Jaz bulemik!

Bruhala sem.

ura  je 1 zjutraj in najnovejsa fora bulemika v meni je, da me zbuja sredi noci in me spravi na stranisce.

To mi pocne vsako noc. Izmucena sem. In to verjetno zato, ker mi cez dan ne dam miru, in se nima casa usajat. Zjutraj vstanem, prvih 30 minut se pocutim super, ko pa je cas za jutranje srecanje z ljudmi,mi volja zacne popuscat. Danes sem celo uspela izvesti trik, da sem se, predno sem sla v kuhinjo, stusirala in zelo uredila. To mi je prineslo dovolj moci za kuhanje jutranjega caja in hiter pobeg ven. Pokllicala sem prijateljjico, ce se dobi z mano na caju, in v meglenem dopolnevu sem se odpeljala v mesto, in dan ponovno prezivela s svojo prijateljico. Sledili sva obcutku, klepetali, se brez omejitve smejali in se pustili mrazu, da naju do kosti premrazi. V casu kosila sva si privoscili torto, zaupala sem si in pojedla 1 kos nasitne veganske torte, ki mi ni bila dobra, ceprav vem, da tam dobis najboljse veganske torte v mestu. Po hitrem postopku sva se z dolgimi obrazi, povesenimi nosovi in nezadovoljnimi trebuhi odpravili nekam na varno...v bazar trgovino v mestu, kjer sva se do dobra spocili od celega sveta. Magicen prostor v mestnem vrvezu. 

Odpravila sem se na terapijo, ki je bila neprijetna tako kot ponavadi. Govorim o svojih lepih dneh in o dneh, ko sama sebe strasim do konca. Moja trenutna jamrajoca tematika je "zakaj ne dojamem, da sem bulemik. Zakaj nicesar ne cutim? prevec se silim. Zakaj se ni konec?kdaj bo konec? kdo sem? zakaj sem taka? zakaj bruham vsak dan kljub temu, da se ne pocutim zelo grda? zakaj ne morem normalno jesti? zakaj so ljudje take riti? bla bla bla v neskoncnost!" 

po terapiji se dobim se s prijateljem na caju, saj si ne upam domov. Do sedaj sem se 6x ze zasrala in sla naravnost domov, a je bil rezultat katastrofalen-naziranje,bruhanje, burhanje, naziranje... danes sem se odlocila, da poskusim nekaj novega.... po terapiji ne grem takoj domov. Ma mi je bilo super se malo bluzit in normalno zivet, moram priznati. Ko sem prisla domov, sem bila zelo lacna. Zaradi unicenih zob se zadnje dni zelo trudim, da preprecim naziranje vsaj takrat, ko je to mogoce, zato sem si danes naredila sendvic in ga pojedla v sobi. Po sendvicu sem se ustavila, nisem jedla nicesar drugega, niti se nisem pretirano najedla. Pocutila sem se vredu, urejala sem vse potrebne stvari pred odhodom na Novo Zelandijo, nakar me je v zelodcu zacelo mocno stiskati in peci. Pekoca bolecina v zelodcu me je odvrnila od obveznosti... prepoznala sem ocitno spremembo v svojem pocutju. Odlocena, da preprecim najhuje, sem se stusirala, si naredila caj, pila dovolj vode, vitamine,si nastavila svojo najljubso glasbo, pospravila sobo......a z vsakim korakom proti boljsemu pocutjju, sem tonila globje...ze nekaj casa se ne borim z bruhanjem vec, enostavno bruham. Danes sem se po 14 dneh neborbe prepricevala, da se mi ne izplaca, da nebi, da noce, da me bo vse bolelo, da sem ze utrujena, naj me pusti primiru...ampak sem bila tako kot ze vse "vesele" dni izredno lahek plen. Ni mi bilo treba reci dvakrat, ze sem bila na straniscu, bruhala po sebi, po tleh, mimo stranisca, v stranisce....ful smrad je ogaben, ne prenesem ga. Bruhanje je intenzivno, bendar hitro. Surovo bruhanje, brez pretiiranih dram in prepriranja, ponizevanja in samosovraztva. Le grozno, agresivno in neskoncno bruhanje. Sem v nekem pol budnem stanju. Ko zagledam svvoj obraz v ogledalu, podobo nasproti vprasam "Mi alhko poves zakaj je bilo pa tega treba?" snezno bel obraz mi odgovori: "ker brez mene nisi bulemik." ma kaj da ne, ce izgubim bruuhanje imam se vedno driskanje in izzivljanje nad jetri, ledvicami in crevesjem v ognju, kaj mi prodaja buce! 

Brezbrizen odgovor me seveda prizadane, ampak vem, da ima prav. Vem, da se bori z mano, da odtane pri zivljenju, naredil bo vse, da ga ne unicim. Telo me sili k bruhanju, in ima neverjetno moc nad mano, skupaj z bulemikom sta grozna! Ne pustita mi dihat. Kaznujeta me za 14 dni smeha in dobre volje, in za vse dni prej, ko sem se ju poskusala otresti! Zadavila bi ju. No, za zacetek bi ju le rada razumela, in cutila. Nikogar od njiju ne razumem in ne cutim. Vsak da je drugace, a vseeno ista vojna. Preizkusata me in moji zivci popuscajo. Ne da se mi vec pa ce je treba kozlat vsak dan naj se pa kozla vsak dan! jaz enostavno ne razumem in nisem dovolj pametna, da bi razumela to posast! Trudim se na vse pretege, preizkusila sem ze vse trike, katere sem se spomnila, a noben se ni deloval vec kot tri dni. V zadevi BULIMIJA NERVOSA sem nemocna, nevem kako naj sezem posasti v roko, se z njo spoprijateljim in se od nje poslovim.

Zgleda tako brezupno. Moja psihiatrinja pravi, da sem na dobri poti in naj se le tako naprej spremljam, poslusam. Rezultati so pozni, a nic za to. POTRPLJENJE??!?! Tega ne zmorem!

Najbolj boli, ko te dni pohajam zunaj, se imam lepo, se smejim,... in si mislim "spet se smejiiiiiiiiim!!! ok sem!!!" potem pa pridem domov in REALITY CHECK! Fuck you!  Boleca so taka spoznanja, in da bi se izognila tej bolecini, najbolje da se neham veselit? buaaaah NO WAY!! te dni brez depresije bom iskoristila naprej in nazaj!!!!

Cez nekaj dni bom pri fantu na Novi Zelandiji. Poletje. Toplota. Ocean. Sreckica?????   Zadnjic mi je prijatelj rekel : "O kolk sm ti fous kr poletje bos mela za novo leto!" pa se le grenko nasmejim in si mislim: "ma si ti nor al kaj!!! sploh ves, kaksno stisko meni predstavlja poletje? kako naj se spravim v kopalke in kako naj nosim kratke majcke?" Zjokam se vsak dan, ko le pomislim na to. Danes zjutraj sem se po vcerajsnjem nocnem praznjenju zbudila ne-debela, z ravnim trebuhom, ki me je seveda razveselil, prvic veselila, da grem spet na pot. Ze po zauzitju jutranjega caja sem se premislila in se zjokala prvic! potem drugic in malo prej se trtjic! Fuj!! Kako naj tako ogabna hodim na pol gola in kako naj se tako ogabna slecem pred fantom!?!?!?!??!?!? ja ja ja!! seveda me ljubi tako kot sem in se mu zdim najlepsa na svetu.........ampak kaj ko to pri mojih kriterijih ne prinese nobene olajsave. Seveda se veselim, da bom spet s fantom, koga bruga kaj drugega.....ampak kaj ko to pri meni ne steje.....mene bolj skrbi, kako se bom jaz sprehajala v kopalkah med pingvincki! jooooj NAROBE SVET!!!!

Zaaaakaaaaaaaaaaaaj take muke?????  Zakaj!??? TO NI FER!!!! Zakaj me ta pasja bulimija tako sabotira?? HALO!!! K fantu grem!!! K cloveku, ki ga ljubim bolj kot vse drugo!!?!?!? Nocem nikamor, hocem se zakopat v tla in se nikoli vec prikazat!! Ni fer! ni fer! ni fer!

Mi se zavidas??

Te dni prejemam veliko komplimentov, kako sveze zgledam in neznanci mi povejo, da imam neverjeten nasmeh in nevem kako magicne oci...ironija! jaz pa dozivljam zivcne zlome in bruham na sekretu vsakic ko je treba dat maskaro na oci. Ko se zagledam v ogledalu, me zvije za 360 stopinj. Sovrazim svoje telo. Nisem lepa in nimam magicnega obraza. Kako tega ne vidijo. Zakaj jaz vidim svoj obraz tako drugace? in svoje telo? Kdo LAZE? Komplomenti so delikatna stvar. Zelo. Ko slisim komliment (slisim!) in ga sprejmem, se zahvalim z nasmehom in tudi zametek ponosa se prikrade. Ta pikica ponosa je grozno radovedna....takoj si zeli pred ogledalo pogledat te lepe oci in lep nasmeh....seveda odhitiva do prvega ogledala.....kjer caka razocaranje..... nikjer lepega nasmeha, le neka popacena podoba in nikjer zivih oci, le neke grozne bunke, ki jih pac potrebujem. Spoznam, da sem grozna, in da so se mi zlagali. Razocarana sem kot pet letna puncka. Takoj za tem sledi bruhanje, za bruhanjem naziranje, za naziranjem bruhanje.... razen te dni, ko je naziranja nekoliko manj. 

Pisem, pisem, pisem .... nicesar ne cutim.... pisem le dogajanje. Prazna sem. Vroce mi je. Pece me grlo in pocutim se ogabo debelo. Ogaba!! 

I AM SUCH A FAILURE!

Kricala bi!!!!

Jokala bi!!!

Se bolj bi kricala in se bolj bi jokala!!!

Zalostna sem!

Osamljena sem!!