Glasna tisina

Zadnji dnevi so drugacni. Najbolj podobni tistim pred bulimijo, ceprav so te vseeno bolj nemirni.
Sploh nevem kaj se je zgodilo, ampak jaz stavim na prve zametke rezultatov zdravljenja...vsaj to hocem verjeti, in upam,da ne gre le za en malo bolj bulimia-free teden, ceprav se seveda tudi tega ne branim.
Vendar, globoko v sebi cutim, da sem stopila korak blize nazaj k sebi.
Zacelo se je z zadnjima dvema objavama, ko sem se k pisanju zatekla predno se je zacela drama, in nekako mi je uspelo iz zacetnega jamranja spoznati dve pomembni stvari: ena tisto z mozaikom in druga, spoznanje, da sama sebi podarjam zivljenjenja, katerega ne bom nikomur dolgovala in bo res samo moje. V trenutku, ko sta moj um napojili ti dve misli, sem zacutila moc. Moc zivega bitja, moc zenske, moc mene. Moc. Upanje, da se bo vse uredilo. (Za)vedenje, da se bo vse uredilo.
Pustila sem zivljenju, da me vodi, pustila sem svojemu telesu, da cuti in svojemu butlerju, da me razvaja. Ja, tudi jaz sem ze popolnoma pozabila na tega butlerja, ampak spet je prisel, spet me pelje na sprehod, mi pripravi kosilo in mi nastima glasbo, kakrno imam rada.

Vse skupaj zgleda kot nekaksno zivljenje v budisticnem samostanu ali nekaksna vipassana, kjer si sam s sabo, v tisini, in le pustis, da stvari pridejo ven. Pocutim se, kot da okrog mene vlada glasna tisina!

Meni se zdi zivljenje enostavno. Veckrat se spomnim na uciteljico matematike iz srednje sole, ki nam je, ko smo se mucili s tekstnimi nalogami, vedno rekla: "Ne glede na to, kako tezka je tekstna naloga, jo lahko resi vsak izmed vas, ce razume nalogo. Ce ne razclenite naloge in je ne razumete, nemorete dobiti pravilnega rezultata. Najtezje pri tekstnih nalogah je razumeti besedilo, vse ostalo je enostavno." To prispodobo sem prenesla na zivljenje... zivljenje je tekstna naloga, vse kar moras narediti, je vzeti si cas in razumeti besedilo, malo logike in dobis rezultat. In ko padem v kaos zivljenja in nicesar ne razumem, se spomnim, da moram najprej razumeti tezavo, da bom lahko dobila resitev. Enako se mi je zgodilo, ko sem spoznala, da imam bulimijo. Sploh zdravljenje je prineslo nenormalno velik nered v moje zivljenje in ze takoj sem si rekla: "Dokler ne bom razumela problematike bulimije, se bom utapljala v oceanu kaosa. Ko bom razumela, ampak res razumela bulimijo iz vseh zornih kotov, bom dobila resitev." In v tem duhu se je moje zdravljenje zacelo. Sedaj pa sem na tocki, ko se mi zdi, da ze prvi stavek tekstne naloge razumem! In sem polna zagona!
V zivljenju so ti stavki nasa custva oziroma cutenja. To vidim sedaj, in se cudiim koliko cutenj smo ljudje sposobni. Vsaka stvar v nas sprozi popolnoma drugacno cutenje. Jeza je custvo, ki ima 100 razlicnih cutenj. (to so popolnoma moje razlage, zato se ne jezit, ce vam moje izrazanje ni vsec .. custva, cutenja.... ja res mi manjka studij psihologije, da bi razcistila termine, ampak tako si predstavljam vse in tako si razlagam dogajanje v svojem telesu, in pri tovrstnem izrazanju smo vsi svobodni, ha!) Lahko obcutimo na vec nacinov, in ko si dovolimo cutit, lahko razumemo, kaj se z nasim zivljenjem dogaja.

Moja psihiatrinja pravi, da gre pri motnjah hranjenja za potlacena custva, in vse to je treba izzvat in precutit. In kot sem enkrat ze omenila, so bili vsi dosedanji tedni namenjeni spoznavanju custva: jeza. Koncno se mi zdi, da razumem. Trenutno je moj moto: "Bodi jezen!" jeza nas ohranja pri zivljenju. Ce si jezen, to izrazi. Na skupinski terapiji pa je terapevtka rekla, naj poskusimo eksperimentirat s sabo, in tako sem zdruzila oba nasveta v enega, in sem si rekla: "Poskusila bom povedat, da sem jezna.!" ko se mi oglasi Ego in mi rece "Bodi tiho, ker je tako prav, raje pojej in pobruhaj kar cutis," mu mirno razlozim: "Vredu, ampak sedaj bom poskusila drugace." Iz neznanega razloga mu ta odgovor ne povzroca preglavic, saj mu dejansko sploh ne nasprotujem, in se ne pocuti ogrozenega, ga ne potlacim. In poskusim. Veckrat uspem. Ko me zagrabi slaba volja, si razumna osebnost v meni zazeli sprehod v naravi, saj to vendar pomirja, ampak se mi seveda takoj oglasi Ego in rece: "Ostani notri, pregrozna si, da bi se sprehajala po svetu. Daj, poglej se, debela si in grda si in vsi ljudje se ti bodo posmehovali. Tukaj z mano in bulimijo je varno!" Odgovorim mu: "Prav imas, ampak vseeno bom poskusila da vidim,kaj se bo zgodilo," in grem na sprehod. To je del ucenja kako ziveti. Zapuscam "varno" okolje bulimije. Pogumna sem. Nevem,kaj me caka tam zunaj, ponavadi so posledice sprehajanja med ljudmi katastrofalne, saj spoznam, da je imel Ego prav in sem res pregrozna za zunanji svet. Ali me zmotijo kaksne pretirano urejene punce, ali zagrizeni sportniki, ali postavne mamice z vozicki...vedno je nekaj, kar me naravnost katapultira iz parka na wc! In tukaj sem vesela, da se mi pocasi prebuja tista resnicna jaz, katere moto je vedno bil "Screw it, lets do it!"
V vsakem trenutku moram pomiriti Ego, da mu ne nasprotujem, da ga nocem izkoreninit, da jaz "samo poskusam" .. tako da je naporno, ampak velikokrat deluje.
Te dni sem tudi ljudi sem spustila nazaj k sebi. Ko me poklice prijateljica in me povabi na caj, v prvem susu seveda recem ne, potem pa se vprasam: "Kaj bi naredila, ce bi bila normalna? Bi sla ven??" Ce je odgovor JA, si recem "poskusi, morda ti bo ok!" jo poklicem nazaj in se zmenim za srecanje. Ce bi rada obiskala prijateljico ob 11h zvecer in se mi vsuje 100, ze brez bulimije razumnih razlogov, zakaj bi lahko ostala doma, se vprasam: "Kaj bi naredila, ce bi lahko le ti odlocala o tem?" "Sla bi!" odgovorim. "Torej poskusi, morda ti bo vredu!" in grem. Svoje mozgane moram re-startat vsako minuto svojega zivljenja, tako da sem res izmucena, ampak kaj ko tako uzivam, ko cutim!!
Kljub temu, da sem svobodna ko macke ni doma, mi Ego seveda ne ostane dolzan nicesar. Cena srece je visoka. Kasiram debele kazni pri hrani. Vsa vera v lep danes me pripravi do tega, da si naredim sendvic, po katerem tako hrepenim. Ne nazrem se, le sendvis pojem, in eno banano. Koncno neka stvar, ki ima okus. Uzivam, ko jem in res sem srecna, da sem si to dovolila. Moj apetit je kar velik ze dva dni, in tudi jasno mi je, da je to stvar hormonov, saj sem v casu ovulacije. Naglas si rece, da imam ovulacijo in da bom sla zato v trgovino po cokolado. Egu je prav. Nic se se ne pritozuje. Butlerja prosim, naj me odpelje v trgovino in naj poskrbi, da bom kupila le majhno cokolado, da ne bom podlegla skusnjavi. Res si kupim majhno 50g milka joy cokoladico in majhen kitkat, in ju doma pojem, nekaj casa po sendvicu. Sladkanje mi pase. Super je. Vesela sem, da sem domov prisla le z dvema cokoladicama, saj bi vec pomenilo "zastonj robo" in bi se zadela. Ampak kmalu je moj entuziazem kaznovan. 50 gramska cokolada je le majhen sot heroina, in ne trava namesto heroina, zato se zadanem. Spet mi ni jasno kaj in kdaj se je sploh zgodilo, ampak brez vprasanj sem kmalu na straniscu in bruham. Tezko mi je bruhat in iz mene prihajajo cudne emocije a najmocnejsi je seveda obcutek slabe vesti, da sem pojedla cokolado, saj bi sigurno lahko prezivela tudi brez. Ovulacija in hormoni in naravna potreba po sladkorju ni vec pomembna. Bruham kar dosti in dokaj agresivno. Ko imam obcutek, da sem si dovolj spraznila zelodec, neham. Zebe me do kosti in bleda sem. Ne morem govort in pece me grlo. Huje od angine je. Padem na posteljo in se zavijem v deko. Nemorem se pogret. Zavijem se v tri deke, in se vedno me grozno zebe. Kljub temu, da sem si umila zobe, mi vse smrdi po bruhanju. Spahuje se mi in slabo mi je. Premrazena se tresem pod odejami, ko mi zazvoni telefon. Nisem v stanju stegnit roke in pogledat, kdo me potrebuje. Ne ker me zebe, in ker me boli vse. Zvoni enkrat, dvakrat, trikrat, petkrat, osemkrat.....zraven pa piskajo sporocila. Gladko ignoriram in ko se mi telo malo pogreje, zaspim. Spim vec kot eno uro, ura vredna zlata. Zbudi me ponoven klic telefona. pritozim se in pogledam, kaj za vraga se dogaja, kako to, da nihce ne ve,da traumiram in da bi me morali pustiti pri miru??? aaaaar. V trenutku pritozevanja zagledam vse neodgovorjene klice ob imenu prijateljice, s katero sem bila dogovorjena za obiisk. Skoraj me ubije. "Siiiiiiiiiiiit. Slo je mimo mene. Prekleta bulimija kaj mi delat. Faaak!" posljem ji sporocilo, da sem podlegla in da jo poklicem takoj ko se malo umijem. Sama sebi nisem verjela, vendar sem to res storila. Prosila sem jo, ce se lahko vseeno oglasim, kljub pozni uri, saj nebi bila rada doma in bi zamenjala svojo dramo za kaj bolj veselega. In to je prijateljica, katero globoko spostujem in sem ponosna, da se druzi z mano. Veliko mi pomeni, nicem zasrat. Zunaj me pricaka grozna megla in zamrznjena vetrobranska stekla. 2 razloga, da odpovem obisk, vendar me nekaj zene naprej. Ne gane me. Grem. Navduseno me sprejme prijateljica, kar skace od veselja, da me vidi in v trenutku me napolni s pozitivno energijo. Smejim se z njo. Predstavi mi svoje sostanovalce in vsi me sprejmejo z nasmehom...nihce me ne zavraca, kljub temu, da sem se pred eno uro bruhala brez konca. "Hm, to je dober znak," si mislim. "Torej nihce ne ve, da sem bulemik. Bonus tocka zame." Tezko, res tezko je hoditi po svetu kot bulemik. Brez samozavesti, poln samosovraztva, ves pobruhan in debel.... res imas obcutek, da ljudje nate kazejo s prstom. In glede na to, da sem vceraj prvic v zivljenju sla iz sobe takoj po bulemicnem napadu, je bila tako prijetna izkusnja zelo dobrodosla.
Kaj se je zgodilo tisti vecer zahteva svojo objavo, ampak tisti vecer me je pripeljal se en milimeter blize k sebi.

Bila sem srecna, videla sem vse namige, ki mi jih posilja zivljenje, da lahko naredim vse kar hocem in se vec. Obisk pri prijateljici se je zavlekel pozno v noc, in ko sem prisla domov, sploh nisem hotela zaspati, saj bi rada se malo uzivala z lepo energijo, kaj pa vem kaj bo jutri.

Naslednji dan sem se zbudila ok, naredila sem si caj in veselila sem se tega posebnega dne. Prvic v zivljenju bom sla na kosilo s punco, ki je prebolela bulimijo (all the prayers to the universe for her!) in tako za njo kot za mene je bil to pomemben korak. Zaradi navdusenja ni bilo prostora za tremo, saj se mi je zdelo, kot da bom srecala staro prijateljico. In res. Zaceli sva klepetat, kot da se poznava ze celo zivljenje in skoraj sva pozabili na bulimijo. Vendar neglede na to kako dolgo odlasas z debato o bulimiji, kmalu pride asociacija in odpre se nama 2 urna razprava o bulimiji. Razumem jo in ona razume mene. Ko koncava s kosilom, greva se na kavo v moj najljubsi lokal v mestu, ker imava se toliko stvari za povedat,
Navduseno naju sprejmejo moji najljubsi natakarji in pozornost mi res prija. Naklonjenost nama izkazejo z velikim belim in lepo dekoriranim kroznikom, gor pa slastna sladica. V trenutku, ko naju pogostijo, se obe glasno zasmejiva in istocasno pokazeva na sladico in receva: "Some people really don't understand bulimia!" Prepustiva se humorju, nakar me zresni spoznanje, da je sladica rizeva. Slakdan riz v mojem svetu pomeni bruhanje, to je definitivno stevilka ena med sprozilci bruhanja. Pred ocmi se mi je zatemnilo, saj nisem videla druge moznosti, kot da sladico pojem. Kako naj prijaznim natakarjem povem: "Hvala za pozornost, ampak raje ne bom, ker bom po tem kozlala!??" hm, nekako nisem mogla. Prijateljica me je pogledala in rekla "So, this is good test for you!" pocasiiiii zelo pocasi sva obe jedli sladico, tako pocasi, da sva nakoncu mogli pohiteti, saj ni normalno, da dva cloveka jesta majhno sladico tako dolgo. Ampk za vsak grizljaj sse je bilo potrebno prepricati, da je ok, da se zgodi. Ko koncava, nadaljujeva s pogovorom, in med mojim razlaganjem, ravno ob stavku "I really hate my body!" je natakar prisel pospravit kroznike. Seveda je slisal kaj sem rekla in pripomnil: "No daj daj, zdj si pa to tako rekla kot da resno mislis!" nasmejem se in ne komentiram, ceprav bi mu najraje kar povedala, da mislim resno kee imam bulimijo.
Nadaljujeva s premlevanjem o bulimiji, dobra terapija tako zame kot za njo. Zal prehitro mine ura in cas je za mojo terapijo. Poslovim se od svoje nove prijateljice in obljubiva si, da se bova se dobili. Komaj cakam.
Navdusena sibam na terapijo, ker komaj cakam, da svoji psihiatrinji povem, kaj vse sem dosegla ta teden oziroma kaksni rezultati se kazejo.
Res navduseno razlagam kako in kaj in tudi ona ne skriva navdusenja nad mano. Kipim od energije. Nakoncu zakljucim: "Kako si zelim, da bi ta obcutek trajal, in da bi bilo to to. Vem, da me caka nov padec nazaj, saj sem tokrat praznovala sele uspeh enega custva....." in doda: "Vsakic, ko cutis, je uspeh, ampak pri tako razviti motnji, kot jo imas ti, te caka se neomejeno veliko dela!" Skoraj razocarana ji prikimam in ji zaupam se en strah: "strah me je iti domov, ker me te terapije dvignejo, in sem polna poguma, pa si recem, da ce sem tako ok, potem lahko jem, in nakoncu placam davek za svoj pogum z bruhanjem, kar me grozno utruja." Potolazi me, da mi gre odlicno, da odlicno obvladam svoje bitje in da so vzponi in padci normalen proces zdravljenja. Odidem domov in prav nic se nisem zmotila. Pocutim se super, pod nadzorom imam vse, kahko jem.... pripravim si vecerjo....pa se malo, pa se malo, pa se malo..... tik pred koncem si naglas recem: "Pa kaj si hoces dokazat? Da si normalna?? Nisi! Kozlala bos ko nora!" ............... pa se malo............. pa samo se jogurt.....................pa dans je pac tak dan da bi se 3 piskote ............ pa sem ze na wc! Kozlam vse povprek, pece me, smrdi, smrdi, pece,boli,smrdi!!! Pa da ne pozabim na odvajalo! :(

Izklopim telefonu in pozdravim svojo tisino. "Cuvaj me!"



Dodatek k tej objavi, zapisan cez pet ur: nazaj vklopim telefon, poklicem prijateljico, ce se lahko oglasim pri njej in tisino zamenjam za glasen babji klepet! Hura zame!!