My stomach is gigantic!!!
It hurts!!! It hurts!!
Zajtrk ob 6am, manjsi kos kruha/kava, malica 9.30, jogurt, kosilo 1pm, meso, zenejava, krompir.............FIGHT!!!!! skor se pokozlam pred mami. prepricuje me, da sem pojedla res malo, vse skupaj en zrezcic in zlico krompirja...ampak men je grozno slabo, hrana se mi dvigne v grlo, vse skupi pozrem nazaj dol, zacnejo se mi potit roke, obcutek je, ko da zgubljam zavest...zavest se oza, vse okoli mene se zdi, kot da je zamrznlo...roke so postale ohlapne in faca napihnjena ko balon. nabira se mi slina v ustih, smrdi mi vonj po kosilu. tako rada bi sla bruhat. tako rada bi vrgla vso to hrano vn. samo zrem. vs cs samo zrem---
mami me gleda in ji ni jasno, od kje te ideje, ker bojda ne jem nic. ampak men se zdi, ko da sem od 10h do 1h jedla stirkrat. v mislih grem skozi celotno dopoldne in skusam se spomnit, ce sem se kje ustavila in kupila kako cokolado, bombone... ne, nic. cista sm. ampak....prepricana sem, da sem se basala cel dan.
nevemkaj naj nardim sama s sabo, zato spraskam cigaret star sto elt nekje v sobi, in grem ven. mami me prepricuje, naj grem ven na sonce, glava mi poka in najraj bi zakricala, da jst sonca NE maram!!!! men je totalno vseen a zuni sije sonce a je 30 stopinj al je toplo in kolk nenormalno je bit na tak soncen dan v hisi....jst vn ne grem!!!!!! zebe me. utrujena sem. glava je prazna. ulezem se na kavs, nevem kam grem, nisem na tem planetu. blackout. ko pridem nazaj, si nabasem skledo napolitank in si skuham kavo (FAIL) ... kombinacija za kozlat, ubitacna. se bolj me napihne in se bol mi je slabo. dve pesti arasidov za povrhu in en jogurt. cez dve uri pojem dva kosa kruha in pol hrenovke. ma ni neko hudo naziranje ampak jst sm cist konc zdj. moj zelodec ni navajen vec takih maratonov. komaj diham, sploh se ne morem sama seb gabit ker me vse stiska.
in zdj se tuki sama s sabo kregam, da nebom sla kozlat in da bom lepo vse prespala, jutr bo pa bolse. jutr je nov dan. ta vikend sm si izborila free free free, free from family, tko da bom lepo pocivala in si vzela mal casa zase, more pomagat. trebuh mam vecjii ko joske. ko bi le lahko zavrtela cas nazaj in nebi tolko jedla. oh my fucking god, how the hell did I surviv all those years over and over and over eating. If u eat that much your stomach hurts, ofcourse you'r gonna throw up. disgusting!!!!
ampak mi je jasno, kako hudicevo blizu je vs cas ta posast, samo caka, da bom kj zacutla in se nazrla in skozlala. zdravnica pravi, da nisem tolko casa bruhala, ker sem otopela in da je to huje od bulimije.
jebena hrana.
stirkrat na dan se morm soocit s to tegobo. in pere mi v glavi, totalno. tko ko sm zadnjic jamrala, obcutek mam, da ma neki nadzor nad mojim zivljenjem. se borim vsak trenutek in se res prsilm, da iz sebe izvlecem maksimum. sploh ko se je treba oglasit na telefon, sm ratala ful bolj uporabna. ceprou sm zadnjic zamenjala stevilko in sm rabla en teden, da sem vsaj tistim ljudem, ki so mi blizu, poslala sms z novo stevilko, ker sem zavohala idealno priloznost, da ce zamenjam stevilko in nobenmu ne povem, me ziv bog ne bo mogu dobit na telefon....and I will be free!! IS THAT REAL FREEDOM??
rada bi zivela, popravla, kar sm zasrala, move on. let go.
otroke ucim, da morjo bit samozavestni, odlocni, posteni, prijazni, odkriti, pogumni, vztrajni, kreativni, iznajldjivi, popustljivi.... da morjo verjet vase, da so najpomembneji in najlepsi, da semorjo smejat na glas, da morjo vs cs plesat, brat knjige... sama pa sm fail od faila.
no ok, plesem z njimi, pojem z njimi in se smejim na glas z njimi, ampak to okrog samozavesti in odlocnosti.. hmmm.
Delo z otroki zame ni sluzba, ampak je moj life style. nekaj, kar sem jaz in za kar se borim, nekaj, zaradi cesa se zdravim. Brez njih, me ni. ne obstajam. le oni razumejo mojo umetnost, mojo kreativnost, in jo cenijo....delo z njimi je edina stvar v zivljenju, ki mi gre.. pa vseeno vsak dan, predno stopim v razred, podvomim vase...kaj ce nisem dobra uciteljica? kako bi me otroci tretirali, ce bi vedeli za bulimijo? verjetno me nebi vec imeli radi. vem da otrokom ne morem razlagat teh stvari, halo, ampak zdi se mi, ko da sm nepostena do njim. hinavska. ucim jih o zivljenju. resujem zivljenja. razbujam jim strahove, spodbujam njihove sanje. dobesedno. ucim jih, da lahko dosezejo vse. vse, medtem ko sama obupujem oziroma se kopljem v lastnem dreku.
ok, outof context. ampak skusam mislit na lepe stvari, in lepe stvari so moji otroci. res me je za trenutek nehal bolet trebuh, pa evo ti ga boga, spet je kozlanje tukaj.
odkar sem dojela, da nocem bit psiho ucitlca z bulimijo, se mi je ful lazi borit z bruhanjem. ne morem si zamislt, kako bi jim v ponedeljek pogledala v oci. oni so moji pajdasi. oni se zgledujejo po meni. so moj copy paste .. dolgujem jim tako veliko!!! njim, in svojemu fantu, dolgujem zivljenje!
zakaj sem jedlaaaa?? v glavi vlada kaos. vojna. misli, kot so: dieta, post, bruhanjeeee.... toucejo naprej. hocjo preglast to moje sanjane o mojih vojakih otrocih. naj jim ne rata. dear universe, give me strength. am almost done with today. please.
te dni se z universom pogovarjam vec kot takrat, ko sva bla najbolsa prjatla!
mene je kr groza. tko nevem kaj nardit. ves ko mi srce nabija,, jaooo! zivcna sm. zivcna nism bla ze uuuu fak kr neki casa. ma ze kr neki casa jst nism bla nc. raztrgala bi se, srce bi si zruvala vn iz prsnega kosa.. a bi lahko jutr, samo jutr, mela post. da se mal scistim? al pa bom jutr si prvosla mal pohajkovanja po gozdu, verjetno bolj zdrava ideja*??
po glavi mi hodi un quote: "there is a difference between giving up and just stepping back." and yah, am not giving up, am just stepping back. am done with today!
da o glavobolu in vrocini ne govorim.
Im so tired. tired of living in glass.
PS.
Dear body.
I am so so so sorry I ate so much today. I know I have caused big problem and you are feeling awful now because of my empty thinking. I didnt mean to make you feel that pain. I hope you can forgive me and I will help you feel better tomorrow. I promise I will take good care of you tomorrow. I will take you to the long hot bath, also will so some shaving and drink a lot of water. Will take you for a walk, in the forest. I know how much you love forest. I will treat you special all weekend long and will make a soup for lunc, also some salad. Wont have coffee in the afternoon and I will put a lot of cream on you. In fact, am gonna do it right now, so you get better rest than you would, if i just let you drop off now. Meet you in the bathroom.
with love, me .xx
Zapisano kasneje:
opravicila sem se svojemu telesu, sprejela dejstvo, da sem zajebala dans, umila sem se, popila veliko hladne vode, nahitro malo pospravila sobo in ugasnila luc. bomo vidli, ce bo moja taktika obrodila sadove.
jaooo kako me boli trebuh, ledvica, vse! pa ta podbradeeeeeeek! pa noge debele. ko sem vstala iz postelje, da sem sla v kopalnico, me je kr zrukalo, moja stegna so tut gigantska.
It hurts!!! It hurts!!
Zajtrk ob 6am, manjsi kos kruha/kava, malica 9.30, jogurt, kosilo 1pm, meso, zenejava, krompir.............FIGHT!!!!! skor se pokozlam pred mami. prepricuje me, da sem pojedla res malo, vse skupaj en zrezcic in zlico krompirja...ampak men je grozno slabo, hrana se mi dvigne v grlo, vse skupi pozrem nazaj dol, zacnejo se mi potit roke, obcutek je, ko da zgubljam zavest...zavest se oza, vse okoli mene se zdi, kot da je zamrznlo...roke so postale ohlapne in faca napihnjena ko balon. nabira se mi slina v ustih, smrdi mi vonj po kosilu. tako rada bi sla bruhat. tako rada bi vrgla vso to hrano vn. samo zrem. vs cs samo zrem---
mami me gleda in ji ni jasno, od kje te ideje, ker bojda ne jem nic. ampak men se zdi, ko da sem od 10h do 1h jedla stirkrat. v mislih grem skozi celotno dopoldne in skusam se spomnit, ce sem se kje ustavila in kupila kako cokolado, bombone... ne, nic. cista sm. ampak....prepricana sem, da sem se basala cel dan.
nevemkaj naj nardim sama s sabo, zato spraskam cigaret star sto elt nekje v sobi, in grem ven. mami me prepricuje, naj grem ven na sonce, glava mi poka in najraj bi zakricala, da jst sonca NE maram!!!! men je totalno vseen a zuni sije sonce a je 30 stopinj al je toplo in kolk nenormalno je bit na tak soncen dan v hisi....jst vn ne grem!!!!!! zebe me. utrujena sem. glava je prazna. ulezem se na kavs, nevem kam grem, nisem na tem planetu. blackout. ko pridem nazaj, si nabasem skledo napolitank in si skuham kavo (FAIL) ... kombinacija za kozlat, ubitacna. se bolj me napihne in se bol mi je slabo. dve pesti arasidov za povrhu in en jogurt. cez dve uri pojem dva kosa kruha in pol hrenovke. ma ni neko hudo naziranje ampak jst sm cist konc zdj. moj zelodec ni navajen vec takih maratonov. komaj diham, sploh se ne morem sama seb gabit ker me vse stiska.
in zdj se tuki sama s sabo kregam, da nebom sla kozlat in da bom lepo vse prespala, jutr bo pa bolse. jutr je nov dan. ta vikend sm si izborila free free free, free from family, tko da bom lepo pocivala in si vzela mal casa zase, more pomagat. trebuh mam vecjii ko joske. ko bi le lahko zavrtela cas nazaj in nebi tolko jedla. oh my fucking god, how the hell did I surviv all those years over and over and over eating. If u eat that much your stomach hurts, ofcourse you'r gonna throw up. disgusting!!!!
ampak mi je jasno, kako hudicevo blizu je vs cas ta posast, samo caka, da bom kj zacutla in se nazrla in skozlala. zdravnica pravi, da nisem tolko casa bruhala, ker sem otopela in da je to huje od bulimije.
jebena hrana.
stirkrat na dan se morm soocit s to tegobo. in pere mi v glavi, totalno. tko ko sm zadnjic jamrala, obcutek mam, da ma neki nadzor nad mojim zivljenjem. se borim vsak trenutek in se res prsilm, da iz sebe izvlecem maksimum. sploh ko se je treba oglasit na telefon, sm ratala ful bolj uporabna. ceprou sm zadnjic zamenjala stevilko in sm rabla en teden, da sem vsaj tistim ljudem, ki so mi blizu, poslala sms z novo stevilko, ker sem zavohala idealno priloznost, da ce zamenjam stevilko in nobenmu ne povem, me ziv bog ne bo mogu dobit na telefon....and I will be free!! IS THAT REAL FREEDOM??
rada bi zivela, popravla, kar sm zasrala, move on. let go.
otroke ucim, da morjo bit samozavestni, odlocni, posteni, prijazni, odkriti, pogumni, vztrajni, kreativni, iznajldjivi, popustljivi.... da morjo verjet vase, da so najpomembneji in najlepsi, da semorjo smejat na glas, da morjo vs cs plesat, brat knjige... sama pa sm fail od faila.
no ok, plesem z njimi, pojem z njimi in se smejim na glas z njimi, ampak to okrog samozavesti in odlocnosti.. hmmm.
Delo z otroki zame ni sluzba, ampak je moj life style. nekaj, kar sem jaz in za kar se borim, nekaj, zaradi cesa se zdravim. Brez njih, me ni. ne obstajam. le oni razumejo mojo umetnost, mojo kreativnost, in jo cenijo....delo z njimi je edina stvar v zivljenju, ki mi gre.. pa vseeno vsak dan, predno stopim v razred, podvomim vase...kaj ce nisem dobra uciteljica? kako bi me otroci tretirali, ce bi vedeli za bulimijo? verjetno me nebi vec imeli radi. vem da otrokom ne morem razlagat teh stvari, halo, ampak zdi se mi, ko da sm nepostena do njim. hinavska. ucim jih o zivljenju. resujem zivljenja. razbujam jim strahove, spodbujam njihove sanje. dobesedno. ucim jih, da lahko dosezejo vse. vse, medtem ko sama obupujem oziroma se kopljem v lastnem dreku.
ok, outof context. ampak skusam mislit na lepe stvari, in lepe stvari so moji otroci. res me je za trenutek nehal bolet trebuh, pa evo ti ga boga, spet je kozlanje tukaj.
odkar sem dojela, da nocem bit psiho ucitlca z bulimijo, se mi je ful lazi borit z bruhanjem. ne morem si zamislt, kako bi jim v ponedeljek pogledala v oci. oni so moji pajdasi. oni se zgledujejo po meni. so moj copy paste .. dolgujem jim tako veliko!!! njim, in svojemu fantu, dolgujem zivljenje!
zakaj sem jedlaaaa?? v glavi vlada kaos. vojna. misli, kot so: dieta, post, bruhanjeeee.... toucejo naprej. hocjo preglast to moje sanjane o mojih vojakih otrocih. naj jim ne rata. dear universe, give me strength. am almost done with today. please.
te dni se z universom pogovarjam vec kot takrat, ko sva bla najbolsa prjatla!
mene je kr groza. tko nevem kaj nardit. ves ko mi srce nabija,, jaooo! zivcna sm. zivcna nism bla ze uuuu fak kr neki casa. ma ze kr neki casa jst nism bla nc. raztrgala bi se, srce bi si zruvala vn iz prsnega kosa.. a bi lahko jutr, samo jutr, mela post. da se mal scistim? al pa bom jutr si prvosla mal pohajkovanja po gozdu, verjetno bolj zdrava ideja*??
po glavi mi hodi un quote: "there is a difference between giving up and just stepping back." and yah, am not giving up, am just stepping back. am done with today!
da o glavobolu in vrocini ne govorim.
PS.
Dear body.
I am so so so sorry I ate so much today. I know I have caused big problem and you are feeling awful now because of my empty thinking. I didnt mean to make you feel that pain. I hope you can forgive me and I will help you feel better tomorrow. I promise I will take good care of you tomorrow. I will take you to the long hot bath, also will so some shaving and drink a lot of water. Will take you for a walk, in the forest. I know how much you love forest. I will treat you special all weekend long and will make a soup for lunc, also some salad. Wont have coffee in the afternoon and I will put a lot of cream on you. In fact, am gonna do it right now, so you get better rest than you would, if i just let you drop off now. Meet you in the bathroom.
with love, me .xx
Zapisano kasneje:
opravicila sem se svojemu telesu, sprejela dejstvo, da sem zajebala dans, umila sem se, popila veliko hladne vode, nahitro malo pospravila sobo in ugasnila luc. bomo vidli, ce bo moja taktika obrodila sadove.
jaooo kako me boli trebuh, ledvica, vse! pa ta podbradeeeeeeek! pa noge debele. ko sem vstala iz postelje, da sem sla v kopalnico, me je kr zrukalo, moja stegna so tut gigantska.
No comments:
Post a Comment