(empty)

Prvic po kar lepem casu cutim, da bi se rada do neba in nazaj nazrla. Zalostna sem te dni, zelo sem zalostna. dobra novica je, da cutim nekaj, pac zalost, slaba pa, da takoj, ko se mi pojavi en obcutek, nevem kako ga shendlat in trenutno se borim z idejo, da bi se sla nazrt. sicer sm ze kr lepo zacela, z enim biskvitom k sm ga nardila uceri, in seveda bi sla rada bruhat zdj. dvomim, da bom zdrzala! ker si res zelim it kozlat in hocem spraznit ta obcutek krivde, da sme jedla. pa se zdi se mi, da mam kr neki za skozlat. niti ne vem, ce bi se rada borila dans se s tem. res je, da sm ze pozabla, kaksen je filing, ko sem bulemicna tako fizicno kot tudi psihicno,saj se je te dni vse bolj dogajalo v glavi. obcutek, ideja, da bi se nazrla je ista, kot je bla par mescev nazaj, pred tem zatisjem. ne mislim na nic drugega, kot na hrano. v glavi delam crstni red, kje bi zacela, kaj bi najprej pojedla, kaj potem in potem in potem...umes bi pa bruhla. zalostna sem. nevem kam spadam, nevem kam pripadam....and its not a freedom. dan se mi je zacel zlo bogo, sama z ocetom doma, ves napicen me je pricakal ze zjutraj, saj je pospravljel, z mano ni spregovoril niti besede, le pizdu me je v prazno. kaka negativa, sploh ne znam povedat, kaksno breme negative. pa zdj sm ze ok, ze znam vidt, da njegov lajf in njegova negativa nima veze z mano, ampak posrka me vase. neupam se premikat po hisi, ker mu grem na zivce kakorkoli se obrnem in kakrkoli naredim. dans me je kurcou, ko sem zalivala roze in sem vodo tocila v kopalnici, nima veze, da je kopalnica narejena tako, da je lahko mokra in da se jo z lahkoto scisti, sploh ce je samo voda.... mislim, da elementov nisem zmocila nic, on pa je komentiral, kako vse unicim in kako mora on pospravljat za nami in  tko, v tri dni, brez zacetka in konca, brez osnove. sedaj sem se ze naucila ignorirat tut take stvari, ce me doletijo v malih kolicinah. jutro sem prezivela ob njegovi dolgi, napiceni faci, cela hisa je kricala od negative. izogibala sem se ga, ampak tudi v sobi nisem imela miru pred negativnimi mislimi, ki so se mi zacele odvijat v glavi. od tega, da me ne mara, do tega, da sem res napaka, preko dejstva, da sem za vse kriva jst, da sm bedna in nicvredna hcerka. z mano se ni pogovarjal, jst e nisem pogovarjala nazaj. skusala sem sledit svojim urnikom, ko je bil cas za zajtrk, kosilo... ampak hrana ni imela okusa in kava s kosem kruha in marmelade zjutraj ni delovala (stranisce).... popoldan je prisla mami iz sluzbe, niti ona ni bila v olajsanje, saj je takoj padla v negativno centrifugo... ko sta prisla se brat in njegova punca, in ko se je oce do njiju obnasal normalno, sem zajokala. tako izobceno sem se pcutila. kot da sem na obsiku pri tujcih. mami me je vprasala, ce sem slabe volje, in rekla sem ji da ne, le da sem bila cel dan z atijem sama. nasmejala se je in se malo posalila na ta racun, in mi je pomagalo. vsaj nekdo, an moji strani. tudi z bratom se ne pogovarjam kadar ima ob sebi svojo punco, tako drugacen je z njo. to me prizadane, saj me njegova blizina zelo pogreje in mi pomeni veliko. ce ga imam pred ocmi in je med nama debela stena, sem zelo zalostna. in s to zalostjo zivim cel dan. seveda je to loaded gun za mojo bulimijo, ki bo vsak cas zacela streljat!! ni mi za jokat, ampak osamljena sem. vem da nisem, ker me na drugi strani klicejo ljudje in mi pravijo, da me imajo radi, ampak moje zivljenje ne seze cez te stene. mojega zivljenja ni tam zunaj. I need some space. yah, in a language of normal people, that probably has a word: own apartment. jutri grem na en ogled, mislim da zadnji. obcutek imam, da sem nasla stanovanje zase. in nekje deep down me daje ta ideja, da bo spet life in town. komaj cakam. pa ne da bi hotla bezat od kogar koli, ampak moram se zbudit. psihiatrinja me strasi, da gre za zivljenje.  da se moram odselt na silo, saj je ogrozeno moje zivljenje. zdravje me se vedno prehiteva, in moj rehab bolezni ne sledi. verjetno ima prav, in se tega ne zavedam. pravi, da bom, sele ko bom ponovno na svojem, videla, kaj se mi dogaja trenutno. pravi, da lahko umrem. to mi pravijo vsi zdravniki, ampak prvic to slisim, odkar sem na zdravljenju. nazadnje sem to slisala pred zdravljenjem "ce se ne zacnes zdravit, nimas pred sabo vec kot pet let."

[words that should be said, but not ready yet]


pogresam fanta, te dni je s frendi na srfaju, ma mu hocem dat mir pa ga niti ne klicem, ampak dans bi mi res prou prsou njegov obraz, tisti obraz, ki me spomni na to, da ni vse tako grozno, ceprav se mi to zdi. no ja, bom se sama soocla s tem, konc koncev lahko svoj rehab dvignem na level 3: face the negativity and go beyond.
se vedno me tisci v zelodcu, hrana se mi dviguje po grlu navzgor... to je eden bolj ogabnih obcutkov pri bulimiji. ma ne,pa nocem it bruhat, ker sem si obljubila, da zaradi druzine ne bom vec kozlat hodila, saj je ravno to point. ni mi jasno, zakaj jih ne morem spremenit. zakaj jih niti moja bolezen ne spremeni, ali je res tako nepomembna? sem res tako nepomembna?
te dni se mi tudi porajajo misli kot so :"you can only survive in this freaky world if u fake a smile and say Im fine" no-one cares how you really feel. if one asks you "how are you" and you say "im doing awful" they reply to you  "oh so cool"  they dont really listen to you!! well, there are those, who I call beloved ones.


[words that should be said, but not ready yet]
[words that should be said, but not ready yet]
[words that should be said, but not ready yet]
[words that should be said, but not ready yet]
[words that should be said, but not ready yet]
[words that should be said, but not ready yet]
[words that should be said, but not ready yet]
[words that should be said, but not ready yet]
[words that should be said, but not ready yet]
[words that should be said, but not ready yet]
[words that should be said, but not ready yet]
[words that should be said, but not ready yet]
[words that should be said, but not ready yet]