutila, ampak dni ne morem opisati posebaj. Vem, da se je stiska zacela prejsnji petek, ko sem po vecdnevnem hudem zobobolu koncno obiskala zobozdravnika, ki ni mogel razumeti, kaj se mi je zgodilo v enem letu, da je moj zob zgnil in da se mi je zagnojila dlesen. Drzal se je za glavo in me spraseval "Kaj si pocela? Ne razumem!" Posiljal me je od rentgena do stomatologa, odprli so mi kanale in mi scistili zagnojene dele, nic od tega mini mogel narediti z inekcijo, tako da sem prenasala bolecino. Pet celih ur sem zapravila pri zobozdravniku, in ce bi bila normalen bolnik, bi si lahko privoscila, da bi prisla kak drug dan, tako pa sem morala vztrajati in slisati grozno novico "zob je za ven"!!! Joj NE! Nakoncu sem mu povedala, da imam bulimijo, in da imam vec zob takih. Rekel je: "Pa to je to. To imas zaradi bulimije. Upam samo da ves, da v tem primeru potrebujes se drugega zdravnika, ne samo  zobozdravnika - psihiatra!" Povedala sem mu, da sem ze poiskala pomoc, in da sem zato uspela priti do zobarja, drugace mi je bilo prej tako ali tako vseeno. Razocarana sem zagrabila plasc, se poslovila in tiho zajokala. Resnica min i bila vsec. Bolela me je. Se danes me boli. Zob je nekaj tako intimnega, in jaz si unicujem intimo zaradi bulimije. Tema mi je padla red oci, kot da so mi povedali, da bom zivela le 14 dni. Bila sem zalostna. Res zalostna. V avtu sem zajokala glasno. Zatulila sem, vendar mi kricanje ni pomagalo. Bolj ko se trudim, tezje postaja. Ko mi je zdravnica rekla, da mi odpoveduje leva ledvica (zaradi odvajal) in da so mojoa jetra poskodovana, si tega nisem gnala k srcu. Tudi ko mi je povedala, da ce nebom naredila nicesar v tem trenutku za svoje zdravje, mi ne da vec kot pet let zivljenja, se nisem ustrasila. Moja kri je tako slaba, da me tranfuziji zavrnejo, ko zelim darovati kri. POvejo mi, naj si poiscem pomoc pri zdravniku, saj tako slabokrvna ne morem ziveti. Nic me ni ganilo, nic me ni ustavilo. Vendar zob!!?! Petkova izkusnja pri zobozdravniku me je ubila. Pocutila sem se, kot da se mi cel svet posmehuje.
Ko sem prisla domov, se je drama le se nadaljevala. Ja, res nisem edini clovek, ki bo moral odstraniti zob, ampak jaz ga nocem odstraniti, sploh en zaradi bulimije. Prasica!! Ker je mooj zob odprt, moram pred vsako jedjo vstaviti vatko not, tako da se ne naziram ta teden. Tako sem bila jezna, da sem bulimiji zagrozila, da nebom vec bruhala!!!!! Ona mene - jaz njo!!! dovolj mi je!!! Poun k* jo imam!!!!
Moja jeza je se danes ziva. Ker pa se bruhanju najlazje izognem tako da ne jem, ta teden trpim zaradi pomakanja hrane, pa se to mi ni prineslo nobenega uspeha....moje telo ne prenese hrane v zelodcu, zato me je sililo k brhanju tudi ko sem pojedla samo banano ali jogutr. Ko sem v sredo prisla domov iz terapije, sem se pocutila super. Po terapiji sem sla na svojo prvo bulemicno kavo s prijateljico, ki prav tako trpi zaradi bulimije. Najino druzenje je bilo naravnost brutalno, norcevali sva se iz svojega pocetja in za trenutek se mi je zdelo, kot da imam tokrat jaz bulimijo v sahu. To dobro voljo sem izkoristila za normalen obrok - na kroznik sem si pripravila nekaj grisinijev in sira, in dve tablici cokolade - vendar je bila moja zelja po normalnem zauzitju hrane neuslisana. Cvekala sem s prijateljico, ko sem kar na enkrat zacutila  kako vrocina polni moje telo in srcni utrip raste... "Pridem takoj!" sem rekla, in hitela na stranisce. Vse kar sem mogla naredit, jebilo, da sem se nagnila nad straniscno skoljko in bruhala. Bila sem zelo nasilna do sebe in neizprosna. Nek cuden obcutek jeze je bil prisoten!! Zakaj sem jedla, ce pa sem cel dan zdrzala brez hrane, in ker hocem biti normalna, in jesti normalno, sem kaznovana. Jezna sem bila nase, ker sem naivno verjela, da sem mocnejsa od te prasice. Bruhala sem dokler nisem zacela pjuvati krvi. Sele takrat se ji je zdelo, da sem dovolj kaznovana. Izbruhala sem nekaj hrane in nekaj custev in tako je bil moj vecer koncan. Zakaj? se vprasam. Zakaj? se strasujem ze cel teden. Zaradi takih kazni se bojim hrane. Bojim se jesti, ker bom kaznovana, ali pa se bom nazrla in se kaznovala sama zaradi svojega pocetja. Ujeta sem!

Ko sem v petek prisla na obisk k starsem, me je brat pricakal nasmejan "Ravno prav si prisla, naredil sem kosilo! Pridi!" me je lepo povabil, jaz pa sem planila v histericen jok! "NE!!! Ne hrane!!!! Prosim. NE!! Bojim se. Ne upam jesti, nocem bruhat. Vse me boli!" sem se pritozevala v joku. Sprva mu ni bilo jasno, ali sem resna ali ne, nakar je videl, da sem res v stiski. Objel me je in rekel: "Ne boj se, nisi sama. S tabo smo, in nic se ti ne more zgoditi.!" nekako me je pomiril, res se ne pocutim ok delat drame drugim, in pridruzila sem se za mizi,. POjedla sem eno zlico krompirja, malo silate in nekaj ribe. Jedla sem pocasi, s strahom. Bila sem grozno lacna in utrujena. Po kosilu sem bila tudi nemogoca druzba, komaj sem odpirala usta in nikogar nisem pogledala v oci. Na zivce mi je slo vse in vsi, predvsem pa sem si sla na zivce jaz, ker sem jedla, in bulimija, ki mi ne pusti jesti. Dobila sem nekaj bulemicnih prijateljic, s katerimi smo ves cas na vezi, spremljamo ena drugo in se podpiramo, in tisti dan je slo vsem tako dobro, da jih nisem mogla pustiti na cedilu, zato se namesto bruhanja odlocim za sprehod. Oblecem se in le mrmram besede ki naj bi pomenile nekaj v smislu "pustite me pri miru, znorela bom. vn grem. nimam telefona. ne klicite me."
Sla sem do tistega magicnega koticka na zemlji, ki me vedno pomiri. Narava je tam najlepsa, in najprijaznejsa. Rada me ima in vedno me tako velikodusno sprejme. Moje razpolozenje se je v trenutku spremenilo. Nasmejala sem se in si sama rekla na glas "pa kaj se gres, poglej, saj ni tako hudo." bila sem pomirjena za trenutek. Pozdravit me je prisla veverica,joooj piko mali me je bil tudi zelo vesel. Stekla je na drevo, vendar ne prevec visoko, saj jo je zanimalo, kdo sem in kaj bi rada. Ogovorila sem jo, in tako pritegnila njeno pozornost. Vprasal sem jo, kao se ima in ji povedala, da je grozno lepa. Prijalo ji je. Poslusala me je. Gledala me je. Ce sem se premaknila, mi je sledila s pogledom. Vsec sva si bili. Nekaj casa sem se kramljala z njo, nakar se me je navelicala in odsla. Usedla sem se na travnik in molila. Molila sem za svojega fanta in zase. Molila sem, da me bulimija kmalu zapusti, ceprav z njo rastem v novega cloveka, s se vecjim srcem in mehkejsimi usesi. To lahko recem, saj ze sedaj dojemam stvari drugace. Kmalu sem se morala odpravit proti domu, saj me je zacelo zvijat po trebuhu. "Oops, odvajala!!" popolnoma sem pozabila, da sem jih vzela. Na poti domov pozdravim prijateljico in stecem na stranisce. Ni bilo hudo. Celo boljse volje sem postala, in v dokaj solidnem stanju zaspala. Zjutraj sem se zbudila spet obupana. Ko bi le lhko prespala ta dan. Spet se pocutim debelo in grdo in neuporabno in pateticno in gnilo in nevredno in nervozno. Zelo sem nervozna. Zelo!!! V moje telo se prikrade nek star obcutek, star spomin. Nedelja je, ura je bila 9.30. Ze eno uro sem predolgo v postelji. "vstani! mislis cele dneve spat." me dokoncno prebudi glas oceta v moji glavi. To je le spomin. Spomin, ki je se tako ziv. Ker me danes ni metal iz postelje, in me preganja le nek spomin, jasno lahko vidim, kaj se mi dogaja. V sebi nosim jezo in tegobe izpred mnogih let. Ce vprasas mojega oceta rece, da to nima veze s tem, da imam danes bulimijo, jaz pa mislim obratno. V postelji sem zivcna in moram vstat, ceprav nebi. Se malo bi polezala. AMpak ne, nesmem poslusat svojih potreb, treba vstat!!! Tegotna vstanem. Ni mi prav. Nisem sprejela svoje odlocitve. Naberejo se mi solze v oceh stare vsaj 10 let. Na hosniku srecam oceta, ki opazi mojo slabo voljo, zato me vprasa, kaj je narobe. Nocem mu odgovorit, ker vem, da bo prevec strog do mene, in me ne bo razumel, zato recem "Ah nic nic!". Vztraja. "Iz ene skrajnosti gres v drugo, saj si bila se vceraj zvecer cisto ok, danes pa se zbudis tecna." Imela sem prav. Kregal me bo, zaradi mojih cutenj. V svojo obrambo mu skusam razloziti, da pac taka sem, in da se veliko juter zbudim taka. Utrujena sem. Moje "samopomilovanje" ga razjezi. "Ma kaj si ti utrujena? Od cesa?? Res ne razumem, zakaj delas tako dramo iz te bulimije. Prevec se smilis sama sebi." Mi rece.
Nimam odgovora na to, pustim ga in stecem k mami. Povem ji, kaj mi je rekel. Skuspa me pomiriti. V tistem trenutku me klice moj fant, ki pokasira mojo slabo voljo. Razjezim se je in pojasnjujem svoje frustracije in nerazumevanje oceta, ki me ne razume. Besna sem.[Razpizdena] ......... joj kako sem pogresala ta obcutek, ko sem se zdrla in je bilo prec bolje, namesto da bi pozrla tegobo, se nazrla in bruhala. Zivljenje je bilo tako lazje. Fant me vprasa, zakaj tega ne pocnem vec, in spomnim se, da zato, ker svojemu ocetu nikoli nisem smela rec nicesar. Ce sem si drznila odgovarjat, sme bila kaznovana. Z leti sem se naucila biti tiho. Najdem se eno tezavo, in vesela sem, da se m jo nasla, saj sedaj lahko delam na tem, da jo popravim. Moje zivljenje ne steje ko pride do mojega oceta. Vendar to je blog zase, ceprav ima neposredno povezavo z mojo bulimijo. Moj fant je zlat. Prisezem. Pocutim se odlicno po pogovoru z njim, in kmalu za tem me razveseli se obisk mojega necaka. Hisa se pocasi polni z obiski in dojencki.. Vsec mi je. Neizmerno.
Vendar, kmalu se spet vse obrne na glavo. Cas je za kosilo. NOCEM JEST! Miza je polna hrane, hisa je polna hrane. Fantu sem obljubila, da bom nekaj malega pojedla. Vedno drzim obljube, ki mi jih dam, in za trenutek sem si obljubila, da mu nikoli vec nebom nicesar obljubila, saj me to samo obremenjuje. "Zdj morm pa jest zato ker sem njemu obljubila! wtf!" ampak, on je vreden vsega napora. Pojem malo juhe, krompirja in mesa. Moje porcije so postale tako majhne ampak vseeno se najem. Dovolj imam, odstranim se od mize in zdi se mi, da je popoln trenutek za bruhanje. Vsi so zaposleni s hrano, nihce me ne bo slisal. Lahko uidem. Na poti od mize do stranisca pa me zmoti nekaj, na kar nisem racunala. Najpopolnejsi otrok na svetu, sprosceno spi. ustavim se in ga opazujem. odnesem ga v sobo, da bo lahko spal v miru. Ko ga popozim na posteljo, ga opazujem skrbim, da se ne zbudi in mu je tplo. Pozabim na bruhanje. Eden redkih trenutkov, ko dejansko nekaj cutim in sem popolnoma prisotna pri dogajanju. Drugace gre vse mimo mene, ne cutim nicesar in se tako polna hisa me ne odvrne od razmisljanja o hrani in od nacrtovanja bruhanja. Ziviim v svojem svetu in se predajam dvema odlocitvama -  bom : nebom! Grozno se pocutim, debela sem cel dan, v kopalnico raje ne hodim. Ne prenesem se. Zavidam vsem po vrsti, ker lahko uzivajo v hrani in se imajo lepo. Jaz pa se nimam lepo, ker sem obremenjena s tem kaj bom jedla in koliko, in kdaj in zakaj in kaj sem jedla in tako naprej. ko se dan prevesi v vecer, postane lacna in podlezem. Nazrem se vsega, kar ponujajo omare, miza, hladilnik. Povsod pojem nekaj, da ne opazijo. Jem ves cas, usta imam polan ves cas. Jem na skrivaj, jem pred njimi, jem na skrivaj, jem na skrivaj, jem pred njimi, jem na skrivaj, jem pred njimi. FUl slabo mi je in z vsakim grizljajem se bolj oddaljim od dogajanja. Zvok postane moten in slika je zamegljena. NIsem 100% pri prijateljih. Odneslo me je. Malo na stranisce, malo v kuhinjo. Zapravljam obcutke, zapravljam dobro voljo. Zapravim dan. Vedela sem,da se bo to zgodilo, pa tako dobro mi je kazalo pri kosilu. Sploh nevem kje na poti sem sprejela odlocitev, da se bom prepustila bulimiji. Nevem. Zal mi je. Hudo mi je. Pocutim se tako neskoncno osamljeno. Sama! Kot da se mi vsi posmehujejo in so se zarotili proti meni. Vendar to ni resnica. Veseli so me bili ob sebi. Pohvalijo me in obcudujejo me. Trudim se zganjat norcije z otroki, njihov svet me vedno prevzame, vendar me kmalu na realna tla postavi ocetov grd pogled naj se malo umirim! V rit naj gre vse. V trenutku je konec mojega obiska v normalnem svetu in padem nazaj v tisti siv, hladen in depresiven svet -  Planet Bulimija. aaaaaaaaaaa!!!!!! Se vedno nevem kako se pocutim. Apaticna sem. Nekaj na pol ziva. Telo je tezko in prosi me, naj mu dovolim malo pocitka. Ali sem sploh ziva? Ali se to res dogaja? KJe zivim? Kaj je res? Kaj ce ima oce prav in res samo zabijam cas in je vse to je moja mono drama? Kaj me caka? Ali se boj izplaca? Kaj ce nikoli ne bom cutila vec? Kaj ce bom postala zagrenjena? Kaj ce bom postala grizna do ljudi? Bojim se prihodnosti, saj me po ocetovih besedah ne caka nic kaj veselega, ce se ne zbudim hitro iz teh sanj....vedar...nemore imeti prav. Za mene se je svet ustavil. jaz se MORAM pozdravit!! Jaz se moram razstavit in sestavit nazaj. Jaz boram razcistit stvari ker s to bulimijo ne grem nikamor. NO way!!! Kamorkoli grem, gre z mano. NI trenutka, da se nebi stulila zraven!!! Naporno je! To zdravljenje je naporno!! Nevem kaj cutim. Ne cutim nicesar!! Pocutim se kot kamen. Potrebujem pocitek. Spanje. Hrano. Mir. Nemorem vec slisat besede o bulimiji. Raztrgana sem na koscke........................................
Sedaj sem dobila misel v glavo....da ze res da sem sedaj zlomljena na koscke, ampak iz teh kosckov bom SAMA(!!) sestavila nov mozaik, takega, kot ga SAMA hocem imeti.... tega privilegija pa nima vsak!!! Ha!
 Vska, popolnoma vsaka misel, vsak breakdown, vsak neuspeh in vsak uspeh je svoj koscek  tega mozaika. Naaa, sedaj pa sem pomirila sama sebe s to mislijo in res se veseilim svoje umetnine!!! :)) Na sreco mi umetnost pomeni ogromno.