Sladkih dni je zgleda konec. Cutim ze nekaj dni, kako mi energija in volja pojenjata. Vsak dan teze zaspin in vsako jutro se teze zbudim, ponoci pa me preganjajo nocne more in zadnja aktualna pogruntavscina bulemika v meni je, da me sredi noci zbudi in gre bruhat. Ob pol petih zjutraj me zbudijo krci v trebuhu, nisem pripravljena na zabavo na wcju po treh urah spanja, niti slucajno. Krci ne pojenjajo in crevo postaja cedalje bolj glasno. V pol spanju odkorakam na stranisce, grozno mrzlo je, in z zaprtimi ocmi se usedem na straniscno skoljko. Iz mene se ulije, krci so grozni, saj nimam cesa za izpraznit, ker prejsnji dan nisem jedla skoraj nic. Telo postane mrzlo, tako kot ponavadi, glava razbija in bolecina mi kar hitro odpre oci. Iz oci lijejo solze in drhtim. Vse me pece in tako pocasi gre vse. Vstanem, grem v sobo po debelo jopico in nimam casa za nicesar drugega, ze tecem nazaj. Zadnje tedne me tako grozno bilojo sklepi, da se komaj premikam, sploh levo koleno. Zdravnica pravi, da je to zaradi kisline, ki se mi nabira v sklepih.
Nemorem kontrolirat dogajanja in blata ni vec za izlocit, ampak odvajala se vedno delujejo, zato se nemocno zvijam na skoljki. Pozdravijo me spet hemoreoidi in vem, da mojim mikam ne bo konca. Postane mi slabo, slina se mi nabira v ustih, in komaj zadrzujem bruhanje. Hitro se oblecem, potegnem vodo in upam, da mi bo uspelo naredit pomemben obrat pravocasno. Ne usem. Bruham mimo stranisca in po sebi. Vsa cistila in krpe imam seveda na dosegu roke, tako le stegnem levo roko in zagrabim "bruhasto krpo" in pobrisem, kar je najhuje. Ponovno se usedem nazaj in nadaljujem z zvijanjem na straniscu, in bolecini ni videti konca. Cutim mocan pritisk v ramenih in vratu, noge pa se mi ze od samega zacetka tresejo. Ko zgleda, da sem koncala, za sabo pospravim, si umeijem zobe in popijem pozirek vode. Zagledam svoj obraz v ogledalu, grd je, bled je, prazen je. V zelodcu me ponovno sunkovito stisne in le nagnem se nad straniscno skoljko, prst v usta in spet bruham. Ni vec kaj za pobruhat, zato je napenjanje res grozno. Se vedno mi je grozno slabo od odvalaj in smrdi po bruhanju. Komaj se premikam. Hemoroide ublazim z ledeno mrzlim umivanjem, vendar porabim 15 minute, predno sem sposobna malo bolj pritisniti na bule. Potem pa novih dvajset minut, da je vsaj malo ucinka. S tezavo se priplazim do sobe, se vedno se tresem in se vedno mi je slabo. Razen bolecine ne cutim nicesar. Po nekaj minutah se zavem, da je moja tako potrebna noc unicena zaradi odvajal. Ponovno vstanem, odprem predal z odvajali in jih vrzem proc. To sem storila ze tolikokrat prej in vedno padla nazaj na isto pot, tako res nimam upanja, da bo tokrat kaj drugace.
V postelji se ne morem pogret, na sebe vlacim vse odeje, ki jih imam, vsa oblacila, sale in nogavice... se vedno me grozno zebe. Oci so tako utrujene, ko bi le lahko spale, a glava dela svoje. Pogledam na uro, ura je 6zjutraj. "prosim, zaspi!" si govorim. nemorem. Zacnejo me bolet zobje in celotna celjust. Takrat postanem obupana in sprasujem se "kaj je narobe z mano? kaj je narobe z mano?" Nobeno custvo ni mocno, nic ni zivo v meni.
Prijateljii posljem sporocilo: "u may delete this msg is just for me coz am very down!! In the middle of the night having hard times with bulimia...its catching up with me :( puking vs running stomach: puking is the easiest!! i threw pills away :/ feeling sick n weak!! Fuck u bulimia! I just cant take the fact I am bulimic! Just can't!! :( need some space and sort out things! fuuuck!!!!!"
ja, res je! bruhanje v primerjavi z driskanjem je mala malca. moja odvisnost znotraj odvisnosti je krvava!!! Dobesedno. Moja odvisnost znotraj odvisnosti mi krade zivljenje, pospesuje mojo bolezen in jo poglablja. Unicuje moje notranje odgane, predvsem jetra in ledvica. Zaradi odpovedi jeter lahko umerm zelo hitro. Zakaj??????zakaj??????nimam moci, da bi se tega zavedala dovolj mocno, da bi prenehala s tableti, jih vrgla stran in tako naj bi ostalo!?! Zakaj me unicuje?
Po nekaj urnem razmisljanju koncno omagam in zaspim. Spim novi dve uri in pol in ko se zbudim, si zelim, da bi lahko prespala ta dan. Moja dusa ni eno s telesom, ne pocutim se ziva. Ne dotaknem se svojega telesa, nemorem se videti v ogledalu, saj je moj obraz prevec izmucen. Ne cutim nicesar. Ne slisim nicesar. Potrebujem tisino, da bom uspela slisati svoje misli. Nemorem nikamor. Glava me boli tako grozno, da nevem vec kaj naj naredim. Izogibam se painkillerjem, saj na njihovo ucinkovitost racunam, ko me mucijo zoboboli. NIkoli prej nisem vzela enega lekadola, sedaj brez naglesinov nemorem prezivet. Bojim se, da se bo telo navadilo na njih in ne bo dovolilo, da ucikujejo. Potem je po meni. Prisezem, da bom brez proti bolecinskih tablet umrla.
Kljub intenzivnem delu na sebi in prebolevanju bulimije nervose ne morem in ne morem sprejeti dejstva, da sem jaz bulemik. Ne razumem. Kot da je okrog mene nevidem scit, skozi katerega niti moja pamet ne more. Ne stekam!! To nemore biti res. Celo se mi zdi, da se prevec trudim zivet normalno, in tako sploh nimam casa razumet in sprejet, da imam bulimijo,. Nevem, kaj je prav. Potrebovala sem toooooliko casa, da sem sprejela, da sem presibka za razne aktivnosti, in v trenutku, ko sem sprejela dejstvo, da si moram dati malo casa, da se pozdravim in potem nadaljevati z naprimer yogo, sem imela obcutek, da imam kontrolo nad boleznijo, jo razumem in kontrola prinese samozavest, samozavest prinese akcijo, akcija prinese spoznanje, da sem se motila! in taki udarci zivljenja so veliko bolj boleci od samega bruhanja in naziranja.
Tezka je pot do spoznanja, da moram biti potrpezljiva s sabo...potrpezljivost v tem primeru je neznost, tega pa ne zmorem, saj sem ves cas gojila samosovraztvo in ne samoljubezen!
Nimam potrpljenja, nimam vec moci. Se mi bo zmesalo, ne da se mi vec, utrujena sem. Zakaj, zakaj zakaj???
Nekako sem uspela namazat oci, a se mi je kar meglilo, ko sem gledala podobo v ogledalu. Jezna, ker mi maskara danes ne pomaga, posljem sporocilo prijateljici, da jo se dobiva zvecer, ker potrebujem mir in pocitek. Nemorem iz hise, nicesar ne slisim. Nicesar ne cutim. Ne da se mi niti nazirat in bog ne daj bruhat. V sobi sem si naredila temo, da mi ne raznese glave, in pisem to objavo.
Misli mi norijo in skusajo povezati vse tocke med sabo. Ce ne bodo enhale kmalu, bom zakricala.
Oziram se posobi, toliko simbolike....pogledam vsak predmet posebaj, ne cutim nicesar. Vidim slike svojih otrok iz Afrike, ne cutim nicesar, vidim sliko svojega posvojenca, nic, buddha kipec-nic, afriske poslikave, ki sem jih dobila od prijateljev iz afrike-nic, yoga slike-nic, veliki izrezani srcki, katere sem dobila od otrok v vrtcu, kjer sem delala "teacher, i love you!" -nic, inspiracijske misli "Tega ne zmores!-JA PA LAHKO!" -nic, jutranje misli, zelje in obljube na plakatu na vratih - nic, moj lep zelen plasc, ki mi je prinesel toooooliko veselja in topline-nic, kartice, ki mi jih posilja fant....nekaj malega.... uglavnem, od mene ni nic!! Nada!! Nothing!! Puf, nic!
kako naj vztrajam, kaj naj naredm v takih dnek....naj bulim v zeljo "i wanna stop bulimia" dokler mi ne prebije in me katapultira ven iz sobe med ljudi??? Well, it aint working!! Toooooooooliko razlogov imam za smeh, toliko lepih stvari in idej....pa nic ne pride ne not, ne ven!! Se jamrat se mi ne da.
Razmisljam o ljudeh! Spet! Moja neskoncna stiska.....
Nemorem kontrolirat dogajanja in blata ni vec za izlocit, ampak odvajala se vedno delujejo, zato se nemocno zvijam na skoljki. Pozdravijo me spet hemoreoidi in vem, da mojim mikam ne bo konca. Postane mi slabo, slina se mi nabira v ustih, in komaj zadrzujem bruhanje. Hitro se oblecem, potegnem vodo in upam, da mi bo uspelo naredit pomemben obrat pravocasno. Ne usem. Bruham mimo stranisca in po sebi. Vsa cistila in krpe imam seveda na dosegu roke, tako le stegnem levo roko in zagrabim "bruhasto krpo" in pobrisem, kar je najhuje. Ponovno se usedem nazaj in nadaljujem z zvijanjem na straniscu, in bolecini ni videti konca. Cutim mocan pritisk v ramenih in vratu, noge pa se mi ze od samega zacetka tresejo. Ko zgleda, da sem koncala, za sabo pospravim, si umeijem zobe in popijem pozirek vode. Zagledam svoj obraz v ogledalu, grd je, bled je, prazen je. V zelodcu me ponovno sunkovito stisne in le nagnem se nad straniscno skoljko, prst v usta in spet bruham. Ni vec kaj za pobruhat, zato je napenjanje res grozno. Se vedno mi je grozno slabo od odvalaj in smrdi po bruhanju. Komaj se premikam. Hemoroide ublazim z ledeno mrzlim umivanjem, vendar porabim 15 minute, predno sem sposobna malo bolj pritisniti na bule. Potem pa novih dvajset minut, da je vsaj malo ucinka. S tezavo se priplazim do sobe, se vedno se tresem in se vedno mi je slabo. Razen bolecine ne cutim nicesar. Po nekaj minutah se zavem, da je moja tako potrebna noc unicena zaradi odvajal. Ponovno vstanem, odprem predal z odvajali in jih vrzem proc. To sem storila ze tolikokrat prej in vedno padla nazaj na isto pot, tako res nimam upanja, da bo tokrat kaj drugace.
V postelji se ne morem pogret, na sebe vlacim vse odeje, ki jih imam, vsa oblacila, sale in nogavice... se vedno me grozno zebe. Oci so tako utrujene, ko bi le lahko spale, a glava dela svoje. Pogledam na uro, ura je 6zjutraj. "prosim, zaspi!" si govorim. nemorem. Zacnejo me bolet zobje in celotna celjust. Takrat postanem obupana in sprasujem se "kaj je narobe z mano? kaj je narobe z mano?" Nobeno custvo ni mocno, nic ni zivo v meni.
Prijateljii posljem sporocilo: "u may delete this msg is just for me coz am very down!! In the middle of the night having hard times with bulimia...its catching up with me :( puking vs running stomach: puking is the easiest!! i threw pills away :/ feeling sick n weak!! Fuck u bulimia! I just cant take the fact I am bulimic! Just can't!! :( need some space and sort out things! fuuuck!!!!!"
ja, res je! bruhanje v primerjavi z driskanjem je mala malca. moja odvisnost znotraj odvisnosti je krvava!!! Dobesedno. Moja odvisnost znotraj odvisnosti mi krade zivljenje, pospesuje mojo bolezen in jo poglablja. Unicuje moje notranje odgane, predvsem jetra in ledvica. Zaradi odpovedi jeter lahko umerm zelo hitro. Zakaj??????zakaj??????nimam moci, da bi se tega zavedala dovolj mocno, da bi prenehala s tableti, jih vrgla stran in tako naj bi ostalo!?! Zakaj me unicuje?
Po nekaj urnem razmisljanju koncno omagam in zaspim. Spim novi dve uri in pol in ko se zbudim, si zelim, da bi lahko prespala ta dan. Moja dusa ni eno s telesom, ne pocutim se ziva. Ne dotaknem se svojega telesa, nemorem se videti v ogledalu, saj je moj obraz prevec izmucen. Ne cutim nicesar. Ne slisim nicesar. Potrebujem tisino, da bom uspela slisati svoje misli. Nemorem nikamor. Glava me boli tako grozno, da nevem vec kaj naj naredim. Izogibam se painkillerjem, saj na njihovo ucinkovitost racunam, ko me mucijo zoboboli. NIkoli prej nisem vzela enega lekadola, sedaj brez naglesinov nemorem prezivet. Bojim se, da se bo telo navadilo na njih in ne bo dovolilo, da ucikujejo. Potem je po meni. Prisezem, da bom brez proti bolecinskih tablet umrla.
Kljub intenzivnem delu na sebi in prebolevanju bulimije nervose ne morem in ne morem sprejeti dejstva, da sem jaz bulemik. Ne razumem. Kot da je okrog mene nevidem scit, skozi katerega niti moja pamet ne more. Ne stekam!! To nemore biti res. Celo se mi zdi, da se prevec trudim zivet normalno, in tako sploh nimam casa razumet in sprejet, da imam bulimijo,. Nevem, kaj je prav. Potrebovala sem toooooliko casa, da sem sprejela, da sem presibka za razne aktivnosti, in v trenutku, ko sem sprejela dejstvo, da si moram dati malo casa, da se pozdravim in potem nadaljevati z naprimer yogo, sem imela obcutek, da imam kontrolo nad boleznijo, jo razumem in kontrola prinese samozavest, samozavest prinese akcijo, akcija prinese spoznanje, da sem se motila! in taki udarci zivljenja so veliko bolj boleci od samega bruhanja in naziranja.
Tezka je pot do spoznanja, da moram biti potrpezljiva s sabo...potrpezljivost v tem primeru je neznost, tega pa ne zmorem, saj sem ves cas gojila samosovraztvo in ne samoljubezen!
Nimam potrpljenja, nimam vec moci. Se mi bo zmesalo, ne da se mi vec, utrujena sem. Zakaj, zakaj zakaj???
Nekako sem uspela namazat oci, a se mi je kar meglilo, ko sem gledala podobo v ogledalu. Jezna, ker mi maskara danes ne pomaga, posljem sporocilo prijateljici, da jo se dobiva zvecer, ker potrebujem mir in pocitek. Nemorem iz hise, nicesar ne slisim. Nicesar ne cutim. Ne da se mi niti nazirat in bog ne daj bruhat. V sobi sem si naredila temo, da mi ne raznese glave, in pisem to objavo.
Misli mi norijo in skusajo povezati vse tocke med sabo. Ce ne bodo enhale kmalu, bom zakricala.
Oziram se posobi, toliko simbolike....pogledam vsak predmet posebaj, ne cutim nicesar. Vidim slike svojih otrok iz Afrike, ne cutim nicesar, vidim sliko svojega posvojenca, nic, buddha kipec-nic, afriske poslikave, ki sem jih dobila od prijateljev iz afrike-nic, yoga slike-nic, veliki izrezani srcki, katere sem dobila od otrok v vrtcu, kjer sem delala "teacher, i love you!" -nic, inspiracijske misli "Tega ne zmores!-JA PA LAHKO!" -nic, jutranje misli, zelje in obljube na plakatu na vratih - nic, moj lep zelen plasc, ki mi je prinesel toooooliko veselja in topline-nic, kartice, ki mi jih posilja fant....nekaj malega.... uglavnem, od mene ni nic!! Nada!! Nothing!! Puf, nic!
kako naj vztrajam, kaj naj naredm v takih dnek....naj bulim v zeljo "i wanna stop bulimia" dokler mi ne prebije in me katapultira ven iz sobe med ljudi??? Well, it aint working!! Toooooooooliko razlogov imam za smeh, toliko lepih stvari in idej....pa nic ne pride ne not, ne ven!! Se jamrat se mi ne da.
Razmisljam o ljudeh! Spet! Moja neskoncna stiska.....
No comments:
Post a Comment