Thursday, January 19, 2012

Bled spomin in bolecina

Vcasih, ko se nisem vedela, da imam bulimijo, oziroma ko sem se zavracala dejstvo, da imam kakrsne koli motnje hranjenja, je bila zasedba mojih "najboljsih/najblizjih" prijateljev popolnoma drugacna.... saj veste, tistih ljudi, za katere bi dal roko v ogenj, da te ne bodo pustili na cedilu, ko jih bos potreboval in tistih, za katere si se sam pripravljen zrtvovati. No, takih ljudi sem imela pred uradno diagnozo kar precej... Danes??? takih ljudi nimam!

Spomnim se dneva, ko sem poklicala "drago prijateljico" in jo prosila, ce se lahko dobiva, saj jo nujno potrebujem. Zgodilo se je nekaj groznega. Se danes me obcasno spreleti groza, slaba vest, da sem nekoga ubila. To je skrivnost, ki je ne poves nikomur. Nikomur, razen prijatelju, ki te bojda ne bo obsojal. Veliko tvegas, ampak jebat ga, nekomu je treba povedat, vsa ta leta sem to drzala zase, pa sem prisla do roba, ko ne zmorem vec sama. Breme je pretezko. potrebujem pomoc.
dogovoriva se ob stirih v parku, ona s kolesom in armafleksom, jaz pes. Vesela sem, da imam take prijatelje, na katere se lahko zanesem.
 Bolj ko se ji priblizujem, bolj strah in sram kipita iz vsake pore mojega telesa.
najdleva prijeten kosticek sredi parka, sploh meni je pomembno, da sva odmaknjeni od ljudi, saj nebi prenesla, da me kdo slisi govoriti o bulimiji (danes s tem nimam velik tezav)... skupaj s prijateljico prizgem cigaret (cprav ne kadim), popijem pozirek vode in zacnem pogovor. Kot vedno je lahko govoriti o cemerkoli z njo, zdi se, da me vedno razume, ali pa vlozi neomejene kolicine truda v poskusanje razumeti me.
 ja, res je prava prijateljica.
Kmalu se sprostim, in pojasnim nekaj stvari, odgovarjam na vprasanja in zdi se, da bom z lahkoto pometla s bulimijo, saj jo obvladam ze po treh dneh (wrooooong!!!) .. govorim o vsem, kar mi je bilo do tedaj jasno o bulimiji, o vsem, kar so mi povedali zdravniki, o tem, kar sem prebrala sama in seveda o tem, kako se je bulimija odvijala pri meni. Preh individualnim zdravljenjem sem tudi sama obsojala bulimijo z debelostjo, hrano in bruhanjem. Pika. debela sem, ne maram se, zrem ker sem jezna, kozlam  ker imam slabo vest zaradi naziranja, potem imam slabo vest zaradi kozlanja in driskanja in se spet nazrem, saj sem ogabno grozen clovek. Bulimija je na krozniku in v kopalnici/spalnici!
seveda mi je hitro postalo klistarno jasno, da bulimija ni na krozniku in kozlanje ne caka v ogledalu, ampak o tem takrat se nisem imela veliko pojma. pogovarjava se o mojem naziranju in ni ji jasno, kaj pomeni "jem ogromne kolicine hrane" saj se ji zdi, tako kot vecini, da vecje kolicine hrane jemo vsi, ko smo ujeti v frustracijo. Trudim se razloziti, in drugace kot nasteti hrano, ki jo pojem v eni uri, ne gre. zacnem po vrsti, z dvema krofoma in cokolado mi se sledi, ko omenim eno skatlo cokolina, prvic izbuli oci... opazim, in okamenim. nemorem nadaljevati. sram me je! mislim si, vidis, normalni ljudje ne pojejo ene skatle cokolina na dva krofa in tri cokolade podlage... pa to sploh se ni sve.. se zacela nisem. do oblozenih hruhkov s sirom sploh se prisla nisem, in do ene vrece makaronov itd. s cmokom v grlu dodajam jed po jed... in kmalu se res zlomim. srce mi nabija nenormalno, sram me je, rdecica me je oblila po celem telesu, ne samo po obrazu, solze so napolnile oci. trenutek spoznanja, da nisem normalen majhen pozeruh, je precej bolec. prijateljica me pomiri in mi pove, da sem dovolj mocna, da bom uspela zmagat..to so bile njene zadnje besede, potem sva se poslovili.
nisem vedela, da sva se takrat poslovili za nedolocen cas :s ko bi le vedela.





 sedem mesecev je od tega, in v sedmih mesecih se nisva videli sedemkrat. spomnim se zacetkov najinega razhajanja, trganja vezi, ki je bila med nama. nedorecena srecanja, vse redkejsi telefonski klici, vse manj besed in vse manj zanimanja za moje zivljenje.
Bolecina je postajala vsak dan ocitnejsa in ostrejsa, prav tako tudi zalost, ki se je kmalu spremenila v razocaranje. seveda sem verjetno tudi jaz oddajala drugacne vibracije, ampak sem zelo jasno dala vedeti, da jo potrebujem. poslala sem ji mail, pa mi je rekla, da vse skupaj narobe razumem, da je zaposlena s svojim zivljenjem in ima tudi ona tezke case. vredu, sprejmem. nadaljujem z zdravljenjem, nadaljujem z dihanjem, dan za dnem, pocasi, polzje pocasi in svinjsko bolece. vse kar potrebujem je klic prijatelja, tople besede, spodbudne besede in besede, ki nimajo veze z mojo boleznijo, besele, ki enostavno so. preprost "kako si?" 'ali kaj potrebujes?" "samo da ves, da mislim nate?" .....  pocasi sem videla, da sem prijatelj, ki je s svojim zivljenjem veliko breme. boli. neskoncno boli.
vsake toliko pojokam prijateljici, jo spomnim, da sem tukaj, in da jo pogresam.  za moj rojstni dan se celo odpraviva na vecerjo. nisem sproscena, zalostna sem obnjej. po treh mesecih zdravljenja in ne druzenja z njo, sem drug clovek. ko sedi nasproti mene, si ne morem pomagati, da ji nebi povedala resnice o svojih obcutkih. povem ji, da se mi zdi, da se ne druziva vec, odkar ve za mojo bulimijo. odlocno zanika, a ji ne veramem. mislim si, seveda da si pri svojih zrelih letih ni dovolila, da bi rekla "oh, nebom se druzila z njo ker ima bulimijo!" seveda da ne, nihce si ne zeli biti tako slab prijatelj, ampak tocno to je naredila/to se nama je zgodilo. Prepricuje me, da je v zivljenju tako, dda moramo cez najhujse bitke sami. preprica me. verjamem. VEM! vidim. a ob teh besedah mi nekaj postane popolnoma jasno...jaz je ne prosim, da nosi moje tezave, ne prosim je, da me resuje in trpi z mano, ne prosim je, da je na razpolago vsako minuto ampak jo prosim, da me poklice, tako kot me je vcasih! v solzah ji to tudi povem. sama pri sebi verjamem, da se bodo stvari spremenile, da se bova povezali, a sem se zmotila. v solzah ji povem, da je boj pretezak, in da potrebujem prijatelje. potrebujem ljudi ob sebi, ki mi bodo pomagali. ne resevali mojih tezav, ampak mi bodo le dovolili, da se tu in tam naslonim na njih, ko se utrudim.
cez nekaj dni se je tisina med nama nadaljevala.....prejokala sem noci in dneve, bruhala in bruhala in se vec bruhala, verjela, da sem napaka, od katere ljudje bezijo, gabila sem se sama sebi, saj sem ogaben bulemik, katere noce niti dobra dusa vec ob sebi. moja frustracija z bulimijo se je za cas spremenila v frustracijo z ljudmi. boleca spoznanja. globoke rane. zelim si, da nikoli nebi spoznala cesa takega. nikoli. zavracala sem zdravljenje, ker je postaljalo cedalje bolj bolece. odpiralo je rane, rezalo je rane.
vckrat sem slisala: "razumeti moras. nihce ne razume tvoje bolezni. tvoja bolezen je prevelika tudi za najboljse prijatelje." "ne, ne razumem! ne razumem, saj sem prepricana, da nisem od nikogar zahtevala prevec, in da sem vsem dala moznost, da bi se spoznali z bulimijo, lahko so me vprasali karkoli so zeleli, torej ce jih ni na krovu, je to njihova osebna, zavestna odlocitev."

dnevi so minevali, na pijaci sva se dobili se dvakrat. enkrat je bilo grozno tezko, saj sva bili popolni neznanki. edina stvar o kateri lahko trenutno govorim, je bulimija, saj je to moje trenutno zivljenje, borim se za svoje zivljenje, a nisem se pocutila, da je ona oseba, kateri bi v kakrsi koli obliki omenila svoje zdravljenje. se enkrat me spomni na to, da sem v boju sama in tako naj bi bojda razumela, zakaj me niti poukne ne na fb, nad sorocili sem tako ze prej obupala, saj so ze prevec osebni. zalostna, razocarana, jezna sama sebe spomnim na to, da je z najinim prijateljstvom konec in si obljubim, da ji ne bom nikoli vec omenila bulimije. ni vec del mojega zivljenja.

se danes zivim z grenkobo v srcu, vcasih jokam, vsacih razumem, da mi pac ni za obsojat, to se je odlocila in moram spostovati njeno odlocitev...in vcasih si v tisini zelim, da bi me se kdaj poklicala, da je nikoli nebi izgubila.

moja idealna podoba dobrega cloveka se je tako izgubila nekje v zraku, podobno izkusnjo sem imela se z marskikom, a veliko manj boleco oziroma skoraj neboleco...
nevem ali je to v moji naravi ali v naravi cloveka, ampak dolgo casa sploh nisem videla, da izgubiti enega prijatelja ponavadi pomeni pridobiti dva....z zaprtimi ocmi, z zaprtim srcem in sklonjeno glavo sem se borila vsak dan, izgubila se drugo najboljso prijateljico in tako dozivela se en strel v srce, na sreco prezivela. na robu z voljo in zivljenjem, mi je bog poslal angele, ki so mi nezno sepetali na uho: "odpri oci, varna si. prijatelji te cakajo..." odgovorim: "nimam prijateljev!" angeli recejo:"ce ne odpres oci in jim podas roko, bodo odsli tudi tile, ki te cakajo." odprem oci, vidim enega, dva, tri, stiri, pet, sest, sedem, osem, devet novihstarih obrazev...cakajo me, pozdravijo me, smejijo se mi. zaspano in zadrzano jih gledam, dotaknem se jih, vesela sem jih, zelo vesela....spravljajo me v smeh, rada sem v njihovi druzbi, ne odklanjam povabila na kavo......a moje srce igra varno. ne odpre se. ne zaupa.

vseeno zivim. nadaljujem z bojem. diham. z bledim spominom in bolecino se zbudim vsak dan.

Tuesday, January 10, 2012

Beauty and power

oh my god last days are a blast. I wake up feeling good, go through the day feeling good and fall asleep feeling good!!! i absolutely love life like this. i dont hate myself and i dont call myself neither fat nor ugly. i eat almost without guilt, but even when theres guilt am able to handle it, i go out for a walk or anyhow redirect my mind. i could live like this everyday.
yesterday i had time, sun was shining and i had scissors so i cut my hair, not much but new hair cut is quite obvious and for a change, i feel very good! i suits my makeup free face which makes life way easier. i can stand myself infront of the mirror for more than 3 minutes. cool!
There are still nightmares catching up with me and my mind is very sick, its not that I just feel amazing all day long without stress and drama, but there are moments when i just feel power of life, my own power. I dance everyday, i meditate almost everyday and i practice yoga everyday...my now time life is the most alike like life before bulimia. i recognize this person within me and i am happy she has come around again. has been awhile and i really missed her.
when it rains i go out, happy as i can be, spread my arms and dance; i dance in the middle of the street,acting like no-one ever judged me before, like am free. I AM FREE. What I love the most about my freedom is that people join me. people dance with me, especially children, people smile with me, people notice. they dont judge or ask whats wrong with me, they simple dance along. its in my power.

its amazing to have full fridge of food and most of the time not struggle with all the food available.. its amazing i can say no to sweets when i dont feel like sweets, its so good i trust my body after such a long time...like my friend, the one who beat bulimia, said once to me "you cant have everything you want from the fridge, you have to learn that you can have one food and later or tomorrow or in two days, you will have another thing...as with food as with life" for me, back then, that sounded like absolute mission impossible but today, am at that point. I dont worry about the food, most of the time i dont think about food because that's my boyfriends job lol so i can let my mind go and trust he will make sure i get fed. i dont know what i will do when am back to slovenia, but right now its feeling so good to be food-thinking-free!!!!
Most of the time i dont feel hungry and everytime he asks me what i feel like eating, i dont have the answer, so so far we have both learned that asking me what i wanna eat is meaningless and it works when he appears with food and i simply join him. aaaaaah food is currently not my concern!! how awesome is that!!
for you probably that seems funny that am so excited about it, but i really feel like a child, who never worries what to eat for dinner, breakfast, lunch.... cmon, thats why he has mommy! :) and its same with me now. just maybe i feel like a child having holidays at his grandmas, when there are no worries at all, just unlimited time to play! while i read book, hang out outside, dance, meditate, goof, walk ... my boyfriend thinks of dinner, breakfast, lunch! dont get me wrong, am not a fancy girlfriend who doesnt cook, ofcourse i do, but when he reminds me its time for dinner. haha otherwise am too busy living life fully, that doesnt happen so often in bulimia life!

i feel power within me, power for life, power for recovery. i have my vision of getting well very soon, i see beautiful lady at the end of my bulimia journey (tho probably there's no end of that journey as I will be living up with this experience for the rest of my life). she is beautiful, powerful woman, woman, who is able to stand up for her life and for the sake of all who anyhow struggle, trys make changes. yah, long way till then.. but i actually dont wanna fast forward my rehab as i am really enjoying watching myself grow at the moment.

I am thinking about how much power we have within us! we can change everything, it is in our power to make a difference, it is in our power to grow into a good person, to make other lives more comfortable.. we all have that super power for good.. but yah, for some reason before u use it for good u have to practice on using it for bad. its so much easier i guess.
sometimes these days i am so excited about feeling good I even catch myself saying: "back in time when i was sick..." lol too excited i suppose :) but so far am very happy with my progress and if i can make it, everyone can!!!

Sunday, January 8, 2012

"The secret language of eating disorders"

Ura je sedem zvecer, lezim v postelji, vsa prezaljena, z vnetimi ledvicami, polnim trebuhom in ogabno mislijo na bruhanje. slabo mi je od kosila, pojedla sem konkreten obrok solate s testeninami in tuno, in razen hitenja od postelje do kopalnice vsake ri minute, ker moram lulat, nisem dobila nobene priloznosti, da bi vsaj malo pokurila zauzito hrano. res se pocutim ogabno debelo. sama sem, fant je v sluzbi, zunaj dezuje in ura gre pocasi. rada bi sla na sprehod, se nadihala svezega zraka in skakala po luzah, plesala v dezju... to je moj razlog, zakaj obozujem novo zelandijo...ker vse to dejansko lahko pocnem, brez da bi me kdo gledal postrani in me obsojal, da se mi je zagotovo zmesalo, pa sem sla ven na dez in zacela plesat.

Danes zjutraj sem se  zbudila srecna tako kot vecino juter na novi zelandiji. polna energije in ljubezni sem objela fanta, smejala sva se in se afnala.
(toilet time) vstala sem iz posltelje v le spodnjem perilu in s svojim telesom samozavestno stala sredi sobe, pred fatom, in s pogledom iskala obleko, katera je vedno nekje pri roki in caka na primeren trenutek, ko jo bom potrebovala, da pokrije moje telo. To je vsako jutro, ko je treba na stranice, ceprav je najina hiska obdana z lepim gozdickom, in me res nihce ne more videti...
med cakanjem, da zagledam zeleno obleko, se pretegujem in zeham....fant me opazuje in doda; "it is amazing how much more comfortable you are these days, look at you, standing in the middle of the room and not hiding your body. Just couple of weeks ago you were freaking out! I am so proud of you. Its going so fast."
Odgovorim: "Right??? i know!! but you know, you make me feel beautiful. and it feels so good not to think about how fat I am all the time. Now i tell myself-- I am the way i am, I am not looking perfect but thats my current condition, when the time is right, I will get in shape again. until then, there is much more to take care of before!"
Seveda se zappleteva v zelo pomemben, ze rutinski, vsakodneven pogovor o bulimiji in mojem trenutnem stanju, napredku in posledicah....
Vcasih se zdi, da meljeva ene in iste stvari, ampak vsak dan so vse izrecene besede v tistem trenutku izredno pomembne....tako zame, saj se na ta nacin soocam s svojim stanjem, kot za njega, saj se na ta nacin uci o mojem stanju.
oba se strinjava, da zadnje dni izgledam veliko bolj zdrava, moja koza je bolj svetleca in ne izgledam ves cas utrujena. Oba sva navdusena in navduseno govoriva o pozitivnih spremembah, ki so vidne. Oba se zelo veseliva mojega okrevanja, saj bova potem lahko imela mirnejso in varnejso zvezo. Res se pocutim bolj zdravo, kar seveda pripomore k boljsemu pocutju, boljse pocutje pa pripomore k mirnejsim mislim.
Navdusena sem nad dejstvom, da moj trebuh ni anormne velikosti kljub temu, da spet ze nekaj dni nisem bila na straniscu in da se je moj mehur do dobra napolnim z jutranjum urinom....misel na trebuh brez urina in blata me razveseli, saj bi bil trebuh verjetno  lep, raven... veselja ne morem skriti, prav tako ne navdusenja.
Po vseh izreceniih besedah veselja se koncno uspem premakniti do kopalnice, kjer takrat lulanje izgleda se povsem normalno... grem pod tus in nazaj v posteljo, kjer ne ostanem vec kot minuto, saj me ponovno tisci na stranisce...stecem do stranisca, kot da bom polula tridnevno zalogo urina, a uspem odtocit le stiri smrdljive, krvave kapljice. celo telo me zruka od neprijetnega obcutka in do sedaj sem se ze naucila, da krvav urin pomeni le eno: ledvica. mojim ledvicam gre zelo slabo zaradi bulimie :( se ne pridem nazaj do spalnice, ze moram nazaj.... in spet in spet in spet in spet in spet....... tisockrat.
Tezave z ledvicami so moja stalnica, ampak te tezave me spomijo na to, da z mano nekaj ni v redu. In to nekaj je bulimija. nemorem ignorirati tega dejstva, in tako je misel na bulimijo z mano ze cel dan. Ovijam ledvicni predel v vel, odejo, pijem neomeje kolicine tekocine in zvesto hodim na stranisce. Bolecina se intenzivno povecuje, a na sreco me je moja zdravnica oblozila z antibiotiki, saj pri mojem zdravstvenem (psihicnem in fizicnem stanju) vnetju ledvic ne bom usla...
no, moja poanta je, da sem ze cel dan v postelji in cel dan mislim le na to prekleto bulimijo.

(pred nekaj dnevi)
napisala sem ze vse kar sem imela za napisat v dnevnik, prebrala vse kar sem zelela prebrat in pregledala vse novice, ki me v tem zivljenjskem obdobju sicer vec kot ne(!) zanimajo....  brez energije se postopam po hisi in iscem nekaj, kar me bo zaposlilo... najdem kup fantovih knjig in iz cistega firbca, kaksne kjige kaj on bere, se lotim kupa. V oci mi pade ena knjiga, primem jo in presenecena obnemim, ko preberem naslov:

                                         "The SECRET LANGUAGE OF EATING DISORDERS!"













Roke se mi rahlo zatresejo in srce mi bije hitreje. "The secret language of eating disorders, the secret language of eating disorders..."  tiho ponavljam pri sebi in kar ne morem dojeti/verjeti, da je ta knjiga na njegovem kupu zaradi mene.  Vest me zre ko samo drzim knjigo v roki, pocasi jo polozim nazaj, tocno tako kot sem jo nasla. pocutila sem se, kot da sem brskala kjer nebi smela, kot da sem brala njegov dnevnik.
Mesani obcutki so polnili moje telo... najmocnejsi je bil obcutek sramu in slabe vesti ... nevem zakaj.
kar nekaj dni sem rabila, da sem se naredila francoza odigrala presenecenje ob pogledu na kup knjig, ko je bil fant poleg mene in rekla: "uuuh book, let me see. eeem... the secret language of eating disorders????" grozno se mi je tresel glas, pomoje je bilo ocitno, da sem za knjigo vedela ze prej ali pa sem res tako ganjena..  Fant mirno pripomni:"yes, ofcourse, I bought this book from obvious reason."
V tistem trenutku sem pomoje dojela, da je moj fant res ANGEL.
Tega ni naredil se nihce.
Sedaj vem, da tega ni bilo treba narediti nikomur, saj je to naredil moj fant!! Drugega si ne morem zeleti.

spomnim se, da sem na zacetku zdravljenja morila prijatelje z bulimijo in nisem prenesla "neprimernih" komentarjev kot naprimer "pac ne bruhat. pac pejt hujsat ce si debela. pac pejt laufat. pac se ne nazeri." in sem v sebi in veckrat tudi naglas kricala :"model, ce mi misls moralizerat, back off, prej si preber kj o bulimiji in pol otresi gobec." dobesedno sem obuupala nad tem, da bi se mi ljudje lahko priblizali tako, da bi poskusili razumeti mojo bolezen.... seveda sem hitro spoznala, da pricakujem prevec, saj mi nihce nicesar ne dolguje, nikomur mi ni treba pomagat...je moj boj, moja vojna, zakaj pa bi se ljudje v tem hitrem neprijaznem svetu ubadali s tujimi tezavami....
no, zivljenje me je nagradilo. ocitno nagradilo. odkar sem spregovorila o svoji bolezni med prijatelji, sem nekaj teh "prijateljev" izgubila...that was hard times!!! se danes se zjokam, ko vec kot pet minut premisljujem o tem, kako bi za neke ljudi dala roko v ogenj, da mi bodo stali ob strani, pa sem pogorela. Med drugim sem imela tudi situacijo, ko mi je prijateljica skusala pomagat ampak nisva nasli skupnega jezika...zato sva se z groznim kregom razsli. Spet drugi ljudje me opazujejo z distanco, tretji mi stojijo ob strani, ampak nihce tako kot moj fant in mami.

Na novi zelandiji sem obdana z ljubeznijo, kar prija tudi moji bulimiji.
Brezpogojna ljubezen mojega fanta, ko mi vvsakem trenutku stoji ob starni, me podpira in me spodbuja, lepo govori o meni in me spravlja v smeh. Ob njem se pocutim lepo in moje oklicano debelo telo cisto dobro ustreza vsem potrebam v partnerstvu :) Potrebovala sem eno leto, da sem sprejela dejstvo, da me moj fant obozuje tako kot sem in me ima rad in se danes se vcasih zjokam od vseh emocij, ko si dovolim biti ljubljena. ravno se je situacija v zvezi umirila, ze je tukaj nova porcija .. spoznala sem celo fantovo druzino, ki me je sprejela o odprtimi srci in odprtimi rokami, z vsem mojim bitjem, brez obosjanja in hudega ocenjevanja. Vsec sem jim in oni so vsec meni.... z njimi sem prezivela cudovit bozic, zasuli so me z darili in pozornostjo, objemi in komplimenti in za vedno spremenili moje zivljenje!! Po novem letu me je njegova mama poklicala na obisk...ker je moj fant delal, sem se odpravila kar sama..pri njih sem prezivela nove tri cudovite dni, potem se nam je pridruzil se mojfant.
slisi se lepo in enostavno, ane? lepo ze, ni pa tako enostavno kot se slisi.
collapse after collapse before heading down to hamilton.... zivcna vojna.... kako naj grem tako grozna kot sem, sama k njegovim starsem, kaj bodo poceli s tako dolgocasnim clovekom, kot sem jaz, to me vabijo kar tako, ne ker me hocejo ampak ker jim je kul, da je nekdo z njimi, jaz sem sama velika sramota............ v realnem svet se seveda nebi premaknila niti centimetra proti njihovi hisi, tukaj pa sploh nevem kaj se dogaja...kar recem si:"daj daj ne dramatiziraj, kako pa mislis da bos ozdravela, ce se bos zapirala?" ... se usedem na avtobus in se prepustim... ker gre vse briljantno in ker je vse polno cise ljubezni, in ker je ljubezen edino, kar vidim, bi bilo najbolj logicno, da je ljubezen tisto, kar diham...ampak seveda pri meni to tako ne gre... glas v moji glavi postaja cedalje glasnejsi, pravi mi, naj se ne veselim prevec, ker ce je res ljubezen, je to samo zacasna situacija, dokler ne spoznajo kaksna posast v resnici sem, potem me bojo skenslal, kar me bo prizadelo, ce pa je vse skupaj fake, je pa to zato, ker so ze sprevidli, da sem nice. borim se s custvi, borim se s hrano...vse kar si zelim je bruhat. stranisce je tako cisto, da bi ga lahko posvojila z lahkoto. sama sem na drugem koncu sveta nevem kaj je res in kaj ne, kaj je iskreno in kaj ne....
povrhu vsega se nam je pridruzila se teta, ki se je zaljubila vame.....se vec ljubezni in se vec obcudovanja, spostovanja in lepega..... utapljam se in ne razumem, kaj se dogaja. zavracam, karkoli ze je to, kar me obdaja. to je laz. to ni resnica.
ko pride fant, se veselje se poveca, kipim od ljubezni in kmalu dosezem vrhunec......zlomim se.
spet.
jokam fantu .. spet ..
ne razumem, kako se to lahko dogaja meni, iscem miljon izgovorv, zakaj naj me njegova druzina nebi marala, miljon razlogov za jok in se vec razlogov za bruhanje. ena sama velika drama.
fant me mirno poslusa in nato doda: "I think the only problem for you now is that you find it hard to believe, that some people absolutely adore you. You had your issues with me and you needed a year to accept it, now the same thing happened but regarding to my family. You simply have to accept it. The way you are, you are very likeable and if 10 people say you rock and you are the only one who sais you sux, do your own math who is lying."
Po enournem joku in zatiranju neizmerne zelji in potrebe po bruhanju, se odlocim, da bom poskusila uzivat in se pretvarjat, da sem normalen clovek, kaeremu pozornost ptija in kateri se odlicno pocuti, ko je sprejet v druzbo.
deluje!
veselja polna skleda.

naslednji dan me fantova mama povabi na kavo v mesto, in z veseljem recem ja. Ko cakava, da nama prinesejo kavo, je v moji odprti torbici zagledala knjigo "the secrec language of eating disorders' in me vprasala, kaj berem. v zadregi se odlocim, da je cas, da ji povem resnico. Povem, da imam bulimijo in besede mi gredo lahko z jezika. govorim o zdravljenju, napredku, preteklosti...sprasuje me in jaz odgovarjam. Od tistega trenutka naprej se zdi, da sem postala njena hci. Zaupala sem ji svojo zgodbo in ji s tem zaupala svoje bitje. Vesela sem, da sem povedala, in tako zacela graditi odkrit odnos poleg tega pa sem se soocila s svojo bleznijo in test uspesno prestala. Od tistega trenutka naprej sem se tudi veliko bolj udobno pocutila pri njih doma in sprejela dejstvo, da me imajo kljub motnjam hranjenja pac radi!! :)

 Knjiga "the secret language of eating disorders"  me je povezala s fantom in njegovo druzino, kar pa je se bolj pomembno... povezala me je s sabo... slisim in razumem svoj skrivnosten jezik bulimije nervose.

Love cures.






 To my boyfriend: You make me feel beautiful and make me see my body and life in colours. Without you, I wouldt make it! Thank you!!! Blessings, xo