Ko se zbudim kot bulemik ....

Se spomnite, ko sem v prvi objavi napisala, da se vse zacne ze zjutraj, ko po neprespani noci komaj premikam svoje telo in se v solzah spravim iz postelje. Na poti do kopalnice si natancno ogledujem svoje telo kako se je cez noc transformiralo v ogabno gmoto speha in ko se mi ne tako grd obraz zamenja z najbolj iznakazenim,ce se vse to ni zgodilo ze prej! Vendar to jutro sem jasno opazila transformacijo..... Bolecine v nemogocih delih telesa, tega vam ne znam pojasnit,vendar sunkoviti krci se zacnejo v prstih na nogah in se nadaljujeo vse do temena. To jutro me je pozdravila neznosna bolecina v usesu, nevzdrzen zobobol in glavobol, bolecine v celotnem hrbtu,predvesm v predelu prsnega kosa, bolecine v krizu, ledvicah, trebuhu in zelodcu, pekoca bolecina v poziralniku in hladna bolecina v kolenu. Moje telo je popolnoma spuzvasto in ne prenese svojega dotika, ko previdno tipam glavo, ce je sploh se na svojem mest. Ko poskusam vstat, skupaj s telesom glasno zakricim od bolecine, saj me  jasno opozori, da sem se spet prevec zajebavala prejsnji vecer. Dobesedno se sesedem nazaj na posteljo, saj so moje noge presibke, da bi odnesle telo v kopalnico. Medtem ko zadrzujem dih, da se bolecina malo sprosti, opazim svoje noge! Spet! In trebuh! Fuuuuj!! Na misel mi ne pride, da je moje telo zateceno, brez pomisleka obtozim mascobo! Skusam se spomnit, kaj se je sploh zgodilo. Spomnim se, da sem prejsnji vecer imela na obisku brata in skupaj sva vecerjala. Tisti dan sem pojedla le skodelico juhe,zato sem pristala na druzenje ob hrani,vendar pa sem ,glede na to, da sem se prej par dni pocutila udobno v svojem telesu, naredila usodno napako: TESTENINE!!!
Testenine v mojem svetu ne pomenijo enostavna priprava in okusen obrok, vendar v mojih mozganih sprozijo signal :"naziraaaaanjeeeeeeee!!!!" Ko bi si le ne tako zaupala! Brat je lepo pripravil mizo, s praznimi zelodci sva se veselila vecerje in prvih nekaj grizljajev sem se pridruzila hvaljenju okusnega obroka, nakar sem utihnila in zaslisala svoj Ego, kako mi pravi :"koncno spet malo naziranja! Pogresal sem ga! Le glej,da ne nehas!" Sem ga skusala utisat, vendar nisem bila prevec uspesna! Brat je ze koncal s svojo porcijo, ko sem jaz nagnila skledo predse in zacela pikat testenine it posode. Nekje na bulemicni poti sem seveda izgubila obcutek za normalno odmero porcije testenin za dve osebi, in tako sem tudi vceraj skuhala za 4 osebe. Ko sem se zalotila, kaj pocnem,sem se nasmehnila in v sali pripomnila: "vidis, kako tezko je biti bulemik,jes ko pujs iz sklede!" Posodo sem osramocena odmaknila v kuhinjo, ces, poglej me, kako sem mocna, vendar mislim, da mi je bilo ze takrat jasno, da zadeva ni koncana,ceprav sem bratu obljubila, da bom preostanek testenin vrgla proc, kajti v nasprotnem primeru jih bom pokoncala. Seveda mi verjame, saj to vedno recem tako suvereno in odlocno, in v tistem trenutku odmisli morebiten crn scenarij! Borim se z zeljo oz potrebo po naziranju, a me tolazi misel, da bo brat kmalu odsel. Zamotim se z odgovarjanjem na maile, saj je brat zaspal. Ko ga zbudim se posalim :"ti si pa res cuvaj in pol. Bulemika pustis samega po vecerji, ko je najhuje! Pri tebi bi vsi bulemiki preziveli!" Nasmejeva se in cas je za odhod. Srecna sem, ker me je obiskal! Se kar nekaj casa po njegovem odhodu me ta srecen obcutek resuje pred pozrtijo. Pokliceta me starsa, da me vprasata, kako sem in ce sem kaj jedla. Povem, da sem srecna, ker sem imela brata na obisku in se pohvalim,da sva skupaj jedla. To je pohvale vredno, saj se vedno izigibam jesti pred drugimi. Tudi oce je ponosen in mi rece: "no vidis,saj bo slo. Pa nisi bruhala,ane!" Recem:"ne. ne se!" "Kaj pomeni ta 'ne se'?" me vprasa. "Mah nic,samo to, da mi je slabo in nisem popolnoma ok z dejstvom da sem jedla." iskreno odgovorim. Tudi to je velik korak, saj prej NIKOLI nisem bila iskrena. Svetuje mi, naj se zamotim s cemerkoli. Obljubim mu, da bom poskusila. Verjamem si. Vendar moja obljuba ne razveseli mojega Ega. Razjezim ga. Napade me! "Ma kaj se gres,psica debela. Obljubila si mi,da se bos nazrla. Dajmo,gremo. V kuhinji te caka se polna skleda testeninn za pokoncat!" Mirno mu pojasnim, da sem se premislila. Da lazje zivim,ce sem si vsec. S to izjavo seveda prilijem olje na ogenj. Besen je: "ma daj ne seri. Te bom polsal pred ogledalo. itak si ze zacela jest, zdaj nisi vec lepa. Halo!" Dobi mojo pozornost: "Ne?? Res ne??" Ga prasam.  "Seveda da ne, a se se nisi naucila, da si grda,ce jes. Kar poglej se v ogledalu!" Oooooo NE!!!!!

Prav ima!!!! V trenutku, ko se vidim v ogledalu, me napade slaba vest,ker sem jedla vecerjo. Tresem se in zelim si, da bi lahko zavrtela cas nazaj,in spremenila vecer. Zakaj sem jedla, ko pa vem, da z vsakim obrokom stopim na tanek led! Jooooj!!! Napade me jeza. Jeza je tisti obcutek, ki v meni VEDNO vzbudi potrebo po naziranju in bruhanju. Ni isto, ali se pocutim samo debela, grda in neuporabna ali pa ce se tako pocutim in to v meni prebudi jezo, in razlika je v tem, da z jezo se naziram/bruham, brez jeze nic ne jem/bruham!!! V enem primeru gre za splosno pocutje debelosti, in takrat bruham tudi ce zauzijem en jogurt ali eno banano, spet v drugem primeru pa gre za globje obcutke, ki po mojem mnenju pravzaprav nimajo neposredne veze z obcutkom debelosti, ampak gre za razocaranje nad samo sabo, ki ima izvor nekje drugle. Tak obcutek v meni sprozi val besa in samosovraztva, neomejene kolicine samosovraztva. Razocarana sem nad sabo, nad svojim bitjem, osebnostjo, karakterjem, funkcioniranjem. Priklice grde spomine, dvome in stare strahove. Vrne me mnogo let nazaj in podozivljam vsa travmaticna cutenja, ki so ostala zakopana v meni, zato taki napadi vedno trajajo vec dni, tednov, mesecev, vsak dan, in jih spremlja depresija, medtem ko sem v nasprotnem primeru lahko zelo dobre volje, grem v druzbo in tudi sama tezko opazim, da pravzaprav bruham vsak dan, saj je bruhanje v tem primeru zelo hitro in manj bolece. Ponavadi potrebujem nekaj dni, da sprevidim, kaj se dogaja, ko sem ze popolnoma utrujena in sestradana.
uglavnem, drama v hisi! Ta igra je bila hitra, Ego je pometel z menoj v petih minutah. Akcija!! Prvo seveda pokoncam testenine, potem se lotim hladilnika! Pokoncam vse, kar se da prezvecit. Vse!!! Privoscim si nekaj cokolade in ze sem na straniscu! Bruham,bruham!! Bruham! Vzamem svecke in tablete. Drugace je. odkar se zavedam svoje bolezni, je tudi bruhanje dobilo nek cuden priokus. To je to. To sem mogla naredit! Moje telo je zelelo to od mene. Mogla sem se kaznovat. Pravici je za nekaj casa zadosceno.

Se vedno sedim na postelji in priklic spomina o prejsnjem veceru v meni vzbudi novo zeljo po bruhanju. Zberem vse moci v nogah in se kar pozenem v kopalnico. "Samo dobro jutro sem ti prisla zazelet,skoljka!"

Blaaah ogabno. S praznim zelodcem je res bolece bruhat. Moj obraz v ogledalu je bled, grozno zabuhel in kot sem prvic do sedaj opazila, bil je zalosten.
Poklicem fanta in njegov glas me pomiri. Potem mi rece da sem lepa, brez da bi se mu sanjalo, kaj bo s tem sprozil. Zadrzujem solze, a vseeno tecejo v potokih. "Lepa si!" mi je rekel, jaz pa se tako malomarno obnasam do njegovega cutenja. Naredim vse kar je potrebo, da se NE pocutim lepa. Zadel me je na pravo mesto. Obcutki zalosti in jeze se med seboj prepletajo. Prosim ga, naj mi dovoli, da ga poklicem cez 2 minuti. Prekinem pogovor in zakricim! Zakricim tako glasno, da me sigurno slisijo sosedje! Zakricim "zakaaaaaaaaaajjjjjjjj??????!!

!!!!!!!!!!!!!!!!!!!! To ni fer!!!!!!"

V cem je poanta!!? Zakaj hudica imam bulimijo in ne morem uzivat svoje lepe zveze tako mocno, kot bi si zelela? Zakaj se mi to dogaja!!!!?" 2-minutni breakdown in poklicem ga nazaj. Pojasnim mu, kaj se je zgodilo. Zadnjih nekaj dni sem bila tako mocna,da sem ga vedno poklicala takrat ko je bilo hudo, ponavadi sem pocakala da bulemicni napadi minejo in sem govorila kaj se je zgodilo in je ze mimo. Najtezje je razlagati njemu, kajti vsaka zenska zeli bili popolna za svojega moskega, in roko na srce, z bulimijo si dalec od normalnega, kaj sele popolnega. Vendar pri vsej sreci na svetu sem dobila moskega, kateri me ljubi kljub bulimiji in mi stoji ob strani. Pomiri me. Nasmeje me in spremeni moje bulemicno jutro v normalen, lep dan (ki pa zal ne traja)...

...... in tako zaspim kot bulemik!