Dnevne more podnevi, nocne more ponoci, vmes sije sonce!

Ura je 2.30 ponoci, ko me zbudijo grozni krci. V ustih se mi nabira slina in slabo mi je. Se v spanju stecem na stranisce, kjer me zvije do konca. Driskanje je bolece in jemlje mi sapo. Zivcna sem in stokanje ne ublazi bolecine. Ko mislim, da sem koncala, pride nov krc in novo praznjenje. Po 30 minutah se ni videti konca. Vstanem, se umijem in popijem malo vode iz pipe, primem za kljuko na vratih, in krvav krc se vrne. Le obrnem se, usedem na skoljko in iz mene kar tece. Nimam vec kaj za spraznit, zakaj se ne neha? Bolecine so neznosne, ne spomnim se, kdaj sem nazadnje imela take krce. Skupaj z drisko iz mene lijejo tudi solze in pot. Obliva me mrzlica, tresem se in grozno me zebe. Koza se mi najezi. Napenjam se do onemoglosti, crevo se mi intenzivno krci, a ni vec blata, ki bi ga lahko izlocilo, zato dela v prazno in mene toliko bolj boli. To je slepa ulica, saj v tistem trenutku ne morem narediti nicesar. Nemorem si reci "Ok, dovolj, kar sm posrala sem posrala gremo spat" kajti moje telo je zastrupljeno z odvajali in poleg "odvecne hrane" se mi zdi, da zeli izlociti tudi vse strupe. Ko naslednjic pogledam na uro, je ura 3.30 zjutraj. Edini simptomi zivljenja so pocasno dihanje in driskanje, drugace sem popolnoma odsotna, verjetno sem prevec zaspana za neke nocne bulemicne scene. Utegnem se le enkrat vmes spomniti, naj vrzem vsa odvajala proc, vendar se to seveda ne zgodi. Po enournem praznenju sredi noc se lahko vrnem v posteljo, vendar bolecina ne poneha. nemorem najti polozaja, ki bi ustrezal mojemu jeznemu telesu. Oci imam zaprte, in upam, da bom kmalu zaspala, ceprav se borim za zivljenje. Bolecina je tako huda, da ne pridem do zraka, saj imam tezave z dihanjem. NOrmalni vdihi in izdihi ostro bolecino le povecajo, zato hiham plitko. Zacne se mi vrteti in roke in noge imam vse bolj mrzle. Ustela sem se, odvajalo naj bi se aktiviralo sele zjutraj, okrog osme ure, kaj za vraga pocne z mano sredi noci. Po nekaj urah se telo umiri dovolj za spanje. OOo zelim si, da nebii nikoli zaspala nazaj, saj so me pricakale nocne more.
V sanjah sem srecala nekega starega znanca, ki nima vec veze z mojim zivljenjem. Pristopil je k meni, in mi rece, da je slisal, da imam bulimijo. Posmehuje se mi in doda, da sem bedna, ker to pocnem in da ce sem tako gnila, da se ne morem brzdat na straniscu, potem mi ni pomoci. Njegov odnos in povrsen pogled na motnje hranjenja me tako razjezijo, da ga z golimi rokami ubijem. Ljudje me skusajo ustaviti, vendar je moje telo napolnjeno z mocjo in z zeljo, da ga pokoncam, zato nihce ne more prepreciti incidenta. Njegov obraz je bil prestrasen in presenecen in moje zadnje besede so bile:"Ne vtikaj se v moje zivljenje, back the fuck off!!! niams pravice obsojat, niti komentirat, ce te za komentar nisem prosila. Ce bi se rad pogvarjal o bulimiji, si najprej preberi kaj to je drugace se ne oglasaj!" Umre. Ne pocutim se krivo. poklicem brata in mu povem, kaj se je zgodilo ter ga prosim, naj mi pride pomagat odstranit truplo. Vse skupaj se vedno pocnem brezbrizno. Truplo stlaciva v kovcek in ga posljeva na drug konec sveta. Ko pridem domov, mami panicno pove, da pogresajo tega cloveka, ker naj bi praznoval rojstni dan in se ni prikazaj. Pogledam brata in mu prisepnem "NIti ga ne bo praznoval!"  predno me kdo uspe prijavit policiji in me policaji aretirajo se iz najhujse nocne more zbudim. Moje telo je popolnoma neobvladljivo. V krcu. Ne morem ga premaknit. V mojem zelodcu je skala. Vrti se mi in tresem se od strahu. Ko spoznam, da so vse to sanje, stecem na stranisce in se pobruham. Ura je 5.20 zjutraj. Spet bruham, dokler ne zacnem pluvati krvi. Se takrat ne neham, saj me telo sili k bruhanju se naprej in naprej. Jokam kot izgubljen otrok. Moj obraz je bel kot stena in dolze lijejo iz oci. Stiski, gnusu, strahu, jezi in bolecini ni konca. Sesedem se poleg straniscne skoljke in jokam.
Od utrujenosti skoraj zaspim, a nasreco je vohanje lastnega bruhanja precej smrdljiv polozaj, zato se odvlecem nazaj v sobo. Okrog 7h zaspim nazaj. Spim dobro uro in pol. Ta dan nocem iz postelje. Sovrazna sem do sebe in do okolice. Sanje mi ne dajo miru, ceprav tocno vem, kaj pomenijo. Prejsnji dam sem prijateljema ponudila cokolado, in tudi sama sem vzela koscek ob kakavu, ko mi je prijatelj rekel "Zakaj pol jes cokolado, ce hoces biti suha!?" -- ve za bulimijo!! Prijateljica ga brani in rece "Ane, kako je on odkritosrcen!" -- tudi ona ve za bulimijo!! Pripomnim: "To ni odkritosrcnost!!!! Vendar nebom komentirala, ker sem na take izjave preobcutljiva in bom samo zasikala." Poberem se spat. Ko sem enkrat v sobi, spoznam, da sem se spet pustila na cedilu. Bila sem tiho, a tolko se mam za spizdit nazaj. Res nemaram nekih "pametnih" ljudi, ki otresajo vse povprek brez da bi vedli kaj govorijo. Podobnost med mojimi sanjami in dogodkom iz prejsnjega vecera je jasna...............v sanjah sem koncala, kar je prijatelj zacel v realnem svetu (OK, odmislimo umor, to seveda ne igra vloge) ampak ta moj bes, te besede, ki sem jih izrekla znancu, predno sem ga ubila, so besede namenjene mojemu prijatelju. Ne samo njemu, vsem prijateljem, ki streljajo iste kozle, ni on edini. In zaradi "takih prijateljev" sem se znasla v hudi stiski. Eden izmed njih je tudi moj oce. Dan pred tem dogodkom sem imela podobno situacijo z ocetom, ko mi je rekle, da ne razume, zakaj se ubadam s svojo bulimijo, in namesto da bi ga poslala nekam naj mi ne pametuje ce nima pojma, sem vse skupaj pozrla......in vseraj ponoci pobruhala.

Nevem kje na poti sem utihnila. Vcasih sem se takoj skregala nazaj in nikomur nisem ostala nicesar dolzna, borila sem se ZA svojo drugacnost in verjela sem vanjo!!! Iskreno: se danes verjamem v njo in ta borba z bulimijo nervozo je borba ZA mojo drugacnost. Ne bom odnehala!!!!! Hrepenim po svoji svobodi, po svobodne izrazanju brez posledic!
Vendar so doloceni ljudje, tisti dominantni in na videz samozavestni, ki me pojejo ze v samem startu!! Tisti, ki hranijo svoj ego z nemocjo drugih. Taki lahko hodijo po meni. Pred njimi pokleknem. Ker taki me spomnijo na mojega oceta, in njemu sem morala biti vedno tiho. 25 let dresure, naj se ne odgovarjam, naj delam tisino in  naj ne izrazam svojega mnenja, ker je "furanje alternative" itak totalno mimo (*furanje alternative: moj stil, mnenje o zivljenju, pogled na svet...) je koncno obrodilo sadove----utihnila sem!! A sem zacela kozlat!! V meni je toliko potlacenih custev, da me grabi panika, kako in kdaj bom jaz vse to spravila ven in precutila!!!

Nekako se spravim k sebi, in pripravljena sem za kosilo. Kuhinja ni prosta, glasba je glasna a jaz sem ze sita svoje sobe in potrebujem tisino, zato z neprijetnim obcutkom vzamem jabolko za na pot in se umaknem, grem ven. Kmalu se to izkaze za dobro potezo, saj sem se znasla v Tivoliju. Tivoli je zelo prijazen do mene. Nasla sem koticek, kjer sem lahko pojedla svoje kosilce (jabolko) in kmalu se je na koscke moje raztrgano telo zacelo polniti z veseljem. Vonj je bil popoln. Soncek me je grel, ljudje so me opazovali, kuzki so me pozdravljali in kmalu sem od vsega lepega nasmejala. Za nic na svetu nisem hotea zapustiti tistega varnega koticka. Srce mi je ponovno bilo in kri se mi je ponovno pognala po telesu. Uf, ziva sem in cutim!! kaksno olajsanje. Vzamem zvezek in zapisem nekaj svojih misli. Zapisem: "Trenutek je popoln!! Svet je lep! Narava disi! Cutim in ljubim! Nocem stran od tukaj. Tukaj je tako varno in sonce me greje. Tukaj nima  skrbi, misli mi ne uhajajo k bulimiji. Tukaj sem samo JAZ in jaz proizvajam joy. Prej je bilo grozno in nevem kaj me caka, ampak ta trenutek vmes je trenutek, ki traja. Ki je vreden in ki me zene naprej. Zaradi takih trenutkov verjamem v zivljenje in ga predano ljubim! Hvali ti,Bog, da sem ziva in hvala ti, Narava, da me cutis, ljubis in razvajas!" Koncam s pisanjem, cas je za terapijo. Zaspim nazaj v dnevno moro, ki se je ze skoraj prevesila v nocno! JUTRI PA SPET NA SONCKA!!!!