"Hvala mami, ker si mi podarila zivljenje!"

V moji naravi je, da na vsako stvar pogledam iz pozitivne strani, kajti verjamem, da je vsaka stvar pozitivna. Lahko bi tudi vsako stvar videla negativno. Vsaka negativna stvar prinese s sabo posiljko lepega in vsaka lepa stvar prinese s sabo posiljko grdega, ceprav smo vcasih prevec zaslepljeni z jezo oziroma veseljem in tega ne vidimo. Veste, bulemiki nismo neki grozni depresivci, ki vse vidimo crno in nas vsaka stvar sili na bruhanje. Ne, tudi mi, jaz, nosimo v sebi veliko zivljenja. Vsaj zame velja, da nikoli ne izgubim vere in upanja, in sem veliko vec kot le bulimija. Tako sem se tokrat odlocila, da ponovno poiscem tisti drugi "jaz" globoko v sebi,  in se skupaj z njim, brez bulimije, odpravim na sprehod. Vcasih sem to pocela bolj pogosto, sedaj pa sem morala uporabiti vse moci in napeti vse misice, da sem se po kosilu odpravila na sprehod (namesto na stranisce). Dan je bil popoln!! Nisem se videla cesa tako popolnega, kot je popolna narava v soncnih jesenskih dneh. Vonj po zivljenju je drugacen, bolj vesel, kar krici od navdusenja. Drevesa se smejijo in travniki kar prosijo, da jih prides pozdravit, pedno zaspijo pod snezno odejo. Veverice igrvo skakljajo iz enega drevesa na drugega, pozdravljajo tvoj prihod v gozd, kot da so vesele druzbe in voda...voda disi po svezini. Toliko veselja nam ponuja ta nas domek. Toliko topline, miline, in ce imas sreco, da se odpravis na jutranji sprehod, te nagradi se z veliko mero spokojnosti. Ljubim naravo. Ljubim jesen. Ta magicen gozd, te carobne travnike. Vesela sem, da sem ziva. Ustavim se za hip,razprem roke in si mislim "Hvala, mami, ker si mi podarila zivljenje!" Srecna sem. Srce mi zaigra in zaslisim tih krik svojega telesa "aaaaaa!! popolna si, narava!"

Tudi narava me ljubi, saj ve, da lepo skrbim za njo. Cutim njeno ljubezen, kako mi polni moje (bulemicno) telo. Skrbi jo zame. Prisepne mi na uho: "Le stopi korak naprej!" Poslusam jo, stopm naprej, odpre se mi nov svet, ki na moj obraz narise ogromen nasmeh. Drhtim. Cutim zivljenje. Pocutim se zivo. Ziva sem. Slisim svoj dih, cutim svoj nasmeh. Letim. Svobodna sem. Srecna sem. Zavem se, zakaj zivim. V vsej lepoti si ni tezko najti koticka, kjer bom lahko odprla svoje srce, da bo se ono videlo, kar vidim jaz. Usedem se na skalo in se nekaj casa v popolni tisini srkam sok zivljenja. Misli so mirne, narava pa ima toliko za povedat. Toliko se dogaja v gozdu, le prisluhniti moras. Obcudujem mogocna drevesa in jim izkazem spostovanje, saj so prezivela na stotine let, v lepem in hudem. Mocna so. Nic jih ne unici. Lahko bi se zgledovali po drevesih!
Tudi moje srce je mirno.
Ko sem eno z naravo, sem eno sama s sabo. Lahko prisluhnem svojim mislim, kaj mi imajo za povedat. Govorijo mi: "Ves, ni vse tako crno, kot se morda zdi na prvi pogled. Bulimija res ni lustna stvar ampak zato se ni konec sveta. Pomisli, kaj lepega si pridobila v tem bulemicnem obdobju." Pomislim: "Cudovite prijatelje, sirino, pogum, ljubezen. Cutim drugace. Kadar cutim, cutim s celim srcem.Naucila sem se cutiti stvari, ki jih drugi ne cutijo. Vidim stvari lepe, katerih drugi ne vidijo. Navdihujejo me majhne stvari. Razvila sem veliko socutja do socloveka in narave. Poglobila sem svojo vero v zivljenje in spoznala ljubezen." Predajam se tem lepim, neznim,mehkim mislim, ko me presine nekaj nenavadnega. Pogledam svoje roke in si mislim: "Te roke, ki jih vsako jutro tako sovrazim, so sposobne prijeti brezdomca za roko in mu ponuditi oporo. Te moje debele noge, ki me vsako jutro silijo k bruhanju, me nesejo po svetu brez strahu in pomislekov. Ta masten trebuh me razveseli vsakic, ko poskusim "streetfood" ne da bi se pri tem obremenjevala, koliko umazanije sem pojedla. Te moje grde oci, v katere se nisem zazrla ze lep cas, pa vidijo svet tako barvit, tako popoln. In to bitje, kateregaa ne prenesem, to bitje je kar zabavno. Lepo je biti jaz! Lepo je biti bulemik." nasmejem se. Ja, bulimija mi je prinesla novo sirino. Veliko posiljko lepega in vem, da ko bom enkrat premagala to bolezen, bos vet se lepsi, in cutila bom se bolj globoko. Rada se imam, ker sem se brcnila v rit, in sla ven. In kot sem ze omenila, narava me je nagradila z lepimi obcutki in cutenji. Naslednjih nekaj minut namenim le uzivanju ob lepih mislih in zahvaljevanju Bogu,Vesolju,Naravi za ljubezen, prijateljstvo, izkusnje, pogum,padce....Posljem nekaj te lepe energije ljudem, ki jih imam rada in mi stojijo ob strani, posljem nekaj molitev v Vesolje za tiste, ki jih ljubim, in za tste, ki so v kakrsni koli stiski. Pomislim na ljudi s taksnimi in drugacnimi posebnimi potrebami, blagoslovljeni smo z njihovim obstojem. Se enkrat se zazrem v nebo in prosim Vesolje, naj obdari tiste osamljene in zalostne z nasmehom. Prosim za mir. Zahvalim se za vse kar sem. Pomisilm na drago prijateljico, s katero sem se zelo spoprijateljila na skupinski terapiji za motnje hranjenja, ima anoreksijo, in tako zelo jo imam rada. Bogati moje zivljenje. Misel na njo rodi v meni novo presetljivo zahvalo: "Hvala ti, Vesolje, za bulimijo, saj sem le tako spoznala njo, prijateljico! Tako sem tudi poglobila svojo zvezo in spoznala ljubezen. Pot do le te je pocasna in boleca, ampak vem,da ljubezni, tiste prave, nebom nikoli podcenjevala."
Zahvalim se gozdu, ker je prisluhnil mojim mislim, objamem drevo in zivim.

Ps: Bulimija gor al dol, narava je se vedno popolna!!

Ko se zbudim kot bulemik ....

Se spomnite, ko sem v prvi objavi napisala, da se vse zacne ze zjutraj, ko po neprespani noci komaj premikam svoje telo in se v solzah spravim iz postelje. Na poti do kopalnice si natancno ogledujem svoje telo kako se je cez noc transformiralo v ogabno gmoto speha in ko se mi ne tako grd obraz zamenja z najbolj iznakazenim,ce se vse to ni zgodilo ze prej! Vendar to jutro sem jasno opazila transformacijo..... Bolecine v nemogocih delih telesa, tega vam ne znam pojasnit,vendar sunkoviti krci se zacnejo v prstih na nogah in se nadaljujeo vse do temena. To jutro me je pozdravila neznosna bolecina v usesu, nevzdrzen zobobol in glavobol, bolecine v celotnem hrbtu,predvesm v predelu prsnega kosa, bolecine v krizu, ledvicah, trebuhu in zelodcu, pekoca bolecina v poziralniku in hladna bolecina v kolenu. Moje telo je popolnoma spuzvasto in ne prenese svojega dotika, ko previdno tipam glavo, ce je sploh se na svojem mest. Ko poskusam vstat, skupaj s telesom glasno zakricim od bolecine, saj me  jasno opozori, da sem se spet prevec zajebavala prejsnji vecer. Dobesedno se sesedem nazaj na posteljo, saj so moje noge presibke, da bi odnesle telo v kopalnico. Medtem ko zadrzujem dih, da se bolecina malo sprosti, opazim svoje noge! Spet! In trebuh! Fuuuuj!! Na misel mi ne pride, da je moje telo zateceno, brez pomisleka obtozim mascobo! Skusam se spomnit, kaj se je sploh zgodilo. Spomnim se, da sem prejsnji vecer imela na obisku brata in skupaj sva vecerjala. Tisti dan sem pojedla le skodelico juhe,zato sem pristala na druzenje ob hrani,vendar pa sem ,glede na to, da sem se prej par dni pocutila udobno v svojem telesu, naredila usodno napako: TESTENINE!!!
Testenine v mojem svetu ne pomenijo enostavna priprava in okusen obrok, vendar v mojih mozganih sprozijo signal :"naziraaaaanjeeeeeeee!!!!" Ko bi si le ne tako zaupala! Brat je lepo pripravil mizo, s praznimi zelodci sva se veselila vecerje in prvih nekaj grizljajev sem se pridruzila hvaljenju okusnega obroka, nakar sem utihnila in zaslisala svoj Ego, kako mi pravi :"koncno spet malo naziranja! Pogresal sem ga! Le glej,da ne nehas!" Sem ga skusala utisat, vendar nisem bila prevec uspesna! Brat je ze koncal s svojo porcijo, ko sem jaz nagnila skledo predse in zacela pikat testenine it posode. Nekje na bulemicni poti sem seveda izgubila obcutek za normalno odmero porcije testenin za dve osebi, in tako sem tudi vceraj skuhala za 4 osebe. Ko sem se zalotila, kaj pocnem,sem se nasmehnila in v sali pripomnila: "vidis, kako tezko je biti bulemik,jes ko pujs iz sklede!" Posodo sem osramocena odmaknila v kuhinjo, ces, poglej me, kako sem mocna, vendar mislim, da mi je bilo ze takrat jasno, da zadeva ni koncana,ceprav sem bratu obljubila, da bom preostanek testenin vrgla proc, kajti v nasprotnem primeru jih bom pokoncala. Seveda mi verjame, saj to vedno recem tako suvereno in odlocno, in v tistem trenutku odmisli morebiten crn scenarij! Borim se z zeljo oz potrebo po naziranju, a me tolazi misel, da bo brat kmalu odsel. Zamotim se z odgovarjanjem na maile, saj je brat zaspal. Ko ga zbudim se posalim :"ti si pa res cuvaj in pol. Bulemika pustis samega po vecerji, ko je najhuje! Pri tebi bi vsi bulemiki preziveli!" Nasmejeva se in cas je za odhod. Srecna sem, ker me je obiskal! Se kar nekaj casa po njegovem odhodu me ta srecen obcutek resuje pred pozrtijo. Pokliceta me starsa, da me vprasata, kako sem in ce sem kaj jedla. Povem, da sem srecna, ker sem imela brata na obisku in se pohvalim,da sva skupaj jedla. To je pohvale vredno, saj se vedno izigibam jesti pred drugimi. Tudi oce je ponosen in mi rece: "no vidis,saj bo slo. Pa nisi bruhala,ane!" Recem:"ne. ne se!" "Kaj pomeni ta 'ne se'?" me vprasa. "Mah nic,samo to, da mi je slabo in nisem popolnoma ok z dejstvom da sem jedla." iskreno odgovorim. Tudi to je velik korak, saj prej NIKOLI nisem bila iskrena. Svetuje mi, naj se zamotim s cemerkoli. Obljubim mu, da bom poskusila. Verjamem si. Vendar moja obljuba ne razveseli mojega Ega. Razjezim ga. Napade me! "Ma kaj se gres,psica debela. Obljubila si mi,da se bos nazrla. Dajmo,gremo. V kuhinji te caka se polna skleda testeninn za pokoncat!" Mirno mu pojasnim, da sem se premislila. Da lazje zivim,ce sem si vsec. S to izjavo seveda prilijem olje na ogenj. Besen je: "ma daj ne seri. Te bom polsal pred ogledalo. itak si ze zacela jest, zdaj nisi vec lepa. Halo!" Dobi mojo pozornost: "Ne?? Res ne??" Ga prasam.  "Seveda da ne, a se se nisi naucila, da si grda,ce jes. Kar poglej se v ogledalu!" Oooooo NE!!!!!

Prav ima!!!! V trenutku, ko se vidim v ogledalu, me napade slaba vest,ker sem jedla vecerjo. Tresem se in zelim si, da bi lahko zavrtela cas nazaj,in spremenila vecer. Zakaj sem jedla, ko pa vem, da z vsakim obrokom stopim na tanek led! Jooooj!!! Napade me jeza. Jeza je tisti obcutek, ki v meni VEDNO vzbudi potrebo po naziranju in bruhanju. Ni isto, ali se pocutim samo debela, grda in neuporabna ali pa ce se tako pocutim in to v meni prebudi jezo, in razlika je v tem, da z jezo se naziram/bruham, brez jeze nic ne jem/bruham!!! V enem primeru gre za splosno pocutje debelosti, in takrat bruham tudi ce zauzijem en jogurt ali eno banano, spet v drugem primeru pa gre za globje obcutke, ki po mojem mnenju pravzaprav nimajo neposredne veze z obcutkom debelosti, ampak gre za razocaranje nad samo sabo, ki ima izvor nekje drugle. Tak obcutek v meni sprozi val besa in samosovraztva, neomejene kolicine samosovraztva. Razocarana sem nad sabo, nad svojim bitjem, osebnostjo, karakterjem, funkcioniranjem. Priklice grde spomine, dvome in stare strahove. Vrne me mnogo let nazaj in podozivljam vsa travmaticna cutenja, ki so ostala zakopana v meni, zato taki napadi vedno trajajo vec dni, tednov, mesecev, vsak dan, in jih spremlja depresija, medtem ko sem v nasprotnem primeru lahko zelo dobre volje, grem v druzbo in tudi sama tezko opazim, da pravzaprav bruham vsak dan, saj je bruhanje v tem primeru zelo hitro in manj bolece. Ponavadi potrebujem nekaj dni, da sprevidim, kaj se dogaja, ko sem ze popolnoma utrujena in sestradana.
uglavnem, drama v hisi! Ta igra je bila hitra, Ego je pometel z menoj v petih minutah. Akcija!! Prvo seveda pokoncam testenine, potem se lotim hladilnika! Pokoncam vse, kar se da prezvecit. Vse!!! Privoscim si nekaj cokolade in ze sem na straniscu! Bruham,bruham!! Bruham! Vzamem svecke in tablete. Drugace je. odkar se zavedam svoje bolezni, je tudi bruhanje dobilo nek cuden priokus. To je to. To sem mogla naredit! Moje telo je zelelo to od mene. Mogla sem se kaznovat. Pravici je za nekaj casa zadosceno.

Se vedno sedim na postelji in priklic spomina o prejsnjem veceru v meni vzbudi novo zeljo po bruhanju. Zberem vse moci v nogah in se kar pozenem v kopalnico. "Samo dobro jutro sem ti prisla zazelet,skoljka!"

Blaaah ogabno. S praznim zelodcem je res bolece bruhat. Moj obraz v ogledalu je bled, grozno zabuhel in kot sem prvic do sedaj opazila, bil je zalosten.
Poklicem fanta in njegov glas me pomiri. Potem mi rece da sem lepa, brez da bi se mu sanjalo, kaj bo s tem sprozil. Zadrzujem solze, a vseeno tecejo v potokih. "Lepa si!" mi je rekel, jaz pa se tako malomarno obnasam do njegovega cutenja. Naredim vse kar je potrebo, da se NE pocutim lepa. Zadel me je na pravo mesto. Obcutki zalosti in jeze se med seboj prepletajo. Prosim ga, naj mi dovoli, da ga poklicem cez 2 minuti. Prekinem pogovor in zakricim! Zakricim tako glasno, da me sigurno slisijo sosedje! Zakricim "zakaaaaaaaaaajjjjjjjj??????!!

!!!!!!!!!!!!!!!!!!!! To ni fer!!!!!!"

V cem je poanta!!? Zakaj hudica imam bulimijo in ne morem uzivat svoje lepe zveze tako mocno, kot bi si zelela? Zakaj se mi to dogaja!!!!?" 2-minutni breakdown in poklicem ga nazaj. Pojasnim mu, kaj se je zgodilo. Zadnjih nekaj dni sem bila tako mocna,da sem ga vedno poklicala takrat ko je bilo hudo, ponavadi sem pocakala da bulemicni napadi minejo in sem govorila kaj se je zgodilo in je ze mimo. Najtezje je razlagati njemu, kajti vsaka zenska zeli bili popolna za svojega moskega, in roko na srce, z bulimijo si dalec od normalnega, kaj sele popolnega. Vendar pri vsej sreci na svetu sem dobila moskega, kateri me ljubi kljub bulimiji in mi stoji ob strani. Pomiri me. Nasmeje me in spremeni moje bulemicno jutro v normalen, lep dan (ki pa zal ne traja)...

...... in tako zaspim kot bulemik!

There are days when i'm not ok and i need your help so i'm letting go .. ♪♫

http://www.youtube.com/watch?v=hW9UHJVMbsY


I told another lie today
And i got through this day
No one saw through my games
I know the right words to say
Like "i don't feel well," "i ate before i came"
Then someone tells me how good i look
And for a moment, for a moment i am happy
But when i'm alone, no one hears me cry

I need you to know
I'm not through the night
Somedays i'm still fighting to walk towards the light
I need you to know
That we'll be ok
Together we can make it through another day

I don't know the first time i felt unbeautiful
The day i chose not to eat
What i do know is how i've changed my life forever
I know i should know better
There are days when i'm ok
And for a moment, for a moment i find hope
But there are days when i'm not ok
And i need your help
So i'm letting go ..♪♫

Prakticno vsaka poteza, ki jo naredim proti tebi, je krik na pomoc. Vsakic, ko te poklicem, potrebujem pomoc. Vsakic, ko ne spim, potrebujem pomoc. Dnevi so tako dolgi, noci so neprespane. V stiski sem. Potrebujem tvojo pomoc.
Moje telo krici od bolecine. Sili me k bruhanju. Vsak delcek telesa je v bolecini. Nicesar mi ne dolgujes in ne pricakujem, da zrtvujes svojo dobro voljo zame, ampak sama ne zmorem. Tezko je. Potrebujem tvojo roko. Tvoj nasmeh. Potrebujem te ob sebi. Nimam ti kaj ponudit v zameno, ampak kmalu ti bom dolgovala zivljenje. Prosim.
Nemocna sem. Jok mi ne pomaga. Bojim se vsake stvari. Bojim se dneva, bojim se noci. Bojim se samote in bojim se, da bos odsel tudi ti, dragi prijatelj. Da bom ostala sama. Sama ne zmorem. Vzemi moj strah, odnesi ga stran. Pomagaj mi. Preberi si kaj o motnjah hranjenja, preberi moj blog, poduci se in me poskusi razumeti. Oprosti, ce te prosim prevec, vendar le ce se mi priblizas, mi lahko pomagas. Borim se. Vsak dan. Vsako minuto. Utrujena sem. Rabim pocitek. Dovoli mi pocitek, prijatelj moj. Vendar ne pusti me samo, saj meni pocitek pomeni bruhanje. Fizicna bolecina je veliko lazje prebavljiva kot stiske,ki jo prenasam. Poklici me in me vprasaj, kako sem. Ta boj je tako tezak. Hvala, dragi prijatelj. Ne zapusti me.

Kaos za bruhanjem

"Kaj imas?"
"Bulimijo!"
"A to je uno k jes in pol gres bruhat?"
"Ja. Vcasih jes da bruhas,vcasih bruhas da jes-"
"Ja pol pa mal mn jej ane. al pa jej zdravo. Pa mal vec se gibaj. Pa v tstem trenutku, ko hoces bruhat, si enostavno reci ne."
"lol pa sej ni sam to fora. fora je, da se pocutim grozno, nelepo in neuporabno. Ne vidim, kaj vse sem dosegla v zivljenju.. Nepomembno je."
"Ja pa si rec da si lepa, pa rec si da si uspesna. sploh pa...kaj ma to veze z bruhanjem?"

Nasmejem se ob vseh uporabnih nasvetih in ob nasvetih, ki v eni potezi resijo mojo motnjo. Saj res, kako se sama nisem prej spomnila, da pac nebi sla bruhat in da bi si v ogledalu rekla, da sem lepa!?

Ko po enem mesecu zopet srecam prijatelja, in ko pogovor nanese na mojo bulimijo, vljudno pripomni "Sej ti si zdj ze kul,ane!?"

Dalec od kul, dalec od v redu, dalec od ozdravljena!

Ne zamerim, ko imajo ljudje nadrealna pricakovanja, ceprav me pri mojem psihicnem stanju to vedno spravi na tla....si mislim....pa ce normalen clovek misli, da bi lahko bila v enem mesecu ze ok, kaj potem tako pocasi vse pocnem? Slaba sem, grozna sem, res sem nesposobna.. V celem mesecu nisem uspela odpravit bulimije. (to ne pisem sarkasticno!)
Napad besa, razocaranja in joka. Se vedno nisem sposobna razsodit, kdaj je tisti trenutek, ko se moram pomiriti in se spomniti, da sem si na zacetku zdravljenja obljubila, da bom strpna, ker bo zdravljenje trajalo vec let. Ne gre - podlezem besu, podlezem jezi, podlezem nemoci, podlezem bruhanju. In spet sem na tistem nehvaleznem zacetku.

Ljudje ne vejo kaj so motnje hranjenja, tudi sama se se ucim o tem, nisem nic bolj poducena o bulimijo od svojih prijateljev, ampak do sedaj mi je, za razliko od njih, ze popolnoma jasno, da se za naziranjem/praznenjem skriva poplava potlacenih custev, in da je hrana le orodje. Lahko bi to bila droga ali alkohol.
Ko sem prvic prisla na srecanje s strokonjakinjo za motnje hranjenja, me je vprasala, kaj me pripelje do tega pocetja. Odgovorila sem "Nevem, to, da se vidim v ogledalu!" prepricana, da vem v cem je tezava. Grda sem, debela sem. Kaj pa bi bilo drugega. Vprasa me: "Vendar, kaj je tisto v ogledalu, kar te razjezi?" Odgovorim: "Debele noge in ogaben trebuh. Grd obraz in grda drza.!" Vprasa me:"Vendar, kaj je tisto na tvojih nogah in na tvojem obrazu, saj si vendar zelo lepa in tvoja posttava je odlicna."
*smeh* "Ne pa ni!" odvrnem. Rece mi: "Ce bi bila stvar v tvoji postavi, bi sla na shujsevalno kuro, izgubila nekaj kilogramov in bila bi srecna. Vendar pri tebi ni tako. Ti imas bulimijo. Zakaj imas ti bulimijo, drugi pa ne, pa so tudi ostali nezadovoljni s svojim telesom?"
Ostanem brez besed.
"Nevem, tukaj sem, da to ugotovim!"

Ce bi se vedno pisala Rehab diary, bi bil sedaj dan tam okoli 80, vednar sem ostala pri tistem nesrecnem dnevu 6. Vcasih si zelim, da bi lahko rekla "Sem ze 80 dni trezna," tako kot anonimni alkoholiki tam v Ameriki. Pri meni ni tako. Vsak dan je DAN 1 in vsak dan se borim do onemoglosti.
Z zdravljenjem sem zacela pred sestimi tedni s skupinsko terapijo za mornje hranjenja, uradno individualno zdravljenje pri psihiatru pa pred tremi tedni.
Zadnji trije tedni so bili polni vzponev in padcev, upanja in obupa.
Po sestih tednih spoznavanja bulemika v sebi, sem se naucila ogromno in veliko stvari sprejela, kar za mene pomeni napredek, vendar se po vseh teh tednih se vedno zbudim in si zelim, da bi bile vse to sanje, da to nisem jaz. Pa sem. In ker bulimija ni izginila po sestih tednih, pocasi, vendar ne se cisto, sprejemam dejstvo, da sem to jaz -bulemik. Grozno. Nisem se se popolnoma zlila v eno osebo, se vedno sem zelo razdvojena in zivim dve popolnoma razlicni zivljenji. Zivljenje za obcinstvo in zivljenje za stenami.
Nevem vec kaj je resnica in kaj ne. Kdo ima prav? Kaj se dogaja? Bolj globoko kot iscem odgovore, bolj se mi mesa. Kaj ce imajo moji prijatelji prav, in bi mogla samo udarit po mizi pa bi bilo vse v redu? Ampak ne, to sem ze poskusila, pa so me padci vedno zabili se bolj globoko. Iscem odgovore. Vem, da kljub strokovni pomoci in podpori prijateljev, so ti odgovori v meni. Kako do njih?
Zakaj imam bulimijo? In zakaj je ta bolezen taka tabu tema...to mi le otezuje vse. Zakaj so nekateri ljudje odsli iz mojega zivljenja, odkar sem spregovorila o tem, in kako to, da so me drugi presenetili? Ali je bulimija samo moja borba ali borba vseh, ki so mi blizu? Spremienila sem vsa zivljenja. Ali brez tega ne gre? Ali se nebi mogla pozdraviti brez ljudi? Za enkrat sem prericana, da ne. Ampak ..............
Moje cutenje nima ne zacetka ne konca. Vidite, kako hitro sem prisla iz "GRDA SEM!" na veliko bolj kompleksna vprasanja. In to so korenine bulimije....nekje globoko, ne na krozniku.
Ni tezava v sendvicu, cokoladi, polnem trebuhu, ampak v mojem cutenju. Povezave se vedno nisem nasla. Imam le splosno definicijo "ODVISNOS-osvisnost je beg!" Pred cem bezim? Pred debelimi nogami?? Pred samo seboj? Pred ljudmi? pred porazi? Prej jezo?
Ce me trikrat zavrtis, bom spet mislila drugace.... bom spet verjela, da samo 5kg shujsam in se bom resila vseh tezav. Kaos.

Odpiram rane in pozdravljam strahove.

Kje je samozavest?
Kje je ponos?

Kje je hladilnik? Kje je stranisce?

Zakaj stremim k popolnosti? Kaj je popolost? Popolno telo? Kaj je popolno telo?
Ali bom s popolnim telesom res zacutila dobrega cloveka v sebi?

Te dni se mi celo dogaja, da se zjutraj zbudim in se ne pocutim grda, niti nisem pretirano debela. Vstanem, z veseljem se stusiram, obecem se v svojem stilu, ki ga imam tako rada, vse barvne kombinacije se popolnoma ujemajo, vzamem si cas za makeup, odlicen je, pozivi moj obraz, nalakiram so nohte na rumeno/zeleno, pomemben detail so tudi roze v laseh in skrbna izbira nakita. Ne pozabim na parfum in res sem zadovoljna s svojim jutranjim ustvarjanjem. pripravljena sem za svet. Rada grem ven, da se pokazem ljudem. Smejim se, govorim s tujci, sirim dobro voljo in v avtu obvezno pojem tako naglas, da sama sebe zabavam. Pocutim se odlicno. zavidljivi pogledi nekaterih zensk na ulici mi dvignejo dobro voljo in pozeljivi pogledi moskih mi prijajo. Svet je moj. Disim in lepa sem. Moje telo ni debelo, lepo je. Moj obraz ni grd, lep je.
Mislite, da se je kaj posebnega zgodilo? da sem cudezno ozdravela in da sem zacela cenit svoje vrednote in sposobnosti kljub "popolnemu teletu"? Ne! Odgovor za dobro pocutje se skriva drugje.... "Ze peti dan nic ne jem!"
Bolano.
Po petih dneh je cas za banano. Po banani pa je cas za bruhanje. Vsa lepa in nadisavljena bruham. Ker sem naslednj dan dogovorjena za kosilo pri starsih, se na poti ustavim v lekarni in kupim odvajalne tablete in svecke. Pa se vedno disim in sem lepo oblecena. Pojem majhen koscek piscana in nekaj solate, in ze sem na straniscu. Ko koncam z bruhanjem, si le previdno obrisem solze, da ne unicim makeupa, umijem si zobe, popravim puder, ponovno stisnem malo parfuma nase in nadaljujem lepoten pohod.

Vceraj je bil dan, ko sem prekinila stradanje, saj sem obiskala prijateljico in njene kuhinje nisem mogla uzalit z odklonom hrane, pa ze ne morem iz postelje in sem se sesula.
Sedaj pa nisem "popolna"! Ja bejz bejz! a res! nikoli nisem popolna, nihce ni popoln. pa kaj. Zakaj taka bolana samokritika?
Kosilo, ki ga spravim v svoj zelodec nima veze s tem kdo sem. Ali pac.

DAN 1

Po tridnevnem joku sem se ponovno spravila iz hise. Niti se ne spomnim ali so bili to trije bulemcni dnevi ali ne, ampak vem, da je bil cetrtek moj prvi dan, ko sem si obljubila, da zacnem z zdravljenjem.
To je bil dan pol upanja, volje, entuziama in moci. Dan, ko sem verjela vase in si zelela le najboljse. Dan, ko sem sovrazila bruhanje in driskanje. Dan, ko je bilo moje kosilo barvasto in moj obraz nasmejan. Ta dan sem si kupila posebno lep zvezek in vanj napisala "DAN 1" ~ moj prvi dan zdravljenja. V moj "rehab diary" (dnevnik zdravljenja) sem zapisala "DAN 1,SPOZNANJE" .. sledila sem svojim mislim, poslusala sem svoj um in zapisovala, kar mi je imel za povedat. Potem sem zapisala: "Za zajtrk sem jedla kosmice z mlekom. Ni bilo tezko. Polna sem upanja. Nisem bruhala. Kosilo je bilo nekoliko tezje, jedla sem krompir in solato. Tezko sem se prepricala, da je povsem normalno, ce jem kosilo. Med trebljenjem solate sem si ponavljala besede v redu je ce jem, v redu je ce jem, v redu je ce jem! srce mi ni dalo miru, niti tisti zloben glas v glavi, ki trdi, da sem imela kosmice za zajtrk povsem dovolj, in da bi se mogla zadrzat, kajti ce bom jedla kosilo, bom sla na praznjenje; vsak grizljaj si zasluzi kazen. Nekako mi je uspelo preglasiti nadlezne glasove in si lepo pripraviti mizo. Na kroznik sem si dala malo krompirja in solate. Prvi grizljaj...bilo je grozno. Kosilo se mi je ustavilo v ustih in imela sem cas za razmislek. Bi ali ne bi? Naj pogoltnem ali ne? Uspela sem, vendar sem pojedla le pol kosila, katero moram priznati da ze v samem zacetku ni bilo obilno. Slaba vest. Seveda. Moj trebuh sigurno ni bil poln, saj sem pojedla le 4 vilice krompirja in nekaj solate, vendar je bil obcutek v trebuhu neverjeten, kot da sem pojedla celega pujsa. Ni mi dalo miru, da se nisem uprla kosilu, po tem ko sem ze jedla zajtrk. Ponavljala sem si vredu je ce sem jedla kosilo, v redu je ce sem jedla kosilo...! Hitro sem vzela v roke dnevnik in zapisala obcutke. Pisanje me je spomnilo na to, da sem na zdravljenju, in zdravljenje pomeni normalno prehranjevanje brez prisilnega praznjenja. Komaj sem se pomirila in sprejela poraz, da sem si privoscila kosilo, ze je bil cas za vecerjo. Vecerja je od mene zahtevala veliko vec truda. Bila sem ze utrujena od vsega razmisljanja in prepricevanja sama sebe, da normalni ljudje jejo tako zajtrk kot tudi kosilo. Ponavljanje  v redu je ce jem, v redu je ce jem, v redu je ce jem! je bilo dalec od ucinkovitega, saj poleg unievalnega Ega v glavi niti jaz nisem razumela, zakaj morm jest trikrat v tem dnevu. Tresla sem se, medtem ko sem si pripravljala pogrinjek za vecerjo, in resnicno vsak vdih sem posvetila razmisljanju o tem, ali naj si privoscim vecerjo ali ne. Premlevala sem tako dolgo, da se mi je juha ze ohladila. Neverjetna borba in tudi po tridesetih minutah sedenja za mizo nisem prisla do zakljucka "jesti ali ne jesti". Nisem vedela, kako naj se odlocim, in to me je spravilo totalno ob zivce. Zacela sem se jokat in sprejela dejstvo, da vecerje ne bom imela. Dnevnik me je ponovno spomnil, da sem na zdravljenju, kar pomeni, da bom jedla in se ne prisilno praznila. Kancek volje se je vrnil in z njim sem se vrnila tudi jaz, in pojedla vecerjo. Ponovno sem uspela pojesti zanemarljivo kolicino, ampak vendarle sem uspela. Bravo jaz!
(zapisano cez 2 uri) pocutim se grozno, imam grozno slabo vest in nevem kaj naj naredim, saj ne smem bruhat. trebuh mi raste. Zakaj sem jedla? Namesto da bi hujsala, jaz pojem zajtrk, kosilo in vecerjo. Tako ne bom nikoli premagala bulimije. Pocutim se tako umazano."
Spomnim se, da sem tisto noc prejokala in prebedela, nisem zatisnila ocesa. Namesto tega sem v glavi delala nacrte, kako premagati bulimijo brez da bi jedla, saj me hrana v zelodcu sili k bruhanj. Mislim, da sem premlela vse mozne kombinacije, veckrat pa me je dejstvo, da ne najdem primerne resitve, spravilo na rob in v jok. Tisto noc sem se zavedala, da sama nebom uspela. Potrbujem pomoc. Ta misel je prinesla nekaj miru in jutro. Nov dan, DAN 2.
Zapisem: "DAN 2, PRIZNANJE"
"Potrebujem pomoc. Na spletni strani Psihiatrija je pisalo 'Pri bulimiji se program zdravljenja takoj usmeri v zmanjševanje in prekinjanje začaranega kroga prenajedanja in bruhanja in čimprejšnje normaliziranje prehranjevalnih navad. Ob tem poskušajo zdravniki psihiatri, psihologi, psihoterapevti in drugi, ki sodelujejo pri zdravljenju, seveda priti tudi do vzrokov bulimičnega vedenja pri posamezniku. Večina programov zdravljenja je kombinacija različnih terapevtskih pristopov: individualne in skupinske psihoterapije, vedenjske psihoterapije in zdravljenja z zdravili.' torej, potrebujem zunanjo pomoc. Povedati moram. Fantu in doma ne bom povedala, to mi je jasno. Bom povedala prijateljici. Bulimiji bom naredila konec!"

Ja, jutra so vedno tako obetavna, polna upanja in moci, in odlocitve so tako junaske. :) Preskocila sem zajtrk in takoj zacela z iskanjem strokovne pomoci na internetu. K meni prisede moja sostanovalka in me vprasa, kaj je narobe. Dobim panicen napad in histericen jok zapolni celo stanovanje. Panicno histericen napad je moja "najljubsa" oblika priznanja bulimije :) Prvic v zivljenju bom stavek "Bulimijo imam!" izustila pred nekom, ki ga imam zelo rada. Ne gre in ne gre. Nic se ne slisi, pa sigurno sem jasno povedala 'Bulimijo imam!' Prijateljico sem popolnoma prestrasila, saj ni vedela, kaj se dogaja. Se dolgo sem govorila brez glasu, nakar BUM!! Izustim "Bulimijo imam!"   Groza!! Zdravnici je bilo stokrat lazje povedat. Pocutila sem se popolnoma golo. Tudi tokrat sem se pocutila, kot da je se en clovek vec, ki ve, da sem nekoga ubila. Misli mi norijo:
"Poti ni vec nazaj. verjetno sem izgubila najboljso priijateljico. Kdo pa potrebuje unicenega prijatelja. Vse ideje o mocni meni so se gotovo razblinile v trenutku, ko sem ji povedala resnico. Ne bo me imela rada. " Na sreco se je kasneje izkazalo, da sem se motila o tem, da me ne bo imela vec rada, a na zalost sem se motila tudi o tem, da je bilo najtezje priznati njej, saj sem cez cas ta sramoten stavek izgovorila tudi pred svojim fantom. Prijateljica zajoka z mano, me objame in mi obljubi, da mi bo stala ob strani. Se danes drzi besedo! Hvala! ♥

Najdem nekaj koristnih povezav, mailov in telefonskih stevilk, in brez zadrzkov zacnem s pisanjem maila, in tako se 4., 5. in 6. izustim 'Pozdravljeni, bulimijo imam!' Neprijeten obcutek, ampak zmaga!!
Pripravim si zajtrk, kasneje kosilo in tudi vecerjo, in o tem dnevu zapisem: "Zjutraj sem bila zelo pridna, res sem z lahkoto pojedla zajtrk in niti pomislila nisem na bruhanje, s kosilom pa je bilo ze tezje, tako kot vceraj, le da mi je odlocitev danes vzela veliko vec casa. Pogovarjanje s hrano mi pomaga. Naredila sem si barvasto kosilo, korenju sem povedala, da ga bom olupila in skuhala, ker je to cisto normalno, prav tako sem se pomenla z brokolijem in paradiznikom. Nihce od njih se ni zdel prevec prizadet, vsaj ne toliko kot jaz, ko sem si dovolila, da sem kuhano zelenjavico spravila v svoj ne prevec zadovoljen zelodec. Sploh ne vem zakaj se vsakic tako grozno pocutim, ko pa sploh ne pojem veliko. Da o borbah pri vecerji ne govorim. JOJ KAKO POGRESAM SVOJE BRUHANJE!!!"
Ja, ze drugi dan se mi je zdel kot pet let vojne v Vietnamu in res sem pogresala tisti "lep" obcutek, ko se po zauziti hrani spraznim. Tudni druga noc je bila polna nacrtovanja in kombiniranja idej,a kljub temu je tudi ta neprespana noc je prinesla obetavno jutro.
Zapisem: "DAN 3,BULIMIJA, SI SE TU?"
"Danes zjutraj sem spet pojedla skocelico kosmicev brez tezav, in za trenutek se mi je zdelo, kot da je bulimija ze pojem preteklosti. Pocutim se super. Dobila sem odgovore iz MUZE in zenske svetovalnice, vsi se strinjajo,da imam bulimijo in da potrebujem strokovno zdravljenje. Res dvomim, da imam bulimijo, saj se pocutim dbest. Gotovo sem samo malo pretiravala in dramatizirala. Danes sem sla na izlet s prijateljico, pojedla sem eno nektarino. Ko sem prisla domov, sem pojedla malo cokolade in res nisem imela slabe vesti. Mislim, da sem se znebila bulimije. lahko noc!"
Tisto noc sem spala kot dojencek. Spala sem dolgo. Prva prespana noc vendar prvo neobetavno jutro.
Zapisem: "DAN 4, POGRESAM SVOJE POCETJE!"
"Fuuuuuj!!! Grozna sem, debela sem. Te noge me ubijajo in v celulitu se bom utopila. Kar nekaj se grem to zdravljenje, ko pa vem, da nisem sposobna izpeljat nobenega projekta. Za zajtrk sem pojedla vceraj naceto rizevo cokolado in spila sem skodelico kave. Napihnlo me je tako, da bi lahko letela iz slovenije v ameriko brez tezav. Res pogresam svoje pocetje. Kako bi bilo enostavno, ce bi se sedaj lahko pobruhala in najedla odvajal. Ampak vsa odvajala sem vrgla stran. (cez nekaj ur) se vedno se pocutim ogabno. raztrgala bi se. Tako sem bedna, pateticna in dolgocasna. ne zasluzim si nicesar. dovolj imam vsega. (cez nekaj ur) kupila sem tablete in svecke. ampak nisem cisto prepricana, ali naj se nazrem ali ne. mah, ne bom. normalno bom jedla in ne bom vzela tablet. (cez nekaj ur) za kosilo sem si anredila kus kus s tunino omako. pojedla sem cisto malo in res mi je slabo, moj zellodec pomoje kar misli, da mu mora bit slabo in me hoce pretentat, da grem bruhat. ful sem se pomirila. nisem vzela nicesar niti nisem bruhala. spet sem zmagala. danes se je spet oglasil Ego in mi rekel 'lepa si, ti kar jej' ma kaj me zajebavas. nikoli mi ne reces da sem lepa, zdaj ko sem na zdravljenju, se pa oglasas, samo zato, da se najem, ker ves, da bom s polnim trebuhom podlegla. nebom. ce sem zdrzala do sedaj, bom tudi naprej. lahko noc"
Ne spim. Utrujena zacnem DAN 5.
"DAN 5, UTRUJENA SEM"
"Danes mi ni ok. utrujena sem od vsega tega. nemorem se it tega, jst tega ne bom zdrzala. Kr neki. res nocem bruhat, ker sm totalno izmucena po tem bruhanju in nocem vec jemat teh tablet, ker bom enkrat samo umrla na wcju, ampak tko tut ne morem. ne zdrzim. Neprespana sem in ful sem lacna. sovrazim obcutek, ko sem lacna. bojim se ga, ker res ne prenesem hrane v zelodcu. ze pet dni skoraj nic ne jem in nisem bila na straniscu, moja prebava je totalno unicena. aar! ce bom zdj pojedla samo en kos kruha, si bom pomoje vzela en tablet, da me mal odpre. dobesedno drek. nimam energje in dans sem dogovorjena za sprehod. ne da se mi. ma nic se mi ne da. dost mam tega zajebavanja in te drame. (cez nekaj ur) ze sedmic v zivljenju sem rekla, da mam bulimijo. streljam kot iz topa. zdj sm ze vsa pametna in na polno razlagam o tem, kaj je bulimija, ampak ko hocem povedat kaj o 'svoji bulimiji' pa totalno zmrznem. nerodno mi je. sramujem se. res me je sram. dans sem zacela razlagat kaj jst pocnem ko mam hude napade, kaj vse pojem in na kaksen nacin se praznim, pa me je ze pri cokolinu zmanjkalo, ceprav je cokolino na zacetku ubijalskega menija. sramotno je tole moje naziranje. to sigurno ni res. ugotovila sem, da sta dve razlicni sceni. ena je ta, da se praznim, ko kaj pojem, in druga je ta, da imam napade, ko se orto naziram in orto praznim. za to veliko naziranje se vedno nevem zakaj sploh pride. vem samo, da to nardim, ko sem jezna. ne pocutim se ok. dans sem jedla solato in piro. fuuul sem lacna. (cez nekaj ur) aaaaaaaaaaaaarrrr!!! nisem zdrzala. sla sem jest. nisem se nazrla, samo jedla sem cokolado in nutelo. fujjj kolk sm smotana. vzela sem tablete, tako da se bom jutri zbudila in takoj kakala, pa zacnem dan prazna, in bruhala sem. to bruhanje je res grozno, ker jst res tezko bruham, vse me boli in glas se mi spremeni, tko sm ko da bi ga celo noc pila in pokadila skatlo cigaret. nardila sem klistir in vzela svecke. pa ker k* mi je reku nej jem cokolado, zdj me pa vse boli in komaj zivim.HELP ME; ANYONE!!"
verjetno sem bila samo lacna, in kot vsak normalen clovek, sem si privoscila nekaj slatkega, saj sem res cel teden jedla kot pticek, in tudi jaz bi bla normalen clovek, ce se zaradi ene sladke porcije nebi tako kaznovala---pa tako obetaven je bil DAN 1!! DAMN YOU; BULIMIA!!!

Po sestem dnevu se nekaj casa nisem oglasila v dnevniku. To pomeni, da sem podlegla tem demonu. Dobil je nadzor nad mano, spet. Tako enostavno. Po sestih dneh borbe me na tla spravi cokolada in nekaj zlic nutele, v mojem svetu je to ekvivalentno umoru.Ne odnesem je brez kazni, kadar si prvoscim priboljsek, kljub temu,da imam toliko pameti, da vem, da telo vcasih potrebuje tudi sladkor za energijo, sploh po tedenskem ohranjanju vnosa hrane na minimumu. In moj poraz v meni vzbudi val jeze, jeza pa prinese 'bulemicen napad' , tako sem poimenovala tiste hujse oblike, ko se nacrtno naziram in res grozno praznim. Gnus, gnus, gnus - nakupi, nakupi, nakupi - naziranje, naziranje, naziranje -praznenje, praznenje, praznenje - jok! In spet sem na zacetku.

Labirint

Hudo vnetje ledvic vsake tri mesece, neurejena prebava,zastajanje vode v telesu, abnormalno izpadanje las, izpadanje plomb in pokanje zob, kriticna slabokrvnost, neredne menstruacije, ginekoloske tezave, nepojasnjeni krci po celem telesu, krvavenje, povecana scitnica, nihanje telesne teze in tezave z jetri  je mojo zdravnico veckrat pripeljalo do vprasanja, kako se prehranjujem. To vprasanje me je vedno zemedlo, saj si pri vsej svoji pameti nisem znala predstavljati kako naj ji povem, da ne jem prakticno nic, v glavnem le zelenjavo in sadje, vsak mesec obvezno tedensko stradanje, tisockrat na novo zecete stroge shujsevalne diete, nic mesa in obvezno kaznovanje kadarkoli si privoscim kakrsne koli ogljikove hidrate. Kako naj ji povem, da je hrana moja glavna skrb in da ne mislim na nic drugega, kot le na to, kaj bom pojedla in kaksne posledice bo to prineslo mojemu telesu? Kako naj ji povem, da sem zacela z jemanjem odvajalnih tablet, da si spraznim trebuh? Nemorem. Zato sem vedno le rekla, da se ne prehranjujem zdravo, vendar ne jem junk hrane ampak enkrat ful-enkrat nic. Seveda ji je bilo takoj jasno, da imam motnje hranjenja, in me je vprasala, ce imam bulimijo. "Mah kje, kaksno bulimijo!!!" sem odgovorila. Ce lahko preslepim sebe, nemorem preslepiti nje, zato mi je dala za resit test za depresijo. Test je vedno pokazal, da sem hudo depresivna. "Mah kje, kaksna depresija!!!" sem rekla, in zapustila ambulanto v veri, da moja zdravnica nima pojma kaj govori, jaz pa sem popolnoma srecna in zdrava.
Nezni so bili zacetki, in res je bilo tezko reci, da potrebujem pomoc, a je postajalo cedalje huje. Kmalu sem tudi sama opazila, da se ne prenesem v vsem svojem bitju. Ob sebi imam najbolj neverjetne ljudi, ki me imajo zelo radi, in jih obozujem. V druzbi celo iztopam po priljubljenosti in nikoli nimam tezav z navezovanjem stikov. Moja prijaznost in odprtost vedno prevzame ljudi. Zasipajo me s komplimenti in me povelicujejo, jaz pa enostavno ne razumem, zakaj za vraga mi govorijo da sem super oseba, ce sem pa grozna. Imam popolnega fanta, ki mi rece, da sem lepa in njemu najbolj dragocena. Spet ne razumem, zakaj mi to govori. Zavracam vse komlimente in prepricujem svoje drage, da se motijo. Res ne razumem. Bojda sem dober clovek, ker sem predana prostovoljka, vedno sem prva, ki priskoci na pomoc in ko je nekdo v stiski, mu brezpogojno pomagam cetudi me to kosta toplega zivljenja. "Bom ze nekako! Bom ze lacna, samo da imas ti za jest. Bom ze brez denarja, samo da imas ti za kruh. Bom ze brez obleke, samo da tebe ne zebe.!" Mojo velikodusnost vecina ljudi opazi in jo spostuje, a pri meni to ne steje nic, saj sem se zredila za pet kilogramov. Halo!! Nemorete me imeti radi. V druzbi sem vedno zabavljac, polna sem energije in veliko govorim. Polna sem zgodbic iz svojih potovanj po svetu. Ljubim potovanja. Ljudi spravljam v smeh, vcasih pa tudi kaj modrega povem, saj imam nekoliko edinstven pogled na zivljenje. Jaz verjamem v zivljenje. Verjamem, da smo tukaj z namenom in da vsak sluzi svoje poslanstvo. Verjame v dobro in verjamem, da je clovek sposoben vsega. Se tako zlomljeno srce se lahko zaceli, ce si to res zelimo. Lahko imamo absolutno vse, kar si zazelimo. Ne zgubljam veliko casa s prebolevanjem, hitro oprostim, saj se mi mudi naprej v zivljenje. Vsak trenute je popoln in vsak vdih steje. Verjamem v Vesolje. Verjamem, da nase misli hitijo v Vesolje, kjer se predelajo in ce smo dovolj odprti, nam Vesolje poslje tocno to, kar smo ga prosili. Verjamem, da problemov ni, so le ovire, ki jih z voljo premagamo. Tudi verjamem, da se vse zacne z upanjem in da je narava vsemogocna. Verjamem v duse in v jutri in sem nepoboljsljiv romantik: Ljubezen je! Imam neomejene kolicine volje, nikoli ne izgubim vere. Vsaka lekcija je vredna svojega denarja. S padci rastemo. Moja vera v zivljenje je nalezljiva, veckrat pomagam s svojim entuziazmom in pogledom na svet, saj je tako preprost. Moje srce zaigra, ko slisim civkat pticke, brez sramu se pogovarjam s polzki na sprehodu in lovim metuljcke, rada ogovotim neznance, to je moj najljubsi hobi in ljubim umetnost. Dneva ne prezivim brez galasbe in nasplosno ljubim zivljenje.....in zivljenje nikomur ne ostane nicasar dolzno, zato je tudi pri meni poskrbelo za ravnotezje...............ljubim zivljenje, sovrazim sebe. in tukaj je trik, v katerga sem se ujela tudi sama. Na eni strani toliko zivljenja in barv, na drugi strani trpljenje. In tukaj je prekletsvo bulimiije... v cisto normalnem zivljenju, kjer roze cvetijo in se pije dobra kava, se skriva zlo. Jaz sem tista prijateljica na kavi, ki poskrbi za dobro voljo in za to, da domov vsi odidemo brez tezav, in jaz sem tista prijateljica, ki toliko kavic prezivi ob eni sami misli HRANA!! Kako bom jedla, kdaj bom jedla, kje bom jedla, kdaj bom bruhala, kdaj bom vzela odvajalo. Jaz sem tista prijateljica, na katero se obracajo ljudnje, ko so v stiski, a sama padam v zacaran krog in potrebujem pomoc. In takih "zapravljenih kavic", ko se mi vse vrti okrog hrane in nisem pri stvari o cem tece debata, je postajalo vedno vec, vse dokler se na povabila enostavno nisem odzivala vec. "Nemorem, imam sestanek. Nemorem, oprosti, sem ze dogovorjena. Nemorem, sem v sluzbi. Nemorem, imam obisk. Nemorem, imam yogo. Nemorem, imam veliko dela." vse to so bile lazi. Nikoli nisem imela prevec dela, nikoli nisem imela nenapovedanih obiskov in nikoli nisem bila ze prej dogovorjena, ampak sem bila doma, cakala na uro, ko bo treba na stranisce bruhat in driskat, trenutek, ko bom zacela z naziranjem. 

Po nekaj obiskih pri zdravniku in raznih jogi terapevtih, sama dam na to ogromno, se me je koncno dotaknilo. Ni mi dalo miru, zakaj mi vsi govorijo, da sem depresivna in imam motnje hranjenja, ce sem popolnoma srecna, le sovrazim se ker sem debela in imam grozne prehrambene navade. zato sem sla domov in zacela z raziskavo na internetu o depresiji. Vsakic, ko sem naletela na obliko depresije, ki je nekako omejena le na osebo samo, je zraven pisalo, da je taka vrsta depresije stranski sindrom bulimije! BULIMIJA?!?!! stop!! se enkrat..... bulimija?!?!?!? kje sem ze to slisala? kaj je ze s to bulimijo?? Obstanem! Celjust mi pade in roke se dotaknejo prsnega kosa. Srce mi nori. Slina se mi nabira v ustih in tresem se. Previdno in pocasi kliknem na clanke o bulimiji, berem pocasi in v glavi delam kljukcem kjer moj vedenjski vzorec ustreza napisanemu o bulimiji. "o moj bog! BULIMIJO IMAM!!!" Sploh ne dojamem, ne verjamem, zato zelim izvedeti vec in priti do dokaza, da je to zgolj naklucje. Berem zgodbe na forumu in vsaka zgodba do potankosti ustreza mojemu pocetju. Groza me je. Bolj kot berem, tezje zanikam. Po urah in urah branja se vdam. "Bulimijo imam!" kar na enkrat moje zivljenje dobi odgovore in vse ima smisel. V trenutku razumem kaj se je dogajalo z mano ves ta cas in jasno mi je, zakaj se nisem odzivala na povabila. Ce sem se dogovorila za kavo v cetrtek je to pomenilo, da moram do cetrtka shujsat, drugace ne morem vn. Ce mi ni uspelo, sem se nazirala in bruhala, seveda sem odpovedala srecanje. Podredila sem svoje zivljenje bulimiji,za katero sploh nisem vedela, da jo imam. Spomnim se tega dneva, kot da je bil vceraj. Bil je ponedeljek. Prejokala sem ga, prav tako sem prejokala tudi torek. Nisem razumela zakaj bulimija. Misli so mi uhajale leta in leta nazaj, in tudi vec let stare uganke so dobile svoje odgovore. Pletla se mi je mreza po glavi a na sreco o sami motnji takrat se nisem vedela toliko, kot vem danes. Takrat se mi ni sanjalo, da je bulimija odvisnost, in je tako grozna, kot je grozna odvisnost od drog, ce ne se bolj kompleksna, saj se drogerasi "le" zadanejo in se ne kaznujejo s prisilnim treznenjem, ko dojamejo, da so se zadeli, poleg tega pa je hrana tako lahko dostopna. Nisem vedela, da me caka tezka in izredno dolga pot do ozdravitve.
 V sredo sem se lepo oblekla in sla v ambulanto k voji zdravnici. Sprejela me je mimo vrste in rekla sem "Bulimijo imam!!" Bruhnila sem v do takrat najbolj grozen jok, saj ej bilo to prvic, ko sem ta stavek izgovorila. Ogaben obcutek, nerodno mi je in zelo se sramujem svoje tezave. Bilo je tako, kot da ce sem se prej pocutila kot da sem nekoga ubila, sem se sedaj pocutila enako, le da se nekdo ve za to. V tistem trenutku mi je bilo jasno, da se mi je zivljenje za vedno spremenilo. "Ozdravela bom, pa naj me stane karkoli!" V knjigarni sem si kupila lep rokovnik, in zacela bom z zdravljenjem: Danes!
Zapisem "Rehab, DAY 1" (*Zdravljenje, Dan 1)! 
 

Veselje, radost, ljubezen, lepota, pogum, igrivost, priljubljenost, znanje, prijatelji, upanje... imam vse, tudi bulimijo!!

Tudi moj Ego ima bulimijo: nazira se z mojo nemocjo!

Se predno so mi postavili diagnozo "bulimija", sem se zavedala, da nekaj ni povsem v redu z mano, vendar sem bila presibka, da bi si priznala, da imam motnje hranjenja. Vsakic je bilo zadnjic, in vsakic sem si verjela. Po peklenskem mucenju na straniscu sem poznala tri scenarije: 1) nadaljevala sem z naziranjem, 2) napisala sem krvav jedilnik ki ni vseboval hrane in 3) vrgla sem vse tablete stran in si obljubila, da je cas, da zazivim normalno.
Obcutek, ko sem vrgla odvajalne tablete v kos za smeti, je bil pravzaprav zmagoslaven. Pocutila sem se, kot da imam nadzor nad svojim zivljenjem. Moje sladke ure normalnega zivljenja so se tako zacele....vendar boj med Egom in Butlerjem, tako sem poimenovala dva glasova v moji glavi, Ego tisti zloben in Butler tisti prijazen, pa se ni koncal z odvozom smeti. Ko bi le lahko ta zloben glas tako enostavno kar zavezala v vrecko in ga vrgla stran. Njun prepir postaja vse glasnejsi in cedalje bolj neznosen. Ego krici: "Kdo pa mislis da si, da kar verjames, da bos zdrzala brez odvajal in bruhanja? A ti res ni jasno, da si grozna? Ne verjames? Pojdi pred ogledalo in se prepricaj. No, le pojdi!! Ce sploh lahko premikas svoje debele noge!!" Oglasi se Butler: "Ne poslusaj ga. Lepo ti bo brez bruganja in driskanja. Le pojdi malo na zrak. Zunaj te caka lepa narava in ne poslusaj Ega!" Tako prijazen je ta glas, a tako sibak. Ego nadaljuje s posmehovanjem: "Grda, debela! Grda, debela! ha ha ha Nesposobna si shusat. Nesposobna si se spravit v kondicijo! Ogaba velika, ogaba velika!" Postane mi hudo, tresem se in cedalje tezje poslusam njegovo zmerjanje. Sladke ure so vedno tako kratke. Ni fer. V meni se nabira jeza, z golimi rokami bi lahko unicila ta Ego!! oci se mi polnijo s solzami, grlo se mi polni s krikom, srcni utrip grozno hitro raste, v rokah pa se nabere neizmerna moc; lahko unicim karkoli, raztrgam in polomom. Podlezem jezi. Kricim tako glasno, da kasneje, ko je vse mimo, molim, da sosedov ni bilo doma. Kricim "Pusti me pri miru!!!!!!" histericno jokam, do sape sploh ne pridem. Trgam obleke iz telesa, unicujem kose pohistva, mecem stvari po tleh in besno zbijam po vratih s pestjo. Tegobna sem. V navalu besa raztrgam tudi kaksne dragocene spomine, slike, pisma, darila.....kar se kasneje izkaze za zelo slabo potezo, saj me po nevihti to le spomni, da sem res nemogoca in dobim se en razlog za jezo. V smeti mecem spomine, obleke, licila...zelim si, da bi lahko zacela znova. Da bi zacela dan brez samo-sovrastva. Ko bes in moc v rokah po nekaj minutah poustita, se sesedem in zjokam. Glasen jok ne pomaga. Zraven mene se usede Ego in rece "Sem ti rekel, ti si nula. Pateticna si! Ha ha Zakaj mi ne verjames. Poglej se v ogledalo. ha ha ha!" posmehuje se mi, saj ve da je zmagal. Res vstanem in se pogledam v ogledalo..... fuuuuuuuj!!!!! prav ima!!!!! Tako slab clovek sem, ker sem debela. Zlobna sem, ker imam celulit. Nisem vredna ljubezni, ker nimam popolnoma ravnega trebuha! Moj obraz je grd,sploh licnic ne maram, zato nisem vredna, da me kdo pogleda. Globoko verjamem, da so tisti ljudje s popolnim telesom dobri ljudje in jaz sem slab clovek, neglede na vse, kar v zivljenju pocnem za soljudi. Vendar nikoli ne mislim, da so debeli ljudje slabi ljudje, to verjamem le zase, zato toliko vec sovrastva. Vcasih, ko vidim debelega cloveka kako je zadovoljen sam s sabo, me prav tako napade jeza kako on lahko, jaz pa ne. ucinek je isti, kot ko vidim lepo postavno dekle ki tece in skrbi za svoje telo.
Res sem ena sama poosebljena ogaba. PRAV IMA! praskam in trgam tisto nekaj mascobe it telesa, pa ne gre. Spet sem na zacetku in spet histericno kricim "Zakaj!? ZAAAAAKAJ???!??!?" Nikogar ni, ki bi mi znal odgovoriti. O Butler-ju ne duha ne sluha, sama sem v hisi, sama s hudicem. Ima popoln nadzor nad mano. Igra se z mano. Muci me. Nemocna sem. Sploh nevem kaj se dogaja. Sveta ne slisim, telefona ne slisim, nevem kje sem. Sploh nevem kako in kdaj si uspem obrisat solze in se ogrnit v svojo ponoseno dolgo jopo, ki bo skrila posledice boja s svojim telesom in tistih pet odvecnih kilogramov, vzamem kljuce od avta in naslednji trenutk, katerega se zavedam je, ko me gospa v lekarni vprasa, kaj potrebujem. Zamenjam odsoten obraz s tisim nasmejanim in ponovim ze tisockrat prej povedan govor: "Dulcolax tablete in svecke bi prosila. Pa joj, veste, grozne tezave imam z zaprtjem, ze en teden nisem sla na stranisce, kaj mi priporocate?" Prijazna gospa mi razlozi vse o probiotikih, odvajalih in sirupih, delam se, kot da me zanima in da prvic slisim za vse to, ampak jaz tocno vem kaj bom poleg odvajalnih tablet in sveck se kupila. Prijazno se ji zahvalim in nakupim najucinkovitejse probiotike in odvajalne sirupe in oblize in caje in sirotke.... Tak velik nakup me stane okrog 40€, ce pa potrebujem samo odvajalne tablete in svecke Dulcolax, ki so preverjeno najucinkovitejse, pa porabim 7€. Gospa me se opomni, da ce se prebava ne uredi v parih dneh, naj obiscem zdravnika, in mi strogo pove, da tablete lahko uporabljam samo po potrebi. Moj prijazen obraz jo zavede, verjame mi, da imam le najbolsi namen s svojim bogatim nakupom in da sem toliko pri sebi, da ja vem kaj pocnem. Ko imam v rokah veliko vreco vsega potrebnega, se pocutim super. Vem, da se bom resila vsega, kar se je nabralo v mojem trebuhu. POLN TREBUH VEDNO UNICI DOBRO VOLJO!! VEDNO!! Brez izjeme!  Caka me se en nakup. Zavijem v trgovino, kjer tudi po vedno istem protokolu naredim obhod: cokolada, cokolada cokolada. vseh obilk in okusov. Nasproti police s cokolado vzamem kruh, ponavadi 1kg belega kruha zadostuje ali pa pet mlecnih zemljic, pasteto, sir in nadaljujem pot proti jogurtom in mleku, 2L mleka in 4 sadni deserti bi morali biti dovolj, zavijem do police, kjer zagrabim skatlo cokolina in mlecni zdrob, vcasih za vsak slucaj kupim tudi puding, najraje imam vanilij puding pri svojih pozrtijah, dugace, ko sem normalna, pa vanilij pudinga res ne maram. Moj obhod traja natanko 3 minute, na blagajni zagrabim se maxi twiks, vrecko rumovih kuglic, snikers in kitkat. Rumove kuglice odprem se predno pridem do avta, pjem pol vrecke in si odprem twiks, pokoncam eno palcko twiksa in ostale rumove kuglice in ze sem doma. AKCIJA: Najprej se nabasem z odvajalnimi tableti, skuham si odvajalen caj in popijem tri zlice sirupa za prebavo, katerega mi priporoca tudi zdravnica, saj uravna crevesno floro. Vse je vredu, vendar je priporocljiva 1 zlica na dan, ne 3 na enkrat. Absolutno vsako stvar za katero sem kdajkoli slisala da pomaga pri zaprtju, sem zlorabila kolicinsko, da bo ja prijelo. Pripravim si svecke, vmes pa se basem twiksom, snikersom  in zacnem s prvo cokolado, ki sem jo kupila. Zavrem mleko za cokolino ~ prva porcija cokolina je vedno topla, saj imam usta zaposlena s cokolado, tako da si lahko privoscim 3 minute,da pogrejem mleko. Vzamem najvecjo skledico za kosmice, vanj stresem pol cokolina, ga zalijem z mlekom, pomesam in pogoltam. Nadaljujem s salnim: tokrat je zrtev kruh s pasteto in jogurt zraven. Hitim, kot da se mi odsteva cas. Na zacetku vedno bolj hitim, saj imam tooooooliko stvari za pojest. tri do stiri velike kose kruha lahko pojem kadarkoli, potem pa mi ze zapase nekaj sladkega.... cokolada ali cokolino? hm, dokler imam cokolino, vedno zmaga cokolino. tokrat mleka ne pogrejem, ker se mi mudi. Pokoncam se drugo polovico cokolina....za desert pa se ze prej naceta cokolada. nic hudega, saj imam se vsaj dve zaprti. ko pojem vse kar sem kupila, tako kot vedno posptavim se vso ostalo hrano ki je na voljo v kuhiji.....in grem bruhat. Bruhanje takoj po naziranju je nekoliko lazje od tistega, ko sem se ze spraznila, saj ni vec kaj za bruhat in so boecine toliko hujse. Sploh pri kakanju je tako...ko se spraznim in ne odneham, veliko bolj krvavim in hemoroidi veliko bolj tiscijo ven kot takrat, ko je kaj materiala za izlocit.
Unicena sem, vedno sem unicena po naziranju in praznenju. ampak caka me nova zabava cez par ur, ko bodo prijele tablete in caj. v tisgtem trenutku, ko komaj hodim in govorim, si zazelim, da vsaj nebi vzela vseh odvajal na enkrat, le kdo bo prenesl bolecino. ampak bolecino si tako ali tako zaluzim. bolecina je cena, ko jo placam za naziranje in skoraj vedno je sorazmerna s kolicino hrane, zauzita hrana pa je odrazmerna s kolicino jeze in besa. vendar, res nima moci razmisljat, dejansko nimam moci niti dihat. moje telo postane popolnoma mrzlo, ledeno mrzlo, sploh noge in roke. dobim vrocino. nemocna lezima na postelji, vcasih kar na tleh, ce ze prej omagam. stokam na glas, saj vsakic, ko poskusam izdihnit, peklensko zaboli. Zgledam, kot da me je nekdo pretepel in pustil lezati sredi ulice. Kljub temu, da je bolecina jasna in ostra, se se vedno ne zavedam dobro, kaj se je pravzaprav zgodilo....sem v popolnoma drugi sferi. EGO JE ZMAGAL in o Butlerju se vedno ne duha ne sluha. Spet sem na zacetku. Vedno sem na zacetku. Vrtim se v krogu. Omamljena sem od vseh tablet in sovraztva ter jeze. Lezim na boku, roke in noge visijo po svoje,  in sploh en vem vec, kaj je pomembno? To, da sem "debela" in hocem shujsat, to,da si verjamem da sem sem slaba clovek, ker imam pet kilogramov prevec, da nic ne razumem ali depresija nasplosno.... nevem. vem samo, da se mi tudi pri tako glasnih alarmih  se vedno ne sanja, da imam bulimijo.