Kaksen teden. Kdaj bo tega konec? Nic si ne zelim bolj, kot znebiti se bulimije. Tega tedna se sploh ne spomnim. Sel je mimo mene kot veter. Le vem, da je bil tu, nekaj sem cutila, ampak dni ne morem opisati posebaj. Vem, da se je stiska zacela prejsnji petek, ko sem po vecdnevnem hudem zobobolu koncno obiskala zobozdravnika, ki ni mogel razumeti, kaj se mi je zgodilo v enem letu, da je moj zob zgnil in da se mi je zagnojila dlesen. Drzal se je za glavo in me spraseval "Kaj si pocela? Ne razumem!" Posiljal me je od rentgena do stomatologa, odprli so mi kanale in mi scistili zagnojene dele, nic od tega mini mogel narediti z inekcijo, tako da sem prenasala bolecino. Pet celih ur sem zapravila pri zobozdravniku, in ce bi bila normalen bolnik, bi si lahko privoscila, da bi prisla kak drug dan, tako pa sem morala vztrajati in slisati grozno novico "zob je za ven"!!! Joj NE! Nakoncu sem mu povedala, da imam bulimijo, in da imam vec zob takih. Rekel je: "Pa to je to. To imas zaradi bulimije. Upam samo da ves, da v tem primeru potrebujes se drugega zdravnika, ne samo zobozdravnika - psihiatra!" Povedala sem mu, da sem ze poiskala pomoc, in da sem zato uspela priti do zobarja, drugace mi je bilo prej tako ali tako vseeno. Razocarana sem zagrabila plasc, se poslovila in tiho zajokala. Resnica min i bila vsec. Bolela me je. Se danes me boli. Zob je nekaj tako intimnega, in jaz si unicujem intimo zaradi bulimije. Tema mi je padla red oci, kot da so mi povedali, da bom zivela le 14 dni. Bila sem zalostna. Res zalostna. V avtu sem zajokala glasno. Zatulila sem, vendar mi kricanje ni pomagalo. Bolj ko se trudim, tezje postaja. Ko mi je zdravnica rekla, da mi odpoveduje leva ledvica (zaradi odvajal) in da so mojoa jetra poskodovana, si tega nisem gnala k srcu. Tudi ko mi je povedala, da ce nebom naredila nicesar v tem trenutku za svoje zdravje, mi ne da vec kot pet let zivljenja, se nisem ustrasila. Moja kri je tako slaba, da me tranfuziji zavrnejo, ko zelim darovati kri. POvejo mi, naj si poiscem pomoc pri zdravniku, saj tako slabokrvna ne morem ziveti. Nic me ni ganilo, nic me ni ustavilo. Vendar zob!!?! Petkova izkusnja pri zobozdravniku me je ubila. Pocutila sem se, kot da se mi cel svet posmehuje.
Ko sem prisla domov, se je drama le se nadaljevala. Ja, res nisem edini clovek, ki bo moral odstraniti zob, ampak jaz ga nocem odstraniti, sploh en zaradi bulimije. Prasica!! Ker je mooj zob odprt, moram pred vsako jedjo vstaviti vatko not, tako da se ne naziram ta teden. Tako sem bila jezna, da sem bulimiji zagrozila, da nebom vec bruhala!!!!! Ona mene - jaz njo!!! dovolj mi je!!! Poun k* jo imam!!!!
Moja jeza je se danes ziva. Ker pa se bruhanju najlazje izognem tako da ne jem, ta teden trpim zaradi pomakanja hrane, pa se to mi ni prineslo nobenega uspeha....moje telo ne prenese hrane v zelodcu, zato me je sililo k brhanju tudi ko sem pojedla samo banano ali jogutr. Ko sem v sredo prisla domov iz terapije, sem se pocutila super. Po terapiji sem sla na svojo prvo bulemicno kavo s prijateljico, ki prav tako trpi zaradi bulimije. Najino druzenje je bilo naravnost brutalno, norcevali sva se iz svojega pocetja in za trenutek se mi je zdelo, kot da imam tokrat jaz bulimijo v sahu. To dobro voljo sem izkoristila za normalen obrok - na kroznik sem si pripravila nekaj grisinijev in sira, in dve tablici cokolade - vendar je bila moja zelja po normalnem zauzitju hrane neuslisana. Cvekala sem s prijateljico, ko sem kar na enkrat zacutila kako vrocina polni moje telo in srcni utrip raste... "Pridem takoj!" sem rekla, in hitela na stranisce. Vse kar sem mogla naredit, jebilo, da sem se nagnila nad straniscno skoljko in bruhala. Bila sem zelo nasilna do sebe in neizprosna. Nek cuden obcutek jeze je bil prisoten!! Zakaj sem jedla, ce pa sem cel dan zdrzala brez hrane, in ker hocem biti normalna, in jesti normalno, sem kaznovana. Jezna sem bila nase, ker sem naivno verjela, da sem mocnejsa od te prasice. Bruhala sem dokler nisem zacela pjuvati krvi. Sele takrat se ji je zdelo, da sem dovolj kaznovana. Izbruhala sem nekaj hrane in nekaj custev in tako je bil moj vecer koncan. Zakaj? se vprasam. Zakaj? se strasujem ze cel teden. Zaradi takih kazni se bojim hrane. Bojim se jesti, ker bom kaznovana, ali pa se bom nazrla in se kaznovala sama zaradi svojega pocetja. Ujeta sem!
Ko sem v petek prisla na obisk k starsem, me je brat pricakal nasmejan "Ravno prav si prisla, naredil sem kosilo! Pridi!" me je lepo povabil, jaz pa sem planila v histericen jok! "NE!!! Ne hrane!!!! Prosim. NE!! Bojim se. Ne upam jesti, nocem bruhat. Vse me boli!" sem se pritozevala v joku. Sprva mu ni bilo jasno, ali sem resna ali ne, nakar je videl, da sem res v stiski. Objel me je in rekel: "Ne boj se, nisi sama. S tabo smo, in nic se ti ne more zgoditi.!" nekako me je pomiril, res se ne pocutim ok delat drame drugim, in pridruzila sem se za mizi,. POjedla sem eno zlico krompirja, malo silate in nekaj ribe. Jedla sem pocasi, s strahom. Bila sem grozno lacna in utrujena. Po kosilu sem bila tudi nemogoca druzba, komaj sem odpirala usta in nikogar nisem pogledala v oci. Na zivce mi je slo vse in vsi, predvsem pa sem si sla na zivce jaz, ker sem jedla, in bulimija, ki mi ne pusti jesti. Dobila sem nekaj bulemicnih prijateljic, s katerimi smo ves cas na vezi, spremljamo ena drugo in se podpiramo, in tisti dan je slo vsem tako dobro, da jih nisem mogla pustiti na cedilu, zato se namesto bruhanja odlocim za sprehod. Oblecem se in le mrmram besede ki naj bi pomenile nekaj v smislu "pustite me pri miru, znorela bom. vn grem. nimam telefona. ne klicite me."
Sla sem do tistega magicnega koticka na zemlji, ki me vedno pomiri. Narava je tam najlepsa, in najprijaznejsa. Rada me ima in vedno me tako velikodusno sprejme. Moje razpolozenje se je v trenutku spremenilo. Nasmejala sem se in si sama rekla na glas "pa kaj se gres, poglej, saj ni tako hudo." bila sem pomirjena za trenutek. Pozdravit me je prisla veverica,joooj piko mali me je bil tudi zelo vesel. Stekla je na drevo, vendar ne prevec visoko, saj jo je zanimalo, kdo sem in kaj bi rada. Ogovorila sem jo, in tako pritegnila njeno pozornost. Vprasal sem jo, kao se ima in ji povedala, da je grozno lepa. Prijalo ji je. Poslusala me je. Gledala me je. Ce sem se premaknila, mi je sledila s pogledom. Vsec sva si bili. Nekaj casa sem se kramljala z njo, nakar se me je navelicala in odsla. Usedla sem se na travnik in molila. Molila sem za svojega fanta in zase. Molila sem, da me bulimija kmalu zapusti, ceprav z njo rastem v novega cloveka, s se vecjim srcem in mehkejsimi usesi. To lahko recem, saj ze sedaj dojemam stvari drugace. Kmalu sem se morala odpravit proti domu, saj me je zacelo zvijat po trebuhu. "Oops, odvajala!!" popolnoma sem pozabila, da sem jih vzela. Na poti domov pozdravim prijateljico in stecem na stranisce. Ni bilo hudo. Celo boljse volje sem postala, in v dokaj solidnem stanju zaspala. Zjutraj sem se zbudila spet obupana. Ko bi le lhko prespala ta dan. Spet se pocutim debelo in grdo in neuporabno in pateticno in gnilo in nevredno in nervozno. Zelo sem nervozna. Zelo!!! V moje telo se prikrade nek star obcutek, star spomin. Nedelja je, ura je bila 9.30. Ze eno uro sem predolgo v postelji. "vstani! mislis cele dneve spat." me dokoncno prebudi glas oceta v moji glavi. To je le spomin. Spomin, ki je se tako ziv. Ker me danes ni metal iz postelje, in me preganja le nek spomin, jasno lahko vidim, kaj se mi dogaja. V sebi nosim jezo in tegobe izpred mnogih let. Ce vprasas mojega oceta rece, da to nima veze s tem, da imam danes bulimijo, jaz pa mislim obratno. V postelji sem zivcna in moram vstat, ceprav nebi. Se malo bi polezala. AMpak ne, nesmem poslusat svojih potreb, treba vstat!!! Tegotna vstanem. Ni mi prav. Nisem sprejela svoje odlocitve. Naberejo se mi solze v oceh stare vsaj 10 let. Na hosniku srecam oceta, ki opazi mojo slabo voljo, zato me vprasa, kaj je narobe. Nocem mu odgovorit, ker vem, da bo prevec strog do mene, in me ne bo razumel, zato recem "Ah nic nic!". Vztraja. "Iz ene skrajnosti gres v drugo, saj si bila se vceraj zvecer cisto ok, danes pa se zbudis tecna." Imela sem prav. Kregal me bo, zaradi mojih cutenj. V svojo obrambo mu skusam razloziti, da pac taka sem, in da se veliko juter zbudim taka. Utrujena sem. Moje "samopomilovanje" ga razjezi. "Ma kaj si ti utrujena? Od cesa?? Res ne razumem, zakaj delas tako dramo iz te bulimije. Prevec se smilis sama sebi." Mi rece.
Nimam odgovora na to, pustim ga in stecem k mami. Povem ji, kaj mi je rekel. Skuspa me pomiriti. V tistem trenutku me klice moj fant, ki pokasira mojo slabo voljo. Razjezim se je in pojasnjujem svoje frustracije in nerazumevanje oceta, ki me ne razume. Besna sem.[Razpizdena] ......... joj kako sem pogresala ta obcutek, ko sem se zdrla in je bilo prec bolje, namesto da bi pozrla tegobo, se nazrla in bruhala. Zivljenje je bilo tako lazje. Fant me vprasa, zakaj tega ne pocnem vec, in spomnim se, da zato, ker svojemu ocetu nikoli nisem smela rec nicesar. Ce sem si drznila odgovarjat, sme bila kaznovana. Z leti sem se naucila biti tiho. Najdem se eno tezavo, in vesela sem, da se m jo nasla, saj sedaj lahko delam na tem, da jo popravim. Moje zivljenje ne steje ko pride do mojega oceta. Vendar to je blog zase, ceprav ima neposredno povezavo z mojo bulimijo. Moj fant je zlat. Prisezem. Pocutim se odlicno po pogovoru z njim, in kmalu za tem me razveseli se obisk mojega necaka. Hisa se pocasi polni z obiski in dojencki.. Vsec mi je. Neizmerno.
Vendar, kmalu se spet vse obrne na glavo. Cas je za kosilo. NOCEM JEST! Miza je polna hrane, hisa je polna hrane. Fantu sem obljubila, da bom nekaj malega pojedla. Vedno drzim obljube, ki mi jih dam, in za trenutek sem si obljubila, da mu nikoli vec nebom nicesar obljubila, saj me to samo obremenjuje. "Zdj morm pa jest zato ker sem njemu obljubila! wtf!" ampak, on je vreden vsega napora. Pojem malo juhe, krompirja in mesa. Moje porcije so postale tako majhne ampak vseeno se najem. Dovolj imam, odstranim se od mize in zdi se mi, da je popoln trenutek za bruhanje. Vsi so zaposleni s hrano, nihce me ne bo slisal. Lahko uidem. Na poti od mize do stranisca pa me zmoti nekaj, na kar nisem racunala. Najpopolnejsi otrok na svetu, sprosceno spi. ustavim se in ga opazujem. odnesem ga v sobo, da bo lahko spal v miru. Ko ga popozim na posteljo, ga opazujem skrbim, da se ne zbudi in mu je tplo. Pozabim na bruhanje. Eden redkih trenutkov, ko dejansko nekaj cutim in sem popolnoma prisotna pri dogajanju. Drugace gre vse mimo mene, ne cutim nicesar in se tako polna hisa me ne odvrne od razmisljanja o hrani in od nacrtovanja bruhanja. Ziviim v svojem svetu in se predajam dvema odlocitvama - bom : nebom! Grozno se pocutim, debela sem cel dan, v kopalnico raje ne hodim. Ne prenesem se. Zavidam vsem po vrsti, ker lahko uzivajo v hrani in se imajo lepo. Jaz pa se nimam lepo, ker sem obremenjena s tem kaj bom jedla in koliko, in kdaj in zakaj in kaj sem jedla in tako naprej. ko se dan prevesi v vecer, postane lacna in podlezem. Nazrem se vsega, kar ponujajo omare, miza, hladilnik. Povsod pojem nekaj, da ne opazijo. Jem ves cas, usta imam polan ves cas. Jem na skrivaj, jem pred njimi, jem na skrivaj, jem na skrivaj, jem pred njimi, jem na skrivaj, jem pred njimi. FUl slabo mi je in z vsakim grizljajem se bolj oddaljim od dogajanja. Zvok postane moten in slika je zamegljena. NIsem 100% pri prijateljih. Odneslo me je. Malo na stranisce, malo v kuhinjo. Zapravljam obcutke, zapravljam dobro voljo. Zapravim dan. Vedela sem,da se bo to zgodilo, pa tako dobro mi je kazalo pri kosilu. Sploh nevem kje na poti sem sprejela odlocitev, da se bom prepustila bulimiji. Nevem. Zal mi je. Hudo mi je. Pocutim se tako neskoncno osamljeno. Sama! Kot da se mi vsi posmehujejo in so se zarotili proti meni. Vendar to ni resnica. Veseli so me bili ob sebi. Pohvalijo me in obcudujejo me. Trudim se zganjat norcije z otroki, njihov svet me vedno prevzame, vendar me kmalu na realna tla postavi ocetov grd pogled naj se malo umirim! V rit naj gre vse. V trenutku je konec mojega obiska v normalnem svetu in padem nazaj v tisti siv, hladen in depresiven svet - Planet Bulimija. aaaaaaaaaaa!!!!!! Se vedno nevem kako se pocutim. Apaticna sem. Nekaj na pol ziva. Telo je tezko in prosi me, naj mu dovolim malo pocitka. Ali sem sploh ziva? Ali se to res dogaja? KJe zivim? Kaj je res? Kaj ce ima oce prav in res samo zabijam cas in je vse to je moja mono drama? Kaj me caka? Ali se boj izplaca? Kaj ce nikoli ne bom cutila vec? Kaj ce bom postala zagrenjena? Kaj ce bom postala grizna do ljudi? Bojim se prihodnosti, saj me po ocetovih besedah ne caka nic kaj veselega, ce se ne zbudim hitro iz teh sanj....vedar...nemore imeti prav. Za mene se je svet ustavil. jaz se MORAM pozdravit!! Jaz se moram razstavit in sestavit nazaj. Jaz boram razcistit stvari ker s to bulimijo ne grem nikamor. NO way!!! Kamorkoli grem, gre z mano. NI trenutka, da se nebi stulila zraven!!! Naporno je! To zdravljenje je naporno!! Nevem kaj cutim. Ne cutim nicesar!! Pocutim se kot kamen. Potrebujem pocitek. Spanje. Hrano. Mir. Nemorem vec slisat besede o bulimiji. Raztrgana sem na koscke........................................
Sedaj sem dobila misel v glavo....da ze res da sem sedaj zlomljena na koscke, ampak iz teh kosckov bom SAMA(!!) sestavila nov mozaik, takega, kot ga SAMA hocem imeti.... tega privilegija pa nima vsak!!! Ha!
Vska, popolnoma vsaka misel, vsak breakdown, vsak neuspeh in vsak uspeh je svoj koscek tega mozaika. Naaa, sedaj pa sem pomirila sama sebe s to mislijo in res se veseilim svoje umetnine!!! :)) Na sreco mi umetnost pomeni ogromno.
Ko sem prisla domov, se je drama le se nadaljevala. Ja, res nisem edini clovek, ki bo moral odstraniti zob, ampak jaz ga nocem odstraniti, sploh en zaradi bulimije. Prasica!! Ker je mooj zob odprt, moram pred vsako jedjo vstaviti vatko not, tako da se ne naziram ta teden. Tako sem bila jezna, da sem bulimiji zagrozila, da nebom vec bruhala!!!!! Ona mene - jaz njo!!! dovolj mi je!!! Poun k* jo imam!!!!
Moja jeza je se danes ziva. Ker pa se bruhanju najlazje izognem tako da ne jem, ta teden trpim zaradi pomakanja hrane, pa se to mi ni prineslo nobenega uspeha....moje telo ne prenese hrane v zelodcu, zato me je sililo k brhanju tudi ko sem pojedla samo banano ali jogutr. Ko sem v sredo prisla domov iz terapije, sem se pocutila super. Po terapiji sem sla na svojo prvo bulemicno kavo s prijateljico, ki prav tako trpi zaradi bulimije. Najino druzenje je bilo naravnost brutalno, norcevali sva se iz svojega pocetja in za trenutek se mi je zdelo, kot da imam tokrat jaz bulimijo v sahu. To dobro voljo sem izkoristila za normalen obrok - na kroznik sem si pripravila nekaj grisinijev in sira, in dve tablici cokolade - vendar je bila moja zelja po normalnem zauzitju hrane neuslisana. Cvekala sem s prijateljico, ko sem kar na enkrat zacutila kako vrocina polni moje telo in srcni utrip raste... "Pridem takoj!" sem rekla, in hitela na stranisce. Vse kar sem mogla naredit, jebilo, da sem se nagnila nad straniscno skoljko in bruhala. Bila sem zelo nasilna do sebe in neizprosna. Nek cuden obcutek jeze je bil prisoten!! Zakaj sem jedla, ce pa sem cel dan zdrzala brez hrane, in ker hocem biti normalna, in jesti normalno, sem kaznovana. Jezna sem bila nase, ker sem naivno verjela, da sem mocnejsa od te prasice. Bruhala sem dokler nisem zacela pjuvati krvi. Sele takrat se ji je zdelo, da sem dovolj kaznovana. Izbruhala sem nekaj hrane in nekaj custev in tako je bil moj vecer koncan. Zakaj? se vprasam. Zakaj? se strasujem ze cel teden. Zaradi takih kazni se bojim hrane. Bojim se jesti, ker bom kaznovana, ali pa se bom nazrla in se kaznovala sama zaradi svojega pocetja. Ujeta sem!
Sla sem do tistega magicnega koticka na zemlji, ki me vedno pomiri. Narava je tam najlepsa, in najprijaznejsa. Rada me ima in vedno me tako velikodusno sprejme. Moje razpolozenje se je v trenutku spremenilo. Nasmejala sem se in si sama rekla na glas "pa kaj se gres, poglej, saj ni tako hudo." bila sem pomirjena za trenutek. Pozdravit me je prisla veverica,joooj piko mali me je bil tudi zelo vesel. Stekla je na drevo, vendar ne prevec visoko, saj jo je zanimalo, kdo sem in kaj bi rada. Ogovorila sem jo, in tako pritegnila njeno pozornost. Vprasal sem jo, kao se ima in ji povedala, da je grozno lepa. Prijalo ji je. Poslusala me je. Gledala me je. Ce sem se premaknila, mi je sledila s pogledom. Vsec sva si bili. Nekaj casa sem se kramljala z njo, nakar se me je navelicala in odsla. Usedla sem se na travnik in molila. Molila sem za svojega fanta in zase. Molila sem, da me bulimija kmalu zapusti, ceprav z njo rastem v novega cloveka, s se vecjim srcem in mehkejsimi usesi. To lahko recem, saj ze sedaj dojemam stvari drugace. Kmalu sem se morala odpravit proti domu, saj me je zacelo zvijat po trebuhu. "Oops, odvajala!!" popolnoma sem pozabila, da sem jih vzela. Na poti domov pozdravim prijateljico in stecem na stranisce. Ni bilo hudo. Celo boljse volje sem postala, in v dokaj solidnem stanju zaspala. Zjutraj sem se zbudila spet obupana. Ko bi le lhko prespala ta dan. Spet se pocutim debelo in grdo in neuporabno in pateticno in gnilo in nevredno in nervozno. Zelo sem nervozna. Zelo!!! V moje telo se prikrade nek star obcutek, star spomin. Nedelja je, ura je bila 9.30. Ze eno uro sem predolgo v postelji. "vstani! mislis cele dneve spat." me dokoncno prebudi glas oceta v moji glavi. To je le spomin. Spomin, ki je se tako ziv. Ker me danes ni metal iz postelje, in me preganja le nek spomin, jasno lahko vidim, kaj se mi dogaja. V sebi nosim jezo in tegobe izpred mnogih let. Ce vprasas mojega oceta rece, da to nima veze s tem, da imam danes bulimijo, jaz pa mislim obratno. V postelji sem zivcna in moram vstat, ceprav nebi. Se malo bi polezala. AMpak ne, nesmem poslusat svojih potreb, treba vstat!!! Tegotna vstanem. Ni mi prav. Nisem sprejela svoje odlocitve. Naberejo se mi solze v oceh stare vsaj 10 let. Na hosniku srecam oceta, ki opazi mojo slabo voljo, zato me vprasa, kaj je narobe. Nocem mu odgovorit, ker vem, da bo prevec strog do mene, in me ne bo razumel, zato recem "Ah nic nic!". Vztraja. "Iz ene skrajnosti gres v drugo, saj si bila se vceraj zvecer cisto ok, danes pa se zbudis tecna." Imela sem prav. Kregal me bo, zaradi mojih cutenj. V svojo obrambo mu skusam razloziti, da pac taka sem, in da se veliko juter zbudim taka. Utrujena sem. Moje "samopomilovanje" ga razjezi. "Ma kaj si ti utrujena? Od cesa?? Res ne razumem, zakaj delas tako dramo iz te bulimije. Prevec se smilis sama sebi." Mi rece.
Nimam odgovora na to, pustim ga in stecem k mami. Povem ji, kaj mi je rekel. Skuspa me pomiriti. V tistem trenutku me klice moj fant, ki pokasira mojo slabo voljo. Razjezim se je in pojasnjujem svoje frustracije in nerazumevanje oceta, ki me ne razume. Besna sem.[Razpizdena] ......... joj kako sem pogresala ta obcutek, ko sem se zdrla in je bilo prec bolje, namesto da bi pozrla tegobo, se nazrla in bruhala. Zivljenje je bilo tako lazje. Fant me vprasa, zakaj tega ne pocnem vec, in spomnim se, da zato, ker svojemu ocetu nikoli nisem smela rec nicesar. Ce sem si drznila odgovarjat, sme bila kaznovana. Z leti sem se naucila biti tiho. Najdem se eno tezavo, in vesela sem, da se m jo nasla, saj sedaj lahko delam na tem, da jo popravim. Moje zivljenje ne steje ko pride do mojega oceta. Vendar to je blog zase, ceprav ima neposredno povezavo z mojo bulimijo. Moj fant je zlat. Prisezem. Pocutim se odlicno po pogovoru z njim, in kmalu za tem me razveseli se obisk mojega necaka. Hisa se pocasi polni z obiski in dojencki.. Vsec mi je. Neizmerno.
Vendar, kmalu se spet vse obrne na glavo. Cas je za kosilo. NOCEM JEST! Miza je polna hrane, hisa je polna hrane. Fantu sem obljubila, da bom nekaj malega pojedla. Vedno drzim obljube, ki mi jih dam, in za trenutek sem si obljubila, da mu nikoli vec nebom nicesar obljubila, saj me to samo obremenjuje. "Zdj morm pa jest zato ker sem njemu obljubila! wtf!" ampak, on je vreden vsega napora. Pojem malo juhe, krompirja in mesa. Moje porcije so postale tako majhne ampak vseeno se najem. Dovolj imam, odstranim se od mize in zdi se mi, da je popoln trenutek za bruhanje. Vsi so zaposleni s hrano, nihce me ne bo slisal. Lahko uidem. Na poti od mize do stranisca pa me zmoti nekaj, na kar nisem racunala. Najpopolnejsi otrok na svetu, sprosceno spi. ustavim se in ga opazujem. odnesem ga v sobo, da bo lahko spal v miru. Ko ga popozim na posteljo, ga opazujem skrbim, da se ne zbudi in mu je tplo. Pozabim na bruhanje. Eden redkih trenutkov, ko dejansko nekaj cutim in sem popolnoma prisotna pri dogajanju. Drugace gre vse mimo mene, ne cutim nicesar in se tako polna hisa me ne odvrne od razmisljanja o hrani in od nacrtovanja bruhanja. Ziviim v svojem svetu in se predajam dvema odlocitvama - bom : nebom! Grozno se pocutim, debela sem cel dan, v kopalnico raje ne hodim. Ne prenesem se. Zavidam vsem po vrsti, ker lahko uzivajo v hrani in se imajo lepo. Jaz pa se nimam lepo, ker sem obremenjena s tem kaj bom jedla in koliko, in kdaj in zakaj in kaj sem jedla in tako naprej. ko se dan prevesi v vecer, postane lacna in podlezem. Nazrem se vsega, kar ponujajo omare, miza, hladilnik. Povsod pojem nekaj, da ne opazijo. Jem ves cas, usta imam polan ves cas. Jem na skrivaj, jem pred njimi, jem na skrivaj, jem na skrivaj, jem pred njimi, jem na skrivaj, jem pred njimi. FUl slabo mi je in z vsakim grizljajem se bolj oddaljim od dogajanja. Zvok postane moten in slika je zamegljena. NIsem 100% pri prijateljih. Odneslo me je. Malo na stranisce, malo v kuhinjo. Zapravljam obcutke, zapravljam dobro voljo. Zapravim dan. Vedela sem,da se bo to zgodilo, pa tako dobro mi je kazalo pri kosilu. Sploh nevem kje na poti sem sprejela odlocitev, da se bom prepustila bulimiji. Nevem. Zal mi je. Hudo mi je. Pocutim se tako neskoncno osamljeno. Sama! Kot da se mi vsi posmehujejo in so se zarotili proti meni. Vendar to ni resnica. Veseli so me bili ob sebi. Pohvalijo me in obcudujejo me. Trudim se zganjat norcije z otroki, njihov svet me vedno prevzame, vendar me kmalu na realna tla postavi ocetov grd pogled naj se malo umirim! V rit naj gre vse. V trenutku je konec mojega obiska v normalnem svetu in padem nazaj v tisti siv, hladen in depresiven svet - Planet Bulimija. aaaaaaaaaaa!!!!!! Se vedno nevem kako se pocutim. Apaticna sem. Nekaj na pol ziva. Telo je tezko in prosi me, naj mu dovolim malo pocitka. Ali sem sploh ziva? Ali se to res dogaja? KJe zivim? Kaj je res? Kaj ce ima oce prav in res samo zabijam cas in je vse to je moja mono drama? Kaj me caka? Ali se boj izplaca? Kaj ce nikoli ne bom cutila vec? Kaj ce bom postala zagrenjena? Kaj ce bom postala grizna do ljudi? Bojim se prihodnosti, saj me po ocetovih besedah ne caka nic kaj veselega, ce se ne zbudim hitro iz teh sanj....vedar...nemore imeti prav. Za mene se je svet ustavil. jaz se MORAM pozdravit!! Jaz se moram razstavit in sestavit nazaj. Jaz boram razcistit stvari ker s to bulimijo ne grem nikamor. NO way!!! Kamorkoli grem, gre z mano. NI trenutka, da se nebi stulila zraven!!! Naporno je! To zdravljenje je naporno!! Nevem kaj cutim. Ne cutim nicesar!! Pocutim se kot kamen. Potrebujem pocitek. Spanje. Hrano. Mir. Nemorem vec slisat besede o bulimiji. Raztrgana sem na koscke........................................
Vska, popolnoma vsaka misel, vsak breakdown, vsak neuspeh in vsak uspeh je svoj koscek tega mozaika. Naaa, sedaj pa sem pomirila sama sebe s to mislijo in res se veseilim svoje umetnine!!! :)) Na sreco mi umetnost pomeni ogromno.
No comments:
Post a Comment