Confusion illusion

Faaak.
mela sm kosilo. pojedla sm en mali kos kruha in en kroznik juhe. Za zajtrk sm pojedla pol krofa in kavo.
Po kosilu sm skusala rect dve besedi z mami, pa me je sam kuhat zacel, noge pa roke so se mi zacele trest in cist mehke noge sm dobila. Pokrila sm si obraz z rokami, sploh nevem kaj je mami govorila, odpelal me je nekam v moj nerealen svet, zacel se mi je spahvt in samo dvignl se mi je vse. Nahitr sm pospravla za sabo, mami me je vprasala kaj je, sm rekla da mi je slabo in se mi dviguje vse, pa me zenska uprasa: "od cesa!" sm rekla "od hrane!!"  joj
v zelodcu mi nabija neki, ko da bi nekdo z gongom spilu po mojem zelodcu, tresem se in res mi kuha. Zadnje dni se mi dogaja, da res po vakem obroku zacnem svicat ko konj in tresem se. Vsi ti dnevi, ko nisem kozlala, so bli zapravljeni z zvijanjem po postli in potenjem in praskanjem telesa. Me je vprasala prjatlca kako mi rata ne bruhat in sm rekla "mesa se mi!" ampak to je res "mesa se mi" ne sam tko ko reces.
tokrar je blo kosilo mocnejse, vrgla sm vn tisto juho k nc. in pol mi se ta model v glavi rece "o super, se vedno loh bruhas tut ce sam juho pojes!"  jebi se model! pa po juhi je res ogabno bruhat. grlo me boli.
grozn mi je pa smrdi mi vse. again. pece me zelodec.

pocutm se totalno nezivo, pateticno, neuporabno in debelo. Noben me ne more met rd ker sm nesposobna. Pocutm se ko da mam IQ 80ish in da ne dojamem nicesar. Da nisem sposobna zracunat 1+1 kaj sele diplomirat enkrat in furat normaln lajf. Zadnje case mi to dela take probleme,  morm konct fax pa se mi ne da, ampak bi rada spet mal uporabla mozgane. Vsi so pametnejsi od mene jst sm res dumb!! vsi so lepsi.
Spet me dajejo te povrsinske primerjave z drugimi.
Na terapiji se poglabljam v izvor moje bulimije, dalec dalec nazaj grem. Skusam razumet, zakaj sm taka ko sem. Daje me slaba vest za 10,15 let nazaj. Vcasih se kr razjetim, ko me vrze par let nazaj in se zjokam. Nemorem sprejet dejstva, da moja druzina ne stima. SI mislm, da me psihiatrinja samo nagovarja proti druzini. Pol se pa z bratrancem dobim in ga vprasam, kaj je res in kaj ne, pa rece, da ima psihiatrinja prav. Sem se dobila s prjatlco, ko sva ble v gimnaziji ves cas skupi in mi rece "ma se zdj ne morem verjet kaj so pocel s tabo" bla je zravn, in se dve drugi prjatlci. Ko najprej slisim zgodbe iz preteklosti iz njenih ust si mislim... ma jaaaaaaa ane, bedarije. ampak potem preklopim: "bulshit to se ona zmisljuje, ker ne mara moje druzine" kr neki!!!!!!! ne morem in ne morem dojet. celo mam ideje, da bom nehala z zdravljenjem ker je vse skupi en bulshit in se sploh nebom nikamor selila, sej se bom navadla bit s svojimi in oni so itak kul in oni govorijo resnico, nikol niso nc narobe nardil, jst sm kriva za vse ker sm bla ze pr 14ih v depresiji. Vedno sta se bojda kregala zarad mene, vedno sem imela to odgovornist. Vedno sem bla na piki. In ja, seveda da so imel razlog, da so bli tko orto strogi z mano sj sm bla verjetno res nemogoca. sej sm nemogoc clovek sej to vem. vsega sm jst kriva in vedno delam samo stalo. zurat nism smela verjetno zato ker sm bla obupen najstnik ze v startu, kaj sele da bi sla vn in se sprostila. samo jamram in samo prtozujem se, namest da bi se mal vprasala kaj drugi hocjo. bedna sm cela. strah me je, da sm zavozila zivljenje, ker ga pac zivim po svoje in da nebom nikol nc uspela. nebom sposobna met svoje druzine in ja, mogoce majo moji prov, tko ko zivim je narobe. strah me je, da sem res nikakva. Kaj ce bom celo zivljenje zovotarla,d a se mi ne bo nc dal delat ker sm lena? kaj ce bom grozna mama in se bolj grozna zena. kaj ce sploh ne bom ne mama ne zena. kaj ce bom prevarantka? kaj ce bom zivela od lazi? kaj ce ne bom iskrena? kaj ce se nikol ne bom pozdravla?
kaj ce bom celo zivljenje kozlala in me bo celo zivljenje metal v depresije?? kaj ce sm NIC? kaj ce sm res nic? [faaak kako me zelodec pece od kozlanja in boli grlo]
Mene je res strah same sebe!! strah me je prihodnosti.
Strah me je zivet po svoji volji, kaj ce je moja volja napacna?  vem, stookrat sm ze slisala, da je s starci tko,da ce nisi tko ko oni, je vse slabo...in da mamo vsi tak problem, sam men to nc ne pomaga.
zdj sm ugotovila,da sm se cist zaposlila z razmisljanjem o izvoru moje bulimije, o vlogi druzine v tej zgodbi. Go away or stay? its now or never. cmon, can someone come with a magic stick and wake me up!!!!!

men nc ne pomen nc. ljudje mi govorijo lepe stvari, zdj prou zanals ze neki casa dobivam nenormalno velik pozornosti od prjatlou, seved ane dohajam, ampak vsi bi se druzl z mano ker sm faca, zakon, kul  (=!?!?!)"=)/$(&!error      jst nobenga ne dohajam. ce nism zdj v 14 dneh slisala 10x "o kaj bi dal, da bi bil ti, da bi tocno vedu, kaj v lajfu je tisto, kar hocem in preko vseh trupel bi sou, da bi to dosegu. da bi meu jajca, tko ko jih mas ti, it po svoji poti, vrjet v lajf. da bi se loh kr napakiru in su. da bi meu strast, kot jo mas ti do poucevanja....... itd itd"    jst si pa mislm....kaj bi dala da mi nebi blo treba bit jst vsaj za pet minut.

ful sm zmedena, na eni strani si gradim osebnost in si borim svoj prostor pod soncem, na drugi strani pa sem totaln opusak k ni sposobn se zdilat sam s sabo. tko res nevem ker del buta vn.
Malo zeljo mam po tem, da bi bla zdrava. to je zdj par dni aktualna scena...da jst sploh nebi bla rada bolna vec. da mi gre pa bulimija na zivce. in pol si celo vrjamem. to je tist mali dlcek mene, k se hoce pozdravt. pa kul je ta ideja. sam ga drug glas poje ko kokice...v sekundi. ampak se mi zdi,da kukr je mali ta glas, ma se vedno zlo veliko vlogo pr mojem rehabu!
v imenu tega glasu se grem stusirat, v imenu tega glasu se (v teoriji) lotevam novih projektov, v imenu tega glasu se vcasih dolocenim prjatlom oglasim na telefon. v imenu tega glasu ignoriram vse ostalo kar ni kul.
jst sm ko ena roza trenutno, pac obstajam!
uceri je bil pr men na obisku en kolega, poznam ga ze 15 let in model mi je cist top. res ga mam rada, za njega se celo trudim, ker mi ni vseeno za najino prjatlstvo, ceprou neki vec ko to pa tut ne cutim...in mi rece,da ma tut on iste ideje, da njega pa noben ne more met rd. pa rece : "pk vem za brata, da me ma rad, in za druzino, pa vem za tebe. K tut jst mam tebe rad."  in se mi je tko fino zdel, da sem vsaj pr enem cloveku uspela ohranit to energijo "mar mi je"!!

glava mi skace zdj, miljon misli mam v glavi, pisem cist random, brez zacetka in konca...se vedno me svinjsko pece zelodec in mislm da mi ni kul, da sm kozlala. ker zdj sm iz svojga ritma, tko ko vsakic, ko kakorkoli mecem hrano vn...in pol rabim miljon ton volje in energije, da grem nazaj na tir. pa se to s sick mindom. te dni ful mal jem, res mal. pa je ful lazi. za kosilo pojem dva albert keksa in 1 jogurt, za vecerjo pojem 1 kos kruha in za zajtrk isto en kos kruha.vcasih za kosilo pojem en koscek piscanca in solato. zdj se zlo dobr drzim urnika in dejstva,da dolocene hrane ne smem jest. riz, testenine, sir, nutela, mleko, rafaelo ...itd itd in miljon drugih nesrecnih kombinacij. ce se tega izogibam, mi je ful lazi se kontrolirat in ne iz na wc.
in ta teden, ko sem se spet mal bolj dotaknila bulimije v prakticnem pomenu besede mi gre res vse narobe, ker zdj trenutno ne razmislam kot nekdo, ki se hoce pozdravit ampak kot bulemik, in blemik ne je al pa je, ker je itak vseen. mah joj no.
ta teden vsakic, ko zabijam cs na wc in drislkam sprejemam odlocitve, da bom vse skup pustila. Pol me pa nekdo v rit brcne. mi rece :" alo! brez tipa bos in nikol ne bos mogla ucit. mental case teacher ne mores bit." pa se mal zbrihtam. poucevanje je edini priblizek moje tiste globoke zelje po ozdravitvvi, ki ni fant, ker z bulimijo ne morem ucit, brez poucenja pa ne morem zivet.
[zelodc mi bo vn vrgl]

zapisano cez 3 ure:
zelodec se vedno gori in grlo me pece, v glavi slika polna hrane. nism se nazirala ze dolg in zdj se tepem s to idejo, ker sem dans ze prevec konkretno razmisljala o tem, da bi obupala. pa sej je itak vseen!!
ampak moj zelodec je ful skrcen ker se pac ubadam zdj s kontra problemom in ne jem dost ker me bo vse zredilo. samo sopa mi ta glava "zredila se bos zredila se bos!" in tko se za ful procentou distanciram od wcja. mah.
sm prej mal razmiljala, kako sreco mam jst, da mi je bog poslou ljudi v zivljenje, k se niso obupal nad mano. ker mogoce bom pa kmalu zrela za social life in bi blo dobr met nekoga za poklicat. a se tega sploh zavedam?

Mestni knjiznjici sem obljubila,da bom prpravla potopisne delavnice za otroke o Afriki. odlasam ze pol leta, pa so me poklical se enkrat in sem uspela it mal vn iz svojga mehurcka in pomisla sm na moje otroke o afriki in se odlocla za akcijo in bom za njih to nardila, ker sem si/jim itak obljubila. in zdj se morm spravit to delat, pa bi kljub neomejeni ljubezni do afrike rada bidva, da se vse nardi samo, da jst lahko lezim na postli in planiram svoje zivljenje, kako se bo vse spremienil.
zakaj sem tko brezbrizna? dont i care? who the fuck am I*???
I am so no-one. Do I exist? I just wanna disappear. I wanna start over!! I wanna fix mylife. This is not the  

path I chose. I can be better than this. Im losing my mind. who the fuck am I and what the fuck is going on??? Is this real? Is it me? Is it my life or someones else story? what do I feel? What if all this is just a dream? oh my that would be creepy - to wake up and realize I dont have bulimia and my life story is pure.  That wouldnt be me. Who is me?

From drama to hope: I just remembered the guy I met in Korea, we got to hang out and only god knows why he put us together...from very first beginning we were both pretty honest and he told me he was drug addict for 15 years but he has been clean for last 5 years. I spoke up about my bulimia and there were two addicts talking. What he told me is to find something very mine, something safe, that will keep me on the ground when bitch trying to blow me away. He found God. He told me, it is not so hard to come out as is hard to stay out. and thats why you need a reason and help to stay clean in every second. I just thought of it and more than the things he told me is amazing the fact that stranger talked to me in the middle of nowhere about his addiction and if that is possible, then anything is possible!!

"I am a queen!" lol ♪♫

Pisem objavo, dajem frustracije vn pa mi ne da Nikin komentar miru... just to know someone is in a pain, pain that I so understand, cant leave me careless so.....
Ale, mal veselja na mojem blogu... India Arie has something to tell us, beautiful ladies! :D jamral bomo pol!

Za Niko in ostale!!
Lets FIGHT BACK!! ♥

 Povezava do komada:  http://www.youtube.com/watch?v=Mq86e4Fhja0

Slow motion

Pogledam na uro, 11 dopoldan, pogledam naslednjic na uro, 5 popoldan in naslednjic, 11 zvecer. Kaj se je vmes dogajalo pa nimam pojma. Ves cas zapravim za prepricevanje same sebe, da bom jedla in da ne bom bruhala. Vse delam v tisini.
Zvoni telefon, ne utegnem se oglasit. prenesem en neodgovorjen klic, dva, mogoce tri, kaj vec se mi ze mesa. Nemorem. Enostavno ne morem. Ne morem se oglasit in se menit za srecanje, saj ne bom uspela. Cas me prehiteva, zivljenje me prehiteva. Imam slabo vest, ampak ne gre. Ce se uspem z eno prijateljico dobit, me ze base cas, sem ze v zaostannku s sabo. Enostavno zgubim se.
tega normalni ljudje ne stekajo, ampak jst zivim v enem svojem svetu, v nekem drugem casovnem pasu. Moj maksimum je nardit 3 stvati na dan, od tega je ena moj fant, druga terapija in tretja prezivetje. Nimam moci za kaj vec. Nimam casa. sploh nevem kako se pocutim, ampak tko cudno mi je, ker se ne predajam depresiji ampak se vsega zavedam. Ko se vsaj nebi. Rada bi izklopla telefon in zginla nekam v gozd, stran od ljudi, dtran od tempa, stran od dogajanja. Nekam, kjer me nic in nihce ne gnjavi in kjer sem lahko pocasna. VSE gre mim mene! Pocutim se tako neuporabno. I simply can't keep up with life!!!
Ne da se mi pogovarjat z ljudmi, ker to pomeni, da ce morm skidat en kup gnoja, kidam pocai, vile po vile. In ce me kdo potrebuje, moram odlozit delo in ko pridem nazaj, sem v zaostanku.
sploh ne znam razlozit. Strah me je, da ne bom uspela vsega skidat. Strah me je, da bom zamudila prevec. My life stopped. Utrujena sem. Nisem ziva. Ko stopim v sobo, so vse stvari nedotaknjene ze nekaj tednov. Pisem pravljico za otroke, pa se je nisem dotaknila ze 14 dni. Posiljam pakete v afriko, pa me kupcek caka ze 14 dni. Iscem stanovanje, pa ga iscem ze 14 dni. Berem knjigo, pa lezi na nocni omarici ze 14 dni. Delam yogo, pa yogamat caka ze 1 teden. Odgovarjam na maile, pa nihce ni dobil odgovora ze 14 dni. Moram se narocit pri kirurgu, pa ga klicem ze 1 teden. Moram placat poloznice, pa me cakajo ze 14 dni. Moram poklicat svojega otroka v afriko, pa odlasam ze 14 dni. Moram zamenjat lak na nohtih, pa me nova flaska caka ze vec kot teden dni.  Sploh nevem, ce se diham. Ugasnjena sem.
Zakaj se to dogaja? moja psihiatrinja pravi da zato, ker sem doma, in ker me je okolje posrkalo vase. Pravi, da mi okolje ne dopusca, da bi cvetela.  Vsaka stvar je nenormalen napor. Kar normalnemu cloveku predstavlja osnovno higijeno, meni predstavlja vecdneven projekt. Tusiranje ni: hlace dol, majco dol, get naked, open the water, have showe... ampak: zdj se bos sla stusirat. pejt v kopalnico. pejt v kopalnico. pejt v kopalnico. majco dol. majco dol. majco dol. majco dol. hlace dol. hlace dol. itd dol.... eno nogo v tuskabino, nogo v tuskabino. nogo v tuskabino. se dugo. se durgo dejmo dejmo. odpri vodo.  ............................................. not easy job! Kdaj bo konc te bulimije. Nocem bit vec bolna. Zivela bi. Imela bi normal life. Imela bi cilje, interese, energijo, voljo, inspiracijo....rada bi cutila. rada bi se pocutila zivo. rada bi bila koristna. nebi rada cele dneve zabijala samo z mislijo na hrano, kaj jest, kje jest, kdaj jest in se pregovarjat, ce bom sploh jedla. Ma me ta zadeva v glavi posilja na dieto ze 14 dni, pa se kregam nazaj da ne. tko jst zabijam cs. da pregovorim svojo glavo, da moram jest normalno. Rada bi kozlala, pa se kregam, da ne. Tko jst zabijam cs!
se ne oglasam na telefone, ker se tisti trenutek kregam, da nebom kozlala. krneki.
kot otrok s posebnimi potrebami sm. serious mental case. I see now. vse je prehitro zame.
damn you bulimia!!!
i still dont get it am the one who's sick! :/
Idont feel it!
Zdravnica pravi, da je to normalno, zaradi okolja, v katerm trenutno sem, ker mi okolje ne dovoli, da bi bla sick. Sick is wrong, so wrong!
So wrong!

Debela sem!!

debela sem!! debela sem!! debela sem!!

in se enkrat debela sem!!! to mi odmeva v glavi, to se mi pretaka po telesu!!
te dni, odkar sem v sloveniji, se spet nenormalno ubadam samo s tem, kako debelo debela sem!!!
nimam vec obcutka za tistih par izgubljenih kilogramov... to ne steje, ce sem pa debela.
dans sm gledala slike iz nove zelandije in nimam drugega komentarja kot le: debela sem.
gledam druge punce, vse so popolnoma shujsane, jst sm pa zrejena.
moje noge so debele in rit.  zamascena sem in celulitasta. moja koza je brez zivljenja, brez sija. bolna.
ko bi le lahko shujsala se 5 kg, pol bi blo pa res vse ok!
ffaaaaaaaaaakkkkk!!!!
dans sem prezivela cel dan med ljudmi, kar je velik napredek, ampak me je itak zdrmal... kaj sem vidla? na lastne oci sem vidla vse nosecke bolj suhe od mene, vse novopecene mamice bolj suhe od mene, vse vrstnice bolj suhe od mene, vse babice bolj suhe od mene, vse mamke bolj suhe od mene,......aaaaaaa!! spet sm bla najbolj debela na obzorju.
samo sem skenirala stegna gospodicen, ki so se sprehodile mim mene. z vsako bolj suho podobo sem rastla in rastla kot krof.
sla sem domov, odlocena da sem itak debela, da lahko pojem krof in kosilo in potem se en krof. sseveda bi se zaradi tega lahko spravla zdj iz koze. sploh nism nazrta al pa kj, ampak samo iz minute v minuto se bolj redim!!
debela sem,.
nevem kaj naj sama s sabo. nevem kako naj se ustavim. nujno rabim stanovanje in svoj svet, moj, mojo umetnost, kreativnost,akcijo!!
zdi se mi, ko da samo jem, in karkoli pojem, je prevec. vsaka stavr me zredi.
komaj diham od tega sala!!
GRDA SEM!
frizura mi ne pase, stil mi ne pase, debela rit mi ne pase....fak ju!!!
jokala bi pa ne morem samo zivcno me dela vse skupaj.
samo s hrano se upadam ceeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeel dan!!!
cas za vecerjo je, se vedno nisem sla jest, ker moj brat in njegova punca nista jedla, pa sta bila cel dan v pogonu, se pravi onadva narekujeta tempo, imata moc. mocna sta.jaz sem sibka, ce bom sla jest. vsi se lahko vzdrzijo, samo jst ne. nima veze, da je vecerja za mene obvezna.
zredila me bo. ze tako al tako pretiravam s hrano, jem 4x na dan.
dans sm si rekla, dabom jedla kar pac bom, jutri bom na postu, potem pa samo tekoca hrana!!
ne, to je narobe, nocem tega razmisljanja, nesmem obupat!!
kaj ce bom obupala!? kaj ce bom popustila???
strah me je.
in sama sem. nemorem nobenga poklicat, nemorem jim morit, kaj naj jim recem "hej, debela sem, mesa se mi!" komaj cakam da se zbudi moj fant. njega prosim za pomoc. bratranec je zmackan, me boli srce, da bi ga vlekla ven, zaradi mojih tezav. joj.
strah me je!!

Jaz se vidim takole:

"Jaz v pustnem casu"

                                                                                             

moje debel trebuh

moje celulitaste noge

kako v resnici izgledam, nevem.

fuj me gleda!!

nerves nerves nerves

aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa!!!
aaaaaaaaa!
aaaaaaaaaaa!!!
men se bo zmesal..
jem,s tejem kalorije, merim koscke, tehtam mascobo, pijem odvajalen sok, delam klistir......delam klistir....se opominjam, da je bulimija fizicno nazaj, koncam s klistirjem, s skarjami ga razrezem na majhne koscke, rezem z jezo "ne bos mi vec uniceval zivljenja!!" je misel, s katero rezem plastiko.
Zavijam se v debele jopice, hodim okrog z napol odprtimi ocmi, nevem kako zgledam, ampak pocutim se, da zgledam grdo in debelo. Nazaj je.
Zivcna sem ko pr norcih, cokolado bi, cigaret bi, svez zrak bi...res ne vem kaj hocem, nekaj, karkoli, da ozivi to zaspano bitje. hocem cutit neka, otopela sem. Moj mind se je spet zozou na minimum.
14 dni sm v sloveniji in 14 pr svojih, bolnica! kdaj bom nasla stanovanje? ko bi le nekdo prsou pa reku "hej ti, izvoli stanovanje v siski, soba, spalnica, kuhinja, kopalnica! brez najemnine samo stroske placuj!" wwwaaa hallo, tuki sm!!! anyone!! :s
am shut down so freaking shut down. I feel a bit like Im missing my boyfriend but i dont let myself miss him for real!!!! I dont let myself do annnnnnnything regarding to feeling. fuck you and all is stuck within me, again. now i know this is not good!! not-good! i think am only one bad energy bomb away from going DOWN!!!
I dont hear life, I dont see life. its so weird!! I wanna be excited! i cant be over here. aaaaarr will i be once i get my own apartment back? will i let myself keep up with a rehab? My doctor says I will, coz I haven't lost anything, is just that I put it on a stand by for a while, since time at home is like a suicide. indeed it is. but i see myslef drowning slowly....
I will try and save my ass, I will. I really like life when am happy with myself, with my life, when I feel, when I am proud of being a girlfriend, being a friend, being a teacher.... gosh i want it back!!
I gotta go away!!!

(nadaljujem cez dva dni)
ze cel teden delam klistir in pijem odvajalni sok....seveda z mano ni nic narobe. ne ne!!
Vceraj sme pojedla en krof in sem znorela...pocakala sem,d a sem bila sama doma in sems la na stranisce in anredila klistir. Glas v glavi mi pravi: "sprazni ta zelodec, sprazni ta debel trebuh...." prepoznam glas in se zdramim. Pogledam se v ogledalo in s ev tistem trenutku odlocim, da je cas, da se znebim vseh rekvizitev, saj mi je jasno, da bulemicnega zivljenja nocem vec... besno iscem skarje in razrezem klistir na majhne koscke. Jezna sem, ko to pocnem, in pravim mu: "Ti mi unicujes zivljenje, ne bos mi ga vec!" zlomim se, zacnem se trest od zivcnosti in jokam ko dez, se sama ne vem zakaj.....grem v sobo in se pokrijem cez glavo z odejo. Pod odejo se jokam, pritozujem, smilim sama sebi, kricim....to je moja nova fora, ki sem se jo naucila na novi zelandiji, namesto bruhanja lol
v tistem toplem, varnem zavetju zaspim, in prespim cel dan. Zbudi me le klic fanta, katerega z veseljem sprejmem. povem mu, kako sem se borila in kako sem zmagala, vesela sem, lepo se imava....cez kako uro in pol koncava s pogovorom, le zobe si umijem in grem naprej spat. spim do dveh zjutraj, ko me zbudi grozno glasen, panicen in nadlezen glas: "zbudi se, zbudi se, preveri ce si debela. preveri ce si se zredila. sigurno si se zredila, ker nisi dokoncala klistirja. talking about it, zakaj za vraga si ga vrgla stran. kaj bos pa sedaj?? si nora, sedaj ti ostane le se zajfa in kozlanje!! zbudi se!!"  res se zbudim in pregledujem trebuh in obseg nog. seveda je vse nekoliko vecje, saj sem pojedla en krof in nisem dokoncala driskanja, verjetno sem se zredila. grem v kopalnico, se gledam v ogledalu, dvigujem majico in bedak me preganja, naj spraznim zelodec in crevo, da se mi bo do jutra vse lepo prebavilo in bo krana imela prostor, kamor se bo kamperala... slabomi je,res mi je grozno slabo in z lahkoto bi bruhala. pogledam skoljko, pogledam zaspano podobo v ogledalu in nejevoljno pripomnim: "ma dej mi utrujat sred noci idiot!" se obrnem, pogasnem luci in zaspim nazaj.
Ko se zjutraj zbudim, nisem nic kaj bolj debela. vsak dan se zdi, da se zbudim z gramom manj, oblacim tisto serijo majhnih stevilk, ki so zdaj kar nekaj casa pocivale nekje zadaj, v omari. to prinese le dvakrat tri sekunde zatovoljstva: prvic- ko zapnem "tamale hlace" in drugic- ko opazim, da mi speh ne visi cez pas, po tem, ko sem zapela tamale hlace. pika. veselje izgine in kile nimajo veze z nicemer vec.
no, ko se zbudim, je prva stvar, da grem v kopalnico v kos za smeti pogledat, ce sem res vrgla stran klistir. ne morem verjet. sem bila prepricana, da se od tega modro belega pripomocka ne bom nikoli locila. seveda mi je zal. pri vsej dobri volji in volji, mi je zal, da sem vrgla stran svoje orozje. pomirim se z mislijo, da ga lahko kadarkoli kupim v lekarni za 10€, misel za protiutez pa me spomni, kaksno bolecino mi prinese za modro bela naprava.
ko je cas za zajtrk, si odrezem majhen kos kruha, za malico se manjsi ko in jogurt, za kosilo solato in krof, za vecerjo tri prepecence, 1 krof in caj. zase sem pojedla ogromno, spat bom sla brez praznjenja, saj sem brez klistirja, brez tablet in brez odvajalnega soka...........imam bruhanje. ja, na to sem pomisla vsakic, ko sem se odlocla za se en ugriz v krof. bom pa bruhala itak sem bedna, niti za pusta se ne morem kontrolirat in ne jest krofou. kaj se pa grem. nisem resna.
mah, po drugis trani pa si recem "jebe se mi. kul sm" veckrat se zalotim, kako se postavim sama zase! hip hip hura.
v sluzbi sem se imela zelo lepo, na kavi s prijateljico sem se imela zelo lepo, doma se nimam tako lepo ... glava mi zacne delat po svoje, ugasnem, utihnem,...tesko mi je imet vecerjo, ker se mi zdi da jem samo zato, da nekaj pocnem. vedno, ko je cas za vecerjo, mi zelodec zablokira.
makes me feel very very nervous being here. everytime they ask me a question, I could freak out, everytime they give a comment, my blood pressure rises up... am having afamily allergy i suppose.
The totally ignore my disease, but i fight with my self every single minute, I swear to God, every single minute. Today, I didn't feel like eating lunch with them since I ate only two hours before and my mom just couldnt stop annoying me: "come sit down and eat some soup. cmon, you didnt eat much before. cmon soup is good for you. cmon eat eat eat!!" faaaaaaaaaaak!! no, i said i will not. than my dad added : "or at least come here and sit down with us!" yeah right, tahts a great idea me bulimic sitting down and watching you people eat....?"??" nooo thank you!! I did this for whole my life!!!
I tried not to bother but so did my mother. she came with the plate to the living room and put it inftont of my nose and said: "here, try" i was only ablo to tell back "I told you once, dont force me eat!!!"  she said: "I am not forcing you, I just want you to eat"   I had blackout and i realized, they will never feel me, because they dont want to. They dont need sick daughter it is easier to ignore it. well, not to complain, tho im here to complain....but by my opinion is like this: if you dont feel like helping me, then stay out of my fucking business. period!!! O-U-T!!
Dont make my life harder. damn.

anyways am in my room again with stomach full, feeling very blinded, confused and fogged! I am feeling very bulemic now, feeling like I am not ready to give up on bulimia.
I am missing my klistir, I am missing my pills and my diuretic juice. I am very afraid puking is next, since I am out of my other options. But hey, NO!! I refuse throwing up!! In the name of life, I will not throw up!!
who for?? Who throws up for me??
I ll rather work on feeling. Im soo feelingless :s

I feel like shouting...like saying out to my family everything I have to say....i kknow i already had for couple of times, but no-one heard me up, so there wont be any change.
Im feeling abd and fat at the moment.
I feel liek am dead.
im really confused. Am I alive??

Why I am so angry?
I am back to anger... so angry with some people!! aaaaaaarrrr!!!
And still strugling with jealousy fuck it not fun at all.
some jurked people soooo damned annoy me!! Is this waking up??

well, as they say: "If you wanna change the world, change your self!"

"Do your practice and all is coming!"

Jedla sem.
Ob sedmih imam vecerjo, in se jo trudim ne spustit, tudi ce nisem lacna, pojem nekaj malega. Danes nisem bila lacna, ampak sem jedla samo zato, ker so drugi okrog mene jedli. Zrla me je slaba vest od trenutka, ko sem se odlocila, da bom jedla. Govorila sem si "sedaj vecerjas vsak dan, in obrokov ne izpuscas tuddi ce nisi pretirano lacna"  a ni pomagalo. nisem pojedla veliko, ampak za moj ne prazen zelodec vec kot prevec. Jezna sem, ker sem jedla. Zre me slaba vest. Sedaj, ta trenutek, tukaj. kosilo sem imela ob 1.30 in sem pojedla nekaj piscanca in solato in en velik kos torte....za zajtrk ob 10 h sem pojedla manjsi kos kruha z marmelado. Danes ne odstopam prevec od normalnega prehanjevanja, ki mi ustreza, razen kosa torte, ampak danes mi nekaj ni ok.
Verjetno so tudi moji hormoni, danes sem veliko krvavela in je cas ovoluacije, ne menstruacije, tako da mogoce sem malo iz sebe cisto zaradi hormonov..ampak hormini dol, hormoni gor, jaz imam se vedno slabo vest.
Ko sem koncevala z vecerjo, je prisel brat, in vprasaala sem ga, ce bo jedel, predno pospravim, in je vecerjo odklonil. Seveda mi je padla tema na oci in mi je zakuhalo. Noge so se mi zatresle in srce mi je bilo. Kot adrenalin. Ego me je poslal v sobo in se zdru name: "ti prasica debele zakaj si jedla, vidis da ni treba jest, tvoj brat ni jedel pa je prav tako imel kosilo ob dveh. nebi ti bilo treba. ti prasica debela!" nic mu ne recem nazaj, le zivcno se postopam po sobi gor in dol in cakam na trenutek, ko bom dovolj mocna, da ga bom poslala nekam. Nabrala sem toliko koncentracije,d a sem se spravila na pisanje te objave....upam, da pomaga!!

Tako grozno prav se zdi, da bi sla na wc in kozlala. Sedaj jasno vidim namen bulimije....seveda, pokozlas visek v zelodcu!! Imam razlog, zakaj bi sla na wc! odlocam se:da ali ne? vem da bom naredila klistir, ker ze dva dni nisem bila nastraniscu. Ne da se mi delat klistirja, slabo mi pride in boli me!
Kaj pa ce bi enostavno pocakala do jutri, in videla, kaj se bo zgodilo. Saj nisem prekoracila normalnega obroka in tudi vsak vecer jem vecerjo. Nevem zakaj panika. Ni vazno, tukaj je, panika je tukaj.
bruhat grem!
strah me je, nisem bruhala ze 2 meseca, ce grem sedaj bruhat, bo vse za man!
Nima veze!
ne prenesem te hrane v zelodcu. ne prenesem teh debelih, mastnih, celulitastih nog. Vsak je bolj suh od mene in vsak da vec na svojo postavo samo jst sm zavalena prasica, k je vecerjo.
besna sem nase.
ta ego al kdorkol ze je se se vedno dere name.
pokrila sem se z deko in sedim na sredini postelje, laptop imam v narockju in pisem kar mi pade na pamet, nepovezane misli, hitim, da mu ne dam moznosti, da me se enkrat spomni, da moram na stranisce bruhat. Cutim, kako ogromne noge imam.
Zdravnica mi je rekla, naj poskusim v takem primeru ostati v stiku s seboj, cim dlje kot lahko ostanem v "realnosti" tem bolje, saj je manj moznosti, da me odpihne v tisti svet...svet brez custev, hladen, brez zvoka in vonja....
mislim,d a sem se odlocila, da bom obrzala hrano v zelodcu. nekaj se mora zgodit, saj ne bom mogla pisat naslednji dve uri..rabim distrakcijo. nekaj.
danes sem delala yogo. super, ze tri dni zapored. sicer sem zacela s tridesetimi minutami ampak glede na moje zdravstveno izmuceno stanje je to lep start. vesela sem, da sem popustila, in sem se lotila iz zacetka. Moje telo se vedno uziva ob vadbi, le kondicijsko sem bolj sibka. ampak psihicno sem sposobna 25 minut vadbe. hura to je dosezek. pocutim se dobro. ampak pred vadbo se ceeelo uro menim sama s sabo oziroma sklepam kompromise z egom v glavi, da bom sedaj delala yogo, da ga potrebujem,d a me pusti pri miru, bla bla bla pregovarjam se in se posledicno borim za svojo pravico... potem vadim 25/30 minut, 30 minut po vadbi hodim kot petelin polna sama sebe, ponosna, da sem uspela in se mi zdi, ko da sem trenirala in trenirala.... potem pa se spet oglasi ta ego in me spomni, da sem tako slaba, da sem sposobna vadit le 30 minut in mi vse pade dol. no, vcasih mu uspem zabrusit nazaj, da tak je itak plan....da bom vsak dan dodajala 5 minut in kmalu bom boljsa....seveda dvomi vame. Tudi jaz dvomim. ampak, res se trudim razumet dogajanje z mano,.res nimam koncentracije vec. vcasih je se 30 minut prevec, me ze po 20 minutah zacne gnjavit model da sem ogabno predebela za vadbo.neglede na to, ali delam sama ali v studiu. ahhh.... jamr jamr.
uuuh eno pomembno odkritje:
HRANA POCAKA V HLADILNIKU TUDI CE JE NE POZRES V ENEM SUSU!!

Ta samogovor o yogi se zdi da je pomagal...spomnil me je na jutro, ko sem se pocutila vredu in na to, kako sem se pocutila po vadbi, bila sem vesela, da vztrajam. zjutraj sem se spomnila na besede: “Do Your Practice and All is Coming”   ―Sri. K. Pattabhi Jois!!!! 


Tem besedam sem enkrat ze verjela, in so se izkazale za resnicne, dala jim bom se eno moznost!!
To je moje upanje, na to stavim -  da se bodo kmalu pokazali adijo pamet rezultati. (Ne le pri jogi, ampak pri zivljenju!!) Zato mi je skoda prekinit vse skupaj s kozlanjem, kaj ce neka sprememba rabi vec casa kot le 14 dni, 2 meseca.... se malo bom potrpela, saj mi gre ^^ vztrajnost z zajtrkom in malico je ze prinesla nekaj pozitivnih sprememb. Hecno, kljub zajtrku, malici, kosilu in vecerji se nisem nic zredila, nasprotno, kar lepo sem skujsala! Nikoli si nebi mislila, da bom kdaj vztrajala pri tem, pa glej, vztrajam ze 14 dni (+dva meseca rednih obrokov na novi zelandiji vendar ne v tem zaporedju) in sem zla ze veckrat na stranisce!! ne spomnim se, kdaj sem nazadnje kakala brez odvajal! :) mislim da je bilo to 5 let nazaj, ko sem imela obdobje, ko sem hodila na stranisce redno skoraj 1 leto, po vsaj 7 letnih borbah. no, 12 let sigurno!
In za 3 kakce sem porabila 2 meseca discipline ... neprivlacna matematika, ampak ja, skor sm ze mutirala! Moji otroci se bodo rodil brez prebavnega traku, saj je neuporaben:)

To objavo bom koncala pomirjena, s ponovnim upanjem, da bo vse ok, tudi ce obrdzim hrano v zelodcu. Telo ze ve, kaj mora naredit z njo. Zaupam telesu.

ps: sedaj mislim na moje bulemicne sestre in si zelim, da bi tudi one imele cimvec takih trenutkov kot je ta moj... bulimija : jaz (0 : 1) !

ko vsaj nebi bila tyko brezbrizna in bi vsaj enkrat skocila do stropa od veselja.







 

What if?

I am thinking I actually am doing great. I fight all the time but hey, I do fight.
I have always paid so much attention on whining, because bulima is very hard,but there must be something more in life than just bulimia.
These days, she is with me every second. She goes with me to the toilet, she calls me ugly, she goes with me for a walk, she tells me its so embarrassing for her to walk in public with me, she goes with me to the kitchen, she counts my bites every time I make a bite, she goes with me to have a shower, she calls me fat, she goes with me to bed, she calls me awful and not worth it to wake up, she joins me on a skype with my boyfriend and she tells me I don't deserve him because I am ugly...... and so on- She is with me every breath I take. It is very uncomfortable and very frighting ... She can bring me down any fucking time.... I know.
But these days, it is just next to me, annoying me all the time, but it is not having control over me. I am still holding in clean.
I am able to make her stay in the corner, when my father makes me feel awful about myself. I tell her "You bitch stay where you are, you are not bringing me down because of him. I have to face it and I have everything under control!" Also when I am angry, I can do the same. I can tell her "Stay where you are, I am just angry and you are not bringing me down!"
Results of my rehab, I suppose!!
Since august I have been working on my anger and on my family. Two down, billion to go.
But instead of whining how much work I still have to do and how slowly rehab goes, I am able focus more on how much better I am when it comes to the anger and my family. well, Is not that I am feeling proud or good, I dont FEEL anything, but I know it is good!
Last day, I opened the balcony because I wanted to take some food outside to cool down, outside was -15 and I believed that will be the fastest way.
I really opened the balcony door for only couple of seconds and my father completely freaked out. He was shouting "Why on the earth did you open the door, you really are dumb person, dont you see I am heating the house up, you dont respect it and who do you think you are you can do whatever you wanna do in my house, I will make you pay and you will see the hell....bla bla bla" really never ending story....and I told him back: "What exactly is your reason to freak out like this?you KNOW!! the cold didnt come even close in this short time but you are losing your mind only because I did it, which has nothing to do with the reality so give a break!" I turned and made myself as calm as possible. I didnt feel bad! He has been torturing me for whole my life with his sick freak outs but I always believed him he has a reason..... there were people in my life before telling me he is WRONG but I never believed, now at the rehab, my doctor is trying very hard to open my eyes and make me see I am a victim of an emotional abuse .... Slowly I am getting there when I tell myself : "NO MORE THROWING UP BECAUSE OF THEM!!!" I have my word!
And I really try kick my ass everytime I am keen to whine!! I am my own coach now, my own therapist and my friend. I only have me! There are people who love me, I know that, but Its all up to me.... I am the one who puke or the one who decides not to. Last two weeks, since I am back in slovenia, I am very empty, slow and calm...no life within me....but somehow I make it...i dont know what exactly I am doing but I blame help of God/Universe! Maybe I do deserve help!!! Maybe I do deserve to get well! Maybe I do deserve peaceful life! Maybe I do!!
Everytime my boyfriend or anyone else does something nice to me, I break down and cry, I am not used to it to get any emotional support!! But maybe I DO DESERVE IT!!!
Maybe I am not here on the Earth to suffer all time long, maybe I am here to suffer, learn, grow and live. Live and teach!! Maybe my purpose here on the Earth is not only to take a pain, but also to take a love, respect and warmth. We all are! We all deserve it, of that I am sure now. WE ALL DESERVE IT!!!

Once, I met an old friend. I met her after  years of not seeing her at all. When I saw her, she was powerful, focused and beautiful!! So beautiful. Strong. Word gave word and she told me about her suffers. Then she said: "I practiced every single day infront of the mirror the speech 'I am beautiful' .. for years. Than one day, after all struggles, I told myself: "I have 10 rules. Rule no1: I am a queen! Rule no2: Treat me as a queen and other 8 rules are perfect combo of these two.!" when I heard her saying that I was emberesd to know someone so inlove with hisself I wanted to forget about her mantra... but I didnt even make it back home, it already caught up with me. Her words were stuck in my head and I kept repeating them... very soon I felt magic work. was amazing feeling!! abra cadabra and I dont hate myself! wow!!! amazing amazin amazing!!!
But unfortunately my bulimia/weakness grew and grew even each day so sound of the magic became quieter, until it didnt comletely shut down. "You queen??? buahahahhaha!! go binge until it hurts, puke until you bleed, NOW!! Isaid now!!" was laughing and shouting at me!
and not long from now I thought of those words again... magic is still there! :)

Maybe I am a queen? Maybe YOU are a queen?! Have you ever thought that way around??
I never have until now. Now I tell myself... If I was able to make myself believe that I am not even worth to die than I am able to make myself believe anything...what if those people, who love me, have right?? what if I am really good person? What if I am really funny person, with sense of humor and with a big heart? what if I am really charismatic woman and very clever, I am very good teacher and I am able to write....what if they are right and I am not such an ass???

What if ...


....That changes the whole reality!!

otopela konfuzija

Ze cel teden imam vsak dan en svetel trenutek, ko se mi zdi, da sem sposobna pisat..se usedem v posteljo, zacnem pisat, pisem pisem in nekje po petih minutah odneham.....karkoli sem cutila trenutek nazaj, izgine v trenutku, ko to skusam ozavestiti. :(
Nevem kako se pocutim, nevem kaj bi rada, kaj bi me osrecilo, nevem kaj mi ka pomeni...vse informacije iz okolja sprejmem skozi oci .. in jih ne posljem nikamor naprej, tako se zdi. Moje telo je paralizirano. Ne cutim nicesar.
(opp: zdaj je trenutek, ko ze 3 minute gledam okrog po ne prevec zanimivi sobi in moja glava je prazna.)
Zdi se, kot da je moje telo obdano z nevidno membrano.

... (novih 15 minut gledanja v zrak)

uglavnem, ka pa vem... jebe me bulimija. gledam velikosti kruha zjutraj za zajtrk zelo natancno, da ja ne bo prevelik in predebel kos, stejem obroke in se gledam v vsakem steklu na vsakem koraku, za koliko sem se ze zredila, ker sem pojedla vecji kos kruha kot vceraj....kot macka okrog vrele kase hodim okrog stranisca in se borim sama s sabo in s temi glasovi v glavi. Ogaba v glavi mi pravi: "daj bruhaj, ves kako lepo ti bo, ko bos cutila toplo bruhanje kako ti tece po grlu." toplo bruhanje, mi rece!!!!?=)(/&%$#"! aaaaaaa!!!!
Se vedno premorem toliko moci da recem "NE!" ampak mi rece: "ne it bruhat takoj po kosilu, ja, da nebo noben kriviu bulimije, raj pocaki dve urci, da bos bruhala sam zato ker je treba spraznit zelodec!!"  sej ne da je to eno in isto ampak dobr.

Ja, se vedno se ful lepo borim zase, moja psihiatrinnja pravi, da sem zelo lepo potrpezljiva s sabo. Dva meseca nisem bruhala, pometala sem vsa odvajala v straniscno skoljko in se pocutila super, ampak to je le fizicen del bulimije, glava dela scene!!
Rada bi cutila mal tega ponosa, da sem velik dosegla, ko ze dva meseca abstineram...no, v dveh mesecih sem bruhala 1x, vzela 4 odvajalne tablete, 1 klistir, 2 svecki, in kar nekaj litrov odvajalnega soka.. pac, pirova zmaga, ampak v primerjavi s tem, da sem pred novo zelandijo vse to pocela v 30 minutah je bojda velik dosezek, tako pravijo zdravniki.

vcasih se smejim, veliko se smejim, veliko govorim, ampak nicesar ne cutim. pateticna sem. res sem.
na zivce mi gre folk, jao!!
 Da se mi delat yogo in da se mi hodit v mojo nebesko super sluzbo...delam v ameriski soli, imam svoj razred otrok s posebnimi potrebami....jackpot! uciteljica s posebnimi potrebami :D
Pomaga! Krepi me, osrecuje me, izpolnjuje me, navdusuje me, inspirira me.
Delam z avtisticnimi otroki in z otroki s selektivnim mutizmom. Hiperaktivnimi in "pocasnimi"!
Pristop, kakrsen je potreben za hendlanje z njimi, je tako drugacen in tako intenziven, da ostane v meni se nekaj ur po koncani sluzbi (delam part time) in tako, ko je cas za kosilo, in se oglasa tecen bulemik, mu kar recem "There is no yes or now, shut up!" :)
jaz v vlogi uciteljice hitr popuscam, in ze okrog cetrte ure imam temo na oceh. nevem kaj se dogaja.
Moja sluzba je tudi globoka terapija, saj so to otroci, ki te eno minuto ljubijo, naslednjo pa sovrazijo, kricijo, pljuvajo in tepejo, derejo se "go away!" in z mojo poskodovano osebnostjo, z mojo motnjo, je to adijo pamet! Seveda sem v soli iskreno povedala, da imam tezave, in da obiskujem terapije, zato se nekaj casa ne morem delati ful time in so se strinjali, saj me po nekem brutalnem naklucju vodstvo sole naravnost obozuje in v meni vidi prihodnost...ponujajo mi izobrazevanja, fleksibilen deloven cas, neomejeno pogodbo, vse waw .... ampak, jst zjutraj ustanem, se trudim ne prevec jamrat tam pred ogledalom, se skregam sama s sabo, grem v solo, ljubim otroke, dajem jim vse kar imam, se jim zahvalim, hih objamem in grem domov. pika. nic posebnega. pravijo, da sem izjemna, da so ti tezavni otroci (z njimi sem ze delala pred dvema letoma) sli skozi vec rok, in se tako profesionalni in izkuseni terapevti so potrebovali vsaj 2 meseca, da so jih pripravili do tega, da jih ne tepejo in ne kricijo, meni je to uspelo v 5ih dneh! ja pa kaj. pac. to je le naklucje. to se ne pomeni da sem dobra.... na tej stopnji vedno zacnem jamrat. vedno se dajem v nic, kot da bo moje zivljenje zaradi tega kaj lepse. antipaticna sem, grda, grdo se smejim in imam grd obraz.

Pogresam svojega fanta. Pogresam cutenje, ki je bilo ob njem tako zivo.

Kar pocnem te dni in kar se mi zdi da je velik napredek.... ko vidim, da sem custveno  otopela, se dobesedno prisilim, da bi kaj cutila. res se trudim cutit. ma je bolece....se veckrat zjokam... ampak tako vidim, kako bolj enostavno se je nazrt in kozlat. Na tisto bolecino se vsaj navadis.
Porabim veliiiiiiiiiiko casa za opazovanje sama sebe. delam sama s sabo kot s svojimi tamalcki v soli.
ce otrok s posebnimi potrebami vse dobi z vsaj 14dnevno zamudo, pa pri njih ne obupam, mi je kristalno jasno, da moram nadaljevat s programom, si mislim.... mogoce danes se ni nobene spremembe, ampak bom pocakala se kak dan, pa sigurno bo. ce ne bo, lahko kozlam, ce bo, se veselim. na ta nacin sem izgubila par kilogramov, spet nosim tiste male stevilke.... na zactku sem bila res vesela, po parih dneh mi to ne pomeni NIC!!!!! tolk o tem da bulemik hoce bit suh! ma ja!! my ass.
in na ta nacin hodim zjutraj na stranisce. tako so spremembe lepe.
sedaj anprimer ze 2 dni nisem sla kakat, me muci ko norisnica, sem ze parkirala pred lekarno, pa sem se premislila, doma sem se spomnila, da mi je farmacevtka v lekarni rekla, da namesto sveck lahko uporabis domace milo, sem si naredila eno home made svecko (aua!) sem naredila klistir in cisto normalno sem zazivela z dejstvom, da bom pocela bedarije, avtomatsko se mi v glavi sprozi ideja, da ce bom pa ze klistir delala, se pa lahko grem mal nazret ane, ce ze!!!
res sem zivcna, ko se to dogaja, sprejemam zivljenjske odlocitve. gre za zivljenje ali smrt. postopam se po sobi...... sklicem senat, svet, vse podloznike, sve vse vse v moji glavi in skupaj sprejmemo odlocitev: nic naziranja in praznjenja, rezultati pridejo kasneje, ne cez noc, je treba pocakat vsaj 5 dni.

mah.
no, pri vsakem takem "mah" se vprasam "why mah" "what do you feel?" "are you upset/frustrated" whats happening in your body?" etc etc.... in se trudim izvlect vsaj pikico custva iz tega telesa.

grem spat. res sem ko tola voda.
blaaaaaaaaaaaaaaaaaah!!

Back in bulimia hometown!

Nazaj v hladni sloveniji. jooj se teden dni nazaj sem se namakala v toplem oceanu in plavala s pingvincki, danes pa zmrzujem.
Teh nekaj dni, odkar sem nazaj v sloveniji, poteka zelo tiho. Lovi me dvanajsturna casovna razlika, grozno sem zaspana, sploh nevem kako prezivim cez dan. Do sedaj sem vedno zaspala ze okrog 7ih zvecer, danes je prvi vecer, da sem se  vedno budna.
Na prvi pogled se mi ne dogaja veliko.... zjutraj se zbudim, naredim pozdrav soncu, popijem skodelico kave in pojem zajtrk. stusiram se, uredim in se odpravim v sluzbo. obozujem svojo sluzbo. zelo je terapevska, delam namrec z otroki s posebnimi potrebami, kar z lahkoto prebudi mojega otroka s posebnimi potrebami v meni ... dopoldan prezivim polna zagona, entuziazma, veselja in vedno dobre volje. Otroci so moj vir energije. Ko koncam s sluzbo, grem domov. Potem nazaj na terapijo in po terapiji v psteljo. S prazno glavo bi bil kar dolgcas... vendar seveda moja glava nima miru. nevem kaj se je zgodilo, ampak od trenutka ko sem prispela v slovenijo, sem debela, grda, smotana, neuporabna, moram hujsat in vsi, prav vsi so lepsi in boljsi od mene. Glas je se vedno dokaj tih, ne muci me prevec, ampak ga slisim. Vsako jutro z mano izbira kos kruha in me krega, kadar sezem povecjem kosu, tepe me po prstih, ce si predebelo namazem marmelado in me zmerja, ko se oblacim, pravi mi, da mi nic ne pase, da nimam stila in da sem se zredila. zelo sem nervozna in nikogar ne zelim ob sebi. na zivce mi gre vprasanje "kako si?" ne prenesem ga, saj ne vem kako sem. se bolj na zivce mi gre vprasanje "kako je bilo na novi zelandiji?" joj kako naj odgovorim na to vprasanje, ko je bila moja nova zelandija globoka terapija za motnje hranjenja.
Veliko se je zgodilo, veliko se je spremenilo. moja terapevtka pravi, da sem naredila velik napredek in da mi gre zdravljenje odlicno. srcno upam,da ima prav. no, tudi sama opazim prve sadove zdravljenja, a vseeno sem zelo azlostna, da ponovno ugotavljam,d a nisem zdrava. kot me je spomnila zdravnica.... to sem vedela da bo tako se predno sem sploh sla na novo zelandijo...ampak vseeno. okusila sem skoraj bulimiafree zivljenje in zelooooo mi je bilo vsec. ne rabim je. dva meseca brez bruhanjaaaaaaaaaa!!!! seveda moja glava vsak dan deluje zeloooo bulemicno, ampak fizicno bruhanje in jemanje tablet je mirovalo kar lep cas.

ko sem prisla nazaj, sem nasla velike zaloge dvajal, skrite povsod po sobi. polna zagona in volje sem jih prvi dan vrgla v stranisce. obcutek je bil zelo dober. vesela sem bila. ze cez dva dni sem svojo potezo obzalovala in sem si zelela, da bi imela vsaj eno tableto ali svecko. nasreco prezivljam zelo lene in pocasne dni, tako da se kaj dosti ne sekiram, saj se mi nebi dalo viseti na straniscu.
v vsakem trenutku se borim, v vsakem trenutku se odlocim,da se ne bom nazrla, da ne bom bruhala in en kozlala. v vsakem trenutku. cudno je. zelo je cudno.
rada bi bila zdrava, pa pijem odvajalni caj, ker sem jedla rizevo cokolado. na novi zelandiji sem izgubila kar nekaj kilogramov in dobila veliko kondicije, tudi zdravstveno stanje se mi je izboljsalo, zdravnica mi je prvic rekla,d a je vesela z mojim napredkom. da sem se vedno v minusu, ampak ce sem bila prej -10 sem sedaj -7. :) step by step.

zaenkrat se me se drzi volja in zene me ljubezen. se vedno imam vizijo, kako bom zdrava in bova s fantom imela normalno, mirno zvezo. samo to vidim. to je moj cilj.
trudim se najti razlog bolj v sebi, ampak za zacetek je to v vredu.
strah me je, da bom popustila. zelo bib ila razocarana, ceprav bi bilo vse skupaj pricakovano. Rada sem normalna punca.

Sedaj pijem odvajalen caj. sploh ne vem zakaj, saj sem bila danes ze na straniscu. petki so moji varni dnevi, ko lahko jem karkoli in se ne cuvam prevec. trenutno namrec lepo skrbim za svoje bulemicno telo in mu ne ponujam ndecesa, kar bi ga v sekundi spravilo na wc, kot naprimer riz,mlecni izdelki, testenine, sadje, cokolada.... no,d anes je petek, moj varen dan, pojedla 100g rizevo cokolado, res mi ej pasala in uzivala sem ob njej, ampak me je ujela slaba vest. zagotovo se bom zredila danes ponoci, ce ne bomo poskrbela, da bom sla na stranisce, na konkretno driskasto stranisce. bedarije. tudi sama vidim in slisim te bedarije, nima smisla, saj sem na lastne oci videla,da je moje telo veliko bolj veselo in uporabno, ce pustim hrano v zelodcu.

dnevi v sloveniji so cudni.
ugasnila sem. ne cutim. spet. tega me je res strah. ne cutim svojega telesa. se vedno sem z glavo nad povrsjem, in tam bom ostala, ampak rabim akcijo. rabim custva. na novi zelandiji sem zacela s pisanjem knjige za otroke, slo mi je odlicno, tukaj niti prijela nisem bloka v roko. pravim si, da potrebujem vsaj teden dni, da pridem k sbei, in da s tem ni nic na robe. opazujem se, kaj se dogaja z mano. moja zdravnica pravi vedno, da se moram opazovat, kaj se z mano dogaja, ko se nekaj zgodi. ja, moc samoopazovanja. deluje!!!!! karkoli cutis, je v redu. nobeno cutenje ni napacno. le cutit je treba in se zavedat, kaj se takrat dogaja s tabo. zabaven del zdravljenja :))

vrgla sem nekaj besed iz sebe, saj sem trenutno v zelo bulemicnem stanju.
lezim v postelji, moje telo je orjasko, moj podbradek ima najmanj 30kg in moj obraz je grd. ttrbuh je masten in stegna so celulitasta. prste imam kot pujs in vse to, ker sem jedla cokolado. joj res me zre ta podbradek. pijem odvajalen caj in verjetno mi ne bo pomagal, le v krce me bo spravil.
zelim si, d abi se videla tako, kot v resnici sem. imam res 250kg???

komaj cakam jutri, nov dan, nov zacetek, nova priloznost.
Vse je v redu!!
vse je v redu!