Zvoni telefon, ne utegnem se oglasit. prenesem en neodgovorjen klic, dva, mogoce tri, kaj vec se mi ze mesa. Nemorem. Enostavno ne morem. Ne morem se oglasit in se menit za srecanje, saj ne bom uspela. Cas me prehiteva, zivljenje me prehiteva. Imam slabo vest, ampak ne gre. Ce se uspem z eno prijateljico dobit, me ze base cas, sem ze v zaostannku s sabo. Enostavno zgubim se.
tega normalni ljudje ne stekajo, ampak jst zivim v enem svojem svetu, v nekem drugem casovnem pasu. Moj maksimum je nardit 3 stvati na dan, od tega je ena moj fant, druga terapija in tretja prezivetje. Nimam moci za kaj vec. Nimam casa. sploh nevem kako se pocutim, ampak tko cudno mi je, ker se ne predajam depresiji ampak se vsega zavedam. Ko se vsaj nebi. Rada bi izklopla telefon in zginla nekam v gozd, stran od ljudi, dtran od tempa, stran od dogajanja. Nekam, kjer me nic in nihce ne gnjavi in kjer sem lahko pocasna. VSE gre mim mene! Pocutim se tako neuporabno. I simply can't keep up with life!!!
Ne da se mi pogovarjat z ljudmi, ker to pomeni, da ce morm skidat en kup gnoja, kidam pocai, vile po vile. In ce me kdo potrebuje, moram odlozit delo in ko pridem nazaj, sem v zaostanku.
sploh ne znam razlozit. Strah me je, da ne bom uspela vsega skidat. Strah me je, da bom zamudila prevec. My life stopped. Utrujena sem. Nisem ziva. Ko stopim v sobo, so vse stvari nedotaknjene ze nekaj tednov. Pisem pravljico za otroke, pa se je nisem dotaknila ze 14 dni. Posiljam pakete v afriko, pa me kupcek caka ze 14 dni. Iscem stanovanje, pa ga iscem ze 14 dni. Berem knjigo, pa lezi na nocni omarici ze 14 dni. Delam yogo, pa yogamat caka ze 1 teden. Odgovarjam na maile, pa nihce ni dobil odgovora ze 14 dni. Moram se narocit pri kirurgu, pa ga klicem ze 1 teden. Moram placat poloznice, pa me cakajo ze 14 dni. Moram poklicat svojega otroka v afriko, pa odlasam ze 14 dni. Moram zamenjat lak na nohtih, pa me nova flaska caka ze vec kot teden dni. Sploh nevem, ce se diham. Ugasnjena sem.
Zakaj se to dogaja? moja psihiatrinja pravi da zato, ker sem doma, in ker me je okolje posrkalo vase. Pravi, da mi okolje ne dopusca, da bi cvetela. Vsaka stvar je nenormalen napor. Kar normalnemu cloveku predstavlja osnovno higijeno, meni predstavlja vecdneven projekt. Tusiranje ni: hlace dol, majco dol, get naked, open the water, have showe... ampak: zdj se bos sla stusirat. pejt v kopalnico. pejt v kopalnico. pejt v kopalnico. majco dol. majco dol. majco dol. majco dol. hlace dol. hlace dol. itd dol.... eno nogo v tuskabino, nogo v tuskabino. nogo v tuskabino. se dugo. se durgo dejmo dejmo. odpri vodo. ............................................. not easy job! Kdaj bo konc te bulimije. Nocem bit vec bolna. Zivela bi. Imela bi normal life. Imela bi cilje, interese, energijo, voljo, inspiracijo....rada bi cutila. rada bi se pocutila zivo. rada bi bila koristna. nebi rada cele dneve zabijala samo z mislijo na hrano, kaj jest, kje jest, kdaj jest in se pregovarjat, ce bom sploh jedla. Ma me ta zadeva v glavi posilja na dieto ze 14 dni, pa se kregam nazaj da ne. tko jst zabijam cs. da pregovorim svojo glavo, da moram jest normalno. Rada bi kozlala, pa se kregam, da ne. Tko jst zabijam cs!
se ne oglasam na telefone, ker se tisti trenutek kregam, da nebom kozlala. krneki.
kot otrok s posebnimi potrebami sm. serious mental case. I see now. vse je prehitro zame.
damn you bulimia!!!
i still dont get it am the one who's sick! :/
Idont feel it!
Zdravnica pravi, da je to normalno, zaradi okolja, v katerm trenutno sem, ker mi okolje ne dovoli, da bi bla sick. Sick is wrong, so wrong!
So wrong!
Spet jaz... Te popolnoma razumem, hkrati pa ti zavidam, ker si toliko dosegla, ker si tako napredovala, ker se ubadaš s stvarmi, od katerih sem jaz miljon svetlobnih let daleč. Tudi jaz se ubadam s tem, da me življenje prehiteva. Zmanjkuje mi časa, ker se ubadam samo še z bulimijo, za ostale stvari, tudi čisto osnovne, pa rabim ogromno napora. Nimam časa za prijatelje, zaradi bulimije, nimam časa za službo, zaradi bulimije, nimam časa za fanta, zaradi bulimije, nimam časa zase, zaradi bulimije. Ta teden sem bila dopoldne v službi, kjer sem sicer funkcionirala z velikim naporom,zraven pa še razmišljala kdaj bom lahko kaj pojedla in kako bom potem vse skupaj zbruhala in koliko se bom zredila... Po službi pa panika. Poiskati bo treba javno stranišče in tam preživeti vsaj dve uri, da bom lahko zbruhala vsaj nekaj kar imam v sebi. In potem lov na odvajala. Po vseh lekarnah me že poznajo, tako da imam cel sistem kam iti in kdo bo za blagajno. In potem je vsak dan zmanjkalo časa za popoldansko delo za službo, za fanta, za vse... In rezultat, žalostna sem in jezna, počutim se slabo, nimam energije, nalivam se z vodo in upam, da bo moja zatečenost izginila v neznano kam. V nedeljo sem imela 54 kil, danes jih imam 62. Vse me boli, izgledam grozno, ker sem zatečena, danes bi lahko uživala na sončku, s fantom, ampak ne morem. Moram delat, moram stradat, moram spravit iz telesa vso vodo, moram shujšat, moram razmišljat in se spopadat z glasom, ki mi pravi naj se nažrem,... Sovražim bulimijo in sovražim svoje življenje. Vsak dan isti boji, vsak dan laži, vsak dan je isti in vse se vrti okrog bulimije. In tako ostanem sama, v okolju kjer se ne počutim dobro, sama s svojim glasom v glavi, ki mi ne da miru. In se borim, želim si marsikaj, prepričana se v mnogo stvari, ki se slej ko prej razblinijo, ko mi glas pravi, samo še danes, nažri se, saj boš zbruhala, boš jutri lepo živela naprej. Fuck it!!!!
ReplyDeletelepo da si se spet oglasila!! ves, jst te stekam tko miljon procentno, i feel you and i do feel sorry for what is happening with you. ne mi zavidat, ne obremenjuj se s tem, nism nc bolsa od tebe in se vedno sm u pizdi. vse skupi se drzi zarad mojga fanta in ker sm v feelingless mode-u in se mi gladko jebe za vse. pocutim se ko da sm tupa, ves ko da mam IQ 80 in da ne dojamem nic. vse gre mim mene, zabijam cs s to faking bulimijo. edino drugac je, da mam jst suport od fanta k je pa itak nebesko vreden. nehi z odvajali, prosim te!! nevem ce si bla kj pr zdravniku ampak jst mam liver failure,kidney failure in baje ni ene stvari, k bi normalno funkcionirala v mojem telesu predvsem zarad strupov,ki jih dobim z odvajali. vem da se te to ne dotakne, sej se mene tut ne, ampak PROSIM!!! dont waste your life. tko ko men rece zdravnica...bulimijo mas dovolj hudo ze brez odvajal. to je samo dvojna odvisnost. no,pa ne da bi ti pametovala ker sm jst itak lame ampak samo podatki. vem kako se kregas s tistim pofukanim glasom k te nateguje in ti vedno rece, samo se dons, sej od jutr naprej bos pa normalno zivela!!! VEM!! ga mam doma enga takega :)
ReplyDeleteglej, poisci si pomoc, pejt do psihiatra, tut ce noces, da fant zve, 1x na teden lahko hodis..pomaga! Vsaj men se zdi da pomaga, ce ne druzga te nekdo redno spremlja in valda ker si bulemik, hoces nardit vtis na nekoga in men je zdj cist bedno it tja pa rect, ej spet se naziram z odvajali. tko en tak little push up. pa se ugotovis s casoma, da nimas problema sama s sabo, ampak z vsem kar se ti je dogajal do zdj in si zaposlen z dojemanjem vsega. please give a shot. samo en micken micken delcek mene si zeli ozdravitve in vecina mene ne...yp, fuck it. sori ker ti ne morem nc spodbudnega napisat ampak sm trenutno cist raspizdena sama nase in na svoj lajf in na vse....i suck! bodi potrpezljiva sama s sabo, samo potrpezljiva!! oglasi se se!!