Se predno so mi postavili diagnozo "bulimija", sem se zavedala, da nekaj ni povsem v redu z mano, vendar sem bila presibka, da bi si priznala, da imam motnje hranjenja. Vsakic je bilo zadnjic, in vsakic sem si verjela. Po peklenskem mucenju na straniscu sem poznala tri scenarije: 1) nadaljevala sem z naziranjem, 2) napisala sem krvav jedilnik ki ni vseboval hrane in 3) vrgla sem vse tablete stran in si obljubila, da je cas, da zazivim normalno.
Obcutek, ko sem vrgla odvajalne tablete v kos za smeti, je bil pravzaprav zmagoslaven. Pocutila sem se, kot da imam nadzor nad svojim zivljenjem. Moje sladke ure normalnega zivljenja so se tako zacele....vendar boj med Egom in Butlerjem, tako sem poimenovala dva glasova v moji glavi, Ego tisti zloben in Butler tisti prijazen, pa se ni koncal z odvozom smeti. Ko bi le lahko ta zloben glas tako enostavno kar zavezala v vrecko in ga vrgla stran. Njun prepir postaja vse glasnejsi in cedalje bolj neznosen. Ego krici: "Kdo pa mislis da si, da kar verjames, da bos zdrzala brez odvajal in bruhanja? A ti res ni jasno, da si grozna? Ne verjames? Pojdi pred ogledalo in se prepricaj. No, le pojdi!! Ce sploh lahko premikas svoje debele noge!!" Oglasi se Butler: "Ne poslusaj ga. Lepo ti bo brez bruganja in driskanja. Le pojdi malo na zrak. Zunaj te caka lepa narava in ne poslusaj Ega!" Tako prijazen je ta glas, a tako sibak. Ego nadaljuje s posmehovanjem: "Grda, debela! Grda, debela! ha ha ha Nesposobna si shusat. Nesposobna si se spravit v kondicijo! Ogaba velika, ogaba velika!" Postane mi hudo, tresem se in cedalje tezje poslusam njegovo zmerjanje. Sladke ure so vedno tako kratke. Ni fer. V meni se nabira jeza, z golimi rokami bi lahko unicila ta Ego!! oci se mi polnijo s solzami, grlo se mi polni s krikom, srcni utrip grozno hitro raste, v rokah pa se nabere neizmerna moc; lahko unicim karkoli, raztrgam in polomom. Podlezem jezi. Kricim tako glasno, da kasneje, ko je vse mimo, molim, da sosedov ni bilo doma. Kricim "Pusti me pri miru!!!!!!" histericno jokam, do sape sploh ne pridem. Trgam obleke iz telesa, unicujem kose pohistva, mecem stvari po tleh in besno zbijam po vratih s pestjo. Tegobna sem. V navalu besa raztrgam tudi kaksne dragocene spomine, slike, pisma, darila.....kar se kasneje izkaze za zelo slabo potezo, saj me po nevihti to le spomni, da sem res nemogoca in dobim se en razlog za jezo. V smeti mecem spomine, obleke, licila...zelim si, da bi lahko zacela znova. Da bi zacela dan brez samo-sovrastva. Ko bes in moc v rokah po nekaj minutah poustita, se sesedem in zjokam. Glasen jok ne pomaga. Zraven mene se usede Ego in rece "Sem ti rekel, ti si nula. Pateticna si! Ha ha Zakaj mi ne verjames. Poglej se v ogledalo. ha ha ha!" posmehuje se mi, saj ve da je zmagal. Res vstanem in se pogledam v ogledalo..... fuuuuuuuj!!!!! prav ima!!!!! Tako slab clovek sem, ker sem debela. Zlobna sem, ker imam celulit. Nisem vredna ljubezni, ker nimam popolnoma ravnega trebuha! Moj obraz je grd,sploh licnic ne maram, zato nisem vredna, da me kdo pogleda. Globoko verjamem, da so tisti ljudje s popolnim telesom dobri ljudje in jaz sem slab clovek, neglede na vse, kar v zivljenju pocnem za soljudi. Vendar nikoli ne mislim, da so debeli ljudje slabi ljudje, to verjamem le zase, zato toliko vec sovrastva. Vcasih, ko vidim debelega cloveka kako je zadovoljen sam s sabo, me prav tako napade jeza kako on lahko, jaz pa ne. ucinek je isti, kot ko vidim lepo postavno dekle ki tece in skrbi za svoje telo.
Res sem ena sama poosebljena ogaba. PRAV IMA! praskam in trgam tisto nekaj mascobe it telesa, pa ne gre. Spet sem na zacetku in spet histericno kricim "Zakaj!? ZAAAAAKAJ???!??!?" Nikogar ni, ki bi mi znal odgovoriti. O Butler-ju ne duha ne sluha, sama sem v hisi, sama s hudicem. Ima popoln nadzor nad mano. Igra se z mano. Muci me. Nemocna sem. Sploh nevem kaj se dogaja. Sveta ne slisim, telefona ne slisim, nevem kje sem. Sploh nevem kako in kdaj si uspem obrisat solze in se ogrnit v svojo ponoseno dolgo jopo, ki bo skrila posledice boja s svojim telesom in tistih pet odvecnih kilogramov, vzamem kljuce od avta in naslednji trenutk, katerega se zavedam je, ko me gospa v lekarni vprasa, kaj potrebujem. Zamenjam odsoten obraz s tisim nasmejanim in ponovim ze tisockrat prej povedan govor: "Dulcolax tablete in svecke bi prosila. Pa joj, veste, grozne tezave imam z zaprtjem, ze en teden nisem sla na stranisce, kaj mi priporocate?" Prijazna gospa mi razlozi vse o probiotikih, odvajalih in sirupih, delam se, kot da me zanima in da prvic slisim za vse to, ampak jaz tocno vem kaj bom poleg odvajalnih tablet in sveck se kupila. Prijazno se ji zahvalim in nakupim najucinkovitejse probiotike in odvajalne sirupe in oblize in caje in sirotke.... Tak velik nakup me stane okrog 40€, ce pa potrebujem samo odvajalne tablete in svecke Dulcolax, ki so preverjeno najucinkovitejse, pa porabim 7€. Gospa me se opomni, da ce se prebava ne uredi v parih dneh, naj obiscem zdravnika, in mi strogo pove, da tablete lahko uporabljam samo po potrebi. Moj prijazen obraz jo zavede, verjame mi, da imam le najbolsi namen s svojim bogatim nakupom in da sem toliko pri sebi, da ja vem kaj pocnem. Ko imam v rokah veliko vreco vsega potrebnega, se pocutim super. Vem, da se bom resila vsega, kar se je nabralo v mojem trebuhu. POLN TREBUH VEDNO UNICI DOBRO VOLJO!! VEDNO!! Brez izjeme! Caka me se en nakup. Zavijem v trgovino, kjer tudi po vedno istem protokolu naredim obhod: cokolada, cokolada cokolada. vseh obilk in okusov. Nasproti police s cokolado vzamem kruh, ponavadi 1kg belega kruha zadostuje ali pa pet mlecnih zemljic, pasteto, sir in nadaljujem pot proti jogurtom in mleku, 2L mleka in 4 sadni deserti bi morali biti dovolj, zavijem do police, kjer zagrabim skatlo cokolina in mlecni zdrob, vcasih za vsak slucaj kupim tudi puding, najraje imam vanilij puding pri svojih pozrtijah, dugace, ko sem normalna, pa vanilij pudinga res ne maram. Moj obhod traja natanko 3 minute, na blagajni zagrabim se maxi twiks, vrecko rumovih kuglic, snikers in kitkat. Rumove kuglice odprem se predno pridem do avta, pjem pol vrecke in si odprem twiks, pokoncam eno palcko twiksa in ostale rumove kuglice in ze sem doma. AKCIJA: Najprej se nabasem z odvajalnimi tableti, skuham si odvajalen caj in popijem tri zlice sirupa za prebavo, katerega mi priporoca tudi zdravnica, saj uravna crevesno floro. Vse je vredu, vendar je priporocljiva 1 zlica na dan, ne 3 na enkrat. Absolutno vsako stvar za katero sem kdajkoli slisala da pomaga pri zaprtju, sem zlorabila kolicinsko, da bo ja prijelo. Pripravim si svecke, vmes pa se basem twiksom, snikersom in zacnem s prvo cokolado, ki sem jo kupila. Zavrem mleko za cokolino ~ prva porcija cokolina je vedno topla, saj imam usta zaposlena s cokolado, tako da si lahko privoscim 3 minute,da pogrejem mleko. Vzamem najvecjo skledico za kosmice, vanj stresem pol cokolina, ga zalijem z mlekom, pomesam in pogoltam. Nadaljujem s salnim: tokrat je zrtev kruh s pasteto in jogurt zraven. Hitim, kot da se mi odsteva cas. Na zacetku vedno bolj hitim, saj imam tooooooliko stvari za pojest. tri do stiri velike kose kruha lahko pojem kadarkoli, potem pa mi ze zapase nekaj sladkega.... cokolada ali cokolino? hm, dokler imam cokolino, vedno zmaga cokolino. tokrat mleka ne pogrejem, ker se mi mudi. Pokoncam se drugo polovico cokolina....za desert pa se ze prej naceta cokolada. nic hudega, saj imam se vsaj dve zaprti. ko pojem vse kar sem kupila, tako kot vedno posptavim se vso ostalo hrano ki je na voljo v kuhiji.....in grem bruhat. Bruhanje takoj po naziranju je nekoliko lazje od tistega, ko sem se ze spraznila, saj ni vec kaj za bruhat in so boecine toliko hujse. Sploh pri kakanju je tako...ko se spraznim in ne odneham, veliko bolj krvavim in hemoroidi veliko bolj tiscijo ven kot takrat, ko je kaj materiala za izlocit.
Unicena sem, vedno sem unicena po naziranju in praznenju. ampak caka me nova zabava cez par ur, ko bodo prijele tablete in caj. v tisgtem trenutku, ko komaj hodim in govorim, si zazelim, da vsaj nebi vzela vseh odvajal na enkrat, le kdo bo prenesl bolecino. ampak bolecino si tako ali tako zaluzim. bolecina je cena, ko jo placam za naziranje in skoraj vedno je sorazmerna s kolicino hrane, zauzita hrana pa je odrazmerna s kolicino jeze in besa. vendar, res nima moci razmisljat, dejansko nimam moci niti dihat. moje telo postane popolnoma mrzlo, ledeno mrzlo, sploh noge in roke. dobim vrocino. nemocna lezima na postelji, vcasih kar na tleh, ce ze prej omagam. stokam na glas, saj vsakic, ko poskusam izdihnit, peklensko zaboli. Zgledam, kot da me je nekdo pretepel in pustil lezati sredi ulice. Kljub temu, da je bolecina jasna in ostra, se se vedno ne zavedam dobro, kaj se je pravzaprav zgodilo....sem v popolnoma drugi sferi. EGO JE ZMAGAL in o Butlerju se vedno ne duha ne sluha. Spet sem na zacetku. Vedno sem na zacetku. Vrtim se v krogu. Omamljena sem od vseh tablet in sovraztva ter jeze. Lezim na boku, roke in noge visijo po svoje, in sploh en vem vec, kaj je pomembno? To, da sem "debela" in hocem shujsat, to,da si verjamem da sem sem slaba clovek, ker imam pet kilogramov prevec, da nic ne razumem ali depresija nasplosno.... nevem. vem samo, da se mi tudi pri tako glasnih alarmih se vedno ne sanja, da imam bulimijo.
Obcutek, ko sem vrgla odvajalne tablete v kos za smeti, je bil pravzaprav zmagoslaven. Pocutila sem se, kot da imam nadzor nad svojim zivljenjem. Moje sladke ure normalnega zivljenja so se tako zacele....vendar boj med Egom in Butlerjem, tako sem poimenovala dva glasova v moji glavi, Ego tisti zloben in Butler tisti prijazen, pa se ni koncal z odvozom smeti. Ko bi le lahko ta zloben glas tako enostavno kar zavezala v vrecko in ga vrgla stran. Njun prepir postaja vse glasnejsi in cedalje bolj neznosen. Ego krici: "Kdo pa mislis da si, da kar verjames, da bos zdrzala brez odvajal in bruhanja? A ti res ni jasno, da si grozna? Ne verjames? Pojdi pred ogledalo in se prepricaj. No, le pojdi!! Ce sploh lahko premikas svoje debele noge!!" Oglasi se Butler: "Ne poslusaj ga. Lepo ti bo brez bruganja in driskanja. Le pojdi malo na zrak. Zunaj te caka lepa narava in ne poslusaj Ega!" Tako prijazen je ta glas, a tako sibak. Ego nadaljuje s posmehovanjem: "Grda, debela! Grda, debela! ha ha ha Nesposobna si shusat. Nesposobna si se spravit v kondicijo! Ogaba velika, ogaba velika!" Postane mi hudo, tresem se in cedalje tezje poslusam njegovo zmerjanje. Sladke ure so vedno tako kratke. Ni fer. V meni se nabira jeza, z golimi rokami bi lahko unicila ta Ego!! oci se mi polnijo s solzami, grlo se mi polni s krikom, srcni utrip grozno hitro raste, v rokah pa se nabere neizmerna moc; lahko unicim karkoli, raztrgam in polomom. Podlezem jezi. Kricim tako glasno, da kasneje, ko je vse mimo, molim, da sosedov ni bilo doma. Kricim "Pusti me pri miru!!!!!!" histericno jokam, do sape sploh ne pridem. Trgam obleke iz telesa, unicujem kose pohistva, mecem stvari po tleh in besno zbijam po vratih s pestjo. Tegobna sem. V navalu besa raztrgam tudi kaksne dragocene spomine, slike, pisma, darila.....kar se kasneje izkaze za zelo slabo potezo, saj me po nevihti to le spomni, da sem res nemogoca in dobim se en razlog za jezo. V smeti mecem spomine, obleke, licila...zelim si, da bi lahko zacela znova. Da bi zacela dan brez samo-sovrastva. Ko bes in moc v rokah po nekaj minutah poustita, se sesedem in zjokam. Glasen jok ne pomaga. Zraven mene se usede Ego in rece "Sem ti rekel, ti si nula. Pateticna si! Ha ha Zakaj mi ne verjames. Poglej se v ogledalo. ha ha ha!" posmehuje se mi, saj ve da je zmagal. Res vstanem in se pogledam v ogledalo..... fuuuuuuuj!!!!! prav ima!!!!! Tako slab clovek sem, ker sem debela. Zlobna sem, ker imam celulit. Nisem vredna ljubezni, ker nimam popolnoma ravnega trebuha! Moj obraz je grd,sploh licnic ne maram, zato nisem vredna, da me kdo pogleda. Globoko verjamem, da so tisti ljudje s popolnim telesom dobri ljudje in jaz sem slab clovek, neglede na vse, kar v zivljenju pocnem za soljudi. Vendar nikoli ne mislim, da so debeli ljudje slabi ljudje, to verjamem le zase, zato toliko vec sovrastva. Vcasih, ko vidim debelega cloveka kako je zadovoljen sam s sabo, me prav tako napade jeza kako on lahko, jaz pa ne. ucinek je isti, kot ko vidim lepo postavno dekle ki tece in skrbi za svoje telo.
Res sem ena sama poosebljena ogaba. PRAV IMA! praskam in trgam tisto nekaj mascobe it telesa, pa ne gre. Spet sem na zacetku in spet histericno kricim "Zakaj!? ZAAAAAKAJ???!??!?" Nikogar ni, ki bi mi znal odgovoriti. O Butler-ju ne duha ne sluha, sama sem v hisi, sama s hudicem. Ima popoln nadzor nad mano. Igra se z mano. Muci me. Nemocna sem. Sploh nevem kaj se dogaja. Sveta ne slisim, telefona ne slisim, nevem kje sem. Sploh nevem kako in kdaj si uspem obrisat solze in se ogrnit v svojo ponoseno dolgo jopo, ki bo skrila posledice boja s svojim telesom in tistih pet odvecnih kilogramov, vzamem kljuce od avta in naslednji trenutk, katerega se zavedam je, ko me gospa v lekarni vprasa, kaj potrebujem. Zamenjam odsoten obraz s tisim nasmejanim in ponovim ze tisockrat prej povedan govor: "Dulcolax tablete in svecke bi prosila. Pa joj, veste, grozne tezave imam z zaprtjem, ze en teden nisem sla na stranisce, kaj mi priporocate?" Prijazna gospa mi razlozi vse o probiotikih, odvajalih in sirupih, delam se, kot da me zanima in da prvic slisim za vse to, ampak jaz tocno vem kaj bom poleg odvajalnih tablet in sveck se kupila. Prijazno se ji zahvalim in nakupim najucinkovitejse probiotike in odvajalne sirupe in oblize in caje in sirotke.... Tak velik nakup me stane okrog 40€, ce pa potrebujem samo odvajalne tablete in svecke Dulcolax, ki so preverjeno najucinkovitejse, pa porabim 7€. Gospa me se opomni, da ce se prebava ne uredi v parih dneh, naj obiscem zdravnika, in mi strogo pove, da tablete lahko uporabljam samo po potrebi. Moj prijazen obraz jo zavede, verjame mi, da imam le najbolsi namen s svojim bogatim nakupom in da sem toliko pri sebi, da ja vem kaj pocnem. Ko imam v rokah veliko vreco vsega potrebnega, se pocutim super. Vem, da se bom resila vsega, kar se je nabralo v mojem trebuhu. POLN TREBUH VEDNO UNICI DOBRO VOLJO!! VEDNO!! Brez izjeme! Caka me se en nakup. Zavijem v trgovino, kjer tudi po vedno istem protokolu naredim obhod: cokolada, cokolada cokolada. vseh obilk in okusov. Nasproti police s cokolado vzamem kruh, ponavadi 1kg belega kruha zadostuje ali pa pet mlecnih zemljic, pasteto, sir in nadaljujem pot proti jogurtom in mleku, 2L mleka in 4 sadni deserti bi morali biti dovolj, zavijem do police, kjer zagrabim skatlo cokolina in mlecni zdrob, vcasih za vsak slucaj kupim tudi puding, najraje imam vanilij puding pri svojih pozrtijah, dugace, ko sem normalna, pa vanilij pudinga res ne maram. Moj obhod traja natanko 3 minute, na blagajni zagrabim se maxi twiks, vrecko rumovih kuglic, snikers in kitkat. Rumove kuglice odprem se predno pridem do avta, pjem pol vrecke in si odprem twiks, pokoncam eno palcko twiksa in ostale rumove kuglice in ze sem doma. AKCIJA: Najprej se nabasem z odvajalnimi tableti, skuham si odvajalen caj in popijem tri zlice sirupa za prebavo, katerega mi priporoca tudi zdravnica, saj uravna crevesno floro. Vse je vredu, vendar je priporocljiva 1 zlica na dan, ne 3 na enkrat. Absolutno vsako stvar za katero sem kdajkoli slisala da pomaga pri zaprtju, sem zlorabila kolicinsko, da bo ja prijelo. Pripravim si svecke, vmes pa se basem twiksom, snikersom in zacnem s prvo cokolado, ki sem jo kupila. Zavrem mleko za cokolino ~ prva porcija cokolina je vedno topla, saj imam usta zaposlena s cokolado, tako da si lahko privoscim 3 minute,da pogrejem mleko. Vzamem najvecjo skledico za kosmice, vanj stresem pol cokolina, ga zalijem z mlekom, pomesam in pogoltam. Nadaljujem s salnim: tokrat je zrtev kruh s pasteto in jogurt zraven. Hitim, kot da se mi odsteva cas. Na zacetku vedno bolj hitim, saj imam tooooooliko stvari za pojest. tri do stiri velike kose kruha lahko pojem kadarkoli, potem pa mi ze zapase nekaj sladkega.... cokolada ali cokolino? hm, dokler imam cokolino, vedno zmaga cokolino. tokrat mleka ne pogrejem, ker se mi mudi. Pokoncam se drugo polovico cokolina....za desert pa se ze prej naceta cokolada. nic hudega, saj imam se vsaj dve zaprti. ko pojem vse kar sem kupila, tako kot vedno posptavim se vso ostalo hrano ki je na voljo v kuhiji.....in grem bruhat. Bruhanje takoj po naziranju je nekoliko lazje od tistega, ko sem se ze spraznila, saj ni vec kaj za bruhat in so boecine toliko hujse. Sploh pri kakanju je tako...ko se spraznim in ne odneham, veliko bolj krvavim in hemoroidi veliko bolj tiscijo ven kot takrat, ko je kaj materiala za izlocit.
Unicena sem, vedno sem unicena po naziranju in praznenju. ampak caka me nova zabava cez par ur, ko bodo prijele tablete in caj. v tisgtem trenutku, ko komaj hodim in govorim, si zazelim, da vsaj nebi vzela vseh odvajal na enkrat, le kdo bo prenesl bolecino. ampak bolecino si tako ali tako zaluzim. bolecina je cena, ko jo placam za naziranje in skoraj vedno je sorazmerna s kolicino hrane, zauzita hrana pa je odrazmerna s kolicino jeze in besa. vendar, res nima moci razmisljat, dejansko nimam moci niti dihat. moje telo postane popolnoma mrzlo, ledeno mrzlo, sploh noge in roke. dobim vrocino. nemocna lezima na postelji, vcasih kar na tleh, ce ze prej omagam. stokam na glas, saj vsakic, ko poskusam izdihnit, peklensko zaboli. Zgledam, kot da me je nekdo pretepel in pustil lezati sredi ulice. Kljub temu, da je bolecina jasna in ostra, se se vedno ne zavedam dobro, kaj se je pravzaprav zgodilo....sem v popolnoma drugi sferi. EGO JE ZMAGAL in o Butlerju se vedno ne duha ne sluha. Spet sem na zacetku. Vedno sem na zacetku. Vrtim se v krogu. Omamljena sem od vseh tablet in sovraztva ter jeze. Lezim na boku, roke in noge visijo po svoje, in sploh en vem vec, kaj je pomembno? To, da sem "debela" in hocem shujsat, to,da si verjamem da sem sem slaba clovek, ker imam pet kilogramov prevec, da nic ne razumem ali depresija nasplosno.... nevem. vem samo, da se mi tudi pri tako glasnih alarmih se vedno ne sanja, da imam bulimijo.
No comments:
Post a Comment