Jedla sem.
Ob sedmih imam vecerjo, in se jo trudim ne spustit, tudi ce nisem lacna, pojem nekaj malega. Danes nisem bila lacna, ampak sem jedla samo zato, ker so drugi okrog mene jedli. Zrla me je slaba vest od trenutka, ko sem se odlocila, da bom jedla. Govorila sem si "sedaj vecerjas vsak dan, in obrokov ne izpuscas tuddi ce nisi pretirano lacna" a ni pomagalo. nisem pojedla veliko, ampak za moj ne prazen zelodec vec kot prevec. Jezna sem, ker sem jedla. Zre me slaba vest. Sedaj, ta trenutek, tukaj. kosilo sem imela ob 1.30 in sem pojedla nekaj piscanca in solato in en velik kos torte....za zajtrk ob 10 h sem pojedla manjsi kos kruha z marmelado. Danes ne odstopam prevec od normalnega prehanjevanja, ki mi ustreza, razen kosa torte, ampak danes mi nekaj ni ok.
Verjetno so tudi moji hormoni, danes sem veliko krvavela in je cas ovoluacije, ne menstruacije, tako da mogoce sem malo iz sebe cisto zaradi hormonov..ampak hormini dol, hormoni gor, jaz imam se vedno slabo vest.
Ko sem koncevala z vecerjo, je prisel brat, in vprasaala sem ga, ce bo jedel, predno pospravim, in je vecerjo odklonil. Seveda mi je padla tema na oci in mi je zakuhalo. Noge so se mi zatresle in srce mi je bilo. Kot adrenalin. Ego me je poslal v sobo in se zdru name: "ti prasica debele zakaj si jedla, vidis da ni treba jest, tvoj brat ni jedel pa je prav tako imel kosilo ob dveh. nebi ti bilo treba. ti prasica debela!" nic mu ne recem nazaj, le zivcno se postopam po sobi gor in dol in cakam na trenutek, ko bom dovolj mocna, da ga bom poslala nekam. Nabrala sem toliko koncentracije,d a sem se spravila na pisanje te objave....upam, da pomaga!!
Tako grozno prav se zdi, da bi sla na wc in kozlala. Sedaj jasno vidim namen bulimije....seveda, pokozlas visek v zelodcu!! Imam razlog, zakaj bi sla na wc! odlocam se:da ali ne? vem da bom naredila klistir, ker ze dva dni nisem bila nastraniscu. Ne da se mi delat klistirja, slabo mi pride in boli me!
Kaj pa ce bi enostavno pocakala do jutri, in videla, kaj se bo zgodilo. Saj nisem prekoracila normalnega obroka in tudi vsak vecer jem vecerjo. Nevem zakaj panika. Ni vazno, tukaj je, panika je tukaj.
bruhat grem!
strah me je, nisem bruhala ze 2 meseca, ce grem sedaj bruhat, bo vse za man!
Nima veze!
ne prenesem te hrane v zelodcu. ne prenesem teh debelih, mastnih, celulitastih nog. Vsak je bolj suh od mene in vsak da vec na svojo postavo samo jst sm zavalena prasica, k je vecerjo.
besna sem nase.
ta ego al kdorkol ze je se se vedno dere name.
pokrila sem se z deko in sedim na sredini postelje, laptop imam v narockju in pisem kar mi pade na pamet, nepovezane misli, hitim, da mu ne dam moznosti, da me se enkrat spomni, da moram na stranisce bruhat. Cutim, kako ogromne noge imam.
Zdravnica mi je rekla, naj poskusim v takem primeru ostati v stiku s seboj, cim dlje kot lahko ostanem v "realnosti" tem bolje, saj je manj moznosti, da me odpihne v tisti svet...svet brez custev, hladen, brez zvoka in vonja....
mislim,d a sem se odlocila, da bom obrzala hrano v zelodcu. nekaj se mora zgodit, saj ne bom mogla pisat naslednji dve uri..rabim distrakcijo. nekaj.
danes sem delala yogo. super, ze tri dni zapored. sicer sem zacela s tridesetimi minutami ampak glede na moje zdravstveno izmuceno stanje je to lep start. vesela sem, da sem popustila, in sem se lotila iz zacetka. Moje telo se vedno uziva ob vadbi, le kondicijsko sem bolj sibka. ampak psihicno sem sposobna 25 minut vadbe. hura to je dosezek. pocutim se dobro. ampak pred vadbo se ceeelo uro menim sama s sabo oziroma sklepam kompromise z egom v glavi, da bom sedaj delala yogo, da ga potrebujem,d a me pusti pri miru, bla bla bla pregovarjam se in se posledicno borim za svojo pravico... potem vadim 25/30 minut, 30 minut po vadbi hodim kot petelin polna sama sebe, ponosna, da sem uspela in se mi zdi, ko da sem trenirala in trenirala.... potem pa se spet oglasi ta ego in me spomni, da sem tako slaba, da sem sposobna vadit le 30 minut in mi vse pade dol. no, vcasih mu uspem zabrusit nazaj, da tak je itak plan....da bom vsak dan dodajala 5 minut in kmalu bom boljsa....seveda dvomi vame. Tudi jaz dvomim. ampak, res se trudim razumet dogajanje z mano,.res nimam koncentracije vec. vcasih je se 30 minut prevec, me ze po 20 minutah zacne gnjavit model da sem ogabno predebela za vadbo.neglede na to, ali delam sama ali v studiu. ahhh.... jamr jamr.
uuuh eno pomembno odkritje:
HRANA POCAKA V HLADILNIKU TUDI CE JE NE POZRES V ENEM SUSU!!
Ta samogovor o yogi se zdi da je pomagal...spomnil me je na jutro, ko sem se pocutila vredu in na to, kako sem se pocutila po vadbi, bila sem vesela, da vztrajam. zjutraj sem se spomnila na besede: “Do Your Practice and All is Coming” ―Sri. K. Pattabhi Jois!!!!
Tem besedam sem enkrat ze verjela, in so se izkazale za resnicne, dala jim bom se eno moznost!!
To je moje upanje, na to stavim - da se bodo kmalu pokazali adijo pamet rezultati. (Ne le pri jogi, ampak pri zivljenju!!) Zato mi je skoda prekinit vse skupaj s kozlanjem, kaj ce neka sprememba rabi vec casa kot le 14 dni, 2 meseca.... se malo bom potrpela, saj mi gre ^^ vztrajnost z zajtrkom in malico je ze prinesla nekaj pozitivnih sprememb. Hecno, kljub zajtrku, malici, kosilu in vecerji se nisem nic zredila, nasprotno, kar lepo sem skujsala! Nikoli si nebi mislila, da bom kdaj vztrajala pri tem, pa glej, vztrajam ze 14 dni (+dva meseca rednih obrokov na novi zelandiji vendar ne v tem zaporedju) in sem zla ze veckrat na stranisce!! ne spomnim se, kdaj sem nazadnje kakala brez odvajal! :) mislim da je bilo to 5 let nazaj, ko sem imela obdobje, ko sem hodila na stranisce redno skoraj 1 leto, po vsaj 7 letnih borbah. no, 12 let sigurno!
In za 3 kakce sem porabila 2 meseca discipline ... neprivlacna matematika, ampak ja, skor sm ze mutirala! Moji otroci se bodo rodil brez prebavnega traku, saj je neuporaben:)
To objavo bom koncala pomirjena, s ponovnim upanjem, da bo vse ok, tudi ce obrdzim hrano v zelodcu. Telo ze ve, kaj mora naredit z njo. Zaupam telesu.
ps: sedaj mislim na moje bulemicne sestre in si zelim, da bi tudi one imele cimvec takih trenutkov kot je ta moj... bulimija : jaz (0 : 1) !
ko vsaj nebi bila tyko brezbrizna in bi vsaj enkrat skocila do stropa od veselja.
Ob sedmih imam vecerjo, in se jo trudim ne spustit, tudi ce nisem lacna, pojem nekaj malega. Danes nisem bila lacna, ampak sem jedla samo zato, ker so drugi okrog mene jedli. Zrla me je slaba vest od trenutka, ko sem se odlocila, da bom jedla. Govorila sem si "sedaj vecerjas vsak dan, in obrokov ne izpuscas tuddi ce nisi pretirano lacna" a ni pomagalo. nisem pojedla veliko, ampak za moj ne prazen zelodec vec kot prevec. Jezna sem, ker sem jedla. Zre me slaba vest. Sedaj, ta trenutek, tukaj. kosilo sem imela ob 1.30 in sem pojedla nekaj piscanca in solato in en velik kos torte....za zajtrk ob 10 h sem pojedla manjsi kos kruha z marmelado. Danes ne odstopam prevec od normalnega prehanjevanja, ki mi ustreza, razen kosa torte, ampak danes mi nekaj ni ok.
Verjetno so tudi moji hormoni, danes sem veliko krvavela in je cas ovoluacije, ne menstruacije, tako da mogoce sem malo iz sebe cisto zaradi hormonov..ampak hormini dol, hormoni gor, jaz imam se vedno slabo vest.
Ko sem koncevala z vecerjo, je prisel brat, in vprasaala sem ga, ce bo jedel, predno pospravim, in je vecerjo odklonil. Seveda mi je padla tema na oci in mi je zakuhalo. Noge so se mi zatresle in srce mi je bilo. Kot adrenalin. Ego me je poslal v sobo in se zdru name: "ti prasica debele zakaj si jedla, vidis da ni treba jest, tvoj brat ni jedel pa je prav tako imel kosilo ob dveh. nebi ti bilo treba. ti prasica debela!" nic mu ne recem nazaj, le zivcno se postopam po sobi gor in dol in cakam na trenutek, ko bom dovolj mocna, da ga bom poslala nekam. Nabrala sem toliko koncentracije,d a sem se spravila na pisanje te objave....upam, da pomaga!!
Tako grozno prav se zdi, da bi sla na wc in kozlala. Sedaj jasno vidim namen bulimije....seveda, pokozlas visek v zelodcu!! Imam razlog, zakaj bi sla na wc! odlocam se:da ali ne? vem da bom naredila klistir, ker ze dva dni nisem bila nastraniscu. Ne da se mi delat klistirja, slabo mi pride in boli me!
Kaj pa ce bi enostavno pocakala do jutri, in videla, kaj se bo zgodilo. Saj nisem prekoracila normalnega obroka in tudi vsak vecer jem vecerjo. Nevem zakaj panika. Ni vazno, tukaj je, panika je tukaj.
bruhat grem!
strah me je, nisem bruhala ze 2 meseca, ce grem sedaj bruhat, bo vse za man!
Nima veze!
ne prenesem te hrane v zelodcu. ne prenesem teh debelih, mastnih, celulitastih nog. Vsak je bolj suh od mene in vsak da vec na svojo postavo samo jst sm zavalena prasica, k je vecerjo.
besna sem nase.
ta ego al kdorkol ze je se se vedno dere name.
pokrila sem se z deko in sedim na sredini postelje, laptop imam v narockju in pisem kar mi pade na pamet, nepovezane misli, hitim, da mu ne dam moznosti, da me se enkrat spomni, da moram na stranisce bruhat. Cutim, kako ogromne noge imam.
Zdravnica mi je rekla, naj poskusim v takem primeru ostati v stiku s seboj, cim dlje kot lahko ostanem v "realnosti" tem bolje, saj je manj moznosti, da me odpihne v tisti svet...svet brez custev, hladen, brez zvoka in vonja....
mislim,d a sem se odlocila, da bom obrzala hrano v zelodcu. nekaj se mora zgodit, saj ne bom mogla pisat naslednji dve uri..rabim distrakcijo. nekaj.
danes sem delala yogo. super, ze tri dni zapored. sicer sem zacela s tridesetimi minutami ampak glede na moje zdravstveno izmuceno stanje je to lep start. vesela sem, da sem popustila, in sem se lotila iz zacetka. Moje telo se vedno uziva ob vadbi, le kondicijsko sem bolj sibka. ampak psihicno sem sposobna 25 minut vadbe. hura to je dosezek. pocutim se dobro. ampak pred vadbo se ceeelo uro menim sama s sabo oziroma sklepam kompromise z egom v glavi, da bom sedaj delala yogo, da ga potrebujem,d a me pusti pri miru, bla bla bla pregovarjam se in se posledicno borim za svojo pravico... potem vadim 25/30 minut, 30 minut po vadbi hodim kot petelin polna sama sebe, ponosna, da sem uspela in se mi zdi, ko da sem trenirala in trenirala.... potem pa se spet oglasi ta ego in me spomni, da sem tako slaba, da sem sposobna vadit le 30 minut in mi vse pade dol. no, vcasih mu uspem zabrusit nazaj, da tak je itak plan....da bom vsak dan dodajala 5 minut in kmalu bom boljsa....seveda dvomi vame. Tudi jaz dvomim. ampak, res se trudim razumet dogajanje z mano,.res nimam koncentracije vec. vcasih je se 30 minut prevec, me ze po 20 minutah zacne gnjavit model da sem ogabno predebela za vadbo.neglede na to, ali delam sama ali v studiu. ahhh.... jamr jamr.
uuuh eno pomembno odkritje:
HRANA POCAKA V HLADILNIKU TUDI CE JE NE POZRES V ENEM SUSU!!
Ta samogovor o yogi se zdi da je pomagal...spomnil me je na jutro, ko sem se pocutila vredu in na to, kako sem se pocutila po vadbi, bila sem vesela, da vztrajam. zjutraj sem se spomnila na besede: “Do Your Practice and All is Coming” ―Sri. K. Pattabhi Jois!!!!
Tem besedam sem enkrat ze verjela, in so se izkazale za resnicne, dala jim bom se eno moznost!!
To je moje upanje, na to stavim - da se bodo kmalu pokazali adijo pamet rezultati. (Ne le pri jogi, ampak pri zivljenju!!) Zato mi je skoda prekinit vse skupaj s kozlanjem, kaj ce neka sprememba rabi vec casa kot le 14 dni, 2 meseca.... se malo bom potrpela, saj mi gre ^^ vztrajnost z zajtrkom in malico je ze prinesla nekaj pozitivnih sprememb. Hecno, kljub zajtrku, malici, kosilu in vecerji se nisem nic zredila, nasprotno, kar lepo sem skujsala! Nikoli si nebi mislila, da bom kdaj vztrajala pri tem, pa glej, vztrajam ze 14 dni (+dva meseca rednih obrokov na novi zelandiji vendar ne v tem zaporedju) in sem zla ze veckrat na stranisce!! ne spomnim se, kdaj sem nazadnje kakala brez odvajal! :) mislim da je bilo to 5 let nazaj, ko sem imela obdobje, ko sem hodila na stranisce redno skoraj 1 leto, po vsaj 7 letnih borbah. no, 12 let sigurno!
In za 3 kakce sem porabila 2 meseca discipline ... neprivlacna matematika, ampak ja, skor sm ze mutirala! Moji otroci se bodo rodil brez prebavnega traku, saj je neuporaben:)
To objavo bom koncala pomirjena, s ponovnim upanjem, da bo vse ok, tudi ce obrdzim hrano v zelodcu. Telo ze ve, kaj mora naredit z njo. Zaupam telesu.
ps: sedaj mislim na moje bulemicne sestre in si zelim, da bi tudi one imele cimvec takih trenutkov kot je ta moj... bulimija : jaz (0 : 1) !
ko vsaj nebi bila tyko brezbrizna in bi vsaj enkrat skocila do stropa od veselja.
No comments:
Post a Comment