Ze cel teden imam vsak dan en svetel trenutek, ko se mi zdi, da sem sposobna pisat..se usedem v posteljo, zacnem pisat, pisem pisem in nekje po petih minutah odneham.....karkoli sem cutila trenutek nazaj, izgine v trenutku, ko to skusam ozavestiti. :(
Nevem kako se pocutim, nevem kaj bi rada, kaj bi me osrecilo, nevem kaj mi ka pomeni...vse informacije iz okolja sprejmem skozi oci .. in jih ne posljem nikamor naprej, tako se zdi. Moje telo je paralizirano. Ne cutim nicesar.
(opp: zdaj je trenutek, ko ze 3 minute gledam okrog po ne prevec zanimivi sobi in moja glava je prazna.)
Zdi se, kot da je moje telo obdano z nevidno membrano.
... (novih 15 minut gledanja v zrak)
uglavnem, ka pa vem... jebe me bulimija. gledam velikosti kruha zjutraj za zajtrk zelo natancno, da ja ne bo prevelik in predebel kos, stejem obroke in se gledam v vsakem steklu na vsakem koraku, za koliko sem se ze zredila, ker sem pojedla vecji kos kruha kot vceraj....kot macka okrog vrele kase hodim okrog stranisca in se borim sama s sabo in s temi glasovi v glavi. Ogaba v glavi mi pravi: "daj bruhaj, ves kako lepo ti bo, ko bos cutila toplo bruhanje kako ti tece po grlu." toplo bruhanje, mi rece!!!!?=)(/&%$#"! aaaaaaa!!!!
Se vedno premorem toliko moci da recem "NE!" ampak mi rece: "ne it bruhat takoj po kosilu, ja, da nebo noben kriviu bulimije, raj pocaki dve urci, da bos bruhala sam zato ker je treba spraznit zelodec!!" sej ne da je to eno in isto ampak dobr.
Ja, se vedno se ful lepo borim zase, moja psihiatrinnja pravi, da sem zelo lepo potrpezljiva s sabo. Dva meseca nisem bruhala, pometala sem vsa odvajala v straniscno skoljko in se pocutila super, ampak to je le fizicen del bulimije, glava dela scene!!
Rada bi cutila mal tega ponosa, da sem velik dosegla, ko ze dva meseca abstineram...no, v dveh mesecih sem bruhala 1x, vzela 4 odvajalne tablete, 1 klistir, 2 svecki, in kar nekaj litrov odvajalnega soka.. pac, pirova zmaga, ampak v primerjavi s tem, da sem pred novo zelandijo vse to pocela v 30 minutah je bojda velik dosezek, tako pravijo zdravniki.
vcasih se smejim, veliko se smejim, veliko govorim, ampak nicesar ne cutim. pateticna sem. res sem.
na zivce mi gre folk, jao!!
Da se mi delat yogo in da se mi hodit v mojo nebesko super sluzbo...delam v ameriski soli, imam svoj razred otrok s posebnimi potrebami....jackpot! uciteljica s posebnimi potrebami :D
Pomaga! Krepi me, osrecuje me, izpolnjuje me, navdusuje me, inspirira me.
Delam z avtisticnimi otroki in z otroki s selektivnim mutizmom. Hiperaktivnimi in "pocasnimi"!
Pristop, kakrsen je potreben za hendlanje z njimi, je tako drugacen in tako intenziven, da ostane v meni se nekaj ur po koncani sluzbi (delam part time) in tako, ko je cas za kosilo, in se oglasa tecen bulemik, mu kar recem "There is no yes or now, shut up!" :)
jaz v vlogi uciteljice hitr popuscam, in ze okrog cetrte ure imam temo na oceh. nevem kaj se dogaja.
Moja sluzba je tudi globoka terapija, saj so to otroci, ki te eno minuto ljubijo, naslednjo pa sovrazijo, kricijo, pljuvajo in tepejo, derejo se "go away!" in z mojo poskodovano osebnostjo, z mojo motnjo, je to adijo pamet! Seveda sem v soli iskreno povedala, da imam tezave, in da obiskujem terapije, zato se nekaj casa ne morem delati ful time in so se strinjali, saj me po nekem brutalnem naklucju vodstvo sole naravnost obozuje in v meni vidi prihodnost...ponujajo mi izobrazevanja, fleksibilen deloven cas, neomejeno pogodbo, vse waw .... ampak, jst zjutraj ustanem, se trudim ne prevec jamrat tam pred ogledalom, se skregam sama s sabo, grem v solo, ljubim otroke, dajem jim vse kar imam, se jim zahvalim, hih objamem in grem domov. pika. nic posebnega. pravijo, da sem izjemna, da so ti tezavni otroci (z njimi sem ze delala pred dvema letoma) sli skozi vec rok, in se tako profesionalni in izkuseni terapevti so potrebovali vsaj 2 meseca, da so jih pripravili do tega, da jih ne tepejo in ne kricijo, meni je to uspelo v 5ih dneh! ja pa kaj. pac. to je le naklucje. to se ne pomeni da sem dobra.... na tej stopnji vedno zacnem jamrat. vedno se dajem v nic, kot da bo moje zivljenje zaradi tega kaj lepse. antipaticna sem, grda, grdo se smejim in imam grd obraz.
Pogresam svojega fanta. Pogresam cutenje, ki je bilo ob njem tako zivo.
Kar pocnem te dni in kar se mi zdi da je velik napredek.... ko vidim, da sem custveno otopela, se dobesedno prisilim, da bi kaj cutila. res se trudim cutit. ma je bolece....se veckrat zjokam... ampak tako vidim, kako bolj enostavno se je nazrt in kozlat. Na tisto bolecino se vsaj navadis.
Porabim veliiiiiiiiiiko casa za opazovanje sama sebe. delam sama s sabo kot s svojimi tamalcki v soli.
ce otrok s posebnimi potrebami vse dobi z vsaj 14dnevno zamudo, pa pri njih ne obupam, mi je kristalno jasno, da moram nadaljevat s programom, si mislim.... mogoce danes se ni nobene spremembe, ampak bom pocakala se kak dan, pa sigurno bo. ce ne bo, lahko kozlam, ce bo, se veselim. na ta nacin sem izgubila par kilogramov, spet nosim tiste male stevilke.... na zactku sem bila res vesela, po parih dneh mi to ne pomeni NIC!!!!! tolk o tem da bulemik hoce bit suh! ma ja!! my ass.
in na ta nacin hodim zjutraj na stranisce. tako so spremembe lepe.
sedaj anprimer ze 2 dni nisem sla kakat, me muci ko norisnica, sem ze parkirala pred lekarno, pa sem se premislila, doma sem se spomnila, da mi je farmacevtka v lekarni rekla, da namesto sveck lahko uporabis domace milo, sem si naredila eno home made svecko (aua!) sem naredila klistir in cisto normalno sem zazivela z dejstvom, da bom pocela bedarije, avtomatsko se mi v glavi sprozi ideja, da ce bom pa ze klistir delala, se pa lahko grem mal nazret ane, ce ze!!!
res sem zivcna, ko se to dogaja, sprejemam zivljenjske odlocitve. gre za zivljenje ali smrt. postopam se po sobi...... sklicem senat, svet, vse podloznike, sve vse vse v moji glavi in skupaj sprejmemo odlocitev: nic naziranja in praznjenja, rezultati pridejo kasneje, ne cez noc, je treba pocakat vsaj 5 dni.
mah.
no, pri vsakem takem "mah" se vprasam "why mah" "what do you feel?" "are you upset/frustrated" whats happening in your body?" etc etc.... in se trudim izvlect vsaj pikico custva iz tega telesa.
grem spat. res sem ko tola voda.
blaaaaaaaaaaaaaaaaaah!!
Nevem kako se pocutim, nevem kaj bi rada, kaj bi me osrecilo, nevem kaj mi ka pomeni...vse informacije iz okolja sprejmem skozi oci .. in jih ne posljem nikamor naprej, tako se zdi. Moje telo je paralizirano. Ne cutim nicesar.
(opp: zdaj je trenutek, ko ze 3 minute gledam okrog po ne prevec zanimivi sobi in moja glava je prazna.)
Zdi se, kot da je moje telo obdano z nevidno membrano.
... (novih 15 minut gledanja v zrak)
uglavnem, ka pa vem... jebe me bulimija. gledam velikosti kruha zjutraj za zajtrk zelo natancno, da ja ne bo prevelik in predebel kos, stejem obroke in se gledam v vsakem steklu na vsakem koraku, za koliko sem se ze zredila, ker sem pojedla vecji kos kruha kot vceraj....kot macka okrog vrele kase hodim okrog stranisca in se borim sama s sabo in s temi glasovi v glavi. Ogaba v glavi mi pravi: "daj bruhaj, ves kako lepo ti bo, ko bos cutila toplo bruhanje kako ti tece po grlu." toplo bruhanje, mi rece!!!!?=)(/&%$#"! aaaaaaa!!!!
Se vedno premorem toliko moci da recem "NE!" ampak mi rece: "ne it bruhat takoj po kosilu, ja, da nebo noben kriviu bulimije, raj pocaki dve urci, da bos bruhala sam zato ker je treba spraznit zelodec!!" sej ne da je to eno in isto ampak dobr.
Ja, se vedno se ful lepo borim zase, moja psihiatrinnja pravi, da sem zelo lepo potrpezljiva s sabo. Dva meseca nisem bruhala, pometala sem vsa odvajala v straniscno skoljko in se pocutila super, ampak to je le fizicen del bulimije, glava dela scene!!
Rada bi cutila mal tega ponosa, da sem velik dosegla, ko ze dva meseca abstineram...no, v dveh mesecih sem bruhala 1x, vzela 4 odvajalne tablete, 1 klistir, 2 svecki, in kar nekaj litrov odvajalnega soka.. pac, pirova zmaga, ampak v primerjavi s tem, da sem pred novo zelandijo vse to pocela v 30 minutah je bojda velik dosezek, tako pravijo zdravniki.
vcasih se smejim, veliko se smejim, veliko govorim, ampak nicesar ne cutim. pateticna sem. res sem.
na zivce mi gre folk, jao!!
Da se mi delat yogo in da se mi hodit v mojo nebesko super sluzbo...delam v ameriski soli, imam svoj razred otrok s posebnimi potrebami....jackpot! uciteljica s posebnimi potrebami :D
Pomaga! Krepi me, osrecuje me, izpolnjuje me, navdusuje me, inspirira me.
Delam z avtisticnimi otroki in z otroki s selektivnim mutizmom. Hiperaktivnimi in "pocasnimi"!
Pristop, kakrsen je potreben za hendlanje z njimi, je tako drugacen in tako intenziven, da ostane v meni se nekaj ur po koncani sluzbi (delam part time) in tako, ko je cas za kosilo, in se oglasa tecen bulemik, mu kar recem "There is no yes or now, shut up!" :)
jaz v vlogi uciteljice hitr popuscam, in ze okrog cetrte ure imam temo na oceh. nevem kaj se dogaja.
Moja sluzba je tudi globoka terapija, saj so to otroci, ki te eno minuto ljubijo, naslednjo pa sovrazijo, kricijo, pljuvajo in tepejo, derejo se "go away!" in z mojo poskodovano osebnostjo, z mojo motnjo, je to adijo pamet! Seveda sem v soli iskreno povedala, da imam tezave, in da obiskujem terapije, zato se nekaj casa ne morem delati ful time in so se strinjali, saj me po nekem brutalnem naklucju vodstvo sole naravnost obozuje in v meni vidi prihodnost...ponujajo mi izobrazevanja, fleksibilen deloven cas, neomejeno pogodbo, vse waw .... ampak, jst zjutraj ustanem, se trudim ne prevec jamrat tam pred ogledalom, se skregam sama s sabo, grem v solo, ljubim otroke, dajem jim vse kar imam, se jim zahvalim, hih objamem in grem domov. pika. nic posebnega. pravijo, da sem izjemna, da so ti tezavni otroci (z njimi sem ze delala pred dvema letoma) sli skozi vec rok, in se tako profesionalni in izkuseni terapevti so potrebovali vsaj 2 meseca, da so jih pripravili do tega, da jih ne tepejo in ne kricijo, meni je to uspelo v 5ih dneh! ja pa kaj. pac. to je le naklucje. to se ne pomeni da sem dobra.... na tej stopnji vedno zacnem jamrat. vedno se dajem v nic, kot da bo moje zivljenje zaradi tega kaj lepse. antipaticna sem, grda, grdo se smejim in imam grd obraz.
Pogresam svojega fanta. Pogresam cutenje, ki je bilo ob njem tako zivo.
Kar pocnem te dni in kar se mi zdi da je velik napredek.... ko vidim, da sem custveno otopela, se dobesedno prisilim, da bi kaj cutila. res se trudim cutit. ma je bolece....se veckrat zjokam... ampak tako vidim, kako bolj enostavno se je nazrt in kozlat. Na tisto bolecino se vsaj navadis.
Porabim veliiiiiiiiiiko casa za opazovanje sama sebe. delam sama s sabo kot s svojimi tamalcki v soli.
ce otrok s posebnimi potrebami vse dobi z vsaj 14dnevno zamudo, pa pri njih ne obupam, mi je kristalno jasno, da moram nadaljevat s programom, si mislim.... mogoce danes se ni nobene spremembe, ampak bom pocakala se kak dan, pa sigurno bo. ce ne bo, lahko kozlam, ce bo, se veselim. na ta nacin sem izgubila par kilogramov, spet nosim tiste male stevilke.... na zactku sem bila res vesela, po parih dneh mi to ne pomeni NIC!!!!! tolk o tem da bulemik hoce bit suh! ma ja!! my ass.
in na ta nacin hodim zjutraj na stranisce. tako so spremembe lepe.
sedaj anprimer ze 2 dni nisem sla kakat, me muci ko norisnica, sem ze parkirala pred lekarno, pa sem se premislila, doma sem se spomnila, da mi je farmacevtka v lekarni rekla, da namesto sveck lahko uporabis domace milo, sem si naredila eno home made svecko (aua!) sem naredila klistir in cisto normalno sem zazivela z dejstvom, da bom pocela bedarije, avtomatsko se mi v glavi sprozi ideja, da ce bom pa ze klistir delala, se pa lahko grem mal nazret ane, ce ze!!!
res sem zivcna, ko se to dogaja, sprejemam zivljenjske odlocitve. gre za zivljenje ali smrt. postopam se po sobi...... sklicem senat, svet, vse podloznike, sve vse vse v moji glavi in skupaj sprejmemo odlocitev: nic naziranja in praznjenja, rezultati pridejo kasneje, ne cez noc, je treba pocakat vsaj 5 dni.
mah.
no, pri vsakem takem "mah" se vprasam "why mah" "what do you feel?" "are you upset/frustrated" whats happening in your body?" etc etc.... in se trudim izvlect vsaj pikico custva iz tega telesa.
grem spat. res sem ko tola voda.
blaaaaaaaaaaaaaaaaaah!!
No comments:
Post a Comment