2.03 ponoci
Zbudi me grozno glasen glas: "Ustani, praisca, a misls da bos kr spala. Ne zasluzis si pocitka. Gremo, debeluh grduh!!"
Zmedena se zbudim in skoraj pomirjena sem, ko ugotovim, da mi spet najeda Ego. Recem mu "ma model odjebi, ura je dve ponoci!" --- (Rule No 1: never fight with Ego in the middle of the night, it always wins)
Rabim nekaj casa, da se pomirim od dretja, ampak to sem sedaj ze spraksala.... grem na trznico s pomarancami :D Sanjski vonj pomaranc, kupi pomaranc in veseli ljudje. Sicer je vedno vse tiho, ampak vem, da me prevzame vonj in moc oranzne barve. Tudi vceraj sem sla na trznico in res je delovalo nekaj minut, nakar nekdo tako grozno zakrici name, da zakricim in se ponocno zbudim. Srce mi nabija tokrat veliko mocneje in tresem se. Zazebe me in zvijam se pod odejo, skusam se segreti. Luc pustim prizgano, ker me postaja cedalje bolj strah. Tokrat ostanem tiho, nic ne pisnem nazaj (Rule No 2: Never let Ego simply eat you, fight back!)
Res sem kot otrok. Zaprem oci in v temi me caka jezen Ego "Kako si neumna, a kr misls da se me bos tko znebila. Dans te caka konec. Dvakrat si jedla vecejo. Slabic Slabic!! Ti si res neumna, k da ne mores dojet, da si bajsasta in ti se kr jes." Njegovega glasu ne znam opisat, ampak je hrapav, mocan in odmeva. Kot star moski glas v velikem praznem prostoru. Uporabljam vse naucene tehnike pomirjanja--stejem, pojem, preusmerjam misli.... nimam sans prot njemu. Tko je ko da bi mi nekgo zaviju vrat, in pritisk je edalje vecji. Mantram v glavi pa me vedno premaga ;"ma nehi s tem sranjem, poslusi me zdj!! to je za tebe konec. Dans si sla cez vse meje. Jedla si juho ob sestih in sendvic ob osmih. takih napak sm ti ze reku,da ne bom prenasu. Sparvi se iz postle in pejt v goz. Imas dve potki, in pazi, da nebos hodila po potki. Ti mors it naravnost gor v hrib in na vrhu te spet ppocakam." Ubogam ga...v polspanju. V pizami, bosa, grem v gozd. Bolj ko se priblizujem, bolj smrdi po gnilem. Ljudje, ki jih srecam, so zelo socutni do mene, verjetno ker vejo, kaj me caka. Hodim pocasi, saj me zbadajo iglice in kamenje. Tik pod vrhom hriba mi zaradi smradu postane slabo. Cutim toplino, ogenj. in smrad. neznosen smrad po gnilem. Nic mi ni jasno in pocasi se povzpnem na vrh. groza. se danes me je groza, ko se spomnim na obcutek, ki sem ga imela tam na vrhu. V hribu je bila jama, kjer so kurili mrtva telesa, gresnike. vse rastline ob ognju so zgnile in smrdele za kozlat. Slisala sem ljudi, kako kricijo in jokajo, saj se sezigajo zivi. Vse okrog mene je ctno (temen gozd) in zarec oranzno rdec ogenj (mogoce so krive pomarance^) jaz sem v beli srajici/pizami, bosa. na moji desni je stara gospa, stara kot zemlja, verjetno smrt. na levi me caka Ego. Rece mi, da je to moj konec, ker sem pojedla dve vecerji. Jokam se! nocem umret. tresem se.
Mimo prisenta Dr House (??!?!?"="(()%Z!/T%/() in rece "you arent dying. go home, you just have bulimia" ampak ego me ne pusti, pravi, da moje zivljenje ni film, in me pahne v ogenj.
Vrze me iz postelje, vsa sem objokana in premocena, res komaj diham, srce mi nabija in zelodec mi mece ven. stokam naglas, "neeeeee!!!!! nehi!!" praskam se po obrazu inpo telesu, hvala bogu za puder.
Stecem na wc in vse skupi vrzem vn. umivam se s hladno vodo in pou k. mi ni nic jasno.
Grem nazaj v sobo, se preoblecem in se ulezem nazaj v posteljo. ne premikam se, ker me je strah.
mislim da okrog 6h vseeno padem dol, ob 8h se kot zombi privlecem v kuhinjo, ker v sobi ne upam bit sama. po ponovnem poskusu prebujanja, tokrat v veliko mirnejsi obliki, a se vedno z dretjem in kricanjem "a se si tu, prasica!" cutim, kako me nekaj pece po obrazu, v predelu oci. ko me zagleda mami, prvo opazi moje praske po obrazu......recem ji "tezka noc!"
Zbudi me grozno glasen glas: "Ustani, praisca, a misls da bos kr spala. Ne zasluzis si pocitka. Gremo, debeluh grduh!!"
Zmedena se zbudim in skoraj pomirjena sem, ko ugotovim, da mi spet najeda Ego. Recem mu "ma model odjebi, ura je dve ponoci!" --- (Rule No 1: never fight with Ego in the middle of the night, it always wins)
Rabim nekaj casa, da se pomirim od dretja, ampak to sem sedaj ze spraksala.... grem na trznico s pomarancami :D Sanjski vonj pomaranc, kupi pomaranc in veseli ljudje. Sicer je vedno vse tiho, ampak vem, da me prevzame vonj in moc oranzne barve. Tudi vceraj sem sla na trznico in res je delovalo nekaj minut, nakar nekdo tako grozno zakrici name, da zakricim in se ponocno zbudim. Srce mi nabija tokrat veliko mocneje in tresem se. Zazebe me in zvijam se pod odejo, skusam se segreti. Luc pustim prizgano, ker me postaja cedalje bolj strah. Tokrat ostanem tiho, nic ne pisnem nazaj (Rule No 2: Never let Ego simply eat you, fight back!)
Res sem kot otrok. Zaprem oci in v temi me caka jezen Ego "Kako si neumna, a kr misls da se me bos tko znebila. Dans te caka konec. Dvakrat si jedla vecejo. Slabic Slabic!! Ti si res neumna, k da ne mores dojet, da si bajsasta in ti se kr jes." Njegovega glasu ne znam opisat, ampak je hrapav, mocan in odmeva. Kot star moski glas v velikem praznem prostoru. Uporabljam vse naucene tehnike pomirjanja--stejem, pojem, preusmerjam misli.... nimam sans prot njemu. Tko je ko da bi mi nekgo zaviju vrat, in pritisk je edalje vecji. Mantram v glavi pa me vedno premaga ;"ma nehi s tem sranjem, poslusi me zdj!! to je za tebe konec. Dans si sla cez vse meje. Jedla si juho ob sestih in sendvic ob osmih. takih napak sm ti ze reku,da ne bom prenasu. Sparvi se iz postle in pejt v goz. Imas dve potki, in pazi, da nebos hodila po potki. Ti mors it naravnost gor v hrib in na vrhu te spet ppocakam." Ubogam ga...v polspanju. V pizami, bosa, grem v gozd. Bolj ko se priblizujem, bolj smrdi po gnilem. Ljudje, ki jih srecam, so zelo socutni do mene, verjetno ker vejo, kaj me caka. Hodim pocasi, saj me zbadajo iglice in kamenje. Tik pod vrhom hriba mi zaradi smradu postane slabo. Cutim toplino, ogenj. in smrad. neznosen smrad po gnilem. Nic mi ni jasno in pocasi se povzpnem na vrh. groza. se danes me je groza, ko se spomnim na obcutek, ki sem ga imela tam na vrhu. V hribu je bila jama, kjer so kurili mrtva telesa, gresnike. vse rastline ob ognju so zgnile in smrdele za kozlat. Slisala sem ljudi, kako kricijo in jokajo, saj se sezigajo zivi. Vse okrog mene je ctno (temen gozd) in zarec oranzno rdec ogenj (mogoce so krive pomarance^) jaz sem v beli srajici/pizami, bosa. na moji desni je stara gospa, stara kot zemlja, verjetno smrt. na levi me caka Ego. Rece mi, da je to moj konec, ker sem pojedla dve vecerji. Jokam se! nocem umret. tresem se.
Mimo prisenta Dr House (??!?!?"="(()%Z!/T%/() in rece "you arent dying. go home, you just have bulimia" ampak ego me ne pusti, pravi, da moje zivljenje ni film, in me pahne v ogenj.
Vrze me iz postelje, vsa sem objokana in premocena, res komaj diham, srce mi nabija in zelodec mi mece ven. stokam naglas, "neeeeee!!!!! nehi!!" praskam se po obrazu inpo telesu, hvala bogu za puder.
Stecem na wc in vse skupi vrzem vn. umivam se s hladno vodo in pou k. mi ni nic jasno.
Grem nazaj v sobo, se preoblecem in se ulezem nazaj v posteljo. ne premikam se, ker me je strah.
mislim da okrog 6h vseeno padem dol, ob 8h se kot zombi privlecem v kuhinjo, ker v sobi ne upam bit sama. po ponovnem poskusu prebujanja, tokrat v veliko mirnejsi obliki, a se vedno z dretjem in kricanjem "a se si tu, prasica!" cutim, kako me nekaj pece po obrazu, v predelu oci. ko me zagleda mami, prvo opazi moje praske po obrazu......recem ji "tezka noc!"
No comments:
Post a Comment