"Hvala mami, ker si mi podarila zivljenje!"

V moji naravi je, da na vsako stvar pogledam iz pozitivne strani, kajti verjamem, da je vsaka stvar pozitivna. Lahko bi tudi vsako stvar videla negativno. Vsaka negativna stvar prinese s sabo posiljko lepega in vsaka lepa stvar prinese s sabo posiljko grdega, ceprav smo vcasih prevec zaslepljeni z jezo oziroma veseljem in tega ne vidimo. Veste, bulemiki nismo neki grozni depresivci, ki vse vidimo crno in nas vsaka stvar sili na bruhanje. Ne, tudi mi, jaz, nosimo v sebi veliko zivljenja. Vsaj zame velja, da nikoli ne izgubim vere in upanja, in sem veliko vec kot le bulimija. Tako sem se tokrat odlocila, da ponovno poiscem tisti drugi "jaz" globoko v sebi,  in se skupaj z njim, brez bulimije, odpravim na sprehod. Vcasih sem to pocela bolj pogosto, sedaj pa sem morala uporabiti vse moci in napeti vse misice, da sem se po kosilu odpravila na sprehod (namesto na stranisce). Dan je bil popoln!! Nisem se videla cesa tako popolnega, kot je popolna narava v soncnih jesenskih dneh. Vonj po zivljenju je drugacen, bolj vesel, kar krici od navdusenja. Drevesa se smejijo in travniki kar prosijo, da jih prides pozdravit, pedno zaspijo pod snezno odejo. Veverice igrvo skakljajo iz enega drevesa na drugega, pozdravljajo tvoj prihod v gozd, kot da so vesele druzbe in voda...voda disi po svezini. Toliko veselja nam ponuja ta nas domek. Toliko topline, miline, in ce imas sreco, da se odpravis na jutranji sprehod, te nagradi se z veliko mero spokojnosti. Ljubim naravo. Ljubim jesen. Ta magicen gozd, te carobne travnike. Vesela sem, da sem ziva. Ustavim se za hip,razprem roke in si mislim "Hvala, mami, ker si mi podarila zivljenje!" Srecna sem. Srce mi zaigra in zaslisim tih krik svojega telesa "aaaaaa!! popolna si, narava!"

Tudi narava me ljubi, saj ve, da lepo skrbim za njo. Cutim njeno ljubezen, kako mi polni moje (bulemicno) telo. Skrbi jo zame. Prisepne mi na uho: "Le stopi korak naprej!" Poslusam jo, stopm naprej, odpre se mi nov svet, ki na moj obraz narise ogromen nasmeh. Drhtim. Cutim zivljenje. Pocutim se zivo. Ziva sem. Slisim svoj dih, cutim svoj nasmeh. Letim. Svobodna sem. Srecna sem. Zavem se, zakaj zivim. V vsej lepoti si ni tezko najti koticka, kjer bom lahko odprla svoje srce, da bo se ono videlo, kar vidim jaz. Usedem se na skalo in se nekaj casa v popolni tisini srkam sok zivljenja. Misli so mirne, narava pa ima toliko za povedat. Toliko se dogaja v gozdu, le prisluhniti moras. Obcudujem mogocna drevesa in jim izkazem spostovanje, saj so prezivela na stotine let, v lepem in hudem. Mocna so. Nic jih ne unici. Lahko bi se zgledovali po drevesih!
Tudi moje srce je mirno.
Ko sem eno z naravo, sem eno sama s sabo. Lahko prisluhnem svojim mislim, kaj mi imajo za povedat. Govorijo mi: "Ves, ni vse tako crno, kot se morda zdi na prvi pogled. Bulimija res ni lustna stvar ampak zato se ni konec sveta. Pomisli, kaj lepega si pridobila v tem bulemicnem obdobju." Pomislim: "Cudovite prijatelje, sirino, pogum, ljubezen. Cutim drugace. Kadar cutim, cutim s celim srcem.Naucila sem se cutiti stvari, ki jih drugi ne cutijo. Vidim stvari lepe, katerih drugi ne vidijo. Navdihujejo me majhne stvari. Razvila sem veliko socutja do socloveka in narave. Poglobila sem svojo vero v zivljenje in spoznala ljubezen." Predajam se tem lepim, neznim,mehkim mislim, ko me presine nekaj nenavadnega. Pogledam svoje roke in si mislim: "Te roke, ki jih vsako jutro tako sovrazim, so sposobne prijeti brezdomca za roko in mu ponuditi oporo. Te moje debele noge, ki me vsako jutro silijo k bruhanju, me nesejo po svetu brez strahu in pomislekov. Ta masten trebuh me razveseli vsakic, ko poskusim "streetfood" ne da bi se pri tem obremenjevala, koliko umazanije sem pojedla. Te moje grde oci, v katere se nisem zazrla ze lep cas, pa vidijo svet tako barvit, tako popoln. In to bitje, kateregaa ne prenesem, to bitje je kar zabavno. Lepo je biti jaz! Lepo je biti bulemik." nasmejem se. Ja, bulimija mi je prinesla novo sirino. Veliko posiljko lepega in vem, da ko bom enkrat premagala to bolezen, bos vet se lepsi, in cutila bom se bolj globoko. Rada se imam, ker sem se brcnila v rit, in sla ven. In kot sem ze omenila, narava me je nagradila z lepimi obcutki in cutenji. Naslednjih nekaj minut namenim le uzivanju ob lepih mislih in zahvaljevanju Bogu,Vesolju,Naravi za ljubezen, prijateljstvo, izkusnje, pogum,padce....Posljem nekaj te lepe energije ljudem, ki jih imam rada in mi stojijo ob strani, posljem nekaj molitev v Vesolje za tiste, ki jih ljubim, in za tste, ki so v kakrsni koli stiski. Pomislim na ljudi s taksnimi in drugacnimi posebnimi potrebami, blagoslovljeni smo z njihovim obstojem. Se enkrat se zazrem v nebo in prosim Vesolje, naj obdari tiste osamljene in zalostne z nasmehom. Prosim za mir. Zahvalim se za vse kar sem. Pomisilm na drago prijateljico, s katero sem se zelo spoprijateljila na skupinski terapiji za motnje hranjenja, ima anoreksijo, in tako zelo jo imam rada. Bogati moje zivljenje. Misel na njo rodi v meni novo presetljivo zahvalo: "Hvala ti, Vesolje, za bulimijo, saj sem le tako spoznala njo, prijateljico! Tako sem tudi poglobila svojo zvezo in spoznala ljubezen. Pot do le te je pocasna in boleca, ampak vem,da ljubezni, tiste prave, nebom nikoli podcenjevala."
Zahvalim se gozdu, ker je prisluhnil mojim mislim, objamem drevo in zivim.

Ps: Bulimija gor al dol, narava je se vedno popolna!!