Karkoli se dogaja, zgodi, ignoriram. Trudim se na vso moc, da bi ignorirala bolecino, zmedo. Vcasih zaboli, oci se mi napolnijo s solzami, pa si ne dovolim zajokat. Obraz je mrk in celo telo se bori proti joku in soocenju s tistim nevem kaksnim custvom. Nevem, a se hocem tko zascitit? Verjetno se skusam zascitit pred okoljem, in to naredim z ognoriranjem vsega, in vsak tak poskus me odpihne kilometre stran od sedanjega, realnega trenutka. Moj mind je totalno zozan skoraj na minimum. Mislim, da sem prestopila mejo pri ignoriranju in ignoriram kar vse pov rsti. Custva, ljudi, sonce, dez, mraz, bolecino, lakoto, strah...just wanna erase everythiiiiiiiiiiiiiiiing!! vsaka malenkost, ki se skusa prebudit v meni, jo ignoriram. nima sans!! Nicesar ne slisim. Nevem, kaj mi ljudje govorijo. Res nevem. Moji mozgani NE funkcionirajo. Blank. Tema. Res, ne hecam se. Jst nimam koncentracije 5 minut za eno stvar, se ko ta blog pisem skacem sem in tja po netu. Dvostopenjskih ukazov ne jebem pet posto. vse gre mim mene. pa sej vem da to jamram ze nekaj dni, ampak je vask dan huje. Hudo mi je predvsem za ljudi, ki me klicejo, mi pisejo, pa jim ne odgovarjam, meni je to tako naporno, tako obremenjujoce. najraj bi vidla, da mi noben nebi pisou in me klicou, ampak da bi me imel se vedno radi, za kasneje, ko se pozdravim. T mi je grozno hudo. Vsakic ko slisim telefon zvonit se mi mesa. Se huje je, ce vidim neodgovorjen klic. Smsi so ze dolgo ignorirani. Nazaj ne poklicem, nikoli. Tudi do hrane sem precej ignorantska. mislim nimam nobenega anoreksicnega razmisljanja ampak razumem idejo anoreksije seda, kolikor sem se jo imela priloznost spoznat od prijateljic anoreksicark. Vedno smo si bile tako razlicne, me, z bulimijo, polne potlacenih, nepojasnjenih custev, miljon besed medtem ko so na drugi strani punce z anoreksijo, ki so bolj ko ne mirno sedele in opazovale, poslusale in veckrat so omenile, da ne jejo ker je to super ker jim ni treba se z nicemer spopadat. in ta del razumem. jst se se vedno drzim kosila ob 2h ampak dans sm pojedla za 2 prsta debel kos francoske strucke. sicer sem za zajtrk pojedla kos kruha z marmelado ampak umes sem ves cas delala. nevem, se za to hrano mi je vseen. dam neki malega v zelodec in mi je kul, da se mi ni treba ubadat s polnim zelodcem. poln zelodec so custva. takrat vedno sledi praznjenje. ko bi jst razumela ta skomppleks custev, ki ghredo po nasem telesu. Samo pazim, da si nebom nalozila prevec za prebavit, ker pol mecem ven in to je to. nimam kj za bruhat.
Dans mi je ena gospa dala zelo boleco opazko, k mi je zatemnila svet pred ocmi in se se zdj ne morem pobrat. Me je vprasala, kolk tehtam. da se ji zdi, da sem bla ze bolj suha.
Trikrat sem rekla "KAJ?" ker nisem mogla verjet, da me to sprasuje. nardiu se mi je cmok v grlu in samo spustila sem telefon iz rok. cist sm bla mehka. jezna. zalostna. uzaljena. ja, 10 sekund sem cutila, potem pa sem se ugasnila. OFF. in rekla:"ja, zredila sem se!" pika. in jo ignorirala, ceprav sem jo srecevala se 5 naslednjih ur. nisem je sovrazila in nisem ji hotla skopat oci vn in jo porint iz lestve, res ne. ampak nisem hotla jest vecerje, ker sem debela. in potem sem delala popois v glavi, kolk sladkarije sem pojedla v preteklih 14 dneh. res nisem pojedla prakticno nic, ampak me je ta glas v glavi zacel kregat za tiste krofe, kar sem jih pojedla, pa mislm da sm v celem pustnem casu pojedla 3 krofe.
V osnutkih se mi je nabral ze kar nekaj neobjalvjenih postov, med njimi tut en zacetek... osnutek moje depresije. Nevem al je stvar depresivnega obdobja al kaj, ampak zdi se mi tko butast objavljat poste, samo pisat grem, ker me mucijo stvari, pol se mi pa zdi, da folk samo caka, da kj tazga napisem, da bom koga prizadela. In men se res ne da ubadat z nobenmu zdj. moj fant je reku, da nej pisem blog naprej in objavljam poste, ignoriram dejstvo,da to bere vec ljudi, saj to je namen bloga, pa si ze recem, da bom to nardila, pol pa nimam jajc. prevec mam za pojamrat ocitno.
Zgubila sm se, nevem za koga pisem, za folk al zase, Naj bi zase. In nikol si nebi misla, da bo kdo bral moje besede, zdj pa vem, da je kar nekaj ljudi, ki spremlja moj blog, in mi je tko cudno, ko da gola hodim po svetu. joj kako si jst zelim imet stvari v glavi poslihtane.
V teh dneh, ko je depresija prsla spet mal naokrog in nikakor ne zgleda, da bo kam sla v kratkem.
Dogaja se mi tolk, da se zivemu cloveku ne more tolk zgodit v enem dnevu. En teden ima obcutek sestih mesecev. Vsi napredki pri zdravljenju me mecejo za mesece naprej, vsa spoznanja o ljudeh in zivljenju me "starajo" ... ni mi hudga pomoje iz tega vidika, da mi gre nasplosno zdravljenje dobro in da bom nekega dne bulimia free, in bom imela to izkusnjo s sabo.
Strah me je, akj ce bom padla nazaj kdaj. No, na to pac ne racunam, zato pa placuje zdj denarje velike da se res pozdravim.
bedna sm, nc se mi ne da, komi se stusiram, pa se to ne vsak dan.
Trudim se jest, zdj sm prsla na 4 obroke na dan, piskaste da bog pomagi ampak evo, na stiri ure. Jem vse, razen 70% hrane k mi je asociacija na kozlanje. To pomaga. sicer sm se ravno dans spomnla, da se ne spomnem, kdaj sm pojedla kj zelenjave in sem si za jutri za malico kupila papriko in korenje in mandlje.
Depresion, let me cry. Let me feel. Let me care.
No comments:
Post a Comment