Jutro je. Hladno je. Megleno je. Po petih urah spanja me je zbudil zobobol, kar je posledica vcerajsnjega bruhanja. Danes nebi rada bruhala, saj potrebujem odmor. Te dni mi gre zelo slabo, in moram priznati, da se niti ne trudim masivno, da bi to preprecila, sam prevec uzivam ob zadovoljstvu, da sem ziva. Vceraj zjutraj se mi je celo zgodilo, da sem bruhala po zajtrku, in ko sem koncala, sem vprasala... "Zakaj je bilo pa tega treba?" bulemicna jaz mi je odgovorila: "Just because I can!" pocutila sem se bolje, ko sem se spraznila, in pozabila sem ze na obcutek, kako je bruhati, ker to na nek nacin predstavlja uzitek, saj ce ga nebi, me bulimija nebi tako dolgo drzala pri sebi. Odkar sem na zdravljenju se borim proti bruhanju, in v svoji glavi vem, da je to slabo, pa kljub borbi podlezem, a vceraj ni izgledalo, kot da sem podlegla. Nisem se prevec ubadala z dejstvom, da sem bruhala ampak sem se stusirala, lepo uredila in sla na kavo s prijateljico. Pocutila sem se odlicno, pocutila sem se urejeno in lepo. Disala sem in kar sijala od energije. Moja energija je pritegnila tudi pridajalko v trgvini, in pristopila je k meni z vprasanjem: "In kako smo kaj danes?" Presenecena, da se ubada z mano sem jo pogledala in odvrnila: "Pa veste da sem odlocno! Zelo so mi vsec ti megleni dnevi, saj to ljudi obdrzi v hisah, tako da je energija zunaj veliko bolj cista, in to mi zelo ugaja, saj grem lahko na sprehod in ima narava cas samo zame." Debelo me je pogledala in premisljeno rekla: "Veste, to imate pa v bistvu prav." Njen obraz se je spremenil, saj sem jo prepricala, da so megleni dnevi zelo prijazni do posameznika, in verjetno tudi sama sebi ni mogla verjeti, da bo kdaj v zivljenju verjela kaki taki neumnosti. Cutila sem, da sem ji obrnila dan na glavo. Odsla sem in zunaj me je ze cakala prijateljica. Bila sem vesela, da sem jo videla, mocno sem jo objela in skupaj sva se odpravili v moj najljubsi lokal v mestu - spet! Po zacetnem praznjenju negativne energije sva se umirili in nekaj besed namenili moji bulimiji, ostale pa zivljenju. Premlevali sva depresije, stiske in jezo. Zanimivo, kako smo ljudlje opredelili jezo za negativno custvo, ce to pravzaprav sploh ni res. Nobena od naju se s tem ne strinja in zivljenje naju je naucilo, da tlacenje jeze vedno prinese stisko. Jeza nas zene naprej, v jezi je moc, in tako kot je rekla prijateljica "sploh ni nujno, da se jezis tako, da postanes rdec v glavo in besnis. Jezo lahko izrazis tudi tako, da na povsem kulturen nacin pac poves, da ti nekaj ni vsec in hoces spremembo." Seveda ta pogovor ni imel konca, prinesel je kar nekaj nerazresenih vprasanj. Prinesel je tudi idejo, da nama sploh ni vsec to new age razmisljanje v smislu biti vedno srecen. Ma ne! Ce si jezen, zakaj bi to odmejal stran? Povej tako kot je in gremo dalje. Custvo je energija in energija mora krozit. Filozofiranje ob caju z mojo rijateljico je absolutno najbolj zabavno in produktivno druzenje. Ce ne prej, je to cas, ko se poglobiva vase in v svoja prepricanja, spoznanja o zivljenju. Nekatera so vesela, druga zalostna, ampak vsa imajo smisel. Meni se zdi neverjetno, kaksno moc imamo v sebi vsak trenutek nasega zivljenja, kao z vsako odlocitvijo popolnoma spremenimo potek dogajanja v svetu. Ce bi se dobili 10 minut kasneje, bi bilo najino druzenje popolnoma drugacno, najina energija bi bila popolnoma drugacna, pogovarjali bi se o drugih stvareh...tako pa sva se nekaj naucili ena od druge in s tem znanjem sva odsli vaska svojo pot. Moja energija je bila drugacna zaradi najinega druzenja ob tocno dolocenem casu na tocno dolocenem mestu v tocno dolocenem zaporedju razpleta dogodkov, in to energijo sem prenesla naprej. Spremenila sem zivljenje cloveka, ki sem ga srecala, saj sem ga zaradi pozitivne energije, katero sva sproducirali s prijateljico na kavi, lepo pozdravila in se mu nasmehnila, kljub temu, da je bil njegov obraz mrk in poln skrbi. Nasmejal se je nazaj, in v tistem trenutku se je tudi njegova energija spremenila, pa ceprav za oddtenek. Lahko da si je mislil "pa se so prijazni ljudje na tem svetu" in tako obrdzal dobro voljo za vec kot trenutek. ampak to dobro voljo ali pa za odtenek toplejso energijo je prenesel na drugega cloveka in tako naprej, v neskoncnost, dokler se ne spremeni svet. In to se dogaja vsako sekundo. Ta trenutek sem se odlocila, da bom pisala blog ceprav imam se velik kup perila za oprat in za zlikat. Moja energija je zadovoljna, mirna sem in kasneje bom pocela druge stvari, kot bi jih, ce bi sedaj obesala perilo in se jezila, kako se meni to ne da. Zaradi te odlocitve bom sprejela povsem drugacne kot bi jih, ce bi pocela kaj drugega. To razmisljanje je brez konca, saj me konstantno spremlja in tako zivim. In zaradi zavedanja take moci in cutenja povezanosti z vesoljem so moji zadnji dnevi polni dobre volje. Nimam obstanka. Zjutraj grem ven in pridem zvecer domov, ponavadi takrat bruham in padem dol, ampak iz nekem brutalnega razloga nakoncu naberem dovolj moci, da grem ponovno ven in slabo voljo zamenjam z dobro. To so le ti dnevi, kako jih pogresam, saj sem pred bulimijo tako zivela vsak dan. Sedaj pa sem neizmerno srecna, ker so bili z mano trije taki dnevi. Stvari so se zgodile spontano, odprla sem se vesolju in prosila za nove ljudi, nove energije.Zdelo se mu je, da sem pripravljena, in mi je poslal nove soncke v zivljenje, in kljub temu, da moje socialno zivljenje zelo trpi zaradi bulimije, enostavno nisem imela druge moznosti (v sebi) kot da spoznam te ljudi. V moji glavi ni bilo prostora za premlevanje ja ali ne, ego me ni oviral, popoln trenutek je bil in pripravljena sem bila na nove prijateljice. Tako vidim, kaksno funkcijo ima vsak clovek v nasem zivljenju in da ljudje v nasa zivljenja ne hodijo za brezveze. No, to mi je jasne ze od vedno, ampak tokrat je je vesolje zelo izkazalo z velikodusnostjo. Prejsnji dan sem se sekirala, kaj ce bom ostala sama, kaj ce mi bo zmankalo ljudi, od katerih bi se lahko ucila....saj je z mano tako, da vedno okoli sebe potrebujem bolj modre ljudi od sebe, da se od njih lahko ucim o zivljenju in o sebi, in da sprejemam energijo in jo dajem. Ko cloveka "prerastem" odidem Lahko pa se s clovekom do dobra balansiram in zivim z njim v sozitju. Vendar sem se "ustrasila" da mi bo zmanjkalo ljudi, ce bom tako nadaljevala. Med tem razmisljanjem sem bila verjetno spet dovolj odprta do vesolja, da je moje razmisljanje vzel kot prosnjo, naj mi poslje znak, da se to ne more zgoditi. Takoj naslednji dan sem spoznala prijateljico moje prijateljice, katera me je zelela spoznati, saj sem se ji preko pogovorov o meni zdela zanimiva. Torej, bila sem izbrana. Takoj mi je bilo jasno, zakaj je stopila v moje zivljenje in zakaj v tocno tem trenutku... Pred nekaj dnevi sem sama pri sebi premlevala, kako grozno pogresam to povezanost z vesoljem, negovanje svoje duhovnosti....da sem ze utrujena od fizicnega obstoja na zemlji s telesom....dovolj je bilo, cutim, da sem pripravljena spet na yogo in meditacijo. Seveda pocasi, ampak v telesu cutim, da se bo to zgodilo se te dni. In ta moja nova prijateljica je popolnoma predana duhovnosti, in takoj mi je bilo jasno, da je ona tisti znak, da v tisti svet spadam.
Da ne bom spremenila tematike bloga, bom tukaj s filozofijo o zivljenju koncala, ampak to ima veliko povezavo z mojo bulimijo....
Moj pogled na zivljenje, predvsem doma, ni bil nikoli sprejet. Vedno sem bila nekoliko drugacna in ze kot otrok sem imela "sesti cut". Kazal se je predvsem skozi sanje, veckar sem sanjala nekaj, kar se je kamlu tudi zgodilo. Z leti se je vse skupaj stopnjevalo in postajalo cedalje tezje obvladljivo,in v gimnaziji so me ze klicali "carovnica" ( ne v slabsalnem smislu) saj sem vedno lahko povedala kdo bo vprasan in kaksno oceno bo dobil, in koliko procentov bo dosegel na testu in podobno. Seveda mi na zacetku nihce ni verjel, a so se z leti moji sosolci navadili na moje "sposobnosti" in jih izkoriscali. Na ta nacin sem seveda svoj cut izpilila, in kmalu tudi sama zacela verjeti vanj, saj je bil vse povsod, ne le pri "napovedovanju" ocen za sosolce.
Vcasih sem sanjala ali pa zacutila kaksno nesreco, ki se bo zgodila prijatelju, in obcutek je bil vedno tako mocan, da sem se pocutila nemocno. Spomnim se, da so me emocije veckrat tako prevzele, da sem cel dam prejokala, naslednji dan pa se je zgodila nesreca. Prica je moja tedanja najboljsa prijateljica, saj sem njej jokala v telefon za vsako tako stvar. Za nekatere "waw" za druge "a dej ne seri", za mene pa veliko breme.
Pod tem bremenom sem se veckrat zlomila in v trenutku nemoci sem se sesedla na tla, in molila, naj ta "sposobnost" mine. Moja "molitev" se je zavlekla in me pomirila....tako sem se prvic srecala z meditacijo. Veckrat sem ta prces ponovila, in tako sem se srecala z meditiranjem. In tako na prej in tako naprej.... vse do danes .............. uglavnem, kljub temu, da sem se veliko naucila o tem do sedaj in veliko stvari razumem, sem vsa ta leta nosila s sabo breme drugacnosti. Drugacna sem. In doma tega niso nikoli sprejeli. Verjeli so, da jih zajebavam v glavo ker se jim je zdelo da imam prevec casa ali kaj, nevem. Moja drugacnost je zajemala vse: Drugacnost pri razmisljanju, oblacenju,zivljenju in pri cutenju. Zelo sem obcutljiva na veliko stvari in cutim ter obcutims tvari, ki jih marsikdo ne....tako obcutim tudi energijo, ki mi jo posilja so clovek, in znajdem se v neprijetnem polozaju, ko ima ta energija jasno sporocilo "ne maram te!" joooj tega mi resni treba vedet. Kako naj sedaj zivim s tem podatkom..... prijatelji in domaci me nikoli niso razumeli, in so mi vedno ocitali, da mi nihce ne sme nicesar reci, da sem nedostopna in da prehitro obsojam ljudi. Prehitro obsojam ljudi??? ma neee, ampak enostavno prejmem njegovo energijo in mi sploh ni treba razmisljat vec o tem kdo in kaj in zakaj in kako.... in nikakor nisem mogla nikomur razlozit da je slab clovek res slab clovek ker jaz tako cutim. Ali pa dober clovek ker je pac dober, ker tako cutim, in ne ker sem naivna. S takim nacinom cutenja in poplesavanja z zivljenjem, sem iz vseh strani naletela na udarce, in sele sedaj vidim, kaksno breme je to dejansko bilo. Govorim v pretekliku, ker se mi zdi, da sem do sedaj ze toliko spoznala sama sebe in nacin, s katerim zivim, da si to "sposobnost" vzamem kot prednost.
Tezko je biti otrok, katerega doma ne razumejo in se do njega obnasajo, kot da je normalen, in mu postavljajo zahteve, kot bi jih postavili normalnemu otroku. Rodila sem se svobodna, in tako custvena kot miselna svoboda sta moj pogoj za prezivetje.
Te svobode nikoli nisem dobila. Nisem imela moznosti do svobodnega izrazanja, saj sem doma vedno dobila ocitek, da tako ne bom nikamor v zivljenju prisla, da naj se spustim na realna tla in naj ne ukrotim svoj tezek karakter, saj sem bojda nekomprominsna in pretirano gobezdava. Kadar koli sem hotela izraziti jezo na oceta, mi je zazugal, da se v njegovi hisi nimam kaj odgovarjat, naj delam tisino in naj se malo v roke vzamem. Veckrat sem bila za svoje vztrajno odgovarjanje kaznovana z groznimi prepiri ali zavracanjem. Ze v od prvega trenutka najstniskih let, ko sem se zacela oblikovati v samostojno osebo, sem zacela skrivati velik del svoje drugacnosti pred starsi, saj so le to definirali kot "nenoormalnost" .... padla sem v prvo depresijo in se prvic zaprla pred svetom. Pri 13 letih sem se prvic srecala z nesprejemanjem sama sebe taksno kot sem in do 14 leta je nesprejemanje zrastlo v samosovraztvo. Zavidala sem svojim sosolkam, katere so se ubadale s fanti in so bile zaljubljene,...saj se jim ni bilo treba ubadat kdo so, kaj so, zakaj so na zemlji, kaj je zivljenje in od kod obcutek za prihodnost. Sicer sem bila vedno del "visokih" krogov, v tisti skupini pomembnezev, katere pozna cela sola, tako v osnovni soli kot tudi v gimnaziji. Nikoli mi ni manjkalo priljubljenosti, celo ena najbolj priljubljenih sem tudi danes. Sploh med fanti sem bila priljubljena, saj sem ena redkih deklet ki bojda dobro zgleda ampak ne zabija casa za opravljanje, manikure, pedikure, zumbeeeee, nakupovanje....in sem s svojim uporniskim razmisljanejm vedno bila dobra druzba za pogovor med fanti in ne dekleti. Tudi meni so fantje bolj ugajali za druzbo, saj so sprejeli, da imam vedno kaj za pripomnit, tisto, kar mi lezi na dusi. Oni to spostujejo, medtem ko se zenske pocutijo ogrozene. Veckrat sem izgubila kaksno prijateljico, ker sem si dovolila povedat stvari, ki jih drugi niso upali. Odpadla sem jaz, ostali pa so se druzili naprej, ker nihce nikomur ni povedal renice. To se mi je zdelo skrajno nefer in se mi se vedno zdi, kadar pride do take situacije!! Pa ljudje bozji, zakaj se pretvarjate?? Zakaj lazete?? Zakaj tako brezpogojno ugajate???? moja vecna uganka!!!!! ce bi lahko, bi to spremenila, a le tolcem z glavo ob zid. Mene to reeeeess razjezi!!! Jaki jak!!!
v letih prestajanja takih stisk in dopovedovanja mojega oceta, da je vse to moja krivda in da sem neznosen soclovek, sem pocasi utihnila. In tako se je vrnila moja bulimija .. kruta, kot se nikoli prej.
Jaz sem svobodna dusa! In svojo duso resujem iz ujetnistva. Moram jo osvobodit in cimprej spravit na prostost.
Z bulimijo sem se prvic srecala pri 14 letih, ko sem bila ujeta med svojim svetom in svetom "normalnih" pubertetnikov.... jaz se ubadam z zivljenjem, one se ubadajo z dietami. Dieta je dejavnost stevilka ena pri nas doma....in tudi sama sem veckrat slisala, da moram shujsat, naj se gibam, naj ne vegetiram ampak se sportam. Iz umetnika bi oni naredili sportnika. Umetnik pri nas doma nima cene. To se pove jasno in glano!! S svojo osebnostjo sem tako cutila pritisk in kmalu zacela z dieto. Shujsala sem 10 kilogramov in se zacela sportat. V gimnaziji sem se zredila pocasi nazaj in takrat prvic videla, kako beden je pbcutek, ce se za nekaj trudis, pa potem ne uses...pocutila sem se, kot da sem porazena. Pa sploh nevem, ce so meni kile takrat dejansko kaj pomenile. V casu svoje velike diete sem spoznala neke druzinske prijatelje, in tako postala lahek plen zafrustrirane gospe srednjih let, katera je svoje frustracije izrazala preko mene. Postala sem zrtev veeeeecnega obremenjevanja s hrano!! Kombinacija odnosa do zivljenja moje druzine, katerim je pomembno, da vse lepo zgleda in da je vse na svojem mestu in oh in sploh krasno in obsedenosti s hrano nasih druzinskih prijateljev me je (ocitno) pokoncala. Ze doma sem kot otrok veckrat plezala po omarah in jedla cokolado na skrivaj, saj smo jo dobivali po koscih. Odnos do hrane nikoli ni bil svoboden in sele sedaj se mi vracajo spomini, da se je vse skupaj zacelo ze veliko bolj zgodaj....pri 7h letih nekako. Ko bi le moji starsi takrat vedeli za blimijo in bi bili pozorni na moje obnasanje s hrano. Spomnim se, da mi pravzaprav nikoli ni bilo udobno jesti pred sosolci. Nikoli nisem jedla normalno in enkrat, v 3. razredu, me je skupaj s se eno sosolko utiteljica poklicala iz klipo pred celim razredom in rekla "poglejte, to je debelo!" pa nobena od naju ni bila debela, bili pa sva najmocnejsi med petimi sosolkami. No, kar hocem povedat pa je, da sem, kadar sem obiskala druzinske prijatelje, in to je bilo vsak vikend skoraj, zacela z bulimijo, fizicno!!
Polno oblozena miza res odlicne hrane in slastnih slascic ni bila nikoli namenjena tudi meni. Mene je pricakal dieten obrok in razlaga: "Ona je na dieti, ona bo jedla to!" in mi je postavila kuhan grah in kuhan krompir pred nos. Takrat nisem bila vec na dieti sploh in mi je bilo vseeno, ce sem se zredila. Seveda si nisem nicesar upala reci .. Bulimija, psihicno!!!! saj se izrazanje jeze oz nestrinjanja po mojih starsih gladko malo kaznuje...
sprejmem dietno kosilce ampak sline se mi cedijo po kruhu, omaki, testeninah, sladici..... ko pojem dietno koslce, zelja po hrani ostane nepotesena. Ko se sojedci pocasi porazgubijo po hisi, ko je konec kosila, stegnem roko po enem piskotu, in ga skrijem v zem, po drugem, po tretjem, ko spet nihce ne gleda se po cetrtem in petem, ko so vsi obrnjeni stran s prsti iz sklede poberem ostanke od kosila....in sibam na stranisce, kjer pojem vse, kar sem si uspela nakrast iz mize. Jem na skrivaj. Ker sem pri prijateljih prezivela celo poletje in ker v vsem tem casu kljub dietnim kosilcem nisem uspela skujsat, sem zacela obsedeno tec in ze takrat sem se ubistvu srecala z dvajali. Doma je bil obcutek in pritisk zelo podoben, vendar ne tako intenziven, zato sem s takim obnasanjem lahko nadaljevala. Po stirih letih zacetkov bulimije sem dobila prvega resnega fanta, s katerim sem se skupaj preselila. Pri njem so se naziranja na skrivaj koncala. V obdobju enega leta sem shujsala 12 kilogramov in vsi so bili prepricani, da sem zbolela, jaz pa sedaj vidim, da je le zaspala bulimija tisti cas. Seveda se s tem moje tezave in iskanja same sebe niso umirila, sprejemanje svoje drugacnosti se je nadaljevalo. Kot zanalas so mi kamlu odkrili raka na maternicnem vratu. Sicer zadeva ni bila huda v prmerjavi z drugimi, bolj agresivnimi raki, ampak mi je vzela veliko casa, zivcev in imela sem veliko operacij. Bojda se rak na maternicnem vratu siri pocasi, zato ni bilo nobene panike, in pred prvo operacijo so me vprasali, ce hocem imeti otroke. NImam pojma, halo, ampak pri 21 letih sem se odlocila, da bom imela otroke, karkoli to ze pomeni. In tako se je tri leten boj z rakom zacel. Ni me bilo strah niti ga nisem razumela, ampak vemsamo, da doma nisem povedala, vedela pa sta moj fant in njegova mama, katera mi se danes stoji ob strani. Seveda sem kasneje povedala tudi nekaj prijateljem. Mami nisem mogla povedat vsega, ker nikoli nisva bili veliki prijateljici, in samo da sem ji omenila rak je zagnala paniko, jaz pa nisem imela energijo se ubadat z njo in jo tolazit.... z ocetom pa sva imela odnos v tistem casu bolj po telefonu. Z njimi nisem zivela in moja druzina sta bila moj fant in njegova mama. Fant mi ni bil v nikakrsno oporo, njegova mama pa me je vozila od zdravnika do zdravnika, telefonarila okrog po bolnicah kam lahko pridem in uporabila vse veze, ki jih je imela. Peljela me je k vsem bioenergetikom in tovrstnim ljudem in res mi je resila zivljenje. Tako zdravniki kot tudi jaz smo racunali na to, da se bo zadeva po prvi operaciji umirila, a se zal ni. Niti po drugi niti po tretji. Specialist v Postojni mi je rekel, da se zadeva nikoli ne bo koncala, dokler ne bom uredila odnosa z eno osebo moskega spola, s katero imam tezave, kajti moje rakave zadeve so bile hormonalne. Kmlau za tem se res zacela s ciscenjem odnosov in tako koncala zvezo s fantom in se preselila na svoje, in z mocjo ki sem jo imela, sem se upirala tudi ocetu. Kmalu se mi je moje ginekolosko stanje umirilo ampak vem, da sem po enem mesecu rekla prijateljici: "pomoje me vse skupaj lovi, slabo se pocutim!" in od tistega trenutka naprej je prisla nazaj bulimija. Torej sem vmes imela 4 leta pavce pred bulimijo fizicno, ne pa pred bulimijo psihicno...samo se je prenesla na moje zenske organe. Tako kot sem napisala v prvem postu.... ko sem izvedela za bulimijo, je moje zivljenje v trenutku dobilo vse odgovore za nazaj! S takimi flashbacki se zavem, da se bulimija ni zacela pri stirinajstihm niti pri petnajstih, niti pri dvajsetih, amak ko sem bila se puncka! Zdaj pa to izkorenini, ce mores!
Seveda morem, saj ta puncka v stiski potrebuje mojo pomoc!!
Da ne bom spremenila tematike bloga, bom tukaj s filozofijo o zivljenju koncala, ampak to ima veliko povezavo z mojo bulimijo....
Moj pogled na zivljenje, predvsem doma, ni bil nikoli sprejet. Vedno sem bila nekoliko drugacna in ze kot otrok sem imela "sesti cut". Kazal se je predvsem skozi sanje, veckar sem sanjala nekaj, kar se je kamlu tudi zgodilo. Z leti se je vse skupaj stopnjevalo in postajalo cedalje tezje obvladljivo,in v gimnaziji so me ze klicali "carovnica" ( ne v slabsalnem smislu) saj sem vedno lahko povedala kdo bo vprasan in kaksno oceno bo dobil, in koliko procentov bo dosegel na testu in podobno. Seveda mi na zacetku nihce ni verjel, a so se z leti moji sosolci navadili na moje "sposobnosti" in jih izkoriscali. Na ta nacin sem seveda svoj cut izpilila, in kmalu tudi sama zacela verjeti vanj, saj je bil vse povsod, ne le pri "napovedovanju" ocen za sosolce.
Vcasih sem sanjala ali pa zacutila kaksno nesreco, ki se bo zgodila prijatelju, in obcutek je bil vedno tako mocan, da sem se pocutila nemocno. Spomnim se, da so me emocije veckrat tako prevzele, da sem cel dam prejokala, naslednji dan pa se je zgodila nesreca. Prica je moja tedanja najboljsa prijateljica, saj sem njej jokala v telefon za vsako tako stvar. Za nekatere "waw" za druge "a dej ne seri", za mene pa veliko breme.
Pod tem bremenom sem se veckrat zlomila in v trenutku nemoci sem se sesedla na tla, in molila, naj ta "sposobnost" mine. Moja "molitev" se je zavlekla in me pomirila....tako sem se prvic srecala z meditacijo. Veckrat sem ta prces ponovila, in tako sem se srecala z meditiranjem. In tako na prej in tako naprej.... vse do danes .............. uglavnem, kljub temu, da sem se veliko naucila o tem do sedaj in veliko stvari razumem, sem vsa ta leta nosila s sabo breme drugacnosti. Drugacna sem. In doma tega niso nikoli sprejeli. Verjeli so, da jih zajebavam v glavo ker se jim je zdelo da imam prevec casa ali kaj, nevem. Moja drugacnost je zajemala vse: Drugacnost pri razmisljanju, oblacenju,zivljenju in pri cutenju. Zelo sem obcutljiva na veliko stvari in cutim ter obcutims tvari, ki jih marsikdo ne....tako obcutim tudi energijo, ki mi jo posilja so clovek, in znajdem se v neprijetnem polozaju, ko ima ta energija jasno sporocilo "ne maram te!" joooj tega mi resni treba vedet. Kako naj sedaj zivim s tem podatkom..... prijatelji in domaci me nikoli niso razumeli, in so mi vedno ocitali, da mi nihce ne sme nicesar reci, da sem nedostopna in da prehitro obsojam ljudi. Prehitro obsojam ljudi??? ma neee, ampak enostavno prejmem njegovo energijo in mi sploh ni treba razmisljat vec o tem kdo in kaj in zakaj in kako.... in nikakor nisem mogla nikomur razlozit da je slab clovek res slab clovek ker jaz tako cutim. Ali pa dober clovek ker je pac dober, ker tako cutim, in ne ker sem naivna. S takim nacinom cutenja in poplesavanja z zivljenjem, sem iz vseh strani naletela na udarce, in sele sedaj vidim, kaksno breme je to dejansko bilo. Govorim v pretekliku, ker se mi zdi, da sem do sedaj ze toliko spoznala sama sebe in nacin, s katerim zivim, da si to "sposobnost" vzamem kot prednost.
Tezko je biti otrok, katerega doma ne razumejo in se do njega obnasajo, kot da je normalen, in mu postavljajo zahteve, kot bi jih postavili normalnemu otroku. Rodila sem se svobodna, in tako custvena kot miselna svoboda sta moj pogoj za prezivetje.
Te svobode nikoli nisem dobila. Nisem imela moznosti do svobodnega izrazanja, saj sem doma vedno dobila ocitek, da tako ne bom nikamor v zivljenju prisla, da naj se spustim na realna tla in naj ne ukrotim svoj tezek karakter, saj sem bojda nekomprominsna in pretirano gobezdava. Kadar koli sem hotela izraziti jezo na oceta, mi je zazugal, da se v njegovi hisi nimam kaj odgovarjat, naj delam tisino in naj se malo v roke vzamem. Veckrat sem bila za svoje vztrajno odgovarjanje kaznovana z groznimi prepiri ali zavracanjem. Ze v od prvega trenutka najstniskih let, ko sem se zacela oblikovati v samostojno osebo, sem zacela skrivati velik del svoje drugacnosti pred starsi, saj so le to definirali kot "nenoormalnost" .... padla sem v prvo depresijo in se prvic zaprla pred svetom. Pri 13 letih sem se prvic srecala z nesprejemanjem sama sebe taksno kot sem in do 14 leta je nesprejemanje zrastlo v samosovraztvo. Zavidala sem svojim sosolkam, katere so se ubadale s fanti in so bile zaljubljene,...saj se jim ni bilo treba ubadat kdo so, kaj so, zakaj so na zemlji, kaj je zivljenje in od kod obcutek za prihodnost. Sicer sem bila vedno del "visokih" krogov, v tisti skupini pomembnezev, katere pozna cela sola, tako v osnovni soli kot tudi v gimnaziji. Nikoli mi ni manjkalo priljubljenosti, celo ena najbolj priljubljenih sem tudi danes. Sploh med fanti sem bila priljubljena, saj sem ena redkih deklet ki bojda dobro zgleda ampak ne zabija casa za opravljanje, manikure, pedikure, zumbeeeee, nakupovanje....in sem s svojim uporniskim razmisljanejm vedno bila dobra druzba za pogovor med fanti in ne dekleti. Tudi meni so fantje bolj ugajali za druzbo, saj so sprejeli, da imam vedno kaj za pripomnit, tisto, kar mi lezi na dusi. Oni to spostujejo, medtem ko se zenske pocutijo ogrozene. Veckrat sem izgubila kaksno prijateljico, ker sem si dovolila povedat stvari, ki jih drugi niso upali. Odpadla sem jaz, ostali pa so se druzili naprej, ker nihce nikomur ni povedal renice. To se mi je zdelo skrajno nefer in se mi se vedno zdi, kadar pride do take situacije!! Pa ljudje bozji, zakaj se pretvarjate?? Zakaj lazete?? Zakaj tako brezpogojno ugajate???? moja vecna uganka!!!!! ce bi lahko, bi to spremenila, a le tolcem z glavo ob zid. Mene to reeeeess razjezi!!! Jaki jak!!!
v letih prestajanja takih stisk in dopovedovanja mojega oceta, da je vse to moja krivda in da sem neznosen soclovek, sem pocasi utihnila. In tako se je vrnila moja bulimija .. kruta, kot se nikoli prej.
Jaz sem svobodna dusa! In svojo duso resujem iz ujetnistva. Moram jo osvobodit in cimprej spravit na prostost.
Z bulimijo sem se prvic srecala pri 14 letih, ko sem bila ujeta med svojim svetom in svetom "normalnih" pubertetnikov.... jaz se ubadam z zivljenjem, one se ubadajo z dietami. Dieta je dejavnost stevilka ena pri nas doma....in tudi sama sem veckrat slisala, da moram shujsat, naj se gibam, naj ne vegetiram ampak se sportam. Iz umetnika bi oni naredili sportnika. Umetnik pri nas doma nima cene. To se pove jasno in glano!! S svojo osebnostjo sem tako cutila pritisk in kmalu zacela z dieto. Shujsala sem 10 kilogramov in se zacela sportat. V gimnaziji sem se zredila pocasi nazaj in takrat prvic videla, kako beden je pbcutek, ce se za nekaj trudis, pa potem ne uses...pocutila sem se, kot da sem porazena. Pa sploh nevem, ce so meni kile takrat dejansko kaj pomenile. V casu svoje velike diete sem spoznala neke druzinske prijatelje, in tako postala lahek plen zafrustrirane gospe srednjih let, katera je svoje frustracije izrazala preko mene. Postala sem zrtev veeeeecnega obremenjevanja s hrano!! Kombinacija odnosa do zivljenja moje druzine, katerim je pomembno, da vse lepo zgleda in da je vse na svojem mestu in oh in sploh krasno in obsedenosti s hrano nasih druzinskih prijateljev me je (ocitno) pokoncala. Ze doma sem kot otrok veckrat plezala po omarah in jedla cokolado na skrivaj, saj smo jo dobivali po koscih. Odnos do hrane nikoli ni bil svoboden in sele sedaj se mi vracajo spomini, da se je vse skupaj zacelo ze veliko bolj zgodaj....pri 7h letih nekako. Ko bi le moji starsi takrat vedeli za blimijo in bi bili pozorni na moje obnasanje s hrano. Spomnim se, da mi pravzaprav nikoli ni bilo udobno jesti pred sosolci. Nikoli nisem jedla normalno in enkrat, v 3. razredu, me je skupaj s se eno sosolko utiteljica poklicala iz klipo pred celim razredom in rekla "poglejte, to je debelo!" pa nobena od naju ni bila debela, bili pa sva najmocnejsi med petimi sosolkami. No, kar hocem povedat pa je, da sem, kadar sem obiskala druzinske prijatelje, in to je bilo vsak vikend skoraj, zacela z bulimijo, fizicno!!
Polno oblozena miza res odlicne hrane in slastnih slascic ni bila nikoli namenjena tudi meni. Mene je pricakal dieten obrok in razlaga: "Ona je na dieti, ona bo jedla to!" in mi je postavila kuhan grah in kuhan krompir pred nos. Takrat nisem bila vec na dieti sploh in mi je bilo vseeno, ce sem se zredila. Seveda si nisem nicesar upala reci .. Bulimija, psihicno!!!! saj se izrazanje jeze oz nestrinjanja po mojih starsih gladko malo kaznuje...
sprejmem dietno kosilce ampak sline se mi cedijo po kruhu, omaki, testeninah, sladici..... ko pojem dietno koslce, zelja po hrani ostane nepotesena. Ko se sojedci pocasi porazgubijo po hisi, ko je konec kosila, stegnem roko po enem piskotu, in ga skrijem v zem, po drugem, po tretjem, ko spet nihce ne gleda se po cetrtem in petem, ko so vsi obrnjeni stran s prsti iz sklede poberem ostanke od kosila....in sibam na stranisce, kjer pojem vse, kar sem si uspela nakrast iz mize. Jem na skrivaj. Ker sem pri prijateljih prezivela celo poletje in ker v vsem tem casu kljub dietnim kosilcem nisem uspela skujsat, sem zacela obsedeno tec in ze takrat sem se ubistvu srecala z dvajali. Doma je bil obcutek in pritisk zelo podoben, vendar ne tako intenziven, zato sem s takim obnasanjem lahko nadaljevala. Po stirih letih zacetkov bulimije sem dobila prvega resnega fanta, s katerim sem se skupaj preselila. Pri njem so se naziranja na skrivaj koncala. V obdobju enega leta sem shujsala 12 kilogramov in vsi so bili prepricani, da sem zbolela, jaz pa sedaj vidim, da je le zaspala bulimija tisti cas. Seveda se s tem moje tezave in iskanja same sebe niso umirila, sprejemanje svoje drugacnosti se je nadaljevalo. Kot zanalas so mi kamlu odkrili raka na maternicnem vratu. Sicer zadeva ni bila huda v prmerjavi z drugimi, bolj agresivnimi raki, ampak mi je vzela veliko casa, zivcev in imela sem veliko operacij. Bojda se rak na maternicnem vratu siri pocasi, zato ni bilo nobene panike, in pred prvo operacijo so me vprasali, ce hocem imeti otroke. NImam pojma, halo, ampak pri 21 letih sem se odlocila, da bom imela otroke, karkoli to ze pomeni. In tako se je tri leten boj z rakom zacel. Ni me bilo strah niti ga nisem razumela, ampak vemsamo, da doma nisem povedala, vedela pa sta moj fant in njegova mama, katera mi se danes stoji ob strani. Seveda sem kasneje povedala tudi nekaj prijateljem. Mami nisem mogla povedat vsega, ker nikoli nisva bili veliki prijateljici, in samo da sem ji omenila rak je zagnala paniko, jaz pa nisem imela energijo se ubadat z njo in jo tolazit.... z ocetom pa sva imela odnos v tistem casu bolj po telefonu. Z njimi nisem zivela in moja druzina sta bila moj fant in njegova mama. Fant mi ni bil v nikakrsno oporo, njegova mama pa me je vozila od zdravnika do zdravnika, telefonarila okrog po bolnicah kam lahko pridem in uporabila vse veze, ki jih je imela. Peljela me je k vsem bioenergetikom in tovrstnim ljudem in res mi je resila zivljenje. Tako zdravniki kot tudi jaz smo racunali na to, da se bo zadeva po prvi operaciji umirila, a se zal ni. Niti po drugi niti po tretji. Specialist v Postojni mi je rekel, da se zadeva nikoli ne bo koncala, dokler ne bom uredila odnosa z eno osebo moskega spola, s katero imam tezave, kajti moje rakave zadeve so bile hormonalne. Kmlau za tem se res zacela s ciscenjem odnosov in tako koncala zvezo s fantom in se preselila na svoje, in z mocjo ki sem jo imela, sem se upirala tudi ocetu. Kmalu se mi je moje ginekolosko stanje umirilo ampak vem, da sem po enem mesecu rekla prijateljici: "pomoje me vse skupaj lovi, slabo se pocutim!" in od tistega trenutka naprej je prisla nazaj bulimija. Torej sem vmes imela 4 leta pavce pred bulimijo fizicno, ne pa pred bulimijo psihicno...samo se je prenesla na moje zenske organe. Tako kot sem napisala v prvem postu.... ko sem izvedela za bulimijo, je moje zivljenje v trenutku dobilo vse odgovore za nazaj! S takimi flashbacki se zavem, da se bulimija ni zacela pri stirinajstihm niti pri petnajstih, niti pri dvajsetih, amak ko sem bila se puncka! Zdaj pa to izkorenini, ce mores!
Seveda morem, saj ta puncka v stiski potrebuje mojo pomoc!!
No comments:
Post a Comment