Pocutm se, ko da nimam nadzora nad svojim zivljenjem. Kaj je sploh moje zivljenje? kaj pomeni Zivljenje? kaj pomeni biti ziv? kaj pomeni cutiti? kaj pomeni biti? kaj pomeni Ta trenutek?
zdi se mi, da nisem jst tista, ki kreira dobro ali slabo voljo, veselje ali zalost, upanje ali obup...obcutek mam, da je vse to v moci nekoga drugega. nimam vpliva. to mi gre na zivce. hocem nadzor, hocem obcutek!! hocem zavedanje: ZIVLJENJE!!! sama hocem proizvajat smeh, zato ker je to v moji moci, sama hocem prozvajal jok, zato ker me boli, sama hocem proizvajat entuziazem, zato ker sem ziva, sama hocem proizvajat upanje, zato ker diham.... hocem se otrest vseh, ki me blokirajo. Hocem se zavedat, da je moje zivljenje ima namen, smisel in sporocilo (al je to vse eno in isto lol) blo je obdobje v mojem zivljenju, eno debelo leto, ko sem mela stavri okrog zivljenja popolnoma popucane. vedla sem zakaj zivim, znala sem zivet, znala sem se pogovarjat, veselit, proslavljat zivljenje....bla sem konstantno zadeta od tega lajfa in vse je blo v barvah. zaupala sem si, zaupala sem vase, v svoje sposobnosti, da zivim pravilno. potem pa je prsu sistem in me posrku nazaj vase....osem urni delavnik, k se je vsak dan razvleku na 10 ur, zivljenje s sostanovalko...kompromisi.....some people call it compromise ... well i call it nu-necessery stress. ja, delat je treba pa druzt se je tut treba itak...ampak v skladu s svojim tempom, prepricanjem in potrebami. why die if u feel like living? why be caught if you feel like being free?? why quite if you feel like singing? why long face if u feel like laughing? because system wants you so?? well, system and i do have some serious issues.
vcasih sm tut znala prepoznat moment, kdaj se ustavit in zadihat.... blah, has been long time since I did it for a last time... mocno se trudim, da bi se prblizala tistemu sladkemu letu, ko sem se razvajala zivljenju, s svojim prepricanjem, s svojo vero, s svojim obcutkom.. in zto mislm,d a je zdj cs, da se ustavim in zadiham..whats next.
since rehab, life has been tough! pocutim se, ko da bosa hodim po makadamu, vcasih po crepinjah, vcasih po zerjavci...no, vmes sem tut ze na travo stopla in si spocila korak, ampak moje noge so zuljave in utrujene. nevem, kam vodi ta moja cesta...kaj me caka na koncu...mehak travnik poln marjetic al se bolj unicena zgubljena, kamnita potka?
will I soon take a wheel or will sink? utrujena sm. I just want my life back!!
zdi se mi, da nisem jst tista, ki kreira dobro ali slabo voljo, veselje ali zalost, upanje ali obup...obcutek mam, da je vse to v moci nekoga drugega. nimam vpliva. to mi gre na zivce. hocem nadzor, hocem obcutek!! hocem zavedanje: ZIVLJENJE!!! sama hocem proizvajat smeh, zato ker je to v moji moci, sama hocem prozvajal jok, zato ker me boli, sama hocem proizvajat entuziazem, zato ker sem ziva, sama hocem proizvajat upanje, zato ker diham.... hocem se otrest vseh, ki me blokirajo. Hocem se zavedat, da je moje zivljenje ima namen, smisel in sporocilo (al je to vse eno in isto lol) blo je obdobje v mojem zivljenju, eno debelo leto, ko sem mela stavri okrog zivljenja popolnoma popucane. vedla sem zakaj zivim, znala sem zivet, znala sem se pogovarjat, veselit, proslavljat zivljenje....bla sem konstantno zadeta od tega lajfa in vse je blo v barvah. zaupala sem si, zaupala sem vase, v svoje sposobnosti, da zivim pravilno. potem pa je prsu sistem in me posrku nazaj vase....osem urni delavnik, k se je vsak dan razvleku na 10 ur, zivljenje s sostanovalko...kompromisi.....some people call it compromise ... well i call it nu-necessery stress. ja, delat je treba pa druzt se je tut treba itak...ampak v skladu s svojim tempom, prepricanjem in potrebami. why die if u feel like living? why be caught if you feel like being free?? why quite if you feel like singing? why long face if u feel like laughing? because system wants you so?? well, system and i do have some serious issues.
vcasih sm tut znala prepoznat moment, kdaj se ustavit in zadihat.... blah, has been long time since I did it for a last time... mocno se trudim, da bi se prblizala tistemu sladkemu letu, ko sem se razvajala zivljenju, s svojim prepricanjem, s svojo vero, s svojim obcutkom.. in zto mislm,d a je zdj cs, da se ustavim in zadiham..whats next.
since rehab, life has been tough! pocutim se, ko da bosa hodim po makadamu, vcasih po crepinjah, vcasih po zerjavci...no, vmes sem tut ze na travo stopla in si spocila korak, ampak moje noge so zuljave in utrujene. nevem, kam vodi ta moja cesta...kaj me caka na koncu...mehak travnik poln marjetic al se bolj unicena zgubljena, kamnita potka?
will I soon take a wheel or will sink? utrujena sm. I just want my life back!!
No comments:
Post a Comment