Friday, September 23, 2011

Dobrodosla, Bulimija!

Sploh nevem, kako se je vse skupaj zacelo. Kar naenkrat se nisem vec oglasala na telefon, nisem vec videla dnevne svetlobe, nisem vec videla prijaznih obrazev svojih prijateljev. Kar na enkrat nisem slisala svojega smeha in nisem obcutila popolnosti narave in zivljenja. Vse kar sem cutila, je bil gnus ob pogledu svoje podobe v ogledalu; vse se je zacelo ze zgodaj zjutraj, ko sem po neprespani noci najprej zagledala svoje debele noge in ogromen masten trebuh; posledice vcerajsnjega naziranja so sem dobro videla v ogledalu, in zabuhel obraz ter debeli podocnjaki so mi ze na vse zgodaj vzeli voljo do zivljenja in mi dali nov razlog, da sem se le nagnila nad straniscno skoljko in bruhala. V solzah sem se odpravila nazaj v sobo se spravila v najbolj neprimerna oblacila - siroke ponocene majice in dolge volnene jopice so bile moje edine prijateljice, saj so dobro skrile moje ogabno telo.
Obupana sam si obljubila, da je danes dan, ko nebom nic jedla. "Ne zasluzis si, ti ogaba velika!" je krical glas v moji glavi. "Poglej se, kaksna si. Grda. Debela. Neurejena. Ne zasluzis si! Pri prici naredi shujsevalni program za naslednjih 30 dni, in glej, da prvih sedem dni ne zauzijes nicesar, razen vode!" je nadaljeval s kricanjem. Nemocno sem poiskala list papirja in nanizala vseh 30 dni, kateri mi bodo grenili zivljenje.
"Dan 1: voda, dan 2:voda, dan 3: caj/cedevita dan 4: caj /.../ dan 11: 3 zlice otrobov,3 zlice lanenih semen, 2 zlici ovsenih kosmicev, /.../ dan 20: juha, 5 suhih sliv, 3 zlice otrobov, 3 zlice lanenih semen itd.
Jedilnik znam se danes na pamet. En cilj: SHUJSATI  12kg.
Neskoncno depresiven dan, poln obtozevanja in sovraztva se je tako zacel. Dieta, obsojena na propad, se je tako zacela.
 Obljubo sem drzala kak dan, vcasih tudi samo do vecera, ampak vsekakor se mi je zelo hitro vrnila ideja, da je moj prvotni nacin unicevanja kalorij veliko bolj prakticen kot to stradanje. Tako hitro kot se je ideja porodila, tako hitro sem stekla v predal iskat najbolj dragoceno drobceno tabletko, ki me bo oprala krivde. Program v moji glavi se je zamenjal iz "Stradajmo!" na "super, ce vzamem 2 tableti lahko napadem hladilnik. Za vsak slucaj kar 3, ker vem da bom veliko jedla." Oci so se mi zasvetile, ko sem na drugem koncu sobe zagledala se odvajalne svecke - najboljsi pripomocek vsakega bulemika. Na poti do kuhinje se vstavim se v kopalnici, da preverim, ce je klistir pripravljen. Torej, pozrtija se lahko zacne.
Odprem hladilnik in ven poberem najslajse stvari. Na zacetku sem se nekoliko izbircna, pha, na koncu pozdrtije so dobri tudi ostanki, verjemite.
Ponavadi zacnem z oblozenimi toplimi kruhki, obozujem jih z veliko sira in veliko masla. Na ponev postavim tri za zacetek, a mi je takoj jasno, da bom kmalu posegla po novih treh, zato si jih ze v naprej pripravim. Medtem ko cakam, da se sir raztopi in kruh lepo zapece, se na slastno-mastno pojedino pripravim z nekaj sladkega. To mi vedno spodbudi apetit. Dva velika kosa kruha z debelim namazom margarine in centimeter debelim namazom marmelade. Za degustacijo pa se zlico ali dve kar iz kozarca. Spomnim se, da se poleg marmelade prilegla velika skodelica toplega kakava. Hitro si pogrejem mleko in stresem kakav kar naravnost v skodelico, vesela sem, ce se mi "zatrese" roka in se skodelica skoraj do vrha napolni s kakavom. Med basanjem kruha z marmelado v usta racionalno izkoristim preostanek mleka za mlecni zdrob. Nimam kolicinske omejitve. mmmm sirovi kruhki ze disijo..........Gremo!!! ena-dva-tri, konec. se dobro da se novi trije ze pecejo. Na slano pase sladko, pravim jaz, in si nabasem poln kroznik mlecnega zdroba, zvrhan kroznik bi verjetno zadostoval za dve porciji, ampak mene caka se vsaj 2x toliko zdroba v posodi. "Kasneje," si mislim. hrusta hrusta, pogoltam mlecni zdrob. Ponovim vajo z oblozenimi kruhki ... ena-dva-tri, kruhkov vec ni. To je sele zacetek. Se dobro, da sem si pustila nekaj mlecnega zdroba, saj se moja teorija "na slano pase sladko" izkaze za pravilno. OK. ODMOR. popijem kozarec mrzle vode, saj je bilo pol urno naziranje kar utrujajoce. Hitro se poskusam spomnit, ce sem vzela dovolj tablet. "Aha, ok, tri sem vzela, super." Hitro vzamem odvajalno svecko, pocakam 20 minut, v tem casu pristavim vodo za testenine. Ce nebi bila pozresen bulemik, bi z eno izmed svojih testeninskih porcij nahranila tri clansko druzino. S polivko se ne trudim prevec, le naseklam cebulo in stresem konzervo pelatov pa je AKCIJA! u, samo se navoje praznenje skocim, da bom lahko nadaljevala z naziranjem. Na straniscu me pricakajo neznosne bolecine, tresem se in zvijam od krcev v trebuhu, nagajajo mi grozni hemoroidi in moje telo obliva mrzlica. Nog ne cutim, slabo mi je, bruhala bi. Skoraj zajokam, ko si obljubim, da je danes zadnjic, ko to pocnem. Moje crevo je ujeto v bolecino, komaj se postavim na noge, in po neznosni driski vcasih uspem se bruhat. Bled, zabuhel obraz v ogledalu me sponi na to, da me v kuhinji cakajo testenine. Grem. Pokoncam testenine. Utrujena sem. Usedem se, pocijem. Nisem ziva. Ne cutim svojega telesa. Zebe me. Slaba vest mi razjeda duso, bolecina mi razjeda telo. Tipam noge, tipam trebuh, tipam obraz....vse je tako zamasceno. Zlomim se. Jokam. Kricim. "Zakaj!? Zakaj!?!" kricim. Bolecine ni mogoce izkricati. Cutim, kako mi vrocina raste. Tezko diham. Srce mi bije hitro. Stecem na stranisce ~ bruham. Popijem vodo in kljub bolecini odpiram omare v kuhinji in iscem, kaj mi je se ostalo, in bi lahko pokoncala. Tako ali tako sem ogabla, naj bo. Napadem stvari, ki jih naceloma ne jem. Suha salama z margarino in kislimi kumarami. To bo to. Jogurt pase zraven. Je ostalo se kaj od kosila? Je kje kaj skritega? Preverim. Ko je res vsega konec, koncam. Ulezem se, pocijem. Ponavadi potrebujem kaki dve uri, da sem vsaj priblizno sposobla normalno dihat. Cutim posledice bruhanja in kakanja. Pece me grlo, na jok mi gre zaradi bolecih hemoroidov. Nekaj hrane se v tem casu predela, kmalu bom poskrbela za to. V ognju imam se eno orozje: klistir. Tega res ne maram. Ker je postopek tako bolec. Ampak v imenu debeliega telesa in ogabe se potrudim.
Izmucena brskam po revijah in trpim ob gledanju postavnih manekenk. Jokam. Zaspim. Zjutraj se zbudim, in najprej zagledam debele noge, zabuhel obraz in ogromen trebuh ...... tako se nov dan zacne. Niti sanja se mi ne, da imam bulimijo.