Draga moja depresija.
Kako lepo mi je, ko si spet z mano. Super mi je, ko me zabubis v kot, medtem ko se zunaj dogaja veliko stvari. Super mi je, ko poskrbis, da se mi nic ne da, medtem ko zunaj sije sonce. Res nebi ti mogla biti bolj hvalezna, da me delas otopelo, saj nevem kaj bi z vsemi custvi. Hvala, ker me pripravis do tega, da zapravljam denar, kljub temu, da sem broke, za to ti res hvala. Hvala ti, da se vsakic potrudis, da ignoriram svet, ko se kaj lepega zgodi. Res mi je super, ko me naredis prazno in ko mi je vseeno za vse. joj, moje zivljenje brez tebe bi bilo tako barvasto in glasno, bog ne daj da me kdaj zapustis, veselja nebi prenesla. res si predana.
Hvala ti za vse neprespane noci, tako imam cas se podruzit malo s tem zabitim egom, aja pa hvala ti za vse glavobile in bolecine v misicah. vem, da se zelo trudis, da mi vzames apetit, za kar ti tisockrat hvala, saj tako nikoli nebom premagala motenj hranjenja. Hvala, ker me izoliras od drugih, social life really sux.
Iz objave v objavo bolj jamram, ma ni konca. Pa vedno se nekaj spomnim.
Zadnjic naprimer, sem sla na ogled enega stanovanja, super top, ugodna
cena, moja najljubsa lokacija, good landlord in koncno bi lahko zivela v mandsardi, ker sem si vedno predstavljala rno lepo masnardno stanovanje....a moja glava mi rece: "pf, kdo bo pa hodil po teh stopnicah z vsemi skatlami. Ne. tega stanovanja ne bos imela!" in tako ostanem brez stanovanja - SPET!! Vse sem skenslala na isti nacin, in po kakih 10ih neuspelih poskusih mi se vedno ni potegnlo, da to jamranje nima veze s sedanjostjo. Ko sem po stirih tednih neuspele selitve pri zdravnici vsa potrta, me dobesedno krega, da naj se ze odselim, ker potrebujem zdravo okolje. pove mi, da sem ze padla v depresijo, in da je le ta lahko tokrat zame usonda. O depresiji me je opozorila ze na prejsnjih dveh srecanjih. Povedala mi je, da pocasi padam v to stanje, in da je potrebno ukrepati, saj bom drugace kmalu pregloboko, in se bom nehala borit, prav tako pa bom obupala nad zdravljenjem. Tako prekleto prav ima. Zadnjih nekaj srecanj se uspem spravit k njej samo zaradi strahu, da ce bi enkrat odpovedala, me nikoli vec ne bo nazaj. IN verjetno nekje deep down vseeno hocem nadaljevat z zdravljenjem. grozno mi je, ko me hoce zbudit, pove mi,da niti ne vem, kaj se dogaja trenutno, in da moram stvari naredit dobesedno na silo, saj drugace v takem stanju ne bom nikoli dobila stanovanja, saj mi nobeno ne bo vsec. Ugotovila sem, da stanovanja ne iscem jaz, ampak ga skozi mene iscejo moji starsi. stanovanje mora biti popolno, da bodo lako prisli na obisk in bo urejeno, prenovljeno, novo, udobmo, veliko, ugodno, poceni, z lepim razgledom, super lokacijo in lepo kopalnico...kaj pa vem kaj vse iscem z omejenim bađetom. pa jst sm res cigo k si nardi domek ne glede na modernost/kvaliteto stanovanja, nikol nism imela teh tezav, ampak gremo se jeben perfekcionizem zakaj pa ne, its so much fun, it ruins your life easily.
Kako lepo mi je, ko si spet z mano. Super mi je, ko me zabubis v kot, medtem ko se zunaj dogaja veliko stvari. Super mi je, ko poskrbis, da se mi nic ne da, medtem ko zunaj sije sonce. Res nebi ti mogla biti bolj hvalezna, da me delas otopelo, saj nevem kaj bi z vsemi custvi. Hvala, ker me pripravis do tega, da zapravljam denar, kljub temu, da sem broke, za to ti res hvala. Hvala ti, da se vsakic potrudis, da ignoriram svet, ko se kaj lepega zgodi. Res mi je super, ko me naredis prazno in ko mi je vseeno za vse. joj, moje zivljenje brez tebe bi bilo tako barvasto in glasno, bog ne daj da me kdaj zapustis, veselja nebi prenesla. res si predana.
Hvala ti za vse neprespane noci, tako imam cas se podruzit malo s tem zabitim egom, aja pa hvala ti za vse glavobile in bolecine v misicah. vem, da se zelo trudis, da mi vzames apetit, za kar ti tisockrat hvala, saj tako nikoli nebom premagala motenj hranjenja. Hvala, ker me izoliras od drugih, social life really sux.
Iz objave v objavo bolj jamram, ma ni konca. Pa vedno se nekaj spomnim.
Zadnjic naprimer, sem sla na ogled enega stanovanja, super top, ugodna
cena, moja najljubsa lokacija, good landlord in koncno bi lahko zivela v mandsardi, ker sem si vedno predstavljala rno lepo masnardno stanovanje....a moja glava mi rece: "pf, kdo bo pa hodil po teh stopnicah z vsemi skatlami. Ne. tega stanovanja ne bos imela!" in tako ostanem brez stanovanja - SPET!! Vse sem skenslala na isti nacin, in po kakih 10ih neuspelih poskusih mi se vedno ni potegnlo, da to jamranje nima veze s sedanjostjo. Ko sem po stirih tednih neuspele selitve pri zdravnici vsa potrta, me dobesedno krega, da naj se ze odselim, ker potrebujem zdravo okolje. pove mi, da sem ze padla v depresijo, in da je le ta lahko tokrat zame usonda. O depresiji me je opozorila ze na prejsnjih dveh srecanjih. Povedala mi je, da pocasi padam v to stanje, in da je potrebno ukrepati, saj bom drugace kmalu pregloboko, in se bom nehala borit, prav tako pa bom obupala nad zdravljenjem. Tako prekleto prav ima. Zadnjih nekaj srecanj se uspem spravit k njej samo zaradi strahu, da ce bi enkrat odpovedala, me nikoli vec ne bo nazaj. IN verjetno nekje deep down vseeno hocem nadaljevat z zdravljenjem. grozno mi je, ko me hoce zbudit, pove mi,da niti ne vem, kaj se dogaja trenutno, in da moram stvari naredit dobesedno na silo, saj drugace v takem stanju ne bom nikoli dobila stanovanja, saj mi nobeno ne bo vsec. Ugotovila sem, da stanovanja ne iscem jaz, ampak ga skozi mene iscejo moji starsi. stanovanje mora biti popolno, da bodo lako prisli na obisk in bo urejeno, prenovljeno, novo, udobmo, veliko, ugodno, poceni, z lepim razgledom, super lokacijo in lepo kopalnico...kaj pa vem kaj vse iscem z omejenim bađetom. pa jst sm res cigo k si nardi domek ne glede na modernost/kvaliteto stanovanja, nikol nism imela teh tezav, ampak gremo se jeben perfekcionizem zakaj pa ne, its so much fun, it ruins your life easily.
No, pa se vedno nimam stanovanja. skatle imam se vedno nerazpakirane in cakam trenutek, ko se mi bo veselje vrnlo in se bom pobrala dekorirat eno drugo lukno. mi zdravnica pravi, da tako ne smem razmisljat,saj bom tako vedno ostala doma. doma hocejo, da ostanem doma,seveda, ampak jst rabim svoj kreativen prostor, ce ne ustvarjam, ne zivim, in tukaj pac ne ustvarjam.
Prisezem,da nevem kaj se je zgodilo v enem mesecu, ene stvari se ne spomnim, ne morem treh dogodkov uredit kronolosko. Tema, black out. se sicer tokratnja depresija razlikuje od tistih, ki sem jih navajena, skupaj z bulimijo, saj te dni le otopelo obstajam, se bruham ne. NI tega naziranja-kozlanja kompleksa vkljucenega. AMpak glava pa dela drek. Se vedno sem najbolj zabita, retardirana oseba na planetu, nesposobna nardit karkoli, neumna sem. Nimam stila in dolgocasna sem. Nisem drzna in bedna sem. Nisem vredna zivljenja, nisem vredna pomoci in prijateljstva. Nisem pametna. Zaostala sem..... take ideje se mi pletejo po glavi, ko 15letnici. ponoci spet ne spim, zbujam se in premlevam, brez osnove, brez ucinka, premlevam in premetavam besede v glavi. to je to. Potem vstanem in grem v sluzbo. ce nebi imela te popolne sluzbe, bi pogorela totalno. polovicen delovni cas je top v moji kondiciji in me prpravi do tega, da ostanem vsaj v mickenem stiku z odgovornostjo/realnostjo.
Enkrat bom samo eksplodirala. tega me je tko strah. I walked that road already, never ended up alright. Vedno se konca tko, da mi v eno tocki prebije, in na vsak nacin hocem neki cutit, ampak ker sem ze konkretno pregloboko, in ne morem vec obladat scene, se spravim nazirat in kozlat, da cutim svojo kozo, svoj obraz, svoje noge, telo, roke...strah me je. v glavi. spet nic se ne dogaja v telesu. Strah, je samo beseda in ne custvo. Nebi se dobro koncalo, ce bi bilo cutvo.
Niti se ne upam pogledat v ogledalo, bog ne daj da bi se poglobila v tisto podobo tam notr.
Mogoce je kriv samo februar. nikoli ni bil meni ljub mesec, pa se bom jutri zbudila, in zivela. vedno mi po glavi hodijo eminemove besede iz mockingbird komada "maybe one day we'll wake up and this will all jbe just a dream!"
ne hodim vn, ne srecujem ljudi, ne cutim nicesar. mimo mene gre vse, otopel sem. hladno je. ni glasu. tisina.
Pogresam svoje afriske otroke, svojega otroka v afriki, svojega fanta na novi zelandiji....aaaaaaaa!!! aaaaaaaaa!! AAAA!!!!
Nevem, odkje ideja, da bi nehala z zdravljenjem. Vsak dan si naredim nacrt, kako bom nehala z zdravljenjem, prsparala ogromno denarja in zivela kot mi je pac namenjeno. Za vsaka stvar, ki me razjezi, grem spat, al pa grem pod tus, da pozabim na to.
Nocem sprejemat nobenih odlocitev in nocem bit za nic odgovorna.
se v sanjah, ko kupujem karto za novo zelandijo in me zenska vprasa, od kdaj do kdaj, recem da mi je vseeno, samo da je vec od petih tednov. Naj se sama odloci in naj mi natisne karto.
Tko kot sem ze rekla, ne upam si vzet minute vec casa zase, da se mi ni treba soocit z debelim telesom in z deljstvom, da je slo spet 10 dni okrog pa se niti taknla nism yoga mata. mi bi se zmesal.
Guilt guilt guilt...guilt is my name! so i better ignore it and not feeling anything, its safer.
No comments:
Post a Comment