"Kaj bos za vecerjo?"
"Tri velike (250g/cokolado) milka cokolade z lesniki, 2 Big snikersa, 4 big tvikse, 1 Big Tablerone, 1 velika vrecka rumovih kuglic, 6 francoskih rogljicev, 2 krofa, 2 sahar tortci,1 sop banan, 3 sendvice iz sirove strucke s sirom in salamo, eno 250g nutelo, 1 struco belega kruha, 30dag sira, 30 dag salame, 2 papriki, 2 paradiznika, 4 jogobela jogurte, 2 jogurt deserta, pol litra vanilij pudinga, pol litra kakava, 1 skatlo cokolina, 1 skodelico kosmicev, za 4 osebe mlecnega zdroba, 1 skatlo piskotov, 1 cokoladne pralineje, napolitanke, pol vrece makaronov s polivko, tuno, eno veliko kislo smetano, pol suhe klobase, 1 filadelfija namaz, pomfi in zamrznjene fingerse, 1 smetano v tubi hopla,karkoli je ostalo od kosila" si mislim, "Nic havla, nisem lacna!" recem.
"Pa daj nekaj malega pojej!" vztrajajo.
"Ne ne, hvala, res nebom, sem jedla malo prej, sem sita, bom samo caj."
Verjamejo.
Moja zelja po naziranju tako ostane neuslisana, in za trenutek se potuhne.
Nerodno ji je pred ljudmi. Caka, da sva sami.
Ko ostanem sama z bulimijo, zacnem!
Pojem vse, kar sem si zamislisla in se kaj vec. IN vse v piclih 45 minutah.
Za sladico pa si seveda privoscim se veliko porcijo odvajal in bruhanje, za vecerno rekreacijo pa 20 minut intenzivnega klistiranja.
Veckrat si mislim, da bi me vsi prijatelji zapustili, ce bi vedeli resnico o mojem prisilnem naziranju.
Ko jim skusam pojasnit koncept bulimije, da se prenaziram in bruham, mi vsi recejo, da naj se ne sekiram, saj se vcasih vsi nazremo, sploh ko smo zalostni ali utrujeni. Seveda se strinjam z njimi, vendar vztrajam, da jaz pojem vse, kar vidim, in ne neham, dokler mi ne zmanjka hrane. Mislijo, da govorim metaforicno, in da se tako samo rece, v smislu,, pojem vola in pol. Pustim jim verjeti kar zelijo, vendar tega resnice ne spremeni.
Nekje sem zasledila podatek, da povprecen bulemik poje v 1uri toliko hrane hot normalen clovek v treh dneh! Po izkusnjah lahko povem, da je ta podatek resnicen.
Zadnjic sem razmisljala, da tako kot anoreksiki smo tudi bulemiki glede na kolicino zauzite hrane podhranjeni. In to kar precej!
V casu druzenja z bulimijo, sem "se naucila" da je solata grozna za bruhanje, najlazje pa se bruha po mleku, cokoladi ali rafaelu, zato sem veckrat spraznila bratove zaloge rafaelov iz sobe. Poznam zgodbe, ko bulemicne punce kradejo hrano, kadar so v stiski. Seveda tudi praznenje bratovih zalog brez dovoljenja pomeni kraja, ampak recimo da sem tukaj se kar ok.
Veckrat me ljudje vprasajo, kaj naredim, ko spraznim kuhinjo, saj vendar opazijo da ni hrane. Preprosto. Ko pridem k sebi, kupim tocno iste stvari, katere sem pojedla. To ponavadi pomeni, da me caka se ena mala pojedina, saj je potrebno nastimati vse tako, kot jebilo, tudi kolicinsko, torej ce cem pojedla pol velike nutele, moram kupit celo veliko, in jo ponovno pol pojesti, da jih ne zmede, ok kje nova polna nutela. Ali pa ce se spravim na kaka domaca peciva.... ce spraznim pladenj ze nacetega biskvita, pomeni da ga moram narediti novega, in pojesti, kar je manjkalo prej. Tako se veckrat zacne nov krog naziranja, brez tezav.
Jem pokvarjeno hrano, ostanke, hrano iz smeti, surovo hrano, plesnivo hrano, hrano, ki je naceloma ne jem. Jem vse. Nimam omejitve, absolutno NIKAKRSNE!
kot sem ze enkrat omenila, je kolicina zauzite hrane odvisna seveda od kolicine zalog in od intenzivnosti jeze. Vecja kot je jeza, vec pojem hrane, vec ko pojem hrane, vej bruham in vec odvajal pojem, vec ko zlorabim odvajal, vec skode povzrocim telesu, vec kot povzrocim skode svojim bogim ledvicam in zaradi strupene hrane in prekomernega prenajedanja jetrom, vecje moznosti imam, da bom prej umrla. Vecje moznosti imam,da bom prej umrla, nic se ne sekiram!! Ze pred casom mi je rekla zdravnica, da ce ne bom naredila nic na svojem zdravju, mi ne da vec kot 5 let zivljenja. Njena prognoza je naletela na gluha usesa.
Vedno, ampak VEDNO, najdem en razlog, zakaj skodo, ki nastaja, lahko ignoriram. Lahko imam miljon argumentov proti, ampak ko najdem enega za, je dovolj, da nadaljujem z bedarijami.
Lasje mi grozno izpadajo, seveda nocem biti grda plesasta, ampak takrat to ni pomembno....potipam svoje lase in si recem: "ok, saj nekaj jih je se. Jih spnem v cop in se ne vidi!" Za ledvica ne skrbim, saj tistih 14 dni ko pride infekcija ze potrpim, potem pa imam spet kake tri, stiri mesece mir. Jeter ne cutim, sibkost zaradi slabokrvnosti pa sem zamenjala s tem, da si recem, da sem gnila in lena.
Nic mi ne pride do zivega. No, verjetno se deep down moja zelja po zdravem telesu veca, saj vztrajam pri zdravljenju in se borim do neba in nazaj, ceprav se mi dobesedno mesa (dobesedno!!) in se pomikam naprej po milimetrih ali pa se to ne.....
Vseeno mi je za vse. Prag bolecine se mi je tako dvignil, da se bom kmalu spravila v grob. To pomeni, da bulimija ubija. Ko sem bila pri zdravniku, in mi je prvic povedala kako hudo sem depresivna in kasneje, ko mi je psihiatrinja povedala, da sem z bulimijo na tocki, ko bulimija ubija, mi ni bilo povsem jasno, kako to mislijo, pa sedaj vidim. Lahko bi se pustila umret zaradi svoje brezbriznosti in samosovraztva. Pustila bi se zgniti in umreti. Zdi se mi, kot da sem banana, katero so napadle mravlje....na zunaj se vedno zgledam kot banana, notri pa sem ze gnila, pojedena od mravelj. To podobnost sem nasla v naravi, ko sem naletela na tako banano. Ko sem jo videla, so se mi pocedile sline, in sem planila po njej, ko pa sem jo prijela v roke, sem jo samo odvrgla, saj je bila notri polna mravelj.
No, razlika med mano in banano je v tem, da tisti olupek lahko le vrzes proc, jaz pa sem se odlocila, da ne bom sla proc, ker imam se celo zivljenje za zivet, zato bom pognala nove korenine in kar novo palmo banan posadila:)
Cudim se ljudem, ki lahko kontrolirajo vnos hrane v zelodec. Ko imajo na voljo vreco napolitank, in pojejo le tri napolitanke, kolikor potrebujejo, da si dvignejo sladkor v krvi, ali pa ko imajo na voljo poln hladilnik hrane, in so sposobni ven vzeti le tisto, kar potrebujejo, da si napolnijo prazen zelodec. Pri meni to ne gre. Jaz pojem kolikor mi ponuja hladilnik in omara s sladkarijami. Sanjam o dnevu, ko bom lahko jedla normalno, brez slabe vesti, brez kaznovanja, brez naziranja, z uzitkom in brez strahu!!!O dnevu, ko bo hrana spet imela okus. Sanjam, da ima cokolada spet okus po cokoladi, kruh po kruhu, jagode po jagodah, sir po siru in nutela po nuteli. Pogresam tudi okus raznih sladic, okus po dobrih testeninah in jogurt po jogurtu. Nic od tega vec nimam! :(
Kadar obiscem svojo druzino, jih prosim, naj pred mano skrijejo hrano,kajti tudi ce sem ok, in sama po sebi nebi bruhala, nebi zrla zaradi jeze in sploh nebi rada imela opravka z bulimijo, se mi ob zalogah hrane slabo pise. Lahko se borim kolikor hocem, pa bo moja glava ze poskrbela za porcijo slabe vesti ob koscku zauzite hrane, slaba vest pomeni jezo sama nase, in tako dobim zeleno luc za naziranje, ali pa mi bi priklicala kak star bolec spomin, in tako bo poskrbela, da bom pojedla stara cutenja in jih pobruhala. Obiski, ko mi hrano skrijejo, so 50% bolj uspesni od tistih, ko tega ne naredijo.
Kakorkoli, skrijte hrano, prihajam!!! :(
Danes zjutraj sem se poglobila v svojo "tablo zelja" ki visi na vratih, kamor si vsako jutro napisem tiste najbolj ciste zelje.... v enem mecesu sem 8 x napisala "Zelim si jesti brez slabe vesti" 18x "zelim si dan brez bruhanja in tablet" in 4x random misli v smislu "zelim si lep dan!" "zelim si medititrat" "zelim si it na sprehod"....... vsak dan torej posljem zelje v vesolje, da nebi bruhala in bi lahko jedla normalno.....vesolje me se preverja, ni mi se pripravljeno dati kar si zelim....zato si zadnje dni veckrat zelim, da bi obupala, pustila boj in se ne sla vec tega! Ne da se mi, utrujena sem. Uincena sem. Ampak.. bojda je to normalno, pravita prihiatrinja in terapevtka, da ko se zacnes zdravit, gre najpred na dol in potem na gor. Da na zacetku ni nic drugega kot mucenje. To kako hudo na dol in kako dolgo si potem hudo na dol je tezko ocenit....ampak jaz imam obcutek, da sem padla hudo-hudo na dol in da bo to na dol trajalo kar precej casa, saj se mi telo in custva prebujajo tako pocai, in za vsako prebujeno custvo porabim tedne in tedne delanja na cutenju....trenutno sem 5.teden na zdravljenju, in sem se vedno pri "jezi"......... zanimivo custvo, vam recem. Obcutim zametke zavisti in ljubosumla. Tega custva se pa kar bojim. Oh, kje je se uzitek....
"Tri velike (250g/cokolado) milka cokolade z lesniki, 2 Big snikersa, 4 big tvikse, 1 Big Tablerone, 1 velika vrecka rumovih kuglic, 6 francoskih rogljicev, 2 krofa, 2 sahar tortci,1 sop banan, 3 sendvice iz sirove strucke s sirom in salamo, eno 250g nutelo, 1 struco belega kruha, 30dag sira, 30 dag salame, 2 papriki, 2 paradiznika, 4 jogobela jogurte, 2 jogurt deserta, pol litra vanilij pudinga, pol litra kakava, 1 skatlo cokolina, 1 skodelico kosmicev, za 4 osebe mlecnega zdroba, 1 skatlo piskotov, 1 cokoladne pralineje, napolitanke, pol vrece makaronov s polivko, tuno, eno veliko kislo smetano, pol suhe klobase, 1 filadelfija namaz, pomfi in zamrznjene fingerse, 1 smetano v tubi hopla,karkoli je ostalo od kosila" si mislim, "Nic havla, nisem lacna!" recem.
"Pa daj nekaj malega pojej!" vztrajajo.
"Ne ne, hvala, res nebom, sem jedla malo prej, sem sita, bom samo caj."
Verjamejo.
Moja zelja po naziranju tako ostane neuslisana, in za trenutek se potuhne.
Nerodno ji je pred ljudmi. Caka, da sva sami.
Ko ostanem sama z bulimijo, zacnem!
Pojem vse, kar sem si zamislisla in se kaj vec. IN vse v piclih 45 minutah.
Za sladico pa si seveda privoscim se veliko porcijo odvajal in bruhanje, za vecerno rekreacijo pa 20 minut intenzivnega klistiranja.
Ko jim skusam pojasnit koncept bulimije, da se prenaziram in bruham, mi vsi recejo, da naj se ne sekiram, saj se vcasih vsi nazremo, sploh ko smo zalostni ali utrujeni. Seveda se strinjam z njimi, vendar vztrajam, da jaz pojem vse, kar vidim, in ne neham, dokler mi ne zmanjka hrane. Mislijo, da govorim metaforicno, in da se tako samo rece, v smislu,, pojem vola in pol. Pustim jim verjeti kar zelijo, vendar tega resnice ne spremeni.
Nekje sem zasledila podatek, da povprecen bulemik poje v 1uri toliko hrane hot normalen clovek v treh dneh! Po izkusnjah lahko povem, da je ta podatek resnicen.
Zadnjic sem razmisljala, da tako kot anoreksiki smo tudi bulemiki glede na kolicino zauzite hrane podhranjeni. In to kar precej!
V casu druzenja z bulimijo, sem "se naucila" da je solata grozna za bruhanje, najlazje pa se bruha po mleku, cokoladi ali rafaelu, zato sem veckrat spraznila bratove zaloge rafaelov iz sobe. Poznam zgodbe, ko bulemicne punce kradejo hrano, kadar so v stiski. Seveda tudi praznenje bratovih zalog brez dovoljenja pomeni kraja, ampak recimo da sem tukaj se kar ok.
Veckrat me ljudje vprasajo, kaj naredim, ko spraznim kuhinjo, saj vendar opazijo da ni hrane. Preprosto. Ko pridem k sebi, kupim tocno iste stvari, katere sem pojedla. To ponavadi pomeni, da me caka se ena mala pojedina, saj je potrebno nastimati vse tako, kot jebilo, tudi kolicinsko, torej ce cem pojedla pol velike nutele, moram kupit celo veliko, in jo ponovno pol pojesti, da jih ne zmede, ok kje nova polna nutela. Ali pa ce se spravim na kaka domaca peciva.... ce spraznim pladenj ze nacetega biskvita, pomeni da ga moram narediti novega, in pojesti, kar je manjkalo prej. Tako se veckrat zacne nov krog naziranja, brez tezav.
Jem pokvarjeno hrano, ostanke, hrano iz smeti, surovo hrano, plesnivo hrano, hrano, ki je naceloma ne jem. Jem vse. Nimam omejitve, absolutno NIKAKRSNE!
kot sem ze enkrat omenila, je kolicina zauzite hrane odvisna seveda od kolicine zalog in od intenzivnosti jeze. Vecja kot je jeza, vec pojem hrane, vec ko pojem hrane, vej bruham in vec odvajal pojem, vec ko zlorabim odvajal, vec skode povzrocim telesu, vec kot povzrocim skode svojim bogim ledvicam in zaradi strupene hrane in prekomernega prenajedanja jetrom, vecje moznosti imam, da bom prej umrla. Vecje moznosti imam,da bom prej umrla, nic se ne sekiram!! Ze pred casom mi je rekla zdravnica, da ce ne bom naredila nic na svojem zdravju, mi ne da vec kot 5 let zivljenja. Njena prognoza je naletela na gluha usesa.
Vedno, ampak VEDNO, najdem en razlog, zakaj skodo, ki nastaja, lahko ignoriram. Lahko imam miljon argumentov proti, ampak ko najdem enega za, je dovolj, da nadaljujem z bedarijami.
Lasje mi grozno izpadajo, seveda nocem biti grda plesasta, ampak takrat to ni pomembno....potipam svoje lase in si recem: "ok, saj nekaj jih je se. Jih spnem v cop in se ne vidi!" Za ledvica ne skrbim, saj tistih 14 dni ko pride infekcija ze potrpim, potem pa imam spet kake tri, stiri mesece mir. Jeter ne cutim, sibkost zaradi slabokrvnosti pa sem zamenjala s tem, da si recem, da sem gnila in lena.
Nic mi ne pride do zivega. No, verjetno se deep down moja zelja po zdravem telesu veca, saj vztrajam pri zdravljenju in se borim do neba in nazaj, ceprav se mi dobesedno mesa (dobesedno!!) in se pomikam naprej po milimetrih ali pa se to ne.....
Vseeno mi je za vse. Prag bolecine se mi je tako dvignil, da se bom kmalu spravila v grob. To pomeni, da bulimija ubija. Ko sem bila pri zdravniku, in mi je prvic povedala kako hudo sem depresivna in kasneje, ko mi je psihiatrinja povedala, da sem z bulimijo na tocki, ko bulimija ubija, mi ni bilo povsem jasno, kako to mislijo, pa sedaj vidim. Lahko bi se pustila umret zaradi svoje brezbriznosti in samosovraztva. Pustila bi se zgniti in umreti. Zdi se mi, kot da sem banana, katero so napadle mravlje....na zunaj se vedno zgledam kot banana, notri pa sem ze gnila, pojedena od mravelj. To podobnost sem nasla v naravi, ko sem naletela na tako banano. Ko sem jo videla, so se mi pocedile sline, in sem planila po njej, ko pa sem jo prijela v roke, sem jo samo odvrgla, saj je bila notri polna mravelj.
No, razlika med mano in banano je v tem, da tisti olupek lahko le vrzes proc, jaz pa sem se odlocila, da ne bom sla proc, ker imam se celo zivljenje za zivet, zato bom pognala nove korenine in kar novo palmo banan posadila:)
Cudim se ljudem, ki lahko kontrolirajo vnos hrane v zelodec. Ko imajo na voljo vreco napolitank, in pojejo le tri napolitanke, kolikor potrebujejo, da si dvignejo sladkor v krvi, ali pa ko imajo na voljo poln hladilnik hrane, in so sposobni ven vzeti le tisto, kar potrebujejo, da si napolnijo prazen zelodec. Pri meni to ne gre. Jaz pojem kolikor mi ponuja hladilnik in omara s sladkarijami. Sanjam o dnevu, ko bom lahko jedla normalno, brez slabe vesti, brez kaznovanja, brez naziranja, z uzitkom in brez strahu!!!O dnevu, ko bo hrana spet imela okus. Sanjam, da ima cokolada spet okus po cokoladi, kruh po kruhu, jagode po jagodah, sir po siru in nutela po nuteli. Pogresam tudi okus raznih sladic, okus po dobrih testeninah in jogurt po jogurtu. Nic od tega vec nimam! :(
Kadar obiscem svojo druzino, jih prosim, naj pred mano skrijejo hrano,kajti tudi ce sem ok, in sama po sebi nebi bruhala, nebi zrla zaradi jeze in sploh nebi rada imela opravka z bulimijo, se mi ob zalogah hrane slabo pise. Lahko se borim kolikor hocem, pa bo moja glava ze poskrbela za porcijo slabe vesti ob koscku zauzite hrane, slaba vest pomeni jezo sama nase, in tako dobim zeleno luc za naziranje, ali pa mi bi priklicala kak star bolec spomin, in tako bo poskrbela, da bom pojedla stara cutenja in jih pobruhala. Obiski, ko mi hrano skrijejo, so 50% bolj uspesni od tistih, ko tega ne naredijo.
Kakorkoli, skrijte hrano, prihajam!!! :(
Danes zjutraj sem se poglobila v svojo "tablo zelja" ki visi na vratih, kamor si vsako jutro napisem tiste najbolj ciste zelje.... v enem mecesu sem 8 x napisala "Zelim si jesti brez slabe vesti" 18x "zelim si dan brez bruhanja in tablet" in 4x random misli v smislu "zelim si lep dan!" "zelim si medititrat" "zelim si it na sprehod"....... vsak dan torej posljem zelje v vesolje, da nebi bruhala in bi lahko jedla normalno.....vesolje me se preverja, ni mi se pripravljeno dati kar si zelim....zato si zadnje dni veckrat zelim, da bi obupala, pustila boj in se ne sla vec tega! Ne da se mi, utrujena sem. Uincena sem. Ampak.. bojda je to normalno, pravita prihiatrinja in terapevtka, da ko se zacnes zdravit, gre najpred na dol in potem na gor. Da na zacetku ni nic drugega kot mucenje. To kako hudo na dol in kako dolgo si potem hudo na dol je tezko ocenit....ampak jaz imam obcutek, da sem padla hudo-hudo na dol in da bo to na dol trajalo kar precej casa, saj se mi telo in custva prebujajo tako pocai, in za vsako prebujeno custvo porabim tedne in tedne delanja na cutenju....trenutno sem 5.teden na zdravljenju, in sem se vedno pri "jezi"......... zanimivo custvo, vam recem. Obcutim zametke zavisti in ljubosumla. Tega custva se pa kar bojim. Oh, kje je se uzitek....
No comments:
Post a Comment