- Smart guy this Jillian Michaels, what can I say. I puke, I faint...well, am not dying, but still 2/3 I think I have my reasons why my life has stopped! And it has!!
Pocasi, potihem se je moje zivljenje ustavilo. Tisti "normalni" ljudje tega ne morejo razumeti, niti tega ne podpirajo, ampak jaz vem, da je tako prav, saj ,moram kopati precej globoko, da izkoreninim bulimijo...in za to potrebujem cas, ves cas na svetu.
V tem casu se moram nauciti ziveti. Dobesedno. Moram se ponovno nauciti jesti, sprejemati sebe,nauciti se moram ljubiti sebe, moram se nauciti cutiti, prepoznavati custva.... vse, kar se mora nauciti majhen otrok. Lahko sem le vesela, da sem dobila se eno priloznost. Lahko je nebi. In tega se cedalje bolj zavedam. Bulimija me spremlja vsak dan, je kot moja senca, kamor koli grem, gre z mano, le tu in tam se ji ne da z mano na sprehod, in takrat sem svobodna. Pocasi se zavedam, da dneva, ko se ne bom zbudila kot bulemik, se nekaj casa ne bo, zato tudi lazje vidim kaksen 6 letnik sem. 6-letnika ne mores samega poslati v trgovino in mu narociti, naj prinese vse kar porebujemo doma. Otrok nima pojma, koliko kruha kupit, koliko jogurtov in koliko salame. Tako je tudi z mano. Ko hocem opraviti normalen nakup, to enostavno ni mogoce, saj se mi sanja ne, kaj normalni ljudje kupujejo za normalne potrebe. Vceraj sem se v trgovino odpravila z bratom, in na delikatesi sem izpadla prav bebava, saj nisem v stanju kupit normalne kolicine salame niti ne vem, katero salamo bi kupila. Tudi pri mlecnih izdelkih imam temo, da o kruhu ne govorim. Se z naupovalnim listkom bi pogrnila na celi crti. Prav tako je z uzivanjem hrane. Na tem podrocju sem kot 2-letnik. Nimam pojma, kaj pomeni jesti normalno. Nimam pojma, kaj se mesa skupaj in kaj ne. Nimam obcutka. Skoda. Veste kako grozno je hoditi po svetu s tako hibo??? Res se upraviceno pocutim nesposobno, saj to sem.
Druga lekcija je spostovati sebe, hmm!
Moram se nauciti spostovati sama sebe, se imeti rada in skrbeti sama zase. Tukaj sem kot 3 mesecno detece, ki se ne odziva na nic. Odvisen je od drugih. Nisem sposobna poskrbeti za fizicne poskodbe, pri mojih letih me mora mami spomniti, da moram k zdravniku, ce se mi gnoji prst na nogi. Ali mi je vseeno, ali pa si bolecino zasluzim. Pocutim se cudno, ce si vzamem cas zase, in poskrbim zase. To ni naravno. za sebe si ne vzamem 2 sekundi. Nepomembna sem. Vedno na razpolago, predana drugim, za sebe mi ni mar. Ne spomnim se kdaj sem si nazadnje vzela cas za razvajanje ob dobri knjigi, ko je cel svet dobesedno nepomembne, ali pa kdaj sem nazadnje poskrbela za svojo kondicijo. Ne pocnem nicesar. Sedaj sem tako izmucena in sibka, da moram z vsemi aktivnostmi zaceti ponovno od zacetka. Ponovno od zacetka!!!! Moje misice so skorajda neuporabne, zdravniki mi celo odsvetujejo hujse napore,saj bi lahko naredila vec skode kot koristi. Seveda je nekje treba zacet, ampak jaz lahko zacne ze v kopalnici in treniram bicepse, saj nemorem normalno namazati trepalnic brez da bi me bolela roka. Sprehodi so zdravi, vendar sem po 1urnem sprehodu grozno utrujena, ceprav je utrujenost prijetna. Borbe z Egom v teh situacijah niso omembe vredne. Se ko se potrudim in sprehodim svoje salo po svezem gozdicku, me Ego zmerja, ces kako sem gnila. Ko se spravim na yoga podlago, kar krici od besa da tako debela pa yoge ze ne morem delat. Vcasih sem imela manjso rit in sem se lahko zvijala, zdaj pa tega ne morem vec. Grozen je. Res ga ne maram, kadar me ponizuje, a kaj ko to pocne ves cas!! :(
Tako zelo hrepenim po normalnem zivljenju, po gibbanju, po veselju ob hrani. Zdravnica mi je rekla, naj se najprej pozdravim, izboljsam kri in poskrbim za svoja jetra in ledvica, takoj za tem pa naj pocasi zacnem z dnevnimi aktivnostmi. Kot bi govorila steni. Nemorem in ne morem sprejeti dejstva, da sem padla na zacetek. Joj. Ampak vsi ti zacetki na yoga podlagi, v trgovini, v odnosih z ljudmi, pri cutenju so mi dali mislit.... "ok, sem na zacetku, ampak, ta zacetek sem dobila kot darilo. Lahko bi samo zdrnila v konec. Nekdo tam zgoraj me ima rad in se mu zdi, da moje poslanstvo na zemlji se ni koncano. Bom to res zapravila???" Ne rabim veliko da mi je jasno, da NE! Tega ne bom zapravila!! To novo, podarjeno zivljenje si bom vzela. POdarila si bom zivljenje, in tega ne bom dolgovala nikomur! To bo le moje. Sama sebi bom najboljsa mama in najbolj ljubec oce. To novo priloznost bom sprejela z odprtimi rokami.
Pravzaprav sem se sedaj spomnila, da to za mene ni druga priloznost, ampak ze tretja. Uf, jaz sem ko macka, imam 9 zivljenj. Ob takem razmisljanju si vedno mislim, da sem hudeceva srecnica!! Ma se borim, ampak moja vera v zivljenje je vzajemna...zivljenje ima vero vame, zato me vedno obdrzi!
Bulimija nervoza je svinjska. Nic pri njej ni lepega. Smrdi, je groznega obcutka, tezka za zelodec in grda na pogled. Kljub temu je to za mene najbolj varno okolje. Bulimija me varuje pred ljudmi. Je z mano, ko me vsi pustijo na ceedilu. Mi daje (drobne, sekundne) trenutke udobja in varnosti, ko sem najbolj na tleh in ko nikogar ni ob meni. Bulimija je odvisnost in nacin zivljenja. Bulimijo zivim. Ampak, cutim, da pocasi prihaja cas, ko mora pticek odleteti iz gnezda... verjetno si bo nasla novo zrtev, in zal mi je za to, ampak cutim, da bom kmalu pripravljena, da se od nje poslovim. Its only the matter of years!
Trenutek, v katerega sem ujeta sedaj, si zelim, da traja in traja in traja, v neskoncnost! Naj me nikoli ne zapusti, ja je to trenutek, ko vidim UPANJE! UPAM!
Mojim bulemicnim prijateljicam zelim, da vsaj danes,pa ceprav za droben trenutek, poiscejo enega izmed miljon razlogov, zakaj se ozdraviti od bulimije, in naj v tem obcutku uzivajo-UPAJTE!!
"Everything starts with hope!"
No comments:
Post a Comment