Preganjajo me strahovi. Sm se slisala s fantom, so me zacele preganjat se emocije. Filing mam, ko da skoz neki jamram. Mislm sej vem da jamram, ker se se kr vse vrti okrog tega zdravljenja, ampak lahko bi se ze mal k seb spravla. kr nevem a je sploh kj veselje u men. ful se ubadam s to zvezo, filing mam da kr vse unicujem, da nism kul punca. strah je v men, da se bo fnt premislu in me pustu. te stari strahovi udirajo na povrsje konstantno in tesko se zadrzujem. sploh ko sm tuki pr svojih. in ja, trpim ko sm tuki, res mi ni lustno, po drugi strani pa "wake the fuck up! sort out your bloody life and stop coming up here every freaking weekend. stand up on your feet, do your thing and live your own life!" zdj mi je jasno, kako moje telo funkcionira, kako moja glava funkcionira in lahko se zanesem sam nase, kul mi bo tut ce ne bom hodila na obisk k svojim vsak vikend. cs je,da se postavim absolutno na svoje noge.
ta razlika med varnim in ne varnim okoljem je prevec ocitna, da bi jo se naprej spregledvala. cs je, da potegnem crto. nism odvisna od njih inse postavim custveno na svoje noge.
Cel dan v hisi, brez pikicie svezega zraka, to se mi vedno zgodi tuki. zapravljanje casa in energije. sploh nism ziva.
cel dan mislm na fanta in ga pogresam do neba in nazaj, sploh nevem kako bom zdrzala brez njega vs ta cs. ceprou k sm doma, je vse drugac, ga pogresam, pa sm u stanju zdilat se s tem. pa ful mam vec zaupanja in vere v naju doma. drugac ga vidm, lahko sanjam o nama, ni me strah in vrjamem, da bova kmal skupi for good, medtem ko tuki samo cakam, kdaj bova koncala. se en zelo osamljen dan. nimam nekega apetita tuki, sploh se mi ne da kuhat, ampak sam en junk food jem skoz, al nutelo al pa sladkarije.
in ja, spet se ponavljam ko stara plosca: we know all this honey, stop crying and move fucking on!!!
AMpak deep down mam dobr obcutk, obcutk mam, ko da se spuscam v eno obetavno obdobje. vesela sm, da bo kmal konc tega bebavega poletja. dont get me wrong, I had life time summer with my boyfriend, ampak poletje je meni najmanj ljub tetni cas, tko depresivn. but there is my beloved autumn coming up next wip. cutm, kako bo kmal bols z mano.
nocm vec piskat fantu o enih in istih svareh, whining isnt sexy. bols zame, da se hitro nakuleram in pokazem I can be fun. mislm sej so moje zahteve do same sebe totalno nesmislne, jst bi kr da te tezave zginejo in se skoz smejiva in zezava brez mojega stokanja in pritozevanja. edin tko se bom pocutla, da bova ostala skupi, ces, sej se zabavava in sm kul. pozabljam, da mava oba resnicna custva in da vsak dan ni dan, ko se lahko predajava smehu. pomoje to z drugimi besedami pomeni, da bi bla ves rada s sabo "kul" ko pa z bulemicno sabo. vem da sm blizu, zacutla sm neznost bulimia-free zivljenja, vsaj mal sm, in zdj bi rada tono tega.
mal zanemarjam idejo, da sm se vedno na zdravljenju in da je se velik tega za nardit. utrujena sm. ne da se mi vec. hocm bit ok in zivet. forgive and move on!! ne da se mi veeec.
well, rehab is my priority now. vse je pogojeno s tem. s fantom se pogovarjava o poroki, otrocih in vsem lepem, once I get well!! in sovrazm bit v tej poziciji, ko so stvari v taki meri odvisne od mene. sovrazm to odgovornost in rada bi da zgine. rada bi, da to ni vec ovira. rada bi, da sva samo jst in moj fnt.
ta zveza mi pomen vec kot vse ostalo na svetu. sej me bulimija ovira tut pr sluzbi naprimer, vsak dan posebi se morm reseterat in napet vse atome moci, da se spravim v sluzbo, ker se pocutm nesposobno za to delo, ampak v isti sapi vrjamem, da sm bla poslana na zemljo zarad tega in v trenutku, ko sm v soli, zamenjam profil, sm ucitlca, necemu pripadam in cutim!!! cutim otroke in njihove potrebe, cutim ljubezn do poucevanja.. I am not numb!!!
trenutno sm sicer cist zivcna, ker se naslednji tedn zacne sola, in sm dobila novo pozicijo in vec denarja lol ampak konstantno mi glas pravi, da je to prevelik zalogaj zame, da jst tega ne bom zmogla in da sm slaba za te stvari. pol se pa spomnem, kako je ravnatelj navdusen nad mano in mame teh otrok s kerimi delam, in da oni pa ze vejo. pa se mal pomirim.
ampak s fantom ni tko lahko, ker je vedno prisotn ta obcutek strahu, in si nism u stanju rect "sej on je navdusen nad mano, sej on pa ze ve!" in po vsem tem casu sm ugotovila, da nc od tega in zarad njega. ta strah je obcutek iz preteklosti. ne vzbuja mi ga on, on je pr stvari in mi daje vse, ampak ta strah je zakoreninjen v meni. pomoje morm zato se hodt k psihiatru, ker enostavno nism ok. mi je zdravnica rekla, da bo teh preteklih strahov zdj se vec, ampak da je to proces zdravljenja. celo zivljenje sm zivela z nekimi prepricanji, vsak dan. velik ljudi me je prizadel. tesko mi je zaupat zdj, ker sm v fazi, ko odkrivam, da tut druzina ne misl vedno najbolse zate. tesko je. tesko je zivet z odprtimi ranami. boli. resno boli.
sama sebe si predstavljam ko da mam ogromne mehurje in globoke rane po celem telesu, k so se mi hudo zagnojile, zdj so mi jih ze mal scistli, in mi dal antibiotike, ampak bo trajal, da se zaceljo. in ce sm prevec z ljudmi, me lahko kdo popolnoma nehote dregne naprimer v roko, doda neki bakterij, zaustavi proces celjenja in roko mi morjo odrezat.
in vem, da ta strah izvira iz mene. i just cant relax.
vedno sm misla, da sm dobra s prebolevanjem ljudi. kurac. boli me, da sm pred letom dni zgubila najbolso prjatlco, zaupala sm jis voje zivljenje in zarad nje sm se pocutla vredu. ko sm ji povedala za bulimijo, sva se odtujili, odtujili sva se tolk, da me je zacel bolet, bolel me je tolk, da sm pisala o tem v blogu in ko se je prepoznala v objavi, se ji je snel in me je poslala u pizdo materno. nikol nism nc odgovorila, nikol nism mela nc za povedat. dobila sm velik manevrskega prostora, k ga rabm za zdravljenje. ni hudo, ampak boli golo dejstvo, da je ni vec v mojem zivljenju pa nikol niti pomisla nism, da bi se to lahko zgodil. in tega me je strah, da bi se sprostila, odmisla, da moj fnt lahko gre iz mojga lajfa, in pol SNAP!! umrem! prisezem. nebi prenesla se kake take norisnice.
enkrat nekje na poti, ko sm zgubila to prjatlco in mela prvi fajt s sostanovalko, k sva sle tut vsaka po svoje, me je vse skupi tolk bolel, da sm se odlocla, da skenslam vse, kar je povezano s plesom, ker me je prevec bolel. skenslala sm vse plesalke na fejsbuku in neki tut v real lifeu in se odlocla, da se ne oziram nazaj. im oing well tho. tko sm se lahko posvetila svojemu zdravljenju, potegnla crto s stvarmi, k so me ..... !"#$ (error, kako se v slovenscini napise: with the thing that made me feel anyhow awkward! )
ampak looking back, brez slabe vesti, brez kancka obzalovanja zaradi svojih odlocitev, nemorem ignorirat dejstva, da prekleto boli sama ideja, da sta dve osebi, k sm ju mela najraj, in k sta bli vedno moja dva idola "when i grow up, i wanna be just like them two!" ... za mene sta bli pojem popolnosti, realnosti, upanja, moci, ustvarjalnosti .................. in zdj ju ni vec.
losing them was pretty big tragedy for me ampak brez izgube verjetno nebi nikol vztrajala pr zdravljenju. nebi nikol vidla stvari, k jih vidm zdj. tko da sm ful mirna kar se njiju tice. z eno se celo vsake tolko slisva prek kakega smsa al pa skypa.
ampak, kako prebolet, ko nekoga zgubis? zivet naprej v mojem primeru ni tesko, to mi nikol ni predstavljal nekega problema, ampak kako zivet naprej z nekom drugim?
kako se znebit tega strahu pred naslednjo izgubo? kako se zascitt in kako ne gledat nazaj s tako strahoto?
Strah sploh je? s kaksno pravico nas tko sabotira?
no zdj umes so prsli moji iz morja in sm se pogovarjala z njimi. ostala sm pri njih, ker sm popoldne zaspala in se zbudila sele ob 8h, pol se mi pa ni dal vec nikamor, ceprou je bla kr konkretna vojna v glavi.
nakoncu sm se odlocla, da ostanem in grem jutri naravnost v sluzbo, in ko sm mal klepetala s mami, sm ji povedala, da sm zivcna zarad sluzbe in da me je strah, da s fantom nebi uspela. nevem niti zakaj sm ji to povedala, ampak sm. in sploh ni mogla razumet kaj ji pravm, in ko je dojela je kr oci zgubila "kaj? zakaj pa nebi? kaj pa govoris. a dej nehi. to je isto k da bi blo mene strah da nebi ustala zutri!"
en tak lep wake up call je biu. dej ne seri!!!
in se prec bols pocutm.
zdj pa komi cakam, da me moj dragi poklice, in da se mal nasmejim z njim. najraj na svetu ga mam!
vedno pravjo, da je strah do dolocene meje ok, ker nam pomaga vidt stvari se iz druge perspektive, ampak ni dobr, ce ns strah ohromi. haha kako pa poskrbet, da nas strah ne ohromi?
bit z njim? bojda je to dobr, da si vzames cs za strah in se mu mal posvetis, da vprasas kaj hoce od tebe. jst se nism v tej fazi ker me vedno posteno vrze, ko kterga od svojih custev vprasam "kaj pa bi ti rad?" ampak ja, baje je dobro, da uzavestis svoja cutenja in jih ne ignoriras, ker prec drago placas ce si prevec pametn.
jst sicer komi cakam da bom nazaj v svojem domeku in da spet nardim domaco nalogo....se posvetim svojemu telesu in cutenjem, ker bi res rada cimprej opravla s hudicem od bulimije.
zdj ko sm v mal bolsem stanju celo bulimijo vidm kot nek blassing. velik velik mi daje to zdravljenje,stvari in spoznanja, zarad kerih bom pol dejansko srecna in mirna. vem da bom oseba, kakrsna sm vedno hotla bit in bom spostovala sebe, zivljenje, zvezo in vse zivo.
I have my blessings. I know I do. and I have my price! I know I do.
my amazing boyfriend reminds me of it every single day. he calls it beauty, talent, life within, kids maget etc.
I do have people who truly love me. I have my qualities, I have my beauty.
Tomorrow, there is always tomorrow! and tomorrow, I am about to step a step further! yes!!
oh ena stvar k jo zdj po enem letu zdravljenja razumem in lahko pocnem obcasno je, da si glavo napolnim s pozitivnimi afirmacijami. ce sm naprimer v fazi ko sm grda sama sebi, sem pac grda neki casa, pol pa lahko se osredotocim na moje lepo stanovanje, na moj lep razgled, na mojega lepega fanta, na mojo lepo sluzbo, in pocasi zbledi negativna podoba. ne da se pol kj lepo pocutm, ne, ampak nism si vec tolk grda oziroma tut ce sm si, se s tem ne ubadam tolk. mal vec prostora je zdj za lepo v mojem zivljenju. morm se druzt z lepimi ljudmi, obiskat lepe kraje, brat lepe knjige, gledat lepe filme, nosit lepe obleke, in eventually bom misla na lepe stvari. pocasen, dougotrajen postopek in najprej sploh ne opazis, ampak kr na enkrat se zalotim, da se redno tusiram, da si vzamem cas da se oblecem, da berem ljubezenske romane in da ne gledam vec ID discovery, k mi je tut celo stalo naredu z zivljenjem.
kr na enkrat mi je bolj pomembno, da se dobro pocutim kot pa da si grem na zivce. na zivce mi gre ko si grem na zivce.
Vidm, kako se trudm razumet dogajanje v svojem telesu in v svoji glavi, trudm se s terapijami in ne odneham, ko ni najraj res odnehala. vedno je samo se ena terapija, pol pa neham.......in se po terapiji dobr pocutm, vidm kako zelo mi pomaga, in tko jih ne kenslam vec in ne iscem bednih izgovorov, da nebi sla.
rada bi bla zdrava, to je moj edini cilj. zdj se mi zdi, da nebi tolk pogresala motenj hranjenja, ce bi mi nekdo v tem trenutku dal zdravje. ceprou se vsakic ko sem na obisku pr svojih prelevim v en ogromen kos za smeti, mi sploh ni vec do naziranja. zadnjic sm opazla, ko me je neka jeza popadala in sm nardila plan, kako bom pojedla cokolado in nevem kolk roglickou, da sploh ne morem vec odpret zelodca in zbasat vse to vase. sm sicer kupla cokolado in sm kupla roglicek, ampak nism mogla vsega pojest.
to seveda velja smo za takrt, ko sm doma, na varnem.
zdj sm se spomnla na trenutke, ko se zadnje case dost dobr pocutm ko se pogledam v ogledalo zutri, ko am ravn trenuh in oblecem kavbojke 38 in so mi ful komotne....in ja, i do feel good! i do feel sexier! nemorm rect da ne. k sm vedno govorila: sam 10 kil shujsam, pa bom srecna. sam da me ne zateguje ta rit in mi ne strli trebuh cez hlace, pa bom srecna in enbom mela vec motn hranjenja.
ja, res se bols pocutm z mansimi hlacami in bol ravnim trebuhom, definitivno sm bolj sporscena in mn napadalna do svojga telesa, ampak tolk ko je momentou, ko se pocutim privlacno, tolk je momentou, ko sm se vedno najbolj ogabna, mastna in grda oseba na svetu! tkoda ja, dejansko to nc ne pomaga. ceprou bi lagala, ce bi rekla, da nism vesela, da zgublam kile. how sad. vedno sm v svoji glavi na dijetu, sicer ne ciiiiiiiiist vsako sekundo (prej ej blo dobesedno cist vsako sekundo, kar je folku tko tesko razumet, ampak moje stanovanje je blo prelepljeno z dietnimi nacrti, tabelami s kalorijami, metodami hujsanja in s plani kondicijskih treningou. obsesija!!!! obsesija!!!! ni blo minute, da se nebi sovrazla zarad koscka hrane v ustih in ni blo sekunde, ko nism zrla. ni blo sekunde, ko nism kozlala in ni blo sekunde, ko si nism pisala novih planov, kako od dons naprej nebom vec kozlala.)
ko pisem zdj to, ja, bi se mogla pocutt dobr, ker sm res ogromno napredvala, ogromno in prvic vidm kasn faking napredek sm nardila in kako sm mocna!!! cez kaj vse grem in kje na dnu sm bla. na dnu, k si sploh ne mors mislt in tut ce ti povem, nemores vrjet. na dnu, kjer je vse crno. dobesedno crno!!!
ampak je obcutek zlo neprijeten, se sprasujem: a bo kdaj, ko bom ozdravljena, prsu cs, ko bom mogla prebolet tut dejstvo, da sm mela motnje hranjeja?
ker zdj, trenutk, ko sm pogledala nazaj, mi je hudo, ko samo pomislm, kako grozno je zivet z bulimijo, in kolk ljudi ma motnje hranjenja, in so (se) v fazi, ko se jim zdravljenje slis ko znanstvena fantastika.
zalostna sm, ko pomislm na to. ampak to em spomne tut na moj osnovn namen pisnanja tega bloga................tolk sranja z motnjami hranjenja je zuni, ljudje pa si zatiskajo oci. in to me strasi. in zato pisem blog, da tistim, k ne trpijo za motnjami hranjenja odprem oci, kako faking resna odvisnost je to in da se ne zmisljujemo samo da bi ble rade suhe. NE!!! has fucking nothing to do with actual weight. nobena od ns ni debela. nobena! jst sm se ena mocnejsih bulemicark kar sm jih kdaj spoznala, pa tut jst nism debela. to ni ns problem, ns problem je globji. ns problem je problem, k ga mamo ubistvu usi, sam da v kombinaciji z naso naravo, senzibilnostjo in inteligenco (kakrsna kol pac ta je) nimamo zdravega razuma, nimamo obcutka kdaj je dost, kdaj se mormo postavt zase in si dovolt en simpl "shut the fuck up" ko nas nekdo razjezi. nimamo meje, kdaj nehat s samokritiko, nimamo meje z nobeno stvarjo, ker smo ze konkretno zastrupljeni!!! zastrupleni smo z nekimi sranjem, k ga dobimo od ljudi, k nima pet posto pojma o tem, kaj je poanta zivljenja!
in ja, drug namen mojega bloga je sporocit vsm, ki mate motnje hranjenja....you are not alone! I am here, struggling as well! But I am here, recovering as well, and if I can do it, you can too!!!
you cant beat bulimia on your won, you need help. because is not just about you, it is about so much more, about the things that you have never thought of. it is not about the sandwich and it is not about looking skinny. it is about the wrong believes and you have to get help where you re-learn EVERYTHING!!! and by everything I mean every single thing!!!!!
and theres loads of work to be done, so u better start-
ta razlika med varnim in ne varnim okoljem je prevec ocitna, da bi jo se naprej spregledvala. cs je, da potegnem crto. nism odvisna od njih inse postavim custveno na svoje noge.
Cel dan v hisi, brez pikicie svezega zraka, to se mi vedno zgodi tuki. zapravljanje casa in energije. sploh nism ziva.
cel dan mislm na fanta in ga pogresam do neba in nazaj, sploh nevem kako bom zdrzala brez njega vs ta cs. ceprou k sm doma, je vse drugac, ga pogresam, pa sm u stanju zdilat se s tem. pa ful mam vec zaupanja in vere v naju doma. drugac ga vidm, lahko sanjam o nama, ni me strah in vrjamem, da bova kmal skupi for good, medtem ko tuki samo cakam, kdaj bova koncala. se en zelo osamljen dan. nimam nekega apetita tuki, sploh se mi ne da kuhat, ampak sam en junk food jem skoz, al nutelo al pa sladkarije.
in ja, spet se ponavljam ko stara plosca: we know all this honey, stop crying and move fucking on!!!
AMpak deep down mam dobr obcutk, obcutk mam, ko da se spuscam v eno obetavno obdobje. vesela sm, da bo kmal konc tega bebavega poletja. dont get me wrong, I had life time summer with my boyfriend, ampak poletje je meni najmanj ljub tetni cas, tko depresivn. but there is my beloved autumn coming up next wip. cutm, kako bo kmal bols z mano.
nocm vec piskat fantu o enih in istih svareh, whining isnt sexy. bols zame, da se hitro nakuleram in pokazem I can be fun. mislm sej so moje zahteve do same sebe totalno nesmislne, jst bi kr da te tezave zginejo in se skoz smejiva in zezava brez mojega stokanja in pritozevanja. edin tko se bom pocutla, da bova ostala skupi, ces, sej se zabavava in sm kul. pozabljam, da mava oba resnicna custva in da vsak dan ni dan, ko se lahko predajava smehu. pomoje to z drugimi besedami pomeni, da bi bla ves rada s sabo "kul" ko pa z bulemicno sabo. vem da sm blizu, zacutla sm neznost bulimia-free zivljenja, vsaj mal sm, in zdj bi rada tono tega.
mal zanemarjam idejo, da sm se vedno na zdravljenju in da je se velik tega za nardit. utrujena sm. ne da se mi vec. hocm bit ok in zivet. forgive and move on!! ne da se mi veeec.
well, rehab is my priority now. vse je pogojeno s tem. s fantom se pogovarjava o poroki, otrocih in vsem lepem, once I get well!! in sovrazm bit v tej poziciji, ko so stvari v taki meri odvisne od mene. sovrazm to odgovornost in rada bi da zgine. rada bi, da to ni vec ovira. rada bi, da sva samo jst in moj fnt.
ta zveza mi pomen vec kot vse ostalo na svetu. sej me bulimija ovira tut pr sluzbi naprimer, vsak dan posebi se morm reseterat in napet vse atome moci, da se spravim v sluzbo, ker se pocutm nesposobno za to delo, ampak v isti sapi vrjamem, da sm bla poslana na zemljo zarad tega in v trenutku, ko sm v soli, zamenjam profil, sm ucitlca, necemu pripadam in cutim!!! cutim otroke in njihove potrebe, cutim ljubezn do poucevanja.. I am not numb!!!
trenutno sm sicer cist zivcna, ker se naslednji tedn zacne sola, in sm dobila novo pozicijo in vec denarja lol ampak konstantno mi glas pravi, da je to prevelik zalogaj zame, da jst tega ne bom zmogla in da sm slaba za te stvari. pol se pa spomnem, kako je ravnatelj navdusen nad mano in mame teh otrok s kerimi delam, in da oni pa ze vejo. pa se mal pomirim.
ampak s fantom ni tko lahko, ker je vedno prisotn ta obcutek strahu, in si nism u stanju rect "sej on je navdusen nad mano, sej on pa ze ve!" in po vsem tem casu sm ugotovila, da nc od tega in zarad njega. ta strah je obcutek iz preteklosti. ne vzbuja mi ga on, on je pr stvari in mi daje vse, ampak ta strah je zakoreninjen v meni. pomoje morm zato se hodt k psihiatru, ker enostavno nism ok. mi je zdravnica rekla, da bo teh preteklih strahov zdj se vec, ampak da je to proces zdravljenja. celo zivljenje sm zivela z nekimi prepricanji, vsak dan. velik ljudi me je prizadel. tesko mi je zaupat zdj, ker sm v fazi, ko odkrivam, da tut druzina ne misl vedno najbolse zate. tesko je. tesko je zivet z odprtimi ranami. boli. resno boli.
sama sebe si predstavljam ko da mam ogromne mehurje in globoke rane po celem telesu, k so se mi hudo zagnojile, zdj so mi jih ze mal scistli, in mi dal antibiotike, ampak bo trajal, da se zaceljo. in ce sm prevec z ljudmi, me lahko kdo popolnoma nehote dregne naprimer v roko, doda neki bakterij, zaustavi proces celjenja in roko mi morjo odrezat.
in vem, da ta strah izvira iz mene. i just cant relax.
vedno sm misla, da sm dobra s prebolevanjem ljudi. kurac. boli me, da sm pred letom dni zgubila najbolso prjatlco, zaupala sm jis voje zivljenje in zarad nje sm se pocutla vredu. ko sm ji povedala za bulimijo, sva se odtujili, odtujili sva se tolk, da me je zacel bolet, bolel me je tolk, da sm pisala o tem v blogu in ko se je prepoznala v objavi, se ji je snel in me je poslala u pizdo materno. nikol nism nc odgovorila, nikol nism mela nc za povedat. dobila sm velik manevrskega prostora, k ga rabm za zdravljenje. ni hudo, ampak boli golo dejstvo, da je ni vec v mojem zivljenju pa nikol niti pomisla nism, da bi se to lahko zgodil. in tega me je strah, da bi se sprostila, odmisla, da moj fnt lahko gre iz mojga lajfa, in pol SNAP!! umrem! prisezem. nebi prenesla se kake take norisnice.
enkrat nekje na poti, ko sm zgubila to prjatlco in mela prvi fajt s sostanovalko, k sva sle tut vsaka po svoje, me je vse skupi tolk bolel, da sm se odlocla, da skenslam vse, kar je povezano s plesom, ker me je prevec bolel. skenslala sm vse plesalke na fejsbuku in neki tut v real lifeu in se odlocla, da se ne oziram nazaj. im oing well tho. tko sm se lahko posvetila svojemu zdravljenju, potegnla crto s stvarmi, k so me ..... !"#$ (error, kako se v slovenscini napise: with the thing that made me feel anyhow awkward! )
ampak looking back, brez slabe vesti, brez kancka obzalovanja zaradi svojih odlocitev, nemorem ignorirat dejstva, da prekleto boli sama ideja, da sta dve osebi, k sm ju mela najraj, in k sta bli vedno moja dva idola "when i grow up, i wanna be just like them two!" ... za mene sta bli pojem popolnosti, realnosti, upanja, moci, ustvarjalnosti .................. in zdj ju ni vec.
losing them was pretty big tragedy for me ampak brez izgube verjetno nebi nikol vztrajala pr zdravljenju. nebi nikol vidla stvari, k jih vidm zdj. tko da sm ful mirna kar se njiju tice. z eno se celo vsake tolko slisva prek kakega smsa al pa skypa.
ampak, kako prebolet, ko nekoga zgubis? zivet naprej v mojem primeru ni tesko, to mi nikol ni predstavljal nekega problema, ampak kako zivet naprej z nekom drugim?
kako se znebit tega strahu pred naslednjo izgubo? kako se zascitt in kako ne gledat nazaj s tako strahoto?
Strah sploh je? s kaksno pravico nas tko sabotira?
no zdj umes so prsli moji iz morja in sm se pogovarjala z njimi. ostala sm pri njih, ker sm popoldne zaspala in se zbudila sele ob 8h, pol se mi pa ni dal vec nikamor, ceprou je bla kr konkretna vojna v glavi.
nakoncu sm se odlocla, da ostanem in grem jutri naravnost v sluzbo, in ko sm mal klepetala s mami, sm ji povedala, da sm zivcna zarad sluzbe in da me je strah, da s fantom nebi uspela. nevem niti zakaj sm ji to povedala, ampak sm. in sploh ni mogla razumet kaj ji pravm, in ko je dojela je kr oci zgubila "kaj? zakaj pa nebi? kaj pa govoris. a dej nehi. to je isto k da bi blo mene strah da nebi ustala zutri!"
en tak lep wake up call je biu. dej ne seri!!!
in se prec bols pocutm.
zdj pa komi cakam, da me moj dragi poklice, in da se mal nasmejim z njim. najraj na svetu ga mam!
vedno pravjo, da je strah do dolocene meje ok, ker nam pomaga vidt stvari se iz druge perspektive, ampak ni dobr, ce ns strah ohromi. haha kako pa poskrbet, da nas strah ne ohromi?
bit z njim? bojda je to dobr, da si vzames cs za strah in se mu mal posvetis, da vprasas kaj hoce od tebe. jst se nism v tej fazi ker me vedno posteno vrze, ko kterga od svojih custev vprasam "kaj pa bi ti rad?" ampak ja, baje je dobro, da uzavestis svoja cutenja in jih ne ignoriras, ker prec drago placas ce si prevec pametn.
jst sicer komi cakam da bom nazaj v svojem domeku in da spet nardim domaco nalogo....se posvetim svojemu telesu in cutenjem, ker bi res rada cimprej opravla s hudicem od bulimije.
zdj ko sm v mal bolsem stanju celo bulimijo vidm kot nek blassing. velik velik mi daje to zdravljenje,stvari in spoznanja, zarad kerih bom pol dejansko srecna in mirna. vem da bom oseba, kakrsna sm vedno hotla bit in bom spostovala sebe, zivljenje, zvezo in vse zivo.
I have my blessings. I know I do. and I have my price! I know I do.
my amazing boyfriend reminds me of it every single day. he calls it beauty, talent, life within, kids maget etc.
I do have people who truly love me. I have my qualities, I have my beauty.
Tomorrow, there is always tomorrow! and tomorrow, I am about to step a step further! yes!!
oh ena stvar k jo zdj po enem letu zdravljenja razumem in lahko pocnem obcasno je, da si glavo napolnim s pozitivnimi afirmacijami. ce sm naprimer v fazi ko sm grda sama sebi, sem pac grda neki casa, pol pa lahko se osredotocim na moje lepo stanovanje, na moj lep razgled, na mojega lepega fanta, na mojo lepo sluzbo, in pocasi zbledi negativna podoba. ne da se pol kj lepo pocutm, ne, ampak nism si vec tolk grda oziroma tut ce sm si, se s tem ne ubadam tolk. mal vec prostora je zdj za lepo v mojem zivljenju. morm se druzt z lepimi ljudmi, obiskat lepe kraje, brat lepe knjige, gledat lepe filme, nosit lepe obleke, in eventually bom misla na lepe stvari. pocasen, dougotrajen postopek in najprej sploh ne opazis, ampak kr na enkrat se zalotim, da se redno tusiram, da si vzamem cas da se oblecem, da berem ljubezenske romane in da ne gledam vec ID discovery, k mi je tut celo stalo naredu z zivljenjem.
kr na enkrat mi je bolj pomembno, da se dobro pocutim kot pa da si grem na zivce. na zivce mi gre ko si grem na zivce.
Vidm, kako se trudm razumet dogajanje v svojem telesu in v svoji glavi, trudm se s terapijami in ne odneham, ko ni najraj res odnehala. vedno je samo se ena terapija, pol pa neham.......in se po terapiji dobr pocutm, vidm kako zelo mi pomaga, in tko jih ne kenslam vec in ne iscem bednih izgovorov, da nebi sla.
rada bi bla zdrava, to je moj edini cilj. zdj se mi zdi, da nebi tolk pogresala motenj hranjenja, ce bi mi nekdo v tem trenutku dal zdravje. ceprou se vsakic ko sem na obisku pr svojih prelevim v en ogromen kos za smeti, mi sploh ni vec do naziranja. zadnjic sm opazla, ko me je neka jeza popadala in sm nardila plan, kako bom pojedla cokolado in nevem kolk roglickou, da sploh ne morem vec odpret zelodca in zbasat vse to vase. sm sicer kupla cokolado in sm kupla roglicek, ampak nism mogla vsega pojest.
to seveda velja smo za takrt, ko sm doma, na varnem.
zdj sm se spomnla na trenutke, ko se zadnje case dost dobr pocutm ko se pogledam v ogledalo zutri, ko am ravn trenuh in oblecem kavbojke 38 in so mi ful komotne....in ja, i do feel good! i do feel sexier! nemorm rect da ne. k sm vedno govorila: sam 10 kil shujsam, pa bom srecna. sam da me ne zateguje ta rit in mi ne strli trebuh cez hlace, pa bom srecna in enbom mela vec motn hranjenja.
ja, res se bols pocutm z mansimi hlacami in bol ravnim trebuhom, definitivno sm bolj sporscena in mn napadalna do svojga telesa, ampak tolk ko je momentou, ko se pocutim privlacno, tolk je momentou, ko sm se vedno najbolj ogabna, mastna in grda oseba na svetu! tkoda ja, dejansko to nc ne pomaga. ceprou bi lagala, ce bi rekla, da nism vesela, da zgublam kile. how sad. vedno sm v svoji glavi na dijetu, sicer ne ciiiiiiiiist vsako sekundo (prej ej blo dobesedno cist vsako sekundo, kar je folku tko tesko razumet, ampak moje stanovanje je blo prelepljeno z dietnimi nacrti, tabelami s kalorijami, metodami hujsanja in s plani kondicijskih treningou. obsesija!!!! obsesija!!!! ni blo minute, da se nebi sovrazla zarad koscka hrane v ustih in ni blo sekunde, ko nism zrla. ni blo sekunde, ko nism kozlala in ni blo sekunde, ko si nism pisala novih planov, kako od dons naprej nebom vec kozlala.)
ko pisem zdj to, ja, bi se mogla pocutt dobr, ker sm res ogromno napredvala, ogromno in prvic vidm kasn faking napredek sm nardila in kako sm mocna!!! cez kaj vse grem in kje na dnu sm bla. na dnu, k si sploh ne mors mislt in tut ce ti povem, nemores vrjet. na dnu, kjer je vse crno. dobesedno crno!!!
ampak je obcutek zlo neprijeten, se sprasujem: a bo kdaj, ko bom ozdravljena, prsu cs, ko bom mogla prebolet tut dejstvo, da sm mela motnje hranjeja?
ker zdj, trenutk, ko sm pogledala nazaj, mi je hudo, ko samo pomislm, kako grozno je zivet z bulimijo, in kolk ljudi ma motnje hranjenja, in so (se) v fazi, ko se jim zdravljenje slis ko znanstvena fantastika.
zalostna sm, ko pomislm na to. ampak to em spomne tut na moj osnovn namen pisnanja tega bloga................tolk sranja z motnjami hranjenja je zuni, ljudje pa si zatiskajo oci. in to me strasi. in zato pisem blog, da tistim, k ne trpijo za motnjami hranjenja odprem oci, kako faking resna odvisnost je to in da se ne zmisljujemo samo da bi ble rade suhe. NE!!! has fucking nothing to do with actual weight. nobena od ns ni debela. nobena! jst sm se ena mocnejsih bulemicark kar sm jih kdaj spoznala, pa tut jst nism debela. to ni ns problem, ns problem je globji. ns problem je problem, k ga mamo ubistvu usi, sam da v kombinaciji z naso naravo, senzibilnostjo in inteligenco (kakrsna kol pac ta je) nimamo zdravega razuma, nimamo obcutka kdaj je dost, kdaj se mormo postavt zase in si dovolt en simpl "shut the fuck up" ko nas nekdo razjezi. nimamo meje, kdaj nehat s samokritiko, nimamo meje z nobeno stvarjo, ker smo ze konkretno zastrupljeni!!! zastrupleni smo z nekimi sranjem, k ga dobimo od ljudi, k nima pet posto pojma o tem, kaj je poanta zivljenja!
in ja, drug namen mojega bloga je sporocit vsm, ki mate motnje hranjenja....you are not alone! I am here, struggling as well! But I am here, recovering as well, and if I can do it, you can too!!!
you cant beat bulimia on your won, you need help. because is not just about you, it is about so much more, about the things that you have never thought of. it is not about the sandwich and it is not about looking skinny. it is about the wrong believes and you have to get help where you re-learn EVERYTHING!!! and by everything I mean every single thing!!!!!
and theres loads of work to be done, so u better start-
No comments:
Post a Comment