Zivljenje za stirimi stenami

Osamljena sem. Zalostna sem. Strah me je. Lacna sem, pa si ne upam jesti, ker se bojim posledic. Res nebi rada bruhala, ker sem ze izmucena, te dni sem bila grozna. Bolijo me zobje, celjust, glava, grlo, prsni kos, zelodec, crevo----vse! Vsak del telesa proizvaja svojo bolecino, in res je kaoticno. Ne prenesem je vec. Rada bi en dan imela pocitek. Samo en dan, prosim. Danes sem samo zjutrjaj pojedla eno banano in majhen frutek, potem pa sem omagala. Izklopila sem telefon in zaspala.Prespala sem cel dan. Komaj zivim. Dogovorjena sem bila za kosilo s prijateljico, pa sem jo pustila na cedilu. Tudi drugo prijateljico sem pustila na cedilu, le da sem njej rekla, da imam nujen opravek, saj ne ve za bulimijo. Hudo mi je, ker se ljudje ne morejo zanesti na mene in jih zanemarjam. Osamljena sem. Grozno si ocitam. Ne upam si ven!!! Sovrazim bulimijo!!
Zbudila sem se 15 minut pred terapijo, za hip pomislila, da bom ostala doma, potem pa sem ze sedela v avtu. Uh, hvala bogu. Terapija je bila naporna in boleca, tako kot vedno do sedaj. Razpolozenje mi v eni ui zaniha 600x. Po koncani terapiji se pocutim grozno, ko se vsaj nebi zbudila in bi jo prespala. Rada bi obupala. Nemorem vec. Cutim, kako mi je negativa napolnila telo, pa ne zaradi terapije, ampak zaradi dejstva, da sem budna in hodim po svetu. Nocem biti zunaj. Vse gre mimo mene. Hocem nazaj domov, Spala bi. Nocem biti zunaj!!
Prihitim domov,kmalu bom tudi lacna. Ne upam si jesti. Na krozniku imam pripravljen kos kruha in namaz, fantu pa sem poslala sporocilo: "hey babe, are you home yet. Call me please coz i think I need you! I am struggling. hungry but dnt trust myself, need something to keep me away from the toilet! sorry! xx" 
Zivcna cakam na klic. Grizem nohte, gledam kruh na krozniku in se prepricujem, da zmorem.... istocasno sprejemam odlocitve, da  bom jedla in bruhala in da bom jedla in ne bruhala. Zmedem se, res nevem kaj je zdaj res in kaj ne. Vem, da ce bom jedla, bom bruhala, neglede na to, kako mocno si zelim, da to nebi bilo res. Poznam ta obcutek. Prepoznala sem svoj strah. Nebi prenesla polnega zelodca.  kakor si ga pac lahko napolnim z enim kosem kruha in banano, kot sem predvidela za vecerjo. Ni sans!! Ampak, kaj ce dobim apetit? Potem je po meni. Kaj ce me premaga obutek tesnobe in nelagodja, in si bom dala zeleno luc "itak sem ze zacela, sedaj je vseeno!!"  Napetost se stopnjuje istocasno z lakoto. Hodim gor in dol po stanovanju in preganjam minute. Odlocim se, da ce me fant ne poklice, nebom jedla nic. Ta misel me pomiri, in usedem se pred racunalnik. Caka me pogovor v klepetu s prijateljico, katero sem pustila na cedilu. Napise: "kaj je zdaj s tabo?" ojoj! soocenje. Povem ji resnico: "Nisem uspela, ker sem izmucena od bruhanja in te psihe. V neznosni bolecini sem, komaj govorim. Vceraj sem bruhala tako grozno, da sem na koncu bruhala ze vse krvavo. Moje grlo je zateceno!!" Zasmilim se ji, jaz pa se ji se stotic opravicim. Pove mi, da je v redu, in da me ima rada, in da se trudi, da mi verjame, da tega ne delam namerno, vendar naj razumem, da je tudi za njo bolece, ker se ne more zanest na mene. Zlomim se. Zjokam se. Hudo mi je, res mi je hudo. Ljudje odhajajo iz mojega zivljenja, ker je moj telefon vedno ugasnjen kadar me klicejo, ali pa zvoni v prazno. Vcasih dobijo pojasnilo, da sem grozno zasedena, vcasih jih pustim brez opravicila. Pustijo me. Verjamejo, da sem visoka sebicna kuzla, ki si ne vzame casa za kavo. Ampak ne, to ni res. Dalec od resnice. Ta visoka in sebicna kuzla se ne pocuti dovolj vredno, da bi se spravila iz hise in se podruzila, saj je predebela in pregrozna. Ta sebicna kuzla je osamljena z obcutkom slabosti in slabe vesti, ker si je privoscila cokolado in mora pocakat, da le ta pride do zelodca, da gre bruhat, zato se ne utegne dobit na kavi. Hodim po tankem ledu. Nihce mi nicesar ne dolguje in nikomur me ni potrebno razumeti in odobravati, vendar to je huda stiska, katero prestajam. Ljudje! Kako z ljudmi?? Ce bom poslusala samo sebe, bom kmalu ostala sama, saj mi je le redko kdaj do druzbem pa se vseeno trudim po svojih najboljsih moceh. Veckrat se brcnem v rit in grem ven kot si sploh lahko predstavljate. Pa se vedno sem kuzla. Pojasnjujem ljudem svojo stisko, ne razumejo oziroma je ne cutijo enako kot jaz. Velikokrat ne sprejmejo nobenega opravicila. In me pustijo nemocno, samo. Ko bi le vedeli, kaj se dogaja. Ko le nebi toliko pricakovali od mene. Ko bi mi le rekli "kar pocivaj, naspi se, res je grozno, ce ne spis."  ..... no, seveda so tudi taki, in v tistem trnutku me ze potolazijo, vendar ko pogledajo od dalec, so razocarani nad mano.
Posledice zdravljenja me lovijo. Razsuta sem in raztrgana na koscke. Nemorem se druziti z nikomer. Si mislim :" ce nimas tezav v zivljenju, ne filozofiras in te ne zanima kako zivim in me le hoces peljat na sprehod, potem me spravi ven in gremo, drugace me pusti pri miru!!"  Vendar si nic ne zelim bolj na svetu kot pa se zbuditi polna dobre volje, si privosciti jutranjo yogo, dober zajtrk, obiskat vse prijateljice v mestu, si skuhat kosilo in povabit nekoga na kosilo, se smejat in it na sprehod s se sedmo prijateljico, cvekat po telefonu eno uro z osmo in jo prekiniti, ker me ze klice tista deveta, z deseto pa se skupaj odpraviti na vecerno vadbo yoge in potem skupaj na caj. Doma hitro pod tus in z vso energijo, ki mi je se ostala, prebrat dobro knjigo, se pogovarjat s fantom in srecna zaspat. Kako pogresam te dneve. Tako zivljenje sem zivela pred bulimijo, sedaj pa kricim od veselja, ce pride kak svetel trenutek, zametek tega, kar sem imela vcasih vsak dan. In tako me poznajo prijatelji. Ne poznajo utrujene mene, navadila sem jih, da sem vedno blizu, polna veselja in energije. Sedaj je energija krepko omejena. Le tisti srecni dobijo porcijo moje dobre volje.

Iz sanjanja, kako zelo pogresam te dneve, ko je vsaka stav kipela od strasti in popolnosti, me zbudi klic na skypu. Klice me moj fant. V njegovem pogledu je toliko socutja. "So not good day, ha?" odkimam in zajokam. njegovo socutje me odpre, priznam mu svojo stisko in recem "no, i slept tru whole day, almost missed my therapy and last two hours since am home, am trying to eat but i cant..........!"
"Do you want me to eat with you? give me a minute" skupaj zacneva z vecerjo, zelodec se mi je v sekundi skrcil in poskrbel, da si ne bom naredila sramote pred fantom, saj sem ga prvic v zivljenju prosila, naj bo z mano, saj nocem bruhat a hocem jest. Do sedaj tega nisem prosila se nikogar, a kljub temu nisem cutila nobenega ponosa nase. Le patetiko!! Kako pateticno je vse skupaj. Vse kar moram storiti je vzeti kos kruha, ga namazati z namazom in pojesti. Ampak v mojem primeru, ko se borim z bulimijo in ji hocem pokazat zobe (pravzaprav ji NOCEM pokazat zob, hehehe) in biti mocnejsa od nje, mi 10-minutno opravilo vzame 2 celi uri z vsemi zivcnimi pohodi gor in dol po stanovanju in grizenjem nohtov.
"It's pathetic, really makes me sad!! I hate bulimia. Am so embarrassed and feeling so weak!!"
"It is not pathetic. It's normal part of a rehab! I believe in you!!"
Sram me je, sklonim glavo in si obraz prekrijem z rokami. Vedno se skrivam.

Vendar se pocutim dovolj varno, da naredim prvi grizljaj. Ni hudo. Smejiva se in pokoncam svojo vecerjo.
"See, there is light in your eyes again! Are you feeling any better?" pripomni.
"wait, the worst part is coming, when food gets to the stomach. It just makes me sick and food comes back," mu povem v svojo obrambo, da me ne zapusti se.
Ko hrana pride do zelodca, potrebuje le nekaj minut, da najde pot nazaj ven. Vedno me opozori, da bo prisla, saj pride kot val vrocine in srce mi zacne biti grozno hitro. Zacutim napetost v grlu. Stecem na stranisce, se nagnim in vse vrzem ven. Smrdi. Vonj lastnega bruhanja vsak dan je se ena stvar, katera mi je dobesedno presedla! Ampak, taka bruhanja so lahka, ne trudim se prevec, razen ko se mi zgodi, da se ne ustavim s svojim pocetjem... bruham dvakrat, trikrat, petkrat.... zaradi tablice cokolade, joguta ali pa le skodelice kosmicev. Z vsakim bruhanjem postaja tezje, bolecina je bolj ostra in pekoca, smrad pa vse tezje prebavljiv. Gnusim se sama sebi, ko dvignem glavo in zagledams svoj rdec, solzen obraz v ogledalu. Bruhanje zaradi praznjenje zelodca po katerem koli obroku je vseeno manj bolece kot tiso pri naziranju, saj takrat poskrbim, da mi tece iz vseh lukenj, ko se najem odvajal.

Mine kar nekaj casa in prvic v zivljenju pred fantom dozivim "abstinencno krizo" al kako bi to lahko poimenovala. Postanem bleda, tresem se in srce mi bije hitro. potim se in grizem si clenke na roki. Sedaj je trenutek, ko moram na wc. Kdorkoli bi bil na mestu mojega fanta, bi ga brez pomislekov odslovila in rekla "pocakaj, takoj bom nazaj" in sla bruhat, danes pa tega nisem mogla naredit, saj sem ga klicala, da mi pomaga. Poziram slino in dobesedno pogoltnem bruhanje nazaj. Diham globoko in se slusam pomirit. Megli se mi pred ocmi in z vsakim "NE!" pride mocnejsi sunek potrebe po praznjenju. Okrog mene je vse belo. Sploh nevem kaj se dogaja, fanta ne vidim niti ne slisim, prevec sem zaposlena s prepricevanjem svojega telesa, naj prooooooooooosim neha, ker ne bom prenesla vec veliko, pred fantom pa ne morem pokleknit. "Prosim, nehaj!!" lovim sapo, kot da imam popadke. "Vse bo v redu." se mirim. Noge se mi ne umirijo od tresenja, pravtako ne roke. Traja nekaj minut in pocasi zance popouscat. Vrnem se v svet in se prepustim toplini svojega fanta. Nemorem se mu zahvalit dovolj. Rece mi: "No matter what happens today, I will be there for you tomorrow!Thank you for calling me and ask me to be with you.Its such a pleasure to be ur boyfriend and you are the most gorgeous woman on the Earth." Ob teh besedah ponovno pokrijem svoj obraz z rokami, nerodno mi je. Pocutim se bolje a si zelim, da bi lahko zavrtela film nazaj, in vse to opravila sama, brez bruhanja seveda.
Koncava pogovor in nekaj casa imam mir. Pospravim hrano v hladilnik, ko se nervoza vrne.
Stopnjuje se pocasi, vendar dovolj hitro, da jo zaznam. Pred oci mi pade tema. Dobesedno zamenja se film. Vidim le dve barvi, sivo in crno, in vidim zelo ozko. Malo. Kot bi gledala skozi otroski daljnogled. Iz kuhinje grem na stranisce, zbezim ven, noge me nesejo v sobo, kjer se skrivajo odvajala/svecke, takoj ko primem svecko v roko, jo odvzem proc od sebe kot da bi prijela ogabnega scurka. Grem na balkon, globoko zadiham, spet tecem na stranisce. "Ne ne ne! Obljubila sem mu, da ne bom!" grem ven, zivcna se postopam pred sobo, tempreatura v telesu je narasla in potim se. Res sem kot odvisnik, ki ne dobi svojega sota. Vsa postopanja po stanovanju se odvijajo zelo hitro. Nervozna sem. "Bi vs. Nebi! Bom vs. ne bom! Ja vs. ne!" aaaaa res se mi mesa. Faaak nej se ze nekdo odloci namesto mene, akrkoli, samo da je konec!!!!!!!! Pulim si lase, jokam in se sploh ne znajdem v tem obcutku. Kaj naj zdaj? Imam moznost, da ne bruham, ker sem zaznala ta oobcutek in ga imam se pod kontrolo.......ma kaksna kontrola je to neki...saj se mi mesa..... bom, nebom, bom nebom, bom, bom...ok, bom.... ma ne ne bom. kaj pa ce bi? mah ne, ne splaca se. Ma ja bom. grem. eh, ne ne grem............................................ v neskoncnost. Stojim pred omaro, kjer sem nasla svecko, edina je, zaloge odvajal sem porabila, jo gledam, vzamem v roke, odvrem proc, spet vzamem, odvrzem,vzamem, odvrzem.... nekako se uspem prepricat, da si jo bom pustila za kake bolj hude dni, ko bo v igri naziranje, sedaj se mi ne splaca. to je moj heroin. enake borbe so na straniscu...si bom pustila bruhanje za kasneje, ko se bom se malo nazrla. sprejmem odlocitev, da se bom nazrla, saj bom potem pa imela razlog se praznit. Torej je naslednja postaja:kuhinja! vendar sem tistega odvisnika v sebi zasrala, saj nimam namena se nazret, saj mi v glavi ves cas spremljajo fantove besede: "I believe in you!" ..... panika v kuhinji, ko usta ne dobijo svojega, zelodec ne dobi svojega.... uglavnem, moji zivcni pohodi po stanovanju trajajo dve celi uri, ko glas mojega fanta v glavi koncno postane dovolj glasen, da se pomirim. Moram bit fer do njega.
Pustim vse in grem pod tus, ceprav je umivanje zaradi bulemicnega napada hitro, da nebi izzvala nove bitke, a se uspem pogret z vroco vodo.Trudim se izognit vsem pogledom v ogledalu, hitro se oblecem, zobe si scetkam na hodniku in vecerno poglobljeno odstranjevanje makeupa s tonikom in mlekom zamenjam za umivanje obraza z milom, ki zelo hitro odstrani makeup. spravim se v posteljo in zapisem te besede (ta objava).


Zmaga?
Ne cutim nicesar!!
Zaspim sama.

Lekcija dneva:  Bulimia is like a heroin addiction, but less trendy and more legal.
                        (Bulimija je kot odvisnost od heroina, le manj "in" in bolj legalna.)