Bulimija in depresija sta tesno povezani, z roko v roki trpincita moje telo in glavo. Sta kot sestri dvojcici, le da se je bulimija rodila 5 minut prej, in je zato starejsa in ima vec besede pri dogajanju. Vcasih postaneta precej tekmovalni, katera bo vodila igro. Zdi se, da je te dni mocnejsa starejsa sestra, tako da je depresija nekoliko bolj tiho. Meni prav, seveda, saj ko mlajsa sestra ne tecnari, imam jaz vec miru in vec energije za druzenje s prijatelji in vec prostora za opazovanje svojih custev in tako si lazje pomagam.
Sicer so posledicno ti dnevi veliko bolj intenzivni in fizicno naporni, tako da kar cutim, kako pocasi postajam utrujena in depresija se ze pritozuje, da sedaj bi pa tudi ona se malo igrala.
Dnevi brez depresije izgledajo nekako tako, da sem cel dan zdoma, moje socialno zivljenje ne trpi prevec, veliko se druzim in ustvarjam, polna sem zagona in veselja, in seveda veliko bruham.
Vendar zadnji pobruhani in podriskani dnevi mi ne pridejo do zivega, saj nekako uspem zbrat moci in po bulemicnem napadu vseeno zapustit stanovanje. Vsaka stvar, za katero se odlocim, od mene zahteva neomejeno kolicino truda. Jutranje tusiranje mi vzame 30 minutne priprave zaradi pregovarjanja Ega z mano, zajtrk mi vzame novih 45 minut priprav, saj se moram sama s sabo pregovarjat: "pomisli, kaj bi jedla. Odpri hladilnik. no daj daj. vzemi jogurt. odpri jogurt. no daj ne zmrduj se. vzemi zlico. olupi banano. usedi se. pojej. pospravi." po zajtrku obvezno bruhanje, to mi ne vzame nikakrsnih predpriprav. Po bulemicnem skorajda ritualu, uredim tekoce stvari (ker ni depresije. ko je depresija, trpijo tudi poloznice) in se dobim s prijateljico na kosilu. Moja nova prijateljica iz italije je moja luc te dni, saj me vsak dan spomni, da se lahko vsaj v grobem otreses bulimije. Po kosilu se 5 uren cvek ob caju, veliko solz, smeha in odkritij. Vsakodnevne terapije in po terapiji cas za vecerjo. Nevem kdaj se bom naucila, da to ni dbra ideja, saj me ta pos-terapevska vecerja spravi na samo dno. Vedno se naziram in bruham nrez konca. Po bruhanju omagam in zadremam, prebudi me klic mojega fanta, kateri me vedno postavi toliko na noge, da se lahko odpravim se na vecerno druzenje s prijateljico.
Na poti v mesto navduseno opazujem naravo, ki te dni lepo pociva, zavita v meglo in spi pod debelo, krasno, sijoco odejo ivja in mraza. Opazujem ljudi, kako sebicno vihajo nosove, ker si je narava privoscila malo pocitka namesto da bi jih razvajala s soncem in barvami in zivljenjem...Nasmehnem se, in si mislim, kako lepo je biti jaz, s posluhom do umetnosti narave, in da vidim sonce skozi meglo. Ja!! Res je super, ko ni depresije!! Vsa mehurckasta, urejena in nasmejana komaj cakam, da vidim prijateljico. Tako kot vsak dan, se tudi tokrat odpraviva v najin najljubci lokal v mestu, kjer sva postali ze pravi zascitni znak. Vedno sva neverjetno lepo sprejeti, s toplim cajem in kroznikom sladice. Ja, ni razloga za pritozevanje. Kljub tezkim in bolecim temam i bulimiji in ljudeh se uspreva neizmerno zabavat. Odideva seveda zadnji, in poisceva naslednji lokal, ki je se odprt. Najinemu druzenju ni konca. Ne poznava se dolgo, ampak nekje globoko sva povezani bolj, kot kdorkoli drug. Neko podobno povezavo sem cutila le se s svojim fantom in fantkom iz Afrike, katerega sem tudi posvojila. Z njo sem lahko odkrita, iskrena do sebe in zivljenja, lahko ji razkrijem najbolj skrite strahove, misli in ze zelo staro bolecino. Ne obsoja, le cuti in razume. Govoriva o stavreh, o katerih ne jaz ne ona nisva govorili se nikoli prej. Za obe je najino druzenje velikega pomena, saj sva se tako ona kot jaz soocili iz oci v oci s popolnim tujcem in izgovorili grenke besede: "I have bulimija for last 10 years." "I had bulimia for 10 years." Neprijeten obcutek in definitivno zahteva veliko poguma. Po zacetni nerodnosti sva se hitro ujeli in se posestrili. Ona je moja starejsa sestra. Ima velik vpliv na mene in je velik razlog za moj smeh. Celo zurat me je spravila po sploh se ne spomnim kolikih letih, in obcutek je bil izjemen, saj se ob njej ne pocutim grdo, debelo, gnusno.... ceprav je ona sama po sebi ena najlepsih zensk, kar sem jih kdaj videla. Spravila me je na slasa vecer in to je bila zame zelo posebna iskusnja, saj sem cas, obicajno namenjen samodestrukciji namenila uzivanju. Gospodi plesalci so me prosili za ples, seveda sem jih odklonila, saj sem salso plesala enkrat v zivljenju, skupaj tri minute, ko so nas pripravljali na maturantsko cetvorko. A ker zivljenje hoce, da poskusim nove stvari, je kmalu poslalo ucitelja salse, naj me povabi na plesisce. Tudi njemu sem ponudila enak odgovor: "Vem da je nevljudno odklonit ples, vendar nic osebnege, ampak jaz res ne znam plesat salse." Brez pomislekov mi je odgovoril: "Nic za to, saj ni tezko, pridi ti pokazem!" in potem sse je zgodilo nekaj cudeznega. Jaz sem brez pomislekov vstala in sprejela minute ucenja salse. Ni mi bilo neprijetno, sprostila sem se in zares uzivala. Za prvic mi je slo kar hitro.
Oh, kako sem pogresala ta obcutek, ko pocnem stvari, katere ljubim, in je cel svet nepomemben. Prijateljici, ki obe odlicno pleseta salso, sta se predajali glasbi na plesiscu, in vsake toliko navduseno pogledale k meni ter pripomnili: "Oh, you are dancing salsa! Beautiful." Neopisljivo prelep obcutek je bil ponovno cutiti svoje telo. Smejalo se je skupaj z mano in ni bilo najbolj grdo in debelo na plesiscu. Sploh se nisem obremenjevala s tem, kako zgledam, kajti prevec sem se imela lepo.
Ko sem pogledala prijateljico, kako obvlada plesne korake in kako lepa zenska je, vse ima na mestu s prekrasnim obrazom in dolgimi kosatimi lasmi, velikimi ocmi in posebno lepim stilom oblacenja....se je ponovno zgodilo enkaj nepricakovanega. Nisem bila ljubosumna! Ne. Saj mi njena osebnost daje obcutek, da sem dobra tocno taka kot sem. Joj, ko bi bili vsi ljudje taki.
Okrog 2.30 sem postala utrujena, in entuzazem je pocasi bledel, zato sem odsla domov, in prav je bilo tako, saj sem le tako ohranila tisti vecer v lepem spominu. Vesela sem, da sem v preteklih dneh veckrat prisluhnila svojim obcutkom in svojemu telesu, kaj zeli in se na ta nacin izognila slabi volji.
Zjutraj sem se zbudila nasmejana, zbudil me je moj fant. Najraje zacnem dan z njegovim obrazom, ljubim svojega fanta!!! Moje srce je bilo veselo, telo zadovoljno in utrujeno in glava je bila polna optimizma. Malo pospravim po stanovanju, si skuham kosilo in grem obiskat s voje starse. Mislim, da moram omejit obiske pri njih, saj se vsak vikend konca s solzami. Vendar ta vikend sem komaj cakala da jih vidim, saj sem se zelela pohvalit, kako dobro mi gre in kako krasen teden sem imela. Pogovarjam se le z mamo, oce je bil slabe volje. Pustila mi je nekaj kosila, katerega sem najprej odklonila, saj sem jedla doma, cez cas pa sem si pripravila obrok. Pogrela sem si kosilo in moje borboncice so bile zelo vesele, saj normalnega kosila ne dobijo velikokrat. Normarno kosilo pomeni okusna domaca hrana brez bruhanja. IN takrat sem si zaupala, da bo to le normalno kosilo. V desetih letih tezav s hrano bi verjetno na obe roki lahko prestela, koliko "normalnih" kosil sem pojedla.
UPS! Cakaj!!!
Sem rekla, da sem si dovolj zaupala???
hm, ne za res.... predno sem se odpravila k staresm, sem se najedla odvajal. back up plan!! torej sem vedela, da ne bom bruhala, saj bom crevo spraznila zvecer. Res sem pojedla kar veliko porcijo, ampak povsem normalno. Jedla sem pred mamo in ocetom, kar je velik napredek. Seveda, saj sem sleparka!!! Jaz tocno vem, kaj imam za bregom. proti koncu sem ze dvakrat globoko vzdihnila in vesela sem bila, da je bilo obroka konec, saj bi po se eni zlici pocila. Hrana je bila nizkokaloricna, duseno zelje in prazen krompir. Obozujem zelje, ampak po zelju se NE bruha!!!
Ko sem obliznila se zadnjo vilico, se je zgodilo nekaj nezaslisanega. Huje, kot ce bi se utopila v deroci reki.
Oce je znorel na mamo, zakaj nicesar ne ukrene, le mirno sedi poleg mene, medtem ko se jaz basem s polnim kroznikom. Zakaj me ne cuva, ko me ima pred ocmi in bi lahko ukrepala, tako pa je le mirno ignorirala in jaz bom sla na wc (NE, po zelju ne bruham, ker se davim s tistimi dolgimi listici) in kozlala al pa srala in bla bla bla bla blaaaaaaaaaaaaaaaa bla bla v neskoncnost!!! Zmerjal jo je z grdimi besedami in prepirala sta se prek moje bulimije. Obnemela sem. Okamenela. Umrla.
Neznan obcutek napolni moje telo....ne prepoznam ga, a je podoben obcutku sramu. Pogreznila bi se v zemljo, in komaj zadrzujem solze. Prepiram se z mamo, naj me pusti pri miru, in poklicem bratranca, ce gre z mano na sprehod. V trenutku se mu zjokam v objemu, kricim in si ponavljam, da ni fer, da ne morem vec!!! Zelim si, da me nikoli nebi izpustil iz objema. Cutim, kako skusam izkricati bolecino in jo s sozami odplakniti. Moj bratranec je zelo pomembna oseba v mojem boju z bulimijo. Njegov odnos je tako mocan in vedno me napolni s samozavestjo, ki jo tako potrebujem, da prezivim vikend pri svojih. Prime me za rame in mi glasno in razlocno rece: "Nista se prepirala zaradi tebe!! Jasno??? nista se prepirala zaradi tvoje bulimije. Ce nimata poslihtanih stvari to ni tvoj problem!! A me slisis? To NI tvoj problem!!!!!" najin dolg vecerni sprehod se nadaljuje v duhu opravljanja mojih starsev in za tisti trenutek me seveda pomiri.Tudi malo svezega zraka pripomore k lazjemu dihanju, a kaj ko vecno ne morem biti zunaj. Moram nazaj. Nerodno mi je. Se vedno me spremlja obcutek sramu. Stecem v sobo, in je ne zapustim do naslednjega dne. Skusam se zaposliti na vse mozne nacine, a mi misli vedno uhajajo k preteklemu dogodku. osolzijo se mi oci, in srce mi zabije mocno. Sama sebe mirim "Vse je v redu. Nisi ti kriva!" Nastimam si film in komedija je dobra ideja. Eno uro in pol ne mslim na dramo. super. pocitek. Koonec filma. drama. ugasnem luc in toplota me sploh se ne doseze, ko se v mene prikrade tisti grozen obcutek sramu. Zaboli ko prasica. Prav pri srcu zaboli, kar skozi gre. Od bolecine zajokam. Pocutim se,kot da so me pretepli, in sem polna modric, zaradi katerih si ne upam ven. Debele solze mi tecejo po licu in skusam se pomiriti z besedami "dont cry. u dont need to cry!" vendar se predno se zavem, me obisce obcutek manjvrednosti, in tudi ta me spravi v jok. Tudi obcutek gnusa in samopomilovanja-zakaj jaz!? in vsi po vrsti me silijo v grozen jok.. Jok traja vec ur, proti jutru vseeno omagam. Zjutraj me poklice fant in napisem mu: "I skype you back in half an hour I just un-mess myself!" ne more me videti s temi groznimi, zabuhlimi ocmi in z zdelano faco. Nujno potrebujem hladen tus. Odgovori mi: "Messy or not messy you are still the cutest so make it quick!" s temi besedami me kupi, saj se mi ne zdi posteno, da najina zveza trpi zaradi moje bulimije. Kljub temu, da je on razlog, da sem se sploh spravila na zdravljenje, in moj razlog v vsaki minuti, zakaj ozdraveti, sem si ze na samem zacetku prisegla, da najina zveza ne bo trpela zaradi bulimije vec kot pac tako ali tako trpi. Poklicem ga nazaj in njegov nasmejan obraz mi da nov smisel. "ajaaaaaa, zato se borim!!!" sploh ne mislim na zalost in nic, le klepetam z njim in ga poslusam o njegovem dnevu. Seveda mu kmalu razlozim, kaj se je zgodilo prejsnji vecer, malo olepsam in v sebi prepoznam staro dobro upornico, ki je znala ziveti po svojih nacelih. "No, they have no rights to ruin my life and make me feel bad, NO!!" in res verjela svojim besedam. SUper obcutek. Najin pogovor je bil dolg in globok, in take pogovore inmam najraje. Ko sem koncala z njim, sem se le pokrila cez glavo in nisem hotela, da me vidi svet!!! V sobo je prisla mami, in me vprasala, ali sem jezna na njo. Pritisnila je na pravi gumb. Planila sem iz postelje in se sesula. V solzah brez zacetka in konca sem ji skusala pojasnit, kako grozno se pocutim in da sta grozna! Prepirala se je nazaj, in kljub temu, da sem se v nekem trenutku zavedala, da najin dvoboj ne pelje nikamor, nisem hotela odnehat. Dovolila sem si, da se jezim. Saj nisem za brez veze ze 6 tednov delala na jezi!! Ni mi prav in svet naj ve, da mi ni prav. V sobo je prisel brat, besen, skusal naju je pomiriti, kregal se je tudi name. Prevec me je spomnil na oceta s svojim odnosom, glasom in z ocitki. Zmesalo se mi je! Bila sem grozno jezna, da vidim tako podobnost v njem. Mami je odsla in brat mi je se nekaj casa pridigal, jaz pa sem ga s sklenjenimi rokami prosila, naj se ne dere name in naj mi ne ocita, da se ne trudim dovolj oziroma, da moram tudi jaz potrpeti, saj nisem brez napake.....bla bla bla...res mi ni treba tega poslusat. Kar nekaj. Ampak iz njega je govoril moj oce, ne on. Kmalu me je slisal in se pomiril. Skusal je pomiriti tudi mene, in za voljo ljubega miru, sem se pomirila, ceprav se nisem strinjala z njim. Sel je ven, in ostali sva sami z mami. Obe sva bili mirnni in pripravljeni na druzenje. Skuhala mi je caj in pripravila kosilo. Moja dusa se se ni vrnila v moje telo, prestrasena je bila. Bila sem popolnoma izzeta, on deprespane noci, joka in prepiranja. Kot da sem prezivela vojno. Tega obcutka verjetno noben normalen clovek ne razume, ampak jaz rabim ure in ure da si opomorem. V miru sem se zavedala, kaj se je zgodilo in kako me pravzaprav res nihce ne razume. Veckrat doma slisim,d a se ne trudim dovolj in da sem nekompromisna, da ne sprejemam pomoci, ker sem prevec trmasta in da tako nemorem ozdraveti. Kot da imajo nevem kaksno moc me pozdravit. Trudim se vec kot kdorkoli in sama poznam resnico. To je moj boj! Pomoc iz strani druzine je precej delikatna zadeva v tem stadiju, saj nocem, da bi si kdajkoli pisali zasluge, da sem uspela z njihvo pomocjo, tako kot bojda vedno do sedaj. Te misli so mi stisnile zelodec in ga obrnile trikrat okrog..stekla sem na stranisce in bruhala.
Prejsnji vecer, ko so me odvajala spravila na wc, sem obupano hodila iz zgornjega v spodnje stranisce, da me nebi zalotili. Zacela sem v spodnjem, ker se manj slisi, in lahko glasno stokam, ko mi krci potiskajo vse iz crevesa, v zgornjem straniscu pa me je seveda zalotila mama. Prepricana sicer da bruham, ampak je bila vesela, ko sem ji povedala, da ne bruham, le kakam. Glavna misija moje mame je, da mi uredi prebavo. Ona verjame, da se bom tako velikokrat izognila svojemu pocetju.Seveda ji takrat nisem povedala resnice, sem pa ji priznala naslednji dan, po najinem prepiru, ko sva si vzeli kar nekaj casa za klepet in odkrit pogovor. Odlocila sem se, da ji se poblize predstavim svojo bolezen. Se vedno se ubadajo samo s hrano, in ne z vsem, kar bulimija pravzaprav je, zato ji po kosckih ponujam razumevanje te motnje. Nikoli ne bodo povsem razumeli kaj se dogaja, saj se jaz strinjam s strokovnjaki, da se je moja bolezen rodila doma, oce to strogo zavraca, z mami pa moram biti previdna, kaj in predvsem koliko ji povem v enem kosu, saj je to seveda kritika na njuno vzgojo. NI da sem neuspela jaz, ampak onedva. Kakorkoli, niti priblizno mi ni za obsojat, saj me to le drzi na straniscu, ampak premlevanje svojega zivljenja in razumevanje stisk, ki so se pojavile med odrascanjem zaradi prestrogega pristopa k vzgoji, mi pomaga, da spoznam sama sebe in se ponovno rodim. Ampak kot sem enkrat ze omenila, druzina je ze drug blog, ceprav ima neposredno zvezo z mojo motnjo.
Dan je minil v miru, mami me je naucila plesti in tako sem prezivela miren dan. Zvecer sem sla s prijateljem na sprehod, in cutila sem nov odtenek samozavesti. Nov milimeter blize k sebi sem, sedaj ze 2mm ^^
Vceraj pa je bil krasen dan, brez bruhanja in z veliko dobre hrane. Popoldan sem obilskala fantka, ki ima avtizem/selektiven mutizem, se pravi ne govori in posledicno ne komunicira s svetom. Z njim sem delala pred enim letom kot speech assistant in skupaj sva delala cudeze. Po 5ih dneh je spregovoril z mano, prvic po 4ih letih zivljenja. Postala sva nerazdruzljiva, z njim sem delala vsak dan tako v soli kot doma in v pol leta je z mano govoril "normalno", zacel je govorit tudi doma, vendar ne vedno, in zacel je sodelovati v soli. Totalna inspiracija, ko ga vidis, kako raste iz dneva v dan z neizmerno hitrrostjo. Vendar se je zivljenje obrnilo tako, da sem nehala delat z njim in bilo mi je zelo hudo. Se vedno sem ostala v stikih z druzino, in tezko mi je bilo, ko sem prejela novice, da mu gre zelo slabo, da spet nic ne govori in tako naprej. Po enem letu so starsi obuprali nad vsemi uvozenimi terapevti iz amerike in mi poslali mail: "We need your help!!!!!!" seveda sem se odzvala, saj globogo v srcu se vedno cutim, da mu lahko pomagam. Se lahko dam. Dogovorili smo se, da bom z njim delala vsak dan eno uro. Vceraj sem ga obiskala prvic, seveda brez pricakovanj, in tudi starsem sem razlozila,da ne delam nikakrsnih cudezev, tako da bova potrebovala kak dan, da se navadiva en na drugega in da me on sprejme. No, na moje presenecenje nisva potrebovala pet dni, ampak 15 minut. Bila sem zelo ponosna nanj in nase. Verjela sem, da ocitno imam neko moc, katere nima nihce, in zaradi tega obcutka in te energije sem pozitivno drugacna. Nisem imela razloga za bruhanje. Po obisku pri njem sem se ponovno srecala s prijateljico, in najin vecer ni imel konca. pet celih ur sva sedeli in pili caj(e). Spoznala sem veliko lepega, veliko grenkega in veliko pomembnega. Ponovno sem se povezala z vesoljem in vse je imelo popoln smisel. Odkar poznam njo, ima vse popoln smisel. Tudi moja bulimija ga ima.Srecna, ampak res srecna, sem prisla domov ob enih zjutraj. Fantu sem navdusena napisala mail kaj vse se mi je zgodilo in kako srecna sem, in zaspala.
Zbujale so me nocne more ampak enkrat sem imelaobcutek, kako lepo je spati, ko te ne boli zob, ne glava, ne trebuh, ne rit, ne telo...
zbudila sem se zgodaj, odlocena, da mi nihce ne pokvari dneva.slo mi je zelo dobro, a sem se na terapiji dokopala do resnice, da me je ena prijateljica zlobno izdala. Nisem padla v neko pretirano dramo, ampak sem pa bila zelo zalostna. Sladkala sem se s cokolinom in piskoti. Tesen obcutek v trebuhu in slaba vest sta me spravila na stranisce, kjer sem grozno veliko bruhala, ze drugic do krvi. Bruham zalost.
In tako so se sladki dnevi koncali grenko.
Sicer so posledicno ti dnevi veliko bolj intenzivni in fizicno naporni, tako da kar cutim, kako pocasi postajam utrujena in depresija se ze pritozuje, da sedaj bi pa tudi ona se malo igrala.
Dnevi brez depresije izgledajo nekako tako, da sem cel dan zdoma, moje socialno zivljenje ne trpi prevec, veliko se druzim in ustvarjam, polna sem zagona in veselja, in seveda veliko bruham.
Vendar zadnji pobruhani in podriskani dnevi mi ne pridejo do zivega, saj nekako uspem zbrat moci in po bulemicnem napadu vseeno zapustit stanovanje. Vsaka stvar, za katero se odlocim, od mene zahteva neomejeno kolicino truda. Jutranje tusiranje mi vzame 30 minutne priprave zaradi pregovarjanja Ega z mano, zajtrk mi vzame novih 45 minut priprav, saj se moram sama s sabo pregovarjat: "pomisli, kaj bi jedla. Odpri hladilnik. no daj daj. vzemi jogurt. odpri jogurt. no daj ne zmrduj se. vzemi zlico. olupi banano. usedi se. pojej. pospravi." po zajtrku obvezno bruhanje, to mi ne vzame nikakrsnih predpriprav. Po bulemicnem skorajda ritualu, uredim tekoce stvari (ker ni depresije. ko je depresija, trpijo tudi poloznice) in se dobim s prijateljico na kosilu. Moja nova prijateljica iz italije je moja luc te dni, saj me vsak dan spomni, da se lahko vsaj v grobem otreses bulimije. Po kosilu se 5 uren cvek ob caju, veliko solz, smeha in odkritij. Vsakodnevne terapije in po terapiji cas za vecerjo. Nevem kdaj se bom naucila, da to ni dbra ideja, saj me ta pos-terapevska vecerja spravi na samo dno. Vedno se naziram in bruham nrez konca. Po bruhanju omagam in zadremam, prebudi me klic mojega fanta, kateri me vedno postavi toliko na noge, da se lahko odpravim se na vecerno druzenje s prijateljico.
Na poti v mesto navduseno opazujem naravo, ki te dni lepo pociva, zavita v meglo in spi pod debelo, krasno, sijoco odejo ivja in mraza. Opazujem ljudi, kako sebicno vihajo nosove, ker si je narava privoscila malo pocitka namesto da bi jih razvajala s soncem in barvami in zivljenjem...Nasmehnem se, in si mislim, kako lepo je biti jaz, s posluhom do umetnosti narave, in da vidim sonce skozi meglo. Ja!! Res je super, ko ni depresije!! Vsa mehurckasta, urejena in nasmejana komaj cakam, da vidim prijateljico. Tako kot vsak dan, se tudi tokrat odpraviva v najin najljubci lokal v mestu, kjer sva postali ze pravi zascitni znak. Vedno sva neverjetno lepo sprejeti, s toplim cajem in kroznikom sladice. Ja, ni razloga za pritozevanje. Kljub tezkim in bolecim temam i bulimiji in ljudeh se uspreva neizmerno zabavat. Odideva seveda zadnji, in poisceva naslednji lokal, ki je se odprt. Najinemu druzenju ni konca. Ne poznava se dolgo, ampak nekje globoko sva povezani bolj, kot kdorkoli drug. Neko podobno povezavo sem cutila le se s svojim fantom in fantkom iz Afrike, katerega sem tudi posvojila. Z njo sem lahko odkrita, iskrena do sebe in zivljenja, lahko ji razkrijem najbolj skrite strahove, misli in ze zelo staro bolecino. Ne obsoja, le cuti in razume. Govoriva o stavreh, o katerih ne jaz ne ona nisva govorili se nikoli prej. Za obe je najino druzenje velikega pomena, saj sva se tako ona kot jaz soocili iz oci v oci s popolnim tujcem in izgovorili grenke besede: "I have bulimija for last 10 years." "I had bulimia for 10 years." Neprijeten obcutek in definitivno zahteva veliko poguma. Po zacetni nerodnosti sva se hitro ujeli in se posestrili. Ona je moja starejsa sestra. Ima velik vpliv na mene in je velik razlog za moj smeh. Celo zurat me je spravila po sploh se ne spomnim kolikih letih, in obcutek je bil izjemen, saj se ob njej ne pocutim grdo, debelo, gnusno.... ceprav je ona sama po sebi ena najlepsih zensk, kar sem jih kdaj videla. Spravila me je na slasa vecer in to je bila zame zelo posebna iskusnja, saj sem cas, obicajno namenjen samodestrukciji namenila uzivanju. Gospodi plesalci so me prosili za ples, seveda sem jih odklonila, saj sem salso plesala enkrat v zivljenju, skupaj tri minute, ko so nas pripravljali na maturantsko cetvorko. A ker zivljenje hoce, da poskusim nove stvari, je kmalu poslalo ucitelja salse, naj me povabi na plesisce. Tudi njemu sem ponudila enak odgovor: "Vem da je nevljudno odklonit ples, vendar nic osebnege, ampak jaz res ne znam plesat salse." Brez pomislekov mi je odgovoril: "Nic za to, saj ni tezko, pridi ti pokazem!" in potem sse je zgodilo nekaj cudeznega. Jaz sem brez pomislekov vstala in sprejela minute ucenja salse. Ni mi bilo neprijetno, sprostila sem se in zares uzivala. Za prvic mi je slo kar hitro.
Oh, kako sem pogresala ta obcutek, ko pocnem stvari, katere ljubim, in je cel svet nepomemben. Prijateljici, ki obe odlicno pleseta salso, sta se predajali glasbi na plesiscu, in vsake toliko navduseno pogledale k meni ter pripomnili: "Oh, you are dancing salsa! Beautiful." Neopisljivo prelep obcutek je bil ponovno cutiti svoje telo. Smejalo se je skupaj z mano in ni bilo najbolj grdo in debelo na plesiscu. Sploh se nisem obremenjevala s tem, kako zgledam, kajti prevec sem se imela lepo.
Ko sem pogledala prijateljico, kako obvlada plesne korake in kako lepa zenska je, vse ima na mestu s prekrasnim obrazom in dolgimi kosatimi lasmi, velikimi ocmi in posebno lepim stilom oblacenja....se je ponovno zgodilo enkaj nepricakovanega. Nisem bila ljubosumna! Ne. Saj mi njena osebnost daje obcutek, da sem dobra tocno taka kot sem. Joj, ko bi bili vsi ljudje taki.
Okrog 2.30 sem postala utrujena, in entuzazem je pocasi bledel, zato sem odsla domov, in prav je bilo tako, saj sem le tako ohranila tisti vecer v lepem spominu. Vesela sem, da sem v preteklih dneh veckrat prisluhnila svojim obcutkom in svojemu telesu, kaj zeli in se na ta nacin izognila slabi volji.
Zjutraj sem se zbudila nasmejana, zbudil me je moj fant. Najraje zacnem dan z njegovim obrazom, ljubim svojega fanta!!! Moje srce je bilo veselo, telo zadovoljno in utrujeno in glava je bila polna optimizma. Malo pospravim po stanovanju, si skuham kosilo in grem obiskat s voje starse. Mislim, da moram omejit obiske pri njih, saj se vsak vikend konca s solzami. Vendar ta vikend sem komaj cakala da jih vidim, saj sem se zelela pohvalit, kako dobro mi gre in kako krasen teden sem imela. Pogovarjam se le z mamo, oce je bil slabe volje. Pustila mi je nekaj kosila, katerega sem najprej odklonila, saj sem jedla doma, cez cas pa sem si pripravila obrok. Pogrela sem si kosilo in moje borboncice so bile zelo vesele, saj normalnega kosila ne dobijo velikokrat. Normarno kosilo pomeni okusna domaca hrana brez bruhanja. IN takrat sem si zaupala, da bo to le normalno kosilo. V desetih letih tezav s hrano bi verjetno na obe roki lahko prestela, koliko "normalnih" kosil sem pojedla.
UPS! Cakaj!!!
Sem rekla, da sem si dovolj zaupala???
hm, ne za res.... predno sem se odpravila k staresm, sem se najedla odvajal. back up plan!! torej sem vedela, da ne bom bruhala, saj bom crevo spraznila zvecer. Res sem pojedla kar veliko porcijo, ampak povsem normalno. Jedla sem pred mamo in ocetom, kar je velik napredek. Seveda, saj sem sleparka!!! Jaz tocno vem, kaj imam za bregom. proti koncu sem ze dvakrat globoko vzdihnila in vesela sem bila, da je bilo obroka konec, saj bi po se eni zlici pocila. Hrana je bila nizkokaloricna, duseno zelje in prazen krompir. Obozujem zelje, ampak po zelju se NE bruha!!!
Ko sem obliznila se zadnjo vilico, se je zgodilo nekaj nezaslisanega. Huje, kot ce bi se utopila v deroci reki.
Oce je znorel na mamo, zakaj nicesar ne ukrene, le mirno sedi poleg mene, medtem ko se jaz basem s polnim kroznikom. Zakaj me ne cuva, ko me ima pred ocmi in bi lahko ukrepala, tako pa je le mirno ignorirala in jaz bom sla na wc (NE, po zelju ne bruham, ker se davim s tistimi dolgimi listici) in kozlala al pa srala in bla bla bla bla blaaaaaaaaaaaaaaaa bla bla v neskoncnost!!! Zmerjal jo je z grdimi besedami in prepirala sta se prek moje bulimije. Obnemela sem. Okamenela. Umrla.
Neznan obcutek napolni moje telo....ne prepoznam ga, a je podoben obcutku sramu. Pogreznila bi se v zemljo, in komaj zadrzujem solze. Prepiram se z mamo, naj me pusti pri miru, in poklicem bratranca, ce gre z mano na sprehod. V trenutku se mu zjokam v objemu, kricim in si ponavljam, da ni fer, da ne morem vec!!! Zelim si, da me nikoli nebi izpustil iz objema. Cutim, kako skusam izkricati bolecino in jo s sozami odplakniti. Moj bratranec je zelo pomembna oseba v mojem boju z bulimijo. Njegov odnos je tako mocan in vedno me napolni s samozavestjo, ki jo tako potrebujem, da prezivim vikend pri svojih. Prime me za rame in mi glasno in razlocno rece: "Nista se prepirala zaradi tebe!! Jasno??? nista se prepirala zaradi tvoje bulimije. Ce nimata poslihtanih stvari to ni tvoj problem!! A me slisis? To NI tvoj problem!!!!!" najin dolg vecerni sprehod se nadaljuje v duhu opravljanja mojih starsev in za tisti trenutek me seveda pomiri.Tudi malo svezega zraka pripomore k lazjemu dihanju, a kaj ko vecno ne morem biti zunaj. Moram nazaj. Nerodno mi je. Se vedno me spremlja obcutek sramu. Stecem v sobo, in je ne zapustim do naslednjega dne. Skusam se zaposliti na vse mozne nacine, a mi misli vedno uhajajo k preteklemu dogodku. osolzijo se mi oci, in srce mi zabije mocno. Sama sebe mirim "Vse je v redu. Nisi ti kriva!" Nastimam si film in komedija je dobra ideja. Eno uro in pol ne mslim na dramo. super. pocitek. Koonec filma. drama. ugasnem luc in toplota me sploh se ne doseze, ko se v mene prikrade tisti grozen obcutek sramu. Zaboli ko prasica. Prav pri srcu zaboli, kar skozi gre. Od bolecine zajokam. Pocutim se,kot da so me pretepli, in sem polna modric, zaradi katerih si ne upam ven. Debele solze mi tecejo po licu in skusam se pomiriti z besedami "dont cry. u dont need to cry!" vendar se predno se zavem, me obisce obcutek manjvrednosti, in tudi ta me spravi v jok. Tudi obcutek gnusa in samopomilovanja-zakaj jaz!? in vsi po vrsti me silijo v grozen jok.. Jok traja vec ur, proti jutru vseeno omagam. Zjutraj me poklice fant in napisem mu: "I skype you back in half an hour I just un-mess myself!" ne more me videti s temi groznimi, zabuhlimi ocmi in z zdelano faco. Nujno potrebujem hladen tus. Odgovori mi: "Messy or not messy you are still the cutest so make it quick!" s temi besedami me kupi, saj se mi ne zdi posteno, da najina zveza trpi zaradi moje bulimije. Kljub temu, da je on razlog, da sem se sploh spravila na zdravljenje, in moj razlog v vsaki minuti, zakaj ozdraveti, sem si ze na samem zacetku prisegla, da najina zveza ne bo trpela zaradi bulimije vec kot pac tako ali tako trpi. Poklicem ga nazaj in njegov nasmejan obraz mi da nov smisel. "ajaaaaaa, zato se borim!!!" sploh ne mislim na zalost in nic, le klepetam z njim in ga poslusam o njegovem dnevu. Seveda mu kmalu razlozim, kaj se je zgodilo prejsnji vecer, malo olepsam in v sebi prepoznam staro dobro upornico, ki je znala ziveti po svojih nacelih. "No, they have no rights to ruin my life and make me feel bad, NO!!" in res verjela svojim besedam. SUper obcutek. Najin pogovor je bil dolg in globok, in take pogovore inmam najraje. Ko sem koncala z njim, sem se le pokrila cez glavo in nisem hotela, da me vidi svet!!! V sobo je prisla mami, in me vprasala, ali sem jezna na njo. Pritisnila je na pravi gumb. Planila sem iz postelje in se sesula. V solzah brez zacetka in konca sem ji skusala pojasnit, kako grozno se pocutim in da sta grozna! Prepirala se je nazaj, in kljub temu, da sem se v nekem trenutku zavedala, da najin dvoboj ne pelje nikamor, nisem hotela odnehat. Dovolila sem si, da se jezim. Saj nisem za brez veze ze 6 tednov delala na jezi!! Ni mi prav in svet naj ve, da mi ni prav. V sobo je prisel brat, besen, skusal naju je pomiriti, kregal se je tudi name. Prevec me je spomnil na oceta s svojim odnosom, glasom in z ocitki. Zmesalo se mi je! Bila sem grozno jezna, da vidim tako podobnost v njem. Mami je odsla in brat mi je se nekaj casa pridigal, jaz pa sem ga s sklenjenimi rokami prosila, naj se ne dere name in naj mi ne ocita, da se ne trudim dovolj oziroma, da moram tudi jaz potrpeti, saj nisem brez napake.....bla bla bla...res mi ni treba tega poslusat. Kar nekaj. Ampak iz njega je govoril moj oce, ne on. Kmalu me je slisal in se pomiril. Skusal je pomiriti tudi mene, in za voljo ljubega miru, sem se pomirila, ceprav se nisem strinjala z njim. Sel je ven, in ostali sva sami z mami. Obe sva bili mirnni in pripravljeni na druzenje. Skuhala mi je caj in pripravila kosilo. Moja dusa se se ni vrnila v moje telo, prestrasena je bila. Bila sem popolnoma izzeta, on deprespane noci, joka in prepiranja. Kot da sem prezivela vojno. Tega obcutka verjetno noben normalen clovek ne razume, ampak jaz rabim ure in ure da si opomorem. V miru sem se zavedala, kaj se je zgodilo in kako me pravzaprav res nihce ne razume. Veckrat doma slisim,d a se ne trudim dovolj in da sem nekompromisna, da ne sprejemam pomoci, ker sem prevec trmasta in da tako nemorem ozdraveti. Kot da imajo nevem kaksno moc me pozdravit. Trudim se vec kot kdorkoli in sama poznam resnico. To je moj boj! Pomoc iz strani druzine je precej delikatna zadeva v tem stadiju, saj nocem, da bi si kdajkoli pisali zasluge, da sem uspela z njihvo pomocjo, tako kot bojda vedno do sedaj. Te misli so mi stisnile zelodec in ga obrnile trikrat okrog..stekla sem na stranisce in bruhala.
Prejsnji vecer, ko so me odvajala spravila na wc, sem obupano hodila iz zgornjega v spodnje stranisce, da me nebi zalotili. Zacela sem v spodnjem, ker se manj slisi, in lahko glasno stokam, ko mi krci potiskajo vse iz crevesa, v zgornjem straniscu pa me je seveda zalotila mama. Prepricana sicer da bruham, ampak je bila vesela, ko sem ji povedala, da ne bruham, le kakam. Glavna misija moje mame je, da mi uredi prebavo. Ona verjame, da se bom tako velikokrat izognila svojemu pocetju.Seveda ji takrat nisem povedala resnice, sem pa ji priznala naslednji dan, po najinem prepiru, ko sva si vzeli kar nekaj casa za klepet in odkrit pogovor. Odlocila sem se, da ji se poblize predstavim svojo bolezen. Se vedno se ubadajo samo s hrano, in ne z vsem, kar bulimija pravzaprav je, zato ji po kosckih ponujam razumevanje te motnje. Nikoli ne bodo povsem razumeli kaj se dogaja, saj se jaz strinjam s strokovnjaki, da se je moja bolezen rodila doma, oce to strogo zavraca, z mami pa moram biti previdna, kaj in predvsem koliko ji povem v enem kosu, saj je to seveda kritika na njuno vzgojo. NI da sem neuspela jaz, ampak onedva. Kakorkoli, niti priblizno mi ni za obsojat, saj me to le drzi na straniscu, ampak premlevanje svojega zivljenja in razumevanje stisk, ki so se pojavile med odrascanjem zaradi prestrogega pristopa k vzgoji, mi pomaga, da spoznam sama sebe in se ponovno rodim. Ampak kot sem enkrat ze omenila, druzina je ze drug blog, ceprav ima neposredno zvezo z mojo motnjo.
Dan je minil v miru, mami me je naucila plesti in tako sem prezivela miren dan. Zvecer sem sla s prijateljem na sprehod, in cutila sem nov odtenek samozavesti. Nov milimeter blize k sebi sem, sedaj ze 2mm ^^
Vceraj pa je bil krasen dan, brez bruhanja in z veliko dobre hrane. Popoldan sem obilskala fantka, ki ima avtizem/selektiven mutizem, se pravi ne govori in posledicno ne komunicira s svetom. Z njim sem delala pred enim letom kot speech assistant in skupaj sva delala cudeze. Po 5ih dneh je spregovoril z mano, prvic po 4ih letih zivljenja. Postala sva nerazdruzljiva, z njim sem delala vsak dan tako v soli kot doma in v pol leta je z mano govoril "normalno", zacel je govorit tudi doma, vendar ne vedno, in zacel je sodelovati v soli. Totalna inspiracija, ko ga vidis, kako raste iz dneva v dan z neizmerno hitrrostjo. Vendar se je zivljenje obrnilo tako, da sem nehala delat z njim in bilo mi je zelo hudo. Se vedno sem ostala v stikih z druzino, in tezko mi je bilo, ko sem prejela novice, da mu gre zelo slabo, da spet nic ne govori in tako naprej. Po enem letu so starsi obuprali nad vsemi uvozenimi terapevti iz amerike in mi poslali mail: "We need your help!!!!!!" seveda sem se odzvala, saj globogo v srcu se vedno cutim, da mu lahko pomagam. Se lahko dam. Dogovorili smo se, da bom z njim delala vsak dan eno uro. Vceraj sem ga obiskala prvic, seveda brez pricakovanj, in tudi starsem sem razlozila,da ne delam nikakrsnih cudezev, tako da bova potrebovala kak dan, da se navadiva en na drugega in da me on sprejme. No, na moje presenecenje nisva potrebovala pet dni, ampak 15 minut. Bila sem zelo ponosna nanj in nase. Verjela sem, da ocitno imam neko moc, katere nima nihce, in zaradi tega obcutka in te energije sem pozitivno drugacna. Nisem imela razloga za bruhanje. Po obisku pri njem sem se ponovno srecala s prijateljico, in najin vecer ni imel konca. pet celih ur sva sedeli in pili caj(e). Spoznala sem veliko lepega, veliko grenkega in veliko pomembnega. Ponovno sem se povezala z vesoljem in vse je imelo popoln smisel. Odkar poznam njo, ima vse popoln smisel. Tudi moja bulimija ga ima.Srecna, ampak res srecna, sem prisla domov ob enih zjutraj. Fantu sem navdusena napisala mail kaj vse se mi je zgodilo in kako srecna sem, in zaspala.
Zbujale so me nocne more ampak enkrat sem imelaobcutek, kako lepo je spati, ko te ne boli zob, ne glava, ne trebuh, ne rit, ne telo...
zbudila sem se zgodaj, odlocena, da mi nihce ne pokvari dneva.slo mi je zelo dobro, a sem se na terapiji dokopala do resnice, da me je ena prijateljica zlobno izdala. Nisem padla v neko pretirano dramo, ampak sem pa bila zelo zalostna. Sladkala sem se s cokolinom in piskoti. Tesen obcutek v trebuhu in slaba vest sta me spravila na stranisce, kjer sem grozno veliko bruhala, ze drugic do krvi. Bruham zalost.
In tako so se sladki dnevi koncali grenko.
No comments:
Post a Comment