Nazaj v hladni sloveniji. jooj se teden dni nazaj sem se namakala v toplem oceanu in plavala s pingvincki, danes pa zmrzujem.
Teh nekaj dni, odkar sem nazaj v sloveniji, poteka zelo tiho. Lovi me dvanajsturna casovna razlika, grozno sem zaspana, sploh nevem kako prezivim cez dan. Do sedaj sem vedno zaspala ze okrog 7ih zvecer, danes je prvi vecer, da sem se vedno budna.
Na prvi pogled se mi ne dogaja veliko.... zjutraj se zbudim, naredim pozdrav soncu, popijem skodelico kave in pojem zajtrk. stusiram se, uredim in se odpravim v sluzbo. obozujem svojo sluzbo. zelo je terapevska, delam namrec z otroki s posebnimi potrebami, kar z lahkoto prebudi mojega otroka s posebnimi potrebami v meni ... dopoldan prezivim polna zagona, entuziazma, veselja in vedno dobre volje. Otroci so moj vir energije. Ko koncam s sluzbo, grem domov. Potem nazaj na terapijo in po terapiji v psteljo. S prazno glavo bi bil kar dolgcas... vendar seveda moja glava nima miru. nevem kaj se je zgodilo, ampak od trenutka ko sem prispela v slovenijo, sem debela, grda, smotana, neuporabna, moram hujsat in vsi, prav vsi so lepsi in boljsi od mene. Glas je se vedno dokaj tih, ne muci me prevec, ampak ga slisim. Vsako jutro z mano izbira kos kruha in me krega, kadar sezem povecjem kosu, tepe me po prstih, ce si predebelo namazem marmelado in me zmerja, ko se oblacim, pravi mi, da mi nic ne pase, da nimam stila in da sem se zredila. zelo sem nervozna in nikogar ne zelim ob sebi. na zivce mi gre vprasanje "kako si?" ne prenesem ga, saj ne vem kako sem. se bolj na zivce mi gre vprasanje "kako je bilo na novi zelandiji?" joj kako naj odgovorim na to vprasanje, ko je bila moja nova zelandija globoka terapija za motnje hranjenja.
Veliko se je zgodilo, veliko se je spremenilo. moja terapevtka pravi, da sem naredila velik napredek in da mi gre zdravljenje odlicno. srcno upam,da ima prav. no, tudi sama opazim prve sadove zdravljenja, a vseeno sem zelo azlostna, da ponovno ugotavljam,d a nisem zdrava. kot me je spomnila zdravnica.... to sem vedela da bo tako se predno sem sploh sla na novo zelandijo...ampak vseeno. okusila sem skoraj bulimiafree zivljenje in zelooooo mi je bilo vsec. ne rabim je. dva meseca brez bruhanjaaaaaaaaaa!!!! seveda moja glava vsak dan deluje zeloooo bulemicno, ampak fizicno bruhanje in jemanje tablet je mirovalo kar lep cas.
ko sem prisla nazaj, sem nasla velike zaloge dvajal, skrite povsod po sobi. polna zagona in volje sem jih prvi dan vrgla v stranisce. obcutek je bil zelo dober. vesela sem bila. ze cez dva dni sem svojo potezo obzalovala in sem si zelela, da bi imela vsaj eno tableto ali svecko. nasreco prezivljam zelo lene in pocasne dni, tako da se kaj dosti ne sekiram, saj se mi nebi dalo viseti na straniscu.
v vsakem trenutku se borim, v vsakem trenutku se odlocim,da se ne bom nazrla, da ne bom bruhala in en kozlala. v vsakem trenutku. cudno je. zelo je cudno.
rada bi bila zdrava, pa pijem odvajalni caj, ker sem jedla rizevo cokolado. na novi zelandiji sem izgubila kar nekaj kilogramov in dobila veliko kondicije, tudi zdravstveno stanje se mi je izboljsalo, zdravnica mi je prvic rekla,d a je vesela z mojim napredkom. da sem se vedno v minusu, ampak ce sem bila prej -10 sem sedaj -7. :) step by step.
zaenkrat se me se drzi volja in zene me ljubezen. se vedno imam vizijo, kako bom zdrava in bova s fantom imela normalno, mirno zvezo. samo to vidim. to je moj cilj.
trudim se najti razlog bolj v sebi, ampak za zacetek je to v vredu.
strah me je, da bom popustila. zelo bib ila razocarana, ceprav bi bilo vse skupaj pricakovano. Rada sem normalna punca.
Sedaj pijem odvajalen caj. sploh ne vem zakaj, saj sem bila danes ze na straniscu. petki so moji varni dnevi, ko lahko jem karkoli in se ne cuvam prevec. trenutno namrec lepo skrbim za svoje bulemicno telo in mu ne ponujam ndecesa, kar bi ga v sekundi spravilo na wc, kot naprimer riz,mlecni izdelki, testenine, sadje, cokolada.... no,d anes je petek, moj varen dan, pojedla 100g rizevo cokolado, res mi ej pasala in uzivala sem ob njej, ampak me je ujela slaba vest. zagotovo se bom zredila danes ponoci, ce ne bomo poskrbela, da bom sla na stranisce, na konkretno driskasto stranisce. bedarije. tudi sama vidim in slisim te bedarije, nima smisla, saj sem na lastne oci videla,da je moje telo veliko bolj veselo in uporabno, ce pustim hrano v zelodcu.
dnevi v sloveniji so cudni.
ugasnila sem. ne cutim. spet. tega me je res strah. ne cutim svojega telesa. se vedno sem z glavo nad povrsjem, in tam bom ostala, ampak rabim akcijo. rabim custva. na novi zelandiji sem zacela s pisanjem knjige za otroke, slo mi je odlicno, tukaj niti prijela nisem bloka v roko. pravim si, da potrebujem vsaj teden dni, da pridem k sbei, in da s tem ni nic na robe. opazujem se, kaj se dogaja z mano. moja zdravnica pravi vedno, da se moram opazovat, kaj se z mano dogaja, ko se nekaj zgodi. ja, moc samoopazovanja. deluje!!!!! karkoli cutis, je v redu. nobeno cutenje ni napacno. le cutit je treba in se zavedat, kaj se takrat dogaja s tabo. zabaven del zdravljenja :))
vrgla sem nekaj besed iz sebe, saj sem trenutno v zelo bulemicnem stanju.
lezim v postelji, moje telo je orjasko, moj podbradek ima najmanj 30kg in moj obraz je grd. ttrbuh je masten in stegna so celulitasta. prste imam kot pujs in vse to, ker sem jedla cokolado. joj res me zre ta podbradek. pijem odvajalen caj in verjetno mi ne bo pomagal, le v krce me bo spravil.
zelim si, d abi se videla tako, kot v resnici sem. imam res 250kg???
komaj cakam jutri, nov dan, nov zacetek, nova priloznost.
Vse je v redu!!
vse je v redu!
Teh nekaj dni, odkar sem nazaj v sloveniji, poteka zelo tiho. Lovi me dvanajsturna casovna razlika, grozno sem zaspana, sploh nevem kako prezivim cez dan. Do sedaj sem vedno zaspala ze okrog 7ih zvecer, danes je prvi vecer, da sem se vedno budna.
Na prvi pogled se mi ne dogaja veliko.... zjutraj se zbudim, naredim pozdrav soncu, popijem skodelico kave in pojem zajtrk. stusiram se, uredim in se odpravim v sluzbo. obozujem svojo sluzbo. zelo je terapevska, delam namrec z otroki s posebnimi potrebami, kar z lahkoto prebudi mojega otroka s posebnimi potrebami v meni ... dopoldan prezivim polna zagona, entuziazma, veselja in vedno dobre volje. Otroci so moj vir energije. Ko koncam s sluzbo, grem domov. Potem nazaj na terapijo in po terapiji v psteljo. S prazno glavo bi bil kar dolgcas... vendar seveda moja glava nima miru. nevem kaj se je zgodilo, ampak od trenutka ko sem prispela v slovenijo, sem debela, grda, smotana, neuporabna, moram hujsat in vsi, prav vsi so lepsi in boljsi od mene. Glas je se vedno dokaj tih, ne muci me prevec, ampak ga slisim. Vsako jutro z mano izbira kos kruha in me krega, kadar sezem povecjem kosu, tepe me po prstih, ce si predebelo namazem marmelado in me zmerja, ko se oblacim, pravi mi, da mi nic ne pase, da nimam stila in da sem se zredila. zelo sem nervozna in nikogar ne zelim ob sebi. na zivce mi gre vprasanje "kako si?" ne prenesem ga, saj ne vem kako sem. se bolj na zivce mi gre vprasanje "kako je bilo na novi zelandiji?" joj kako naj odgovorim na to vprasanje, ko je bila moja nova zelandija globoka terapija za motnje hranjenja.
Veliko se je zgodilo, veliko se je spremenilo. moja terapevtka pravi, da sem naredila velik napredek in da mi gre zdravljenje odlicno. srcno upam,da ima prav. no, tudi sama opazim prve sadove zdravljenja, a vseeno sem zelo azlostna, da ponovno ugotavljam,d a nisem zdrava. kot me je spomnila zdravnica.... to sem vedela da bo tako se predno sem sploh sla na novo zelandijo...ampak vseeno. okusila sem skoraj bulimiafree zivljenje in zelooooo mi je bilo vsec. ne rabim je. dva meseca brez bruhanjaaaaaaaaaa!!!! seveda moja glava vsak dan deluje zeloooo bulemicno, ampak fizicno bruhanje in jemanje tablet je mirovalo kar lep cas.
ko sem prisla nazaj, sem nasla velike zaloge dvajal, skrite povsod po sobi. polna zagona in volje sem jih prvi dan vrgla v stranisce. obcutek je bil zelo dober. vesela sem bila. ze cez dva dni sem svojo potezo obzalovala in sem si zelela, da bi imela vsaj eno tableto ali svecko. nasreco prezivljam zelo lene in pocasne dni, tako da se kaj dosti ne sekiram, saj se mi nebi dalo viseti na straniscu.
v vsakem trenutku se borim, v vsakem trenutku se odlocim,da se ne bom nazrla, da ne bom bruhala in en kozlala. v vsakem trenutku. cudno je. zelo je cudno.
rada bi bila zdrava, pa pijem odvajalni caj, ker sem jedla rizevo cokolado. na novi zelandiji sem izgubila kar nekaj kilogramov in dobila veliko kondicije, tudi zdravstveno stanje se mi je izboljsalo, zdravnica mi je prvic rekla,d a je vesela z mojim napredkom. da sem se vedno v minusu, ampak ce sem bila prej -10 sem sedaj -7. :) step by step.
zaenkrat se me se drzi volja in zene me ljubezen. se vedno imam vizijo, kako bom zdrava in bova s fantom imela normalno, mirno zvezo. samo to vidim. to je moj cilj.
trudim se najti razlog bolj v sebi, ampak za zacetek je to v vredu.
strah me je, da bom popustila. zelo bib ila razocarana, ceprav bi bilo vse skupaj pricakovano. Rada sem normalna punca.
Sedaj pijem odvajalen caj. sploh ne vem zakaj, saj sem bila danes ze na straniscu. petki so moji varni dnevi, ko lahko jem karkoli in se ne cuvam prevec. trenutno namrec lepo skrbim za svoje bulemicno telo in mu ne ponujam ndecesa, kar bi ga v sekundi spravilo na wc, kot naprimer riz,mlecni izdelki, testenine, sadje, cokolada.... no,d anes je petek, moj varen dan, pojedla 100g rizevo cokolado, res mi ej pasala in uzivala sem ob njej, ampak me je ujela slaba vest. zagotovo se bom zredila danes ponoci, ce ne bomo poskrbela, da bom sla na stranisce, na konkretno driskasto stranisce. bedarije. tudi sama vidim in slisim te bedarije, nima smisla, saj sem na lastne oci videla,da je moje telo veliko bolj veselo in uporabno, ce pustim hrano v zelodcu.
dnevi v sloveniji so cudni.
ugasnila sem. ne cutim. spet. tega me je res strah. ne cutim svojega telesa. se vedno sem z glavo nad povrsjem, in tam bom ostala, ampak rabim akcijo. rabim custva. na novi zelandiji sem zacela s pisanjem knjige za otroke, slo mi je odlicno, tukaj niti prijela nisem bloka v roko. pravim si, da potrebujem vsaj teden dni, da pridem k sbei, in da s tem ni nic na robe. opazujem se, kaj se dogaja z mano. moja zdravnica pravi vedno, da se moram opazovat, kaj se z mano dogaja, ko se nekaj zgodi. ja, moc samoopazovanja. deluje!!!!! karkoli cutis, je v redu. nobeno cutenje ni napacno. le cutit je treba in se zavedat, kaj se takrat dogaja s tabo. zabaven del zdravljenja :))
vrgla sem nekaj besed iz sebe, saj sem trenutno v zelo bulemicnem stanju.
lezim v postelji, moje telo je orjasko, moj podbradek ima najmanj 30kg in moj obraz je grd. ttrbuh je masten in stegna so celulitasta. prste imam kot pujs in vse to, ker sem jedla cokolado. joj res me zre ta podbradek. pijem odvajalen caj in verjetno mi ne bo pomagal, le v krce me bo spravil.
zelim si, d abi se videla tako, kot v resnici sem. imam res 250kg???
komaj cakam jutri, nov dan, nov zacetek, nova priloznost.
Vse je v redu!!
vse je v redu!
Živijo!
ReplyDeleteJaz pa mislim, da se zelo dobro držiš. Vem kako je, ko prideš domov po tednu ali več ( v tvojem primeru veliko več )in se bulimija spet oglasi. Ampak ti jo kontroliraš, jaz je ne morem. Na dopustu ali kjerkoli drugje je vse super fajn, vedno sem vesela, ker preprosto pozabim, da imam težave, potem pa prihod domov in totalen kolaps. Trudim se in trudim, da se ne bi nažrla in bruhala, vendar to vedno storim. In takrat vedno ugotovim, da mi nikoli ne bo uspelo, vsa sem depresivna,...in potem mine in se spet trudim. Vsako leto ista zgodba. Tako da te razumem in obenem občudujem, ker imaš moč, da se upreš. Jaz se v tolikšni meri ne morem. Zdaj sem tri dni stradala, danes kolaps. nažrla sem se vsega živega zdaj pa grem bruhat, ker ne prenesem hrane v sebi. Boli me, telo in um. Zakaj mora biti tako? Vem tudi kaj je vzrok temu. Sama sem med ljudmi, ki me ne sprejemajo, nisem dovolj dobra za njihovega sina, nič ne delam, sem hudobna ( pa je le nekdo drug hudoben, kar sem spoznala šele po parih letih ,...v glavnem, počutim se utesnjeno in zaprto nekam kjer nočem biti. Še 4 mesece in bo konec tega, ker greva živet na svoje, samo še 4 mesece, če jih bom preživela :( Čakam, da pride iz službe, da se mu izpovem, čeprav mu glavne stvari ne bom povedala. Moja bulimija je skrita in tako bo ostalo.
Oprosti, ker se izpovedujem v tvojem blogu. Prepričana sem, da boš premagala krizo, ker si očitno res zelo močna. Vem da boš in tudi ti vem, da si prepričana, da te čaka nekaj lepšega v življenju, pa čeprav moraš zdaj veliko delati na tem.Ohrani svoje prepričanje, ohrani svojo moč. Verjamem vate!
prosim lepo, ne opravicj se za izpovedi. besede ven!!! samo ven!!!cimvec bruhat na tak nacin, namesto v stranisce.
ReplyDeletejst te popolnoma razumem kako je ko prides v "bulimia homeland" vse se spremeni. jst se zdj res trudim, tut sama vidm, da se trudim, in si zelim, da cim vec dni zdrzim brez fizicnih bedarij, glava pa itak po svoje.
ves, moja psihiatrinja pravi, da za karkoli se dogaja z mano, potrebujem varno okolje v tistem trenutku, in kot lahko razumem, ti nisi v varnem okolju kjer si nastanjena trenutno. pol ne mores prcakvat, da se bos lahko lotila bulimije, ker ti to okolje onemogoca. glede partnerja ne bom rekla nic, ker sem tut sama sebi verjela, da njemu pa nebom povedala, ampak sem na koncu vseeno, in to mi resuje zivljenje!! konco lahko zacnem sprejemat sebe tako kot sem,ker itak nevem kaka sem v resnici. in ce bi mogla njemu lagat, bi zavracala sama sebe in svojo resnico, tako da jst sm res vesela, da sm povedala. Ti pa naredi tko kot cutis, in tko je verjetno prav. zelim ti, da se stvari umirijo, ko se preselta na svoje, to zna res pomagat!!! drzim pesti!!! ti posiljam moc in nasmeh!!