Ura je sedem zvecer, lezim v postelji, vsa prezaljena, z vnetimi ledvicami, polnim trebuhom in ogabno mislijo na bruhanje. slabo mi je od kosila, pojedla sem konkreten obrok solate s testeninami in tuno, in razen hitenja od postelje do kopalnice vsake ri minute, ker moram lulat, nisem dobila nobene priloznosti, da bi vsaj malo pokurila zauzito hrano. res se pocutim ogabno debelo. sama sem, fant je v sluzbi, zunaj dezuje in ura gre pocasi. rada bi sla na sprehod, se nadihala svezega zraka in skakala po luzah, plesala v dezju... to je moj razlog, zakaj obozujem novo zelandijo...ker vse to dejansko lahko pocnem, brez da bi me kdo gledal postrani in me obsojal, da se mi je zagotovo zmesalo, pa sem sla ven na dez in zacela plesat.
Danes zjutraj sem se zbudila srecna tako kot vecino juter na novi zelandiji. polna energije in ljubezni sem objela fanta, smejala sva se in se afnala.
(toilet time) vstala sem iz posltelje v le spodnjem perilu in s svojim telesom samozavestno stala sredi sobe, pred fatom, in s pogledom iskala obleko, katera je vedno nekje pri roki in caka na primeren trenutek, ko jo bom potrebovala, da pokrije moje telo. To je vsako jutro, ko je treba na stranice, ceprav je najina hiska obdana z lepim gozdickom, in me res nihce ne more videti...
med cakanjem, da zagledam zeleno obleko, se pretegujem in zeham....fant me opazuje in doda; "it is amazing how much more comfortable you are these days, look at you, standing in the middle of the room and not hiding your body. Just couple of weeks ago you were freaking out! I am so proud of you. Its going so fast."
Odgovorim: "Right??? i know!! but you know, you make me feel beautiful. and it feels so good not to think about how fat I am all the time. Now i tell myself-- I am the way i am, I am not looking perfect but thats my current condition, when the time is right, I will get in shape again. until then, there is much more to take care of before!"
Seveda se zappleteva v zelo pomemben, ze rutinski, vsakodneven pogovor o bulimiji in mojem trenutnem stanju, napredku in posledicah....
Vcasih se zdi, da meljeva ene in iste stvari, ampak vsak dan so vse izrecene besede v tistem trenutku izredno pomembne....tako zame, saj se na ta nacin soocam s svojim stanjem, kot za njega, saj se na ta nacin uci o mojem stanju.
oba se strinjava, da zadnje dni izgledam veliko bolj zdrava, moja koza je bolj svetleca in ne izgledam ves cas utrujena. Oba sva navdusena in navduseno govoriva o pozitivnih spremembah, ki so vidne. Oba se zelo veseliva mojega okrevanja, saj bova potem lahko imela mirnejso in varnejso zvezo. Res se pocutim bolj zdravo, kar seveda pripomore k boljsemu pocutju, boljse pocutje pa pripomore k mirnejsim mislim.
Navdusena sem nad dejstvom, da moj trebuh ni anormne velikosti kljub temu, da spet ze nekaj dni nisem bila na straniscu in da se je moj mehur do dobra napolnim z jutranjum urinom....misel na trebuh brez urina in blata me razveseli, saj bi bil trebuh verjetno lep, raven... veselja ne morem skriti, prav tako ne navdusenja.
Po vseh izreceniih besedah veselja se koncno uspem premakniti do kopalnice, kjer takrat lulanje izgleda se povsem normalno... grem pod tus in nazaj v posteljo, kjer ne ostanem vec kot minuto, saj me ponovno tisci na stranisce...stecem do stranisca, kot da bom polula tridnevno zalogo urina, a uspem odtocit le stiri smrdljive, krvave kapljice. celo telo me zruka od neprijetnega obcutka in do sedaj sem se ze naucila, da krvav urin pomeni le eno: ledvica. mojim ledvicam gre zelo slabo zaradi bulimie :( se ne pridem nazaj do spalnice, ze moram nazaj.... in spet in spet in spet in spet in spet....... tisockrat.
Tezave z ledvicami so moja stalnica, ampak te tezave me spomijo na to, da z mano nekaj ni v redu. In to nekaj je bulimija. nemorem ignorirati tega dejstva, in tako je misel na bulimijo z mano ze cel dan. Ovijam ledvicni predel v vel, odejo, pijem neomeje kolicine tekocine in zvesto hodim na stranisce. Bolecina se intenzivno povecuje, a na sreco me je moja zdravnica oblozila z antibiotiki, saj pri mojem zdravstvenem (psihicnem in fizicnem stanju) vnetju ledvic ne bom usla...
no, moja poanta je, da sem ze cel dan v postelji in cel dan mislim le na to prekleto bulimijo.
(pred nekaj dnevi)
napisala sem ze vse kar sem imela za napisat v dnevnik, prebrala vse kar sem zelela prebrat in pregledala vse novice, ki me v tem zivljenjskem obdobju sicer vec kot ne(!) zanimajo.... brez energije se postopam po hisi in iscem nekaj, kar me bo zaposlilo... najdem kup fantovih knjig in iz cistega firbca, kaksne kjige kaj on bere, se lotim kupa. V oci mi pade ena knjiga, primem jo in presenecena obnemim, ko preberem naslov:
"The SECRET LANGUAGE OF EATING DISORDERS!"
Roke se mi rahlo zatresejo in srce mi bije hitreje. "The secret language of eating disorders, the secret language of eating disorders..." tiho ponavljam pri sebi in kar ne morem dojeti/verjeti, da je ta knjiga na njegovem kupu zaradi mene. Vest me zre ko samo drzim knjigo v roki, pocasi jo polozim nazaj, tocno tako kot sem jo nasla. pocutila sem se, kot da sem brskala kjer nebi smela, kot da sem brala njegov dnevnik.
Mesani obcutki so polnili moje telo... najmocnejsi je bil obcutek sramu in slabe vesti ... nevem zakaj.
kar nekaj dni sem rabila, da sem se naredila francoza odigrala presenecenje ob pogledu na kup knjig, ko je bil fant poleg mene in rekla: "uuuh book, let me see. eeem... the secret language of eating disorders????" grozno se mi je tresel glas, pomoje je bilo ocitno, da sem za knjigo vedela ze prej ali pa sem res tako ganjena.. Fant mirno pripomni:"yes, ofcourse, I bought this book from obvious reason."
V tistem trenutku sem pomoje dojela, da je moj fant res ANGEL.
Tega ni naredil se nihce.
Sedaj vem, da tega ni bilo treba narediti nikomur, saj je to naredil moj fant!! Drugega si ne morem zeleti.
spomnim se, da sem na zacetku zdravljenja morila prijatelje z bulimijo in nisem prenesla "neprimernih" komentarjev kot naprimer "pac ne bruhat. pac pejt hujsat ce si debela. pac pejt laufat. pac se ne nazeri." in sem v sebi in veckrat tudi naglas kricala :"model, ce mi misls moralizerat, back off, prej si preber kj o bulimiji in pol otresi gobec." dobesedno sem obuupala nad tem, da bi se mi ljudje lahko priblizali tako, da bi poskusili razumeti mojo bolezen.... seveda sem hitro spoznala, da pricakujem prevec, saj mi nihce nicesar ne dolguje, nikomur mi ni treba pomagat...je moj boj, moja vojna, zakaj pa bi se ljudje v tem hitrem neprijaznem svetu ubadali s tujimi tezavami....
no, zivljenje me je nagradilo. ocitno nagradilo. odkar sem spregovorila o svoji bolezni med prijatelji, sem nekaj teh "prijateljev" izgubila...that was hard times!!! se danes se zjokam, ko vec kot pet minut premisljujem o tem, kako bi za neke ljudi dala roko v ogenj, da mi bodo stali ob strani, pa sem pogorela. Med drugim sem imela tudi situacijo, ko mi je prijateljica skusala pomagat ampak nisva nasli skupnega jezika...zato sva se z groznim kregom razsli. Spet drugi ljudje me opazujejo z distanco, tretji mi stojijo ob strani, ampak nihce tako kot moj fant in mami.
Na novi zelandiji sem obdana z ljubeznijo, kar prija tudi moji bulimiji.
Brezpogojna ljubezen mojega fanta, ko mi vvsakem trenutku stoji ob starni, me podpira in me spodbuja, lepo govori o meni in me spravlja v smeh. Ob njem se pocutim lepo in moje oklicano debelo telo cisto dobro ustreza vsem potrebam v partnerstvu :) Potrebovala sem eno leto, da sem sprejela dejstvo, da me moj fant obozuje tako kot sem in me ima rad in se danes se vcasih zjokam od vseh emocij, ko si dovolim biti ljubljena. ravno se je situacija v zvezi umirila, ze je tukaj nova porcija .. spoznala sem celo fantovo druzino, ki me je sprejela o odprtimi srci in odprtimi rokami, z vsem mojim bitjem, brez obosjanja in hudega ocenjevanja. Vsec sem jim in oni so vsec meni.... z njimi sem prezivela cudovit bozic, zasuli so me z darili in pozornostjo, objemi in komplimenti in za vedno spremenili moje zivljenje!! Po novem letu me je njegova mama poklicala na obisk...ker je moj fant delal, sem se odpravila kar sama..pri njih sem prezivela nove tri cudovite dni, potem se nam je pridruzil se mojfant.
slisi se lepo in enostavno, ane? lepo ze, ni pa tako enostavno kot se slisi.
collapse after collapse before heading down to hamilton.... zivcna vojna.... kako naj grem tako grozna kot sem, sama k njegovim starsem, kaj bodo poceli s tako dolgocasnim clovekom, kot sem jaz, to me vabijo kar tako, ne ker me hocejo ampak ker jim je kul, da je nekdo z njimi, jaz sem sama velika sramota............ v realnem svet se seveda nebi premaknila niti centimetra proti njihovi hisi, tukaj pa sploh nevem kaj se dogaja...kar recem si:"daj daj ne dramatiziraj, kako pa mislis da bos ozdravela, ce se bos zapirala?" ... se usedem na avtobus in se prepustim... ker gre vse briljantno in ker je vse polno cise ljubezni, in ker je ljubezen edino, kar vidim, bi bilo najbolj logicno, da je ljubezen tisto, kar diham...ampak seveda pri meni to tako ne gre... glas v moji glavi postaja cedalje glasnejsi, pravi mi, naj se ne veselim prevec, ker ce je res ljubezen, je to samo zacasna situacija, dokler ne spoznajo kaksna posast v resnici sem, potem me bojo skenslal, kar me bo prizadelo, ce pa je vse skupaj fake, je pa to zato, ker so ze sprevidli, da sem nice. borim se s custvi, borim se s hrano...vse kar si zelim je bruhat. stranisce je tako cisto, da bi ga lahko posvojila z lahkoto. sama sem na drugem koncu sveta nevem kaj je res in kaj ne, kaj je iskreno in kaj ne....
povrhu vsega se nam je pridruzila se teta, ki se je zaljubila vame.....se vec ljubezni in se vec obcudovanja, spostovanja in lepega..... utapljam se in ne razumem, kaj se dogaja. zavracam, karkoli ze je to, kar me obdaja. to je laz. to ni resnica.
ko pride fant, se veselje se poveca, kipim od ljubezni in kmalu dosezem vrhunec......zlomim se.
spet.
jokam fantu .. spet ..
ne razumem, kako se to lahko dogaja meni, iscem miljon izgovorv, zakaj naj me njegova druzina nebi marala, miljon razlogov za jok in se vec razlogov za bruhanje. ena sama velika drama.
fant me mirno poslusa in nato doda: "I think the only problem for you now is that you find it hard to believe, that some people absolutely adore you. You had your issues with me and you needed a year to accept it, now the same thing happened but regarding to my family. You simply have to accept it. The way you are, you are very likeable and if 10 people say you rock and you are the only one who sais you sux, do your own math who is lying."
Po enournem joku in zatiranju neizmerne zelji in potrebe po bruhanju, se odlocim, da bom poskusila uzivat in se pretvarjat, da sem normalen clovek, kaeremu pozornost ptija in kateri se odlicno pocuti, ko je sprejet v druzbo.
deluje!
veselja polna skleda.
naslednji dan me fantova mama povabi na kavo v mesto, in z veseljem recem ja. Ko cakava, da nama prinesejo kavo, je v moji odprti torbici zagledala knjigo "the secrec language of eating disorders' in me vprasala, kaj berem. v zadregi se odlocim, da je cas, da ji povem resnico. Povem, da imam bulimijo in besede mi gredo lahko z jezika. govorim o zdravljenju, napredku, preteklosti...sprasuje me in jaz odgovarjam. Od tistega trenutka naprej se zdi, da sem postala njena hci. Zaupala sem ji svojo zgodbo in ji s tem zaupala svoje bitje. Vesela sem, da sem povedala, in tako zacela graditi odkrit odnos poleg tega pa sem se soocila s svojo bleznijo in test uspesno prestala. Od tistega trenutka naprej sem se tudi veliko bolj udobno pocutila pri njih doma in sprejela dejstvo, da me imajo kljub motnjam hranjenja pac radi!! :)
Knjiga "the secret language of eating disorders" me je povezala s fantom in njegovo druzino, kar pa je se bolj pomembno... povezala me je s sabo... slisim in razumem svoj skrivnosten jezik bulimije nervose.
Love cures.
To my boyfriend: You make me feel beautiful and make me see my body and life in colours. Without you, I wouldt make it! Thank you!!! Blessings, xo
Danes zjutraj sem se zbudila srecna tako kot vecino juter na novi zelandiji. polna energije in ljubezni sem objela fanta, smejala sva se in se afnala.
(toilet time) vstala sem iz posltelje v le spodnjem perilu in s svojim telesom samozavestno stala sredi sobe, pred fatom, in s pogledom iskala obleko, katera je vedno nekje pri roki in caka na primeren trenutek, ko jo bom potrebovala, da pokrije moje telo. To je vsako jutro, ko je treba na stranice, ceprav je najina hiska obdana z lepim gozdickom, in me res nihce ne more videti...
med cakanjem, da zagledam zeleno obleko, se pretegujem in zeham....fant me opazuje in doda; "it is amazing how much more comfortable you are these days, look at you, standing in the middle of the room and not hiding your body. Just couple of weeks ago you were freaking out! I am so proud of you. Its going so fast."
Odgovorim: "Right??? i know!! but you know, you make me feel beautiful. and it feels so good not to think about how fat I am all the time. Now i tell myself-- I am the way i am, I am not looking perfect but thats my current condition, when the time is right, I will get in shape again. until then, there is much more to take care of before!"
Seveda se zappleteva v zelo pomemben, ze rutinski, vsakodneven pogovor o bulimiji in mojem trenutnem stanju, napredku in posledicah....
Vcasih se zdi, da meljeva ene in iste stvari, ampak vsak dan so vse izrecene besede v tistem trenutku izredno pomembne....tako zame, saj se na ta nacin soocam s svojim stanjem, kot za njega, saj se na ta nacin uci o mojem stanju.
oba se strinjava, da zadnje dni izgledam veliko bolj zdrava, moja koza je bolj svetleca in ne izgledam ves cas utrujena. Oba sva navdusena in navduseno govoriva o pozitivnih spremembah, ki so vidne. Oba se zelo veseliva mojega okrevanja, saj bova potem lahko imela mirnejso in varnejso zvezo. Res se pocutim bolj zdravo, kar seveda pripomore k boljsemu pocutju, boljse pocutje pa pripomore k mirnejsim mislim.
Navdusena sem nad dejstvom, da moj trebuh ni anormne velikosti kljub temu, da spet ze nekaj dni nisem bila na straniscu in da se je moj mehur do dobra napolnim z jutranjum urinom....misel na trebuh brez urina in blata me razveseli, saj bi bil trebuh verjetno lep, raven... veselja ne morem skriti, prav tako ne navdusenja.
Po vseh izreceniih besedah veselja se koncno uspem premakniti do kopalnice, kjer takrat lulanje izgleda se povsem normalno... grem pod tus in nazaj v posteljo, kjer ne ostanem vec kot minuto, saj me ponovno tisci na stranisce...stecem do stranisca, kot da bom polula tridnevno zalogo urina, a uspem odtocit le stiri smrdljive, krvave kapljice. celo telo me zruka od neprijetnega obcutka in do sedaj sem se ze naucila, da krvav urin pomeni le eno: ledvica. mojim ledvicam gre zelo slabo zaradi bulimie :( se ne pridem nazaj do spalnice, ze moram nazaj.... in spet in spet in spet in spet in spet....... tisockrat.
Tezave z ledvicami so moja stalnica, ampak te tezave me spomijo na to, da z mano nekaj ni v redu. In to nekaj je bulimija. nemorem ignorirati tega dejstva, in tako je misel na bulimijo z mano ze cel dan. Ovijam ledvicni predel v vel, odejo, pijem neomeje kolicine tekocine in zvesto hodim na stranisce. Bolecina se intenzivno povecuje, a na sreco me je moja zdravnica oblozila z antibiotiki, saj pri mojem zdravstvenem (psihicnem in fizicnem stanju) vnetju ledvic ne bom usla...
no, moja poanta je, da sem ze cel dan v postelji in cel dan mislim le na to prekleto bulimijo.
(pred nekaj dnevi)
napisala sem ze vse kar sem imela za napisat v dnevnik, prebrala vse kar sem zelela prebrat in pregledala vse novice, ki me v tem zivljenjskem obdobju sicer vec kot ne(!) zanimajo.... brez energije se postopam po hisi in iscem nekaj, kar me bo zaposlilo... najdem kup fantovih knjig in iz cistega firbca, kaksne kjige kaj on bere, se lotim kupa. V oci mi pade ena knjiga, primem jo in presenecena obnemim, ko preberem naslov:
"The SECRET LANGUAGE OF EATING DISORDERS!"
Roke se mi rahlo zatresejo in srce mi bije hitreje. "The secret language of eating disorders, the secret language of eating disorders..." tiho ponavljam pri sebi in kar ne morem dojeti/verjeti, da je ta knjiga na njegovem kupu zaradi mene. Vest me zre ko samo drzim knjigo v roki, pocasi jo polozim nazaj, tocno tako kot sem jo nasla. pocutila sem se, kot da sem brskala kjer nebi smela, kot da sem brala njegov dnevnik.
Mesani obcutki so polnili moje telo... najmocnejsi je bil obcutek sramu in slabe vesti ... nevem zakaj.
kar nekaj dni sem rabila, da sem se naredila francoza odigrala presenecenje ob pogledu na kup knjig, ko je bil fant poleg mene in rekla: "uuuh book, let me see. eeem... the secret language of eating disorders????" grozno se mi je tresel glas, pomoje je bilo ocitno, da sem za knjigo vedela ze prej ali pa sem res tako ganjena.. Fant mirno pripomni:"yes, ofcourse, I bought this book from obvious reason."
V tistem trenutku sem pomoje dojela, da je moj fant res ANGEL.
Tega ni naredil se nihce.
Sedaj vem, da tega ni bilo treba narediti nikomur, saj je to naredil moj fant!! Drugega si ne morem zeleti.
spomnim se, da sem na zacetku zdravljenja morila prijatelje z bulimijo in nisem prenesla "neprimernih" komentarjev kot naprimer "pac ne bruhat. pac pejt hujsat ce si debela. pac pejt laufat. pac se ne nazeri." in sem v sebi in veckrat tudi naglas kricala :"model, ce mi misls moralizerat, back off, prej si preber kj o bulimiji in pol otresi gobec." dobesedno sem obuupala nad tem, da bi se mi ljudje lahko priblizali tako, da bi poskusili razumeti mojo bolezen.... seveda sem hitro spoznala, da pricakujem prevec, saj mi nihce nicesar ne dolguje, nikomur mi ni treba pomagat...je moj boj, moja vojna, zakaj pa bi se ljudje v tem hitrem neprijaznem svetu ubadali s tujimi tezavami....
no, zivljenje me je nagradilo. ocitno nagradilo. odkar sem spregovorila o svoji bolezni med prijatelji, sem nekaj teh "prijateljev" izgubila...that was hard times!!! se danes se zjokam, ko vec kot pet minut premisljujem o tem, kako bi za neke ljudi dala roko v ogenj, da mi bodo stali ob strani, pa sem pogorela. Med drugim sem imela tudi situacijo, ko mi je prijateljica skusala pomagat ampak nisva nasli skupnega jezika...zato sva se z groznim kregom razsli. Spet drugi ljudje me opazujejo z distanco, tretji mi stojijo ob strani, ampak nihce tako kot moj fant in mami.
Na novi zelandiji sem obdana z ljubeznijo, kar prija tudi moji bulimiji.
Brezpogojna ljubezen mojega fanta, ko mi vvsakem trenutku stoji ob starni, me podpira in me spodbuja, lepo govori o meni in me spravlja v smeh. Ob njem se pocutim lepo in moje oklicano debelo telo cisto dobro ustreza vsem potrebam v partnerstvu :) Potrebovala sem eno leto, da sem sprejela dejstvo, da me moj fant obozuje tako kot sem in me ima rad in se danes se vcasih zjokam od vseh emocij, ko si dovolim biti ljubljena. ravno se je situacija v zvezi umirila, ze je tukaj nova porcija .. spoznala sem celo fantovo druzino, ki me je sprejela o odprtimi srci in odprtimi rokami, z vsem mojim bitjem, brez obosjanja in hudega ocenjevanja. Vsec sem jim in oni so vsec meni.... z njimi sem prezivela cudovit bozic, zasuli so me z darili in pozornostjo, objemi in komplimenti in za vedno spremenili moje zivljenje!! Po novem letu me je njegova mama poklicala na obisk...ker je moj fant delal, sem se odpravila kar sama..pri njih sem prezivela nove tri cudovite dni, potem se nam je pridruzil se mojfant.
slisi se lepo in enostavno, ane? lepo ze, ni pa tako enostavno kot se slisi.
collapse after collapse before heading down to hamilton.... zivcna vojna.... kako naj grem tako grozna kot sem, sama k njegovim starsem, kaj bodo poceli s tako dolgocasnim clovekom, kot sem jaz, to me vabijo kar tako, ne ker me hocejo ampak ker jim je kul, da je nekdo z njimi, jaz sem sama velika sramota............ v realnem svet se seveda nebi premaknila niti centimetra proti njihovi hisi, tukaj pa sploh nevem kaj se dogaja...kar recem si:"daj daj ne dramatiziraj, kako pa mislis da bos ozdravela, ce se bos zapirala?" ... se usedem na avtobus in se prepustim... ker gre vse briljantno in ker je vse polno cise ljubezni, in ker je ljubezen edino, kar vidim, bi bilo najbolj logicno, da je ljubezen tisto, kar diham...ampak seveda pri meni to tako ne gre... glas v moji glavi postaja cedalje glasnejsi, pravi mi, naj se ne veselim prevec, ker ce je res ljubezen, je to samo zacasna situacija, dokler ne spoznajo kaksna posast v resnici sem, potem me bojo skenslal, kar me bo prizadelo, ce pa je vse skupaj fake, je pa to zato, ker so ze sprevidli, da sem nice. borim se s custvi, borim se s hrano...vse kar si zelim je bruhat. stranisce je tako cisto, da bi ga lahko posvojila z lahkoto. sama sem na drugem koncu sveta nevem kaj je res in kaj ne, kaj je iskreno in kaj ne....
povrhu vsega se nam je pridruzila se teta, ki se je zaljubila vame.....se vec ljubezni in se vec obcudovanja, spostovanja in lepega..... utapljam se in ne razumem, kaj se dogaja. zavracam, karkoli ze je to, kar me obdaja. to je laz. to ni resnica.
ko pride fant, se veselje se poveca, kipim od ljubezni in kmalu dosezem vrhunec......zlomim se.
spet.
jokam fantu .. spet ..
ne razumem, kako se to lahko dogaja meni, iscem miljon izgovorv, zakaj naj me njegova druzina nebi marala, miljon razlogov za jok in se vec razlogov za bruhanje. ena sama velika drama.
fant me mirno poslusa in nato doda: "I think the only problem for you now is that you find it hard to believe, that some people absolutely adore you. You had your issues with me and you needed a year to accept it, now the same thing happened but regarding to my family. You simply have to accept it. The way you are, you are very likeable and if 10 people say you rock and you are the only one who sais you sux, do your own math who is lying."
Po enournem joku in zatiranju neizmerne zelji in potrebe po bruhanju, se odlocim, da bom poskusila uzivat in se pretvarjat, da sem normalen clovek, kaeremu pozornost ptija in kateri se odlicno pocuti, ko je sprejet v druzbo.
deluje!
veselja polna skleda.
naslednji dan me fantova mama povabi na kavo v mesto, in z veseljem recem ja. Ko cakava, da nama prinesejo kavo, je v moji odprti torbici zagledala knjigo "the secrec language of eating disorders' in me vprasala, kaj berem. v zadregi se odlocim, da je cas, da ji povem resnico. Povem, da imam bulimijo in besede mi gredo lahko z jezika. govorim o zdravljenju, napredku, preteklosti...sprasuje me in jaz odgovarjam. Od tistega trenutka naprej se zdi, da sem postala njena hci. Zaupala sem ji svojo zgodbo in ji s tem zaupala svoje bitje. Vesela sem, da sem povedala, in tako zacela graditi odkrit odnos poleg tega pa sem se soocila s svojo bleznijo in test uspesno prestala. Od tistega trenutka naprej sem se tudi veliko bolj udobno pocutila pri njih doma in sprejela dejstvo, da me imajo kljub motnjam hranjenja pac radi!! :)
Knjiga "the secret language of eating disorders" me je povezala s fantom in njegovo druzino, kar pa je se bolj pomembno... povezala me je s sabo... slisim in razumem svoj skrivnosten jezik bulimije nervose.
Love cures.
To my boyfriend: You make me feel beautiful and make me see my body and life in colours. Without you, I wouldt make it! Thank you!!! Blessings, xo
No comments:
Post a Comment