am pm

Vsak dan ista pesem. Vsak dan isti boj. 

Boj za obstanek. Boj za prezivetje. Boj proti bruhanju. Boj proti naziranju.  Boj proti samounicevalnim mislim.

Vsak dan. Vsako noc.

Od zore do mraka.

Dnevi nimajo imena, ura nima pomena, leto je le stevilka.

Najhuje se zacne okrog sestih popoldan, ko me zagrabi nepojasnjena slaba volja, tecnoba, nervoza. Sita celega dneva, utrujena od vsega naprezanja, da ostanem na povrsju, da ne potonem. Utrujena sem, komaj diham. Cas je za vecerjo, jaz se pa ne prenesem. Ni primeren cas za tecnarjenje, ampak res si grem na zivce, v vsej svoji podobi, s svojim bitjem. tukaj na novi zelandiji se niti ne obremenjujem toliko s kilazo, ampak mi gre pa toliko bolj na zivce moj obraz.
Potrebne so velike predpriprave, da se zberem, spravim skupaj...napraskam vse moci, ki so se ostale, globoko vdihnem, izdihnem, in se prepricam, da je cas za vecerjo super cas in da se mi nic ne more zgoditi. Tecna pripravljam vecerjo, a mi misel na fanta vse skupaj olajsa, saj mu privoscim okusen obrok,ce ze sebi ne, in ta misel me drzi pokonci.
Jem. Vcasih pocasi, grozno malo, spremljaja me misel, da se bom zredila in da sem debela....spet drugic le mecem vase, z mislijo, da sem itak smetnjak in da sem brezupen primer, hocem, da me boli trebuh.... po koncani vecerji so obcutki mesani, vcasih se pocutim super, ker sem dobila malo energije, drugic se pocutim ogabno, ker sem dobila nekaj hrane, a v obeh primerih me vedno, brez izjeme pozdravi misel na bruhanje. Vsak dan postaja tezje, vsak dan bolj izvirni izgovori.... v grlu cutim toplino bruhanja, zelim si bruhat, samo enkrat, samo enkrat bi bruhala, pa ne vec. Ni mi toliko do naziranja, kot mi je do bruhanja. Brez naziranja lahko prezivim, se kile mi gredo dol, in bulemik v meni je seveda zadovoljen, ampak bruhanje...... bruhanja mi dela tezave.

Namesto bruhanja po vecerji stecem naravnost v posteljo, se pokrijem cez glavo in se sama pri sebi pritozujem, jokam, brcam, preklinjam....  cez nekaj casa me iz temacnega sveta izpod odeje predrami fantov objem. sva ze dobro utecena. Malo mu potarnam, razlozim svoja nova odkritja, spoznanja, tegobe, strahove...naredim povzetek in pocutim se bolje. Trenutke veselja namenim fantu. Srecna sem. Vesela sem. Hisa se dobesedno napolni z mojim smehom in skacem gor in dol....pojem, plesem, in nobenega sledu ni o bulimiji. Kot da je nikoli nisem poznala. Srecen clovek sem. Ne pritozujem se nad svojim obrazom, ne pritozujem se nad svojimi debelimi nogami, poln trebuh po vecerji me ne moti. Vse je na svojem mestu in popolnoma razumem namen mojega telesa in mojega bitja. Razumem svet, ideje in zivljenje!

Mirne renutke izkoristim tudi za kaksno sladkanje ob filmu ali vecernem pogovoru. Obozujem mir.
mirne ure so kratke a sladke..zaspim...
Tlacijo me nocne more. vsako noc!! brez izjeme! preganjajo me vsi mogoci strahovi. v sanjah se znajdem v nemogocih situacijah pred nemogocimi pogoji. vcasih se fant ne meni zame, vcasih me preganjajo podobe iz preteklosti, velikokrat se nocna mora konca s smrtjo znanca ali pa ostamen sama, ker mi prijatelji obrnejo hrbet....vsekakor z obcutkom tesnobe koncam na wc in bruham brez konca.
ko koncam s svojim opravilom, za sabo pocistim in sele takrat se zbudim. vedno po bruhanju.  vsa premocena in zmedena se zbudim, nevem, ali sem le sanjala, ali sem bruhala zares.
 ob meni mirno spi moj fant, niti malo ni podoben brezsrcni osebi iz mojih sanj, na telefonu me caka sporocilo prijateljice, torej mi niso vsi prijatelji obrnili hrbta in prijateljica, ki je ravno naredila samomor v mojih sanjah, se vedno objavlja na facebooku.

Odkod nocne more? razmislam naslednjih nekaj ur, do jutra, okrog 6am ponovno zaspim.
Bulimija se igra z mano, izivlja se nad mano, jezna je, ker se ji tako mocno in dobro upiram, ne zmenim se zanjo, vsaj trudim se in ce se le da, jo ignoriram... to ji ni vsec, zato me mori ponoci, ko sem veliko bolj sibka. vcasih ji z nocnimi morami in nerespanimi nocmi uspe uniciti cel dan, saj se tecna prerekam s fantom in ga morim z nepomembnimi vprasanji, ki nimajo veze z realnostjo. taki dnevi so zalostni, zalostijo me, saj gredo mimo mene. nemaram brezcutnih dni. pri takih dneh se je veliko teze obvladati in misli so veliko bolj negativne in hladne. nevem, kako dolgo me bo fant se lahko prenasal, kako mu jokam, kako grda sem. Vedno mi rece.... "you are not fat and ugly coz i dont have fat and ugly girlfriend!!!"  res je sonce.
borim se za njega. on je razlog, da sem na zdravljenju.
seveda se trudim poiskati razlog iskljucno v sebi, saj bom le tako resnicno lahko ozdravela, ampak on je moj vir moci in volje. moj razlog v vsakem trenutku.
sredi belega dneva, ko me preganjajo grozne misli, kako nic vreden clovek sem in ponoci, ko me preganjajo nocne more.

ljudem ne pokazem kdo sem. mogoce pa sploh nisem nicvreden clovek, mogoce pa sem pametna, inteligentna in modra, mogoce sem zanimiva in sposobna. mogoce nisem napaka in sluzim nekemu namenu. mogoce.

s to mislijo se s fantom ubadava ze nekaj casa.
trudim se. res se trudim. recem si.... ce sem si lahko dopovedala, da sem nic vreden clove, si lahko dppovem karkoli.

I need new attitude. Very much needed.
Selfhate is not sexy at all!!

Anyhow, night is up to come, and I pray to have a good one....i pray to break a chain of nightmares and get a rest. Day was pretty tough tho, so ...

Time passes by and if you let it pass you, you are not alive! Catch a moment. Live a moment. BE A MOMENT!!

Dear Santa

Bozic je.
Zlat cas za bulemika. Hrana. Hrana. Hrana. Hrana.

Tudi moj bulemik se je je zbudil...ogromne kolicine cokolade, bombonov, peciva...ni cokolada, bomboni, pecivo........ampak brezplacen heroin!

Dragi Bozicek!

Hvala ti za tako velikodusno darilo, kot je polna miza hrane, in hvala za brezplacno vozovnico do stranisca, neizmerno sem ti hvalezna. Hvala tudi za vse tople misli o bruhanju. Ampak tezava je v tem, da sem trenutno pri fantovih starsih, in bi darilo raje vnovcila kdaj drugic.

Hvala!

Z ljubeznijo,
jaz bulemik

Bulimija na drugem koncu sveta

Moje zivljenje se je vec ali manj ustavilo. Zdarljenje zahteva ogromno truda, casa in celo mene. edina stvar, katera se ni ustavila in gre naprej, je moja zveza, ceprav tutdi ta cuti posledice moje motnje. iz tedna v teden sem prestavljala svoj odhod na novo zelandijo, saj notri nisem bila dovolj mirna, da bi prenehala z zdravljenjem. obljubila sem si, da bom odsla, ko bom to res cutila. Nekako sem se bolje pocutila decembra, kupila karto in sla.
Sedaj sem tukaj, na drugem koncu sveta, kjer sije sonce in ozracje je veliko bolj sprosceno, pozitivno in veselo. Prepricana sem bila, da ko bom tukaj, me bo vsa ta lepa energija in energija ljubezni odpihnila tako stran od mojega krutega vsakdana, da o bulimiji ne bo ne duha ne sluha. tega sem se po eni strani zelo bala, saj bi se zaradi tega zelo tezko vrnila in nadaljevala z zdravljenejm.
Vendar, presenecenje!
Na drugem koncu sveta, dalec od domacega hladilnika, od domacega stranisca ...................nimam miru!!

Moje telo je padlo v tak sok, da je bolecina zacela gledat ven skozi absolutno vsako poro mojega telesa. Zbolela sem. Najprej seveda moji uniceni bulemicni zobi. na poti sem, sem enea izgubila. Padel mi je ven, ni docakal zdravljenja. Od sramu in od bolecine (ne zaradi zoba, izguba zoba ni povzrocila nobene bolecine) saj poznam resnico sem zajokala. Nisem in se vedno ne morem verjet, da se to dogaja. Prosim, ne! kricim globoko v sebi, "prosim, naj bodo to le nocne more, prosim!"
en zob se je odlocil, da bo svojo zivljenjsko pot koncal nekje nad papua novo gvinejo, en pa se je odlocil, da se bo zavil v neznosno bolecino in me kaznoval, ker sem umorila njegovega mlajsega brata. Fuck u teeth!!
no, unicene imam 4 zobe (minus ena lol) od tega je en v procesu zdravljenja druga pa se ni tako dalec z vnetjem, tako da je iskupicek 2/4 vseeno soliden. nevem zakaj se norcujem iz svojih zob sedaj, kar cutim kako sodo skocili name vsi tecni in me spravili v vrtoglavi jok.
no, vse se je zacelo z zobi. Bolecina je pocasi postajala vecja vsak dan, moji ugrizi v hrano pa so postajali cedalje bolj redki in majhni, kar je bilo moji bulimiji zelo vsec. zelo hitro sem nehala jesti, vedno sem nasla izgovor, zakaj nebi jedla, oziroma zakaj se mi zdi, da o trije pomfriji dovolj, zakaj mi en majhen ugriz moje najljubse novozelandske cokolade zadostuje, zakaj mi pol toasta napolni zelodec in zakaj sem neizmerno sita cel dan po pol mafina za zajtrk..postajala sem cedalje manjsa, in bulimija v meni je postajala cedalje glasnejsa. krici od veselja. popolna kombinacija. Bolecina. ki si jo bojda zasluzim, in stradaaaaaaaaanje!!!! woohoo!!! kadar okolje ni varno za naziranje in bruhanje, je alternativa nekajdnevno stradanje. super. vesela bulimija, zalostna in izmucena jaz. pocasi a ocitno sem postajala vse sibkejsa, kadarkoli sem dala v usta karkoli hrane, se jetisti nekdo v moji glavi skrical name, kako si drznem, kaj se grem, zakaj ne stradam. Prosila sem ga, "samo en koscek, samo en koscek prosim, lacna sem" ni bil usmiljen, ce sem pojedla "samo en koscek" in govorim o misjem koscku kruha, me je silil na bruhanje. Telo mi je zavrelo in zelodec je postal poln, pripravljen, da vrze ven vse kar je nori, V grlu cutim napetost, vse kar moram narediti je, sprehoditi se do stranisca. spodbuja me "gremo gremo, ajde gremo, jedla si gremo!!" sibka se borim nazaj, prosim ga,  naj me ne osramoti pred fantom. srce mi bije cedalje hitreje in potijo se mi roke. mind se mi oza in tresem se. fant me opazuje in tiho govori z mano. on je angel. prisezem, on je oj angel. vedno ve kaj mora narediti, kako se mora oglasiti oziroma kaj mora reci. njegov glas je tih a vseeno dovolj glasen, da spodbuja tisto malo mene, ki se bori proti bulimiji. daje mi razlog. v nekem trenutko se zlomim, sesedem se na tla, zvijem se v kot sobe, med postejo in steno je prostora ravno za moje telo, tam se pocutim varno. jokam, ne neham.
obupano jokam" why it doesnt leave me alooone! i dint do anything wrong?!go away!! i hate bulimia but why she hates me so much why she doesnt leave me alone. not here. dnt need her here!" drzim se za glavo in tresem se. fant se mi pribliza, pozai, prime me za roko, sprva ne reagiram, ker si topline ne zasluzim, sploh ne morem biti nagrajena s pozornostjo in ljubeznijo po vsej drami, ki jo pocnem, a kmalu sprejmem, da je njegova ljubezen tisto, kar potrebujem. mocno ga stisnem za roko in zacutim socutje. socutje v meni vzbudi nov val joka in planem mu v objem. mocno me stisne in v njegovem objemu se utapljam v solzah kot otrok. kmalu se pomirim, vendar vse skupaj traja dobri dve uri. dve uri zivljenja zaradi enega koscka kruha. seveda me butasta bulimija preprica, da tisti dan ne pojem nicesar vec. zaspim s praznim zelodcem in zjutraj se zbudim lacna. Najpre kot normalen clovek pomislim, kaj bi jedla, sline se mi pocedijo po mafinu. najraje imam novozelandske mafiine.. natanko deset sekund uzivam on ideji, kako slasten bo moj zajtrk in ze je tukaj posast "ne ne ne in se enkrat ne! jedla ne bos nicesar. me ne zanima kolk si lacna, jedla ne bos. ce pa ze, pa ves kaj te caka. me ne zanima, jst lahko bruham tut na novi zelandiji, ti si tista, ki noce.'  glas je grob, glasen in nizek, kot kakna posast iz jame. kot majhna puncka odgovorim nazaj " pa saj je samo mafin in zelo sem lacna, prosim, ne danes."   "kakor hoces, ampak bos bruhala potem"  zelo je neprijazen. strasi me. vzame mi to, kar najbolj potrebujem. muci me! mocnejsi je od mene, seveda bo zmagal. ampak predno zmaga, se izzivlja nad mano. telo se mi trese od strahu in lakote. ne vidim 2 centimetra pred sabo, saj se prepiram s to posastjo v glavi. niti fanta ne opazim. veckrat me vprasa "wats wrong" ko ga koncno slisim, znorim!! kolaps!! totlen. "aa nothing's wrong i just want mufin, am hungry!! this bitch is saying no but am hungry i want muffin!" drzim se za glavo, jokam in kricim, odganjam bulemicne misli iz svojega telesa kot da so me napadli scurki. ne vidim, kaj se dogaja okrog mene, le telo polno scurkov in njihovih licink v mozgannih. spet se s fantovo pomocjo pomirim, a z vsakim takim kolapsom postajam sibkejsa. vrocina ni vec le stvar napada, ampak postane stalnica, naslednji dan se zbudim s herpesom in vnetimi bezgavkami, stopnja zobobola pa se je dvignila na 8/10, painkilerji so se povecali na maximim njihov ucinek pa gre pocasi proti minimumu. vcasih sploh nevem koliko painkilerjev sem vzela, dodam se enega....nobenega ucinka, a me z zamudo vsi zadanejo, padem dol iin spim do jutra, do 5h. zbudi me bolecina, borba se zacne. zobobolu se seveda kmalu pridruzita se glavobol da se ti zmesa. ko ti sopa samo en zivs skoz celo glavo in bolecina v usesu. te bolecine ne bom nikoli razumela. vrocina mi zraste na 40 in je z mano cel dan, ucinki painkilerjev pa so dosegli dno. jem kot bombone, fanta prosim, naj jih skrije, ce ne bom pojedla celo skatlo. odvisnost od tablet je moja sibka tocka, eno tako odvisnost imam dovolj. zacelo se je z eno tableto, pa se se dane sni koncalo, zato se upraviceno bojim. bolecina je gladko presegla 10, da o slabosti ne govorim... boli me zelodec od vseh tablet in brez hrane. fuck u. mesa se mi. boli me vsaka, ampak res vsaka celica na obrazu, na glavi in vse to kolen. norijo mi hormoni, bolijo me jajcniki, to verjetno nima veze z nicemer, ampak koz zanalas so me se ti zaceli matrat, mesa se mi, otresam z rokami, vrtim se v krogu kot mis, valjam se po tleh, vstanem, skacem, sedim, hodim, trgam, praskam....niiiiiiiiiiic ne pomaga, bolecine ne razumem!!
bulemicna bolecina, ki je hujsa, mi je postala ze zelo domaca, razumem jo, vem da me lahko kadarkoli ubije, ampak jo lahko prenasam, te ne morem. niti dihat ne morem, ker me boli zob. nemorem pozirat sline, ker me boli zelodec, ne morem slisat glasu, ker me boli zob, nemorem stat pri miru, ker se mi trga od glavobola. se nikoli nisem nicesar takega dozivela. s fanom greva ven...kot bbi odrezal, ko stojim zunaj na zraku, se bolecina spusti nazaj na reasonable 10. ne razumem. ampak saj vendar ne morem celo noc stat zunaj. ne, ko se telo navadi na temperaturo, ki mu sicer ugaja, se bolecina ponovno poveca. greva od zdravnika do zobozdravnika, vsi zasedeni, narocena sem 'jutri' .... ok jutri je ok. mora biti ok.
razlagam nevem komu tam v zraku "if i dont get rid of my bulimia this time, then i will never get rid of it. i am not so awful person to deserve this big pain. no!"   mislim resno! verjamem si in v vsej bolecini je koscek upanja, da bo s to bolecino sla tudi moja bulimija.
komaj docakam uro, ko sem narocena pri zobozdravniku. prijazen zdobozdravnik me poklice notri in povem mu :" before u start i should tell you i have bulimia so my teeth are super ruined and i treat them back home, so i just need u to do emergency. also, there is one tooth that has been already treated by my dentist and it feels like that one hurts, but I dont know, is it possible, that i got  confused about the pain?" rece mi:"yes, with big pain you most definitely cannot tell correctly which tooth is in pain so lets check." hitro ugotovi, da sem se motila, kateri zob me boli, in mi pove, da se mi je vnel cel zivec in da je odmrl, in da mora biti moj prag bolecine kreprko previsok, da sem to bolecino prenesla. pove mi tudi "even without you telling me that you have eating disorders, i could tell you have bulimia" in tako nekaj besed nanese na mojo motnjo. zelo prijazen zobozdravnik se celo posali: "ok, bulimia is not fun at all, would be better for you to steal cars. ok you would go to jail but at least you would keep all yr teeth!" lol seriously? haha
po vec kot enournem posegu me resi bolecine. prej je bil zame zobozdravnik, sedaj bog! :)
pain free odkorakam iz ambulante, prerojena. Vse ostale bolecine so le bolecinice in so zanemarljive. z zivcem sta sla tako glavobol kot tudi bolecina v usesu. svobodna sem. in kaj mi prinese svoboda?
zadovoljna korakam po ulici do mesta, ko se v mojo glavo prikradejo misli, ki gredo nekako takole: "oo kolk dobr, ne boli vec. oo kolk pogresam svoje pocetje. kolk pogresam bruhanje. obcutek, ko bruham, obcutek, ko se najem in bruham. mogoce bi lahko samo enkrat bruhala, za nagrado,  ker sem pretrpela tolk bolecine. ne vec kot enkrat." v moje telo se je prikradel obucutek 'varnosti' , pred ocmi sem videla straniscno skoljko z bruhanjem in podoba ni bila ogabna, ampak nekaj, kar si tako zelo zelim. naslednjih nekaj korakov prehodim kot bulemik. Vsec mi je. moje bogo telo si zasluzi nagrado. ves kaksen velik sok je  moje telo dozivelo....od vsakodnevnega bruhanja in samounicevanja k "miru" !! vso to bolecino je moglo telo prenesti, ker sem bila zlobna, kaznovala sem tistega bulemika v sebi, po nepotrebnem.............. itd

kar naenkrat mene skrbi za moje telo???? a daj no, bullshit!!

iz krutega razmiljanja in cutenja me zbudi ideja, da moram fantu sporociti, naj me pobere pred kniznico in ne pri zobarju, kot sva bila dogovorjena, zato zavijem v prvo trgovino in kupim kartico za telefon. ko nalagam denar na kartico, mimo mene pride star, majhen, bel, vesel mozic, ki pravi :" are you ringing me?" vsa moja pozornost gre k njemu. "oh zes of course, do you have your phone with, cmon pick up" besedna igra z rendom starckom mi je polepsala dan in me odvrila od bulemicnega razmiljanja. nasprotno, moje misli so sle nekako takole "aa kako lepo, moja energija je verjetno lepa in barvasta, saj jo ljudje opazijo. well done."
tisti dan sem brez bolecine nadaljevala z nasmehom, vendar je za nasmehom in veseljem ves cas strah pred mislijo, ki me je ujela danes. Detektivsko razmisljanje...."le kaj to pomeni?"
kaj vraga kaj to pomeni....pomeni da sem bolna v glavo, da sem bulemik in da naj ze enkrat to dojamem, da se potem lahko resim vsega dreka. in da nemorem kar cez noc se prerodit v normalnega cloveka. Wake up, girl!!

prijateljici posljem mail in ji nahitro razlozim, kako vse skupaj poteka, nakaj napisem ...."nic ne jem, vem da to ni dobro  ker bo kmalu dan, ko bom prevec izmucena in bom hotela jesti vse kar bom videla, zato sem se za danes odlocila, da imam varen dan, in da se bom prisilila, da dokoncam mafin, pojem cel kos toasta in pojem celo cokoladico..."  sem pametna ane? ja, ko sam hudic!!  moje pisanje se nadaljuje takokole: "in ker bom danes jedla vec, sem vzela tablet!" ............ kako prosim?!?!?!? se enkrat!?!! kaj pravis?? ok, gremo nazaj... KAJ?
ob tem spoznanju sem razocarala celo sebe. bila sem zalostna, res zalostna, in se danes sem. zvecer sem se pogovarjala s prijateljico sestro in ji povedala, kaj sem naredila. bila je zelo jezna in razocarana. rekla mi je :" please stop with pills, this is your addiction within addiction and with only one you have life time work, you dont need pills. because of pills you will die!!!! pills are killing you!!! your kidney r going bad and your liver. i had bulimia for ten years, everyday, and my tooth are ruined, my health is damaged, but they are not ruined so much actually as yours and am healthy and you are dying!!! am worried! plase stop!! please!"
s sklonjeno glavo osramocena nevem kaj naj recem nazaj.
naslednji dan vrzem tablete proc, in si recem :dajem si moznost, da se odvadim od tablet.

NOCEM UMRET! pa se tudi sama bojim, da bom ubila svoje telo predno se bom uspela pozdravit. ta strah je v meni nekaj tednov. se vedno vem, da se bom pozdravila in v to mocno verjamem, ampak......


kadar bulimije ni z mano, sem zelo srecna, vesela, veliko se smeijim, pojem, plesem, delam yogo in meditiram, poslusam svoje telo, svoje misli, opazujem svojo naravo in cutim. teh trenutkov je bilo do sedaj le nekaj, in so bili zelo kratki, zaradi bolecine, vendar sem se danes zjutraj zbudila vesela, z zeljo po plesu. plesala sem. v ogledalu sem prvic v zivljenju videla plesalko.
tukaj, kjer je ozracje bolj veselo, sonce sije in roze cvetijo v vseh mogocih barvah, sem nasla svoj mir. Korak blize sebi. Spoprijateljila se bom s puncko v meni. Prepoznam jo, pozdravim jo, odprem ji vrata.
Jaz sem mir!

z bulemikom na pot

trenutno sem v koreji, na poti na novo zelandijo. Za sabo imam ze en dan letenja, tako da tale pocitek v koreji pride prav. Megleno je in mraz je, mogoce to vplova na moje razpolozenje, kdo ve.
Moja pot se je zacela ze pred nekaj dnevi, ko je bil cas za pakiranje. Groza od groze. Na novo zelandiji imajo sedaj poletje, in spakirati sem mogla poletna oblacila. Mnogi mi zavidajo mojo kratko selitev na novo zelandijo, sploh v casu njihovega poletja, jaz pa dobesedno travmiram. Ze dolgo casa me Ego ni tako ponizeval in se izzivljal nad mano kot te dni, ko se je bilo potrebno spakirati. Karkoli sem prijela v roke, se je norceval iz mene "hahaha to prijeto majcko bos vzela, da je ti ja speh vidi, bajsa!" kopalke so ga sploh razveselile "hahahhaha ne me hecat, kopalke, ti v kopalke, debela taka in grda vsi bojo usli iz plaze, hitro pospravi to!" mucil me je brez omejitve, spakirala sem dve majski in sibala na wc, prisla nazaj zacela znova, spet stopila na isto mino sibala na wc, bruhala, sla naza, poskusila se enkrat..in tako dva dni. nikoli nimam toliko tezav s pakiranjem, saj nisem ravno tista fina pupa ki se nevem kako pripravlja...vzamem kar mi pad ena pamet, ce mi bo kaj falilo, bom ze tam kupila. res nikoli ne kompliciram, tokrat pa si je Ego dal duska. Poskusala sem ga utisat, rekla sem mu "i have my excuse why am not looking good and why am fat. Im bulimic and its because of you, you shit of Ego!" na moje zmerjanje se ni kaj dosti menil... nakoncu sem nekako le usepla spakirat, pol prevec in pol neuporabnega, ampak jebat ga. Se hujsa nocna mora je bila, ko je bilo potrebno spakirati sebe....kaj obleci? tisoc neuspelih poskusov, tisoc kombinacij in tisockrat bruhat!! nakoncu sem obupala in sla.... prvi let ljubljana frankfurt... vesela, da odhajam spet na pot, saj je cigan v meni ze nestrpno cakal na ponoven odhod. Veselim se vlacenja po letaliscih, spanja na letalu in raziskovanja nepoznanih mest, ko moram prestopit. Vendar, del mene je bil zalosten, saj sem v sloveniji pustila svojo sestro, prijateljico, katera mi je barvala zadnje bulemicne tedne pred odhodom. Z njo se pocutim varno. Prevec varno.
Cel dan v frankfurtu je bil kar zanimiv. Tako na letaliscu kot tudi v mestu sem pozela neizmerno veliko pozornosti. Moski so se obracali za mano in komentirali "sehr huebsch. sweet", se med sabo pogovarjali, kako sem lepa in lovili moj pogled. Se slepa jaz sem to videla, ampak kaj, ko to ne nahrani mojega ega z lepim, ampak mu le da razlog, da se norcuje iz mene: "buuuahahah da si nebi ti kj misla, da si res lepa, to kr neki govorijo, midva oba veva,da si grozna. to se samo zezajo in nihce ne misli resno.........itd" zamori mi itak totalno, zelo hitro, seveda verjamem Egu, kako pa, saj je vendar glaven. S sklonjeno glavo, ker ne smem sprejeti komplimentov in ker sem grda, se zaprem na stranisce v mestu, na sreco urejeno stranisce, z glasbo. Zajokam!! Prosim Ega, naj me pusti pri miru, saj je to vendar moje potovanje, in rada bi imela mir. Ko pridem naza, bom vsa njegova, naj me muci ko ce, ampak ta cas, ko sem zunaj meja, naj me prosim pusti pri miru.
Skleneva kompromis. Obljubim mu, da ne bom nic jedla, ce me le pusti pri miru. Seveda pristane. Pristane tudi na kroznik juhe. To je bilo ob 1h po evropskem casu, potem sem cel dan hodila po mestu in ob 7h zvecer, ko sem imela let, sem bila ze tako lacna in izmucena, da sem komaj stala na nogah. Na letalu nas najprej postrezejo s prigrizkom in pijaco, izberem juice. Ko naredim prvi pozirek in pojem koscek krekerja, v moji glavi nekdo grozno zakrici:"A si nora!!! pusti to!! sva se dogovorila, nic hrane!!! kaj to pijes juice! sladkor, kalorije..... pusti!" trznem in seveda takoj spustim vse, zavezem v vrecko in prosim stevardeso, naj odnese. nekaj minut za tem prinesejo vecerjo. Kljub dejstvu, da je letalska hrana, zelo lepo disi. Odprem zavojcek hrane in pocedijo se mi sline.
"a-a! da nebi!" me opozarja Ego! Globoko v sebi zajokam, solzam pa se izognem tako, da zaprem oci. Kmalu za tem, zaspim!
Prespim celoten let, leteli smo 10 ur. Zbudila me je stevardesa, ko je prinesla zajtrk. jajcna omleta, sadje, jogurt, francoski rogljicek in caj. Res da nisem bila pretirano lacna, ampak hrano odklonim, da ne razjezim ega.
Pristanemo v Seulu, ker imam kar nekaj casa do naslednjega leta, vzamem taxi in grem v mesto. Pot je kar dolga in obcudujem korejsko pokrajino. Tako posebna je. Vsec mi je. Taxist me kot zanalas odlozi na pred neko restavracijo, iz katere tako lepo zadisi. Mislim si, da sem v koreji, in ne poskusim njihove hrane, naj me vrag pa bulimija. Narocim piscanca in seveda riz. Ego krici in krici, amapk zaposlena sem z opazovanjem ljudi, tako da ga kratko malo ignoriram..... ko ga vsaj nebi, si mislim sedaj!
Hrana je svinsko pekoca, ampak reeeeees pekoca, tako da po nekaj grizljajih odneham in le lovim sapo, popijem pol litra vode, da ublazim bolecino, pa nic bolje. Pekoa hrana res ni moje veselje, in kljub lakoti koslia ne dokoncam. To Egu ne pomeni nic. Zabije me na tla ko sam vrag. Komaj se premikam in najdem internet cafe kjer pisem to objavo.
Govori mi: "debela si in grda si in tvoj obraz je popacen in grozno izgledas in vsi so lepsi od tebe in nimas okusa za oblacenje niti za makeup, tvoji lasje so grozni in ja, saj res, debela si...tvoj fant bo nasel drugo!" prestrasi me do kosti...............nasel drugo??
NE!!
Muci me v glavi in nevem kako naj se borim z njim. Poskusila sem ze vse mozne nacine, pa sem neuspesna. Govorim mu, da to ni res in da me ima moj fant rad in da mu pomenim veliko in da mi pripravlja nekaj posebnega, ko pidem na novo zelandijo in da se res veselim da ga vidim......
jaz svoje, on svoje.....za Ego sem se vedno debela in grda in to traja ze dobri 2 uri.
najraje bi izginila...postala nevidna, sla domov, se nazrla in sla bruhat.......to bi pocela tedne in tedne, ker je toliko jeze in zalosti zaradi tega butastega ega nastalo sedaj. zajebava me! strah me je, kaj ce me fant res pusti.... ok bedarije, vem.
vse skupaj je velika bedarija... grem poiskat enega korejca, ki se bo pogovarjal z mano, da mi preseka misli, potem bo vse ok.

Otrok v meni

Zadnja postaja pred spoznanjem, da res imam bulimijo, je bil obisk pri yogi terapevtu, kateri mi je naredil regresijo, mi ocistil cakre, dvignil notranjo energijo in se z mano pogovarjal. Pri njem sem bila stiri ure, in cisto na koncu mi je rekel: "Dobro, da sva naredila regresijo in pocistila malo preteklosti, ampak to ni to, tebe mucijo druge stvari. Ti si grozno depresiven clovek, in povem ti, da nimas vec veliko zivljenja pred sabo, saj so tvoji notranji organi zelo uniceni, predvsem jetra in leva ledvica. Depresijo imas zelo razvito, pravtako samosovraztvo in upam da se zavedas, da imas zelo razvite motnje hranjenja."
Kot sem ze enkrat omenila, ga seveda nisem ne upostevala ne slisala, a so njegove besede spremenile moje zivljenje na glavo.
Pred odhodom sva naredila nidra yogo, ki naj bi me pomirila in pripravila na odhod, a se je zgodilo nekaj nezaslisanega..v trenutku, ko sem se pokrila z dekico in globoko vdihnila, se je v moje telo prikradel nekdo, na katerega sem bojda prej stiri ure pozabljala...ulile so se mi solze, prisezem da ne vem, kdaj sem nazadnje tako intenzivno jokala, niti tri ure pred tem, ko sem podozivljala grozne trnutke iz svoje mladosti ne. Solze so lile neumorno in nisem mogla dihat normalno. Vdihnila sem nekako, izdihnit nisem mogla, saj me je nekaj stiskalo pri srcu. Na predelu prsnega kosa se je pojavil "EGO".... bil je v obliki tezke granitne kocke, imel je velike oci in roke, nog ni imel, in rezal se mi je v faco: "hahahahah gnila si. 3 ure jokas ko nora, pa si pozabila name!! hahahaha jaz te unicujem! hahahah"  tudi terapevtu ni bilo jasno, kaj se je dogajalo z mano, a me je pustil do konca. Ko se je vodena nidra koncala, me je vprasal: "Kaj pa je bilo to?" povedala sem mu za nenapovedan obisk Ega in tako si je vzel cas in mi razjasnil nekaj osnovnih pojmov. Predlagal mi je meditacijo odpuscanja in pristala sem. Dal mi je CD s meditacijo in mi rekel, da je meditacijo potrebno delati vsak dan, da verjetno ne bodo takoj rezultati, vendar scasoma bom videla veliko razliko v odnosu do sebe.
Ko sem prisla domov, sem najprej poskusila z meditacijo.
Meditacija odpuscanja je bila najlepsa izkusnja v mojem zivljenju. Zelo je lepa. Jaz, odrasla oseba, se srecam z mano, otrokom. Najino srecanje je zelo ganljivo. Deklica je bila stiri leta, ko sem jo prvic srecala. Terapevt pravi, da moram zacet razciscevat tam, kjer mi bo povedala deklica. Ma si ti nor, pri stirih letih?? To je prakticno celo moje zivljenje!!
Nekaj dni sem z navdusenjem meditirala, saj me je zelo zanimalo, kaj mi ima puncka za pokazat. Komaj sem cakala trenutek, ko bom spet videla puncko.
Bila je tako nezna, in vedno prestrasena, nikoli ni nicesar povedala, samo kazala je in ce je hotela da kam greva, me je prijela za prst in odvlekla. Bila je zeprijazna in lepo vzgojena puncka. Po nekaj muntah se me je navadila in skupaj sva se igrali. Vcasih sva brali knjige, vcasih sva se igrali zunaj. Proti koncu najinega srecanja me je peljala na skriven prostor, kjer mi je dala darilo, ki ga je cuvala zame. To je pomemben predmet na poti do ozdravitve.
Srecanje s to puncko je imelo velik vplv na mene.. vcasih, ko sem se sprehajala po ulici in verjela, da vsi bulijo vame, ker sem grozna in debella in ker sem se zredila, sem se spomnila na njo, in nasla stik s sabo. Bila sem kot ponosna mama, kateri je res vseeno, kaksna je, samo da je njen otrok srecen. Pomagala mi je, da sem bila veckrat v stiku s sabo, zascitila sem se pred neznanci. Bila sem nekaj posebnega (v svoji glavi) saj imam puncko -- kot neka skrivna moc! Nekje v meni, in nihce ne ve zanjo.
Puncka notri mi sepeta "bori se, bori se, zdrzi! ne popousti!" zene me naprej.

Nevem zakaj in kdaj sem z meditacijo prenehala. No, zakaj - vem! Ker sem prenehala z vseeeem!!
Ampak se danes se spomnim na puncko, in res bi jo rada ponovno obiskala, saj vem da je zalostna, in samo jaz vem, kaj prestaja! V stiski je!! Pogresam jo!! Moram jo cimprej videti.

Tudi moja terapevtka je veckrat rekla: "Naucite se morate najti otroka v sebi, saj je on v stiski, in mu biti najboljsa mama in najbolj ljubec oce!"

Vse te besede in izkusnja s puncko so me pripeljale do tega, da se ze dva dni obnasam popolnoma drugace do sebe.
Prejsnji dan sem bila lacna in sem si namesto kosila privoscila torto s prijateljico... kmalu mi je bilo jasno, da sem pogrnila kot mama. Otrok v meni je hotel torto, in jaz mama sem mu jo dala, nisem mu niti ponudila toplega kosila. Prav tako je bilo danes, ko sem si zazelela cokolado. Ne takoj, ampak kasneje, sem spoznala, da otrok v meni hoce cokolino,cokolado. No, bolj zenska v meni te dni saj imam menstruacijo (jaaaj!! se ena zoporna stvar ki jo prinese bulimija...neredne menstruacije) .. ko je dobil tviks in je hotel se vec, je dobil cokolino.pa se malo cokolina, cisto malo. pregovarjala sem  se z njim, da zdaj ima pa ze res dovolj, da ga bo bolel trebuh.
Ko sem pojedla se dodatno malo cokolina, sem se zasledila, kako se menim sama s sabo. Razlagam: "Ok, are you happy now. U got plenty of food so you r fine now. you dont need anything else. i gave u what you wanted and for return you wont do any mess to me, ok? be nice" takole sem se pomenila z otrokom v sebi.
res mi je dal mir, cel vecer je bil priden, nic mi ni vec tezil, jaz pa sem kot pridna mama pobirala sladkarije po stanovanju in jih spravljala nazaj v predale, da ja nebi prevec pojedel, ga bo bolel trebuscek. Res sem bila mama. Tudi narocila sem mu, naj nekaj normalnega poje, in res je prosil za kos kruha s filadelfija namazom in jogurt. Danes sva se zelo dobro ujela. moj otrok - moja puncka - je imela prijazno mamo danes.
Puncka je bila zelo vesela cez dan, zvecer pa nikakor ne more zaspat. Pripovedujem ji pravljice, pa ne poslusa. Spet je zalostna. Pogresa nekoga. Mamo svojo. Njena mama je vedno na poti. Njena mama sem jaz. ne skrbim za njo, ne menim se za njo. Odvisna je sama od sebe, zato je zalostna.
Ja, res sem grozna mama!

Bulimia smrdi!!

Povsod smrad po bruhanju, roke mi smrdijo in vsa hrana se mi dvuguje, pride do grla in gre nazaj dol. Ogabno je.
Prejsnjo noc sem se znebila odvajalnih tablet....vrgla sem jih v kos za smeti in dva dni cez metala vso zivo svinjarijo.... noben ziv clovek nebi sel brskat po lastnih smeteh, a tisti odvisnik/bulemik v meni se ni pustil motit....brskala sem med zavitki paradiznikove omake, ki se mi je tako lepo napacala na roko, da mi je unicila siv pulover, med jogurtovimi loncki, ki smrdijo ko sam hudic, med make up vatkami in vsem drugem dreku. Besno sem metala smeti po celi kuhinji in obupano molila, da so to se vedno smeti od prejsnjega vecera. Niti za trenutek se nisem zavedala kaj pocnem in nisem se zgrozila sama nad sabo, zdelo se mi je tako prav. Ko sem po nekaj minutnem brskanju le zagledala svojo zlato zeleno skatlico Dulcolax, se mi je nasmehnilo. Takoj sem povlekla ven zavitek tablet in vzela enega. Ko sem ugotovila, da sem se poskusala znebiti skoraj polne skatle, sem si mislila :" pa si ti fuknena, celo skatlo bi ti stran vrgla!" zbasala sems meti nazaj v kos in si umila roke. Potem sem vzela se en tablet in razpolozenje se mi je v trenutku spremenilo. Z nasmehom na obrazu sem si tablete pospravila nazaj na njihovo mesto in sla v kopalnico na porcijo bruhanja.
Navaden dan, lep dan, brez drame, a z enim grizljajem kruha prevec! :( dodaten koscek kruha ni bil v planu in tako sem bila kaznovana. Dogajanju ne sledim, nimam nadzora, racuni se pisejo brez krcmarja. Sem le fizicno telo, opravlja funkcije bulimije. Bruham, driskam, jokam, smrdim, bruham se bolj.
Ko kasneje gledam nazaj, si mislim: "ma idiotizem! halo. en grizljaj kruha? u must be kidding me!?!!?" ta posast vedno najde nek razlog!

Zelodec me svinjsko pece, koza na prstih je razpokana in grlo je na koncu s potrpezljivostjo. Predvsem pa vse smrdiiii!
Danes sem se zbudila nejevoljna, saj sem prejsnjo noc celo prebruhala in tako tudi spanec ni bil kvaliteten, sanjala sem, da bruham na javnem wcju (wtf?). Dobila sem se s prijateljico, in na sreco tudi ona ni bila pri energiji, zato sva se malo pritozevali. Ko sem ji skusala razloziti svoje obcutke, so mi oci zalile solze. Odlocno sem spremenila temo, in vsaj za tisti trenutek pustila jok ob strani. Po glavi so se mi pletle misli kot so: "vroca cokolada! kakav s smetano! vrica cokolada! cokolada! cokolino! mlecni zdrob! mlecni riz!"
Glava polna nevarnih misli me je silila na bruhanje cel dan.
Odpravili sva se k meni domov na kosilo. Naredila sem lahko zelenjavno omako in kvinojo, nisva pretiravali s kolicino, ampak najbolj narobe kar lahko naredis, je da si privoscis kosilo. Nisem uzivala niti v enem grizljaju in vse kar mi je hodilo po glavi je bilo, kako se bom kosila znebila. Mudilo se mi je na terapijo in po terapiji naravnost domov na cokolado in cokolino in bruhanjeeee! In se vec bruhanja in se vec bruhanja.
Povsod!

 Vzamem odvajalo in zjutraj me zbudijo bolecine v trebuhu in cel dan me spremljajo hemoroidi. Ne da se mi nic, pa toliko dela imam. Spakirati moram celo zivljenje, saj se selim iz trenutnega stanovanja, poleg tega pa cez nekaj dni odputujem.
Ampak raje kot to, grem po kosilu bruhat. (?)

Prejela sem mail prijateljice, ki tudi trpi za bulimijo, ki pravi, da ne razume, zakaj se ubada z bulimijo ko je na svetu toliko ljudi ki gredo skozi hujse stvari.
Odgovorila sem ji, da je po meni bulimija tista "hujsa" stvar in da ni veliko se hujsih stvari. Seveda so, in zal mi je za to, ampak bulimija napada vsa podrucja nasega zivljenja... fizicno telo, psiho in socialno zivljenje.
V mojem primeru, ce se ne pozdravim hitro, bom izgubila bitko v roku parih let, ker mi bodo odpovedala jetra in ledvica, ce ne drugega. Borba za fizicno rehabilitacijo je ovirana iz strani psihicne obolelosti, in toliko tezja, saj nam je vseeno za zdravstveno stanje, in le s tezavo obiscemo zdravnika, saj med ljudi ne hodimo.
Res nocem primerjat oziroma razvrednotit nobene druge bolezni ali trpljenja,amoak iz lastnih izkusenj lahko povem, da je bitka z rakom mala malca v primerjavi z bulimijo, saj ko zbolis za rakom, seveda se sesujes tako fizicno kot tudi psihicno, ampak stvar je nekoliko bolj oprijemljiva, in "le" sledis datumom, ko te narocijo na regled, operacijo, terapijo....prides k zdravniku in jim dovolis, da oni opravijo s tvojim telesom. V primeru hude bulimije pa tudi ce si toliko, da si poisces zdravnisko pomoc, nimas datuma, ko si narocen na poseg, ne morejo ti reci naredi to in to, obrni se tako in tako, vzemi te in te tablete...
No, vsaj meni se tako zdi.

Res pa je, da se pri raku tude ne izognes smradu bruhanja. Druga stvar, ki jo imam sedaj v glavi, so pa bogi otroci iz razsutih druzin...ja, to je veliko huje in je neprimerljivo z bulimijo, ampak tudi mi smo bili nekoc tam. Otroci brezdomci-neprimerljivo od neprimerljivega....tudi oni nimajo nobene topline, so zdravstveno ogrozeni, psihicno in fizicno, a vseeno toliko huje, saj so otroci. Tega ne bom nikoli prebolela.
Ko sem zivela v Afriki, sem videla kruto naravo cloveka, lahko se samo zlomis in zjokas...in ja, ko pomislim na to, si tudi sama recem, pa zakaj  za vraga se grem neke drame tukaj,ko je svet toliko krujsi do drugih. Ampk, kot sem rekla...huda bulimija ni najhujsa stvar na svetu, je pa ena najbolj neprijetnih.

Pa se smrdi!!! Tako kot smrdi kanalizacija brezdomskim otrokom in bruhanje po kemoterapiji rakavim bolnikom.

Mogoce ne veste, ampak bulimija je bolezen, samostojna bolezen, dusevna bolezen. Je zelo nevarna in zdravi se pod strokovnim nadzorom prihiatrov, potrebna je hospitalizacija. Tudi meni so rekli, da je hospitalizacija nujna, ker mi bi drugace zmanjkalo casa, pa sem se vseeno odlocila za samozdravljenje, saj hospitalizacija pomeni 4 mesece bolnice brez izpusta in obiskov, potem 1 mesec pavze in potem naslednjih 5 mesecev z obiski in prostimi vikendi. pha! No way. I have long distance relationship can u imagine me without skype?

To je ena taka jamrajoca objava, ker me groznooooo boli rit od hemoroidov, spuscam cudne zvoke, saj vsake 4 sekunde svinsko zareze, pece me grlo od bruhanja in celo telo od driskanja in bruhanja.
Nikoli nisem omenila, pa omenima seda: Moj blog so moje misli, moje izkusnje, moja spoznanja, zato ne obsojaj in beres ga na lastno odgovornost.

Vrocino imam, 38 stopinj celzija, pa se vedno ne dam miru....ravno sem se vrnila iz stranisca, vrgla sem ven kosilo. Vmes veckrat splaknim stranisce, ker ne morem gledat svojega bruhanja, kosckov napol prezvecene hran. Fuj!

FUJ! Bulimija smrdi!!