Po tridnevnem joku sem se ponovno spravila iz hise. Niti se ne spomnim ali so bili to trije bulemcni dnevi ali ne, ampak vem, da je bil cetrtek moj prvi dan, ko sem si obljubila, da zacnem z zdravljenjem.
To je bil dan pol upanja, volje, entuziama in moci. Dan, ko sem verjela vase in si zelela le najboljse. Dan, ko sem sovrazila bruhanje in driskanje. Dan, ko je bilo moje kosilo barvasto in moj obraz nasmejan. Ta dan sem si kupila posebno lep zvezek in vanj napisala "DAN 1" ~ moj prvi dan zdravljenja. V moj "rehab diary" (dnevnik zdravljenja) sem zapisala "DAN 1,SPOZNANJE" .. sledila sem svojim mislim, poslusala sem svoj um in zapisovala, kar mi je imel za povedat. Potem sem zapisala: "Za zajtrk sem jedla kosmice z mlekom. Ni bilo tezko. Polna sem upanja. Nisem bruhala. Kosilo je bilo nekoliko tezje, jedla sem krompir in solato. Tezko sem se prepricala, da je povsem normalno, ce jem kosilo. Med trebljenjem solate sem si ponavljala besede v redu je ce jem, v redu je ce jem, v redu je ce jem! srce mi ni dalo miru, niti tisti zloben glas v glavi, ki trdi, da sem imela kosmice za zajtrk povsem dovolj, in da bi se mogla zadrzat, kajti ce bom jedla kosilo, bom sla na praznjenje; vsak grizljaj si zasluzi kazen. Nekako mi je uspelo preglasiti nadlezne glasove in si lepo pripraviti mizo. Na kroznik sem si dala malo krompirja in solate. Prvi grizljaj...bilo je grozno. Kosilo se mi je ustavilo v ustih in imela sem cas za razmislek. Bi ali ne bi? Naj pogoltnem ali ne? Uspela sem, vendar sem pojedla le pol kosila, katero moram priznati da ze v samem zacetku ni bilo obilno. Slaba vest. Seveda. Moj trebuh sigurno ni bil poln, saj sem pojedla le 4 vilice krompirja in nekaj solate, vendar je bil obcutek v trebuhu neverjeten, kot da sem pojedla celega pujsa. Ni mi dalo miru, da se nisem uprla kosilu, po tem ko sem ze jedla zajtrk. Ponavljala sem si vredu je ce sem jedla kosilo, v redu je ce sem jedla kosilo...! Hitro sem vzela v roke dnevnik in zapisala obcutke. Pisanje me je spomnilo na to, da sem na zdravljenju, in zdravljenje pomeni normalno prehranjevanje brez prisilnega praznjenja. Komaj sem se pomirila in sprejela poraz, da sem si privoscila kosilo, ze je bil cas za vecerjo. Vecerja je od mene zahtevala veliko vec truda. Bila sem ze utrujena od vsega razmisljanja in prepricevanja sama sebe, da normalni ljudje jejo tako zajtrk kot tudi kosilo. Ponavljanje v redu je ce jem, v redu je ce jem, v redu je ce jem! je bilo dalec od ucinkovitega, saj poleg unievalnega Ega v glavi niti jaz nisem razumela, zakaj morm jest trikrat v tem dnevu. Tresla sem se, medtem ko sem si pripravljala pogrinjek za vecerjo, in resnicno vsak vdih sem posvetila razmisljanju o tem, ali naj si privoscim vecerjo ali ne. Premlevala sem tako dolgo, da se mi je juha ze ohladila. Neverjetna borba in tudi po tridesetih minutah sedenja za mizo nisem prisla do zakljucka "jesti ali ne jesti". Nisem vedela, kako naj se odlocim, in to me je spravilo totalno ob zivce. Zacela sem se jokat in sprejela dejstvo, da vecerje ne bom imela. Dnevnik me je ponovno spomnil, da sem na zdravljenju, kar pomeni, da bom jedla in se ne prisilno praznila. Kancek volje se je vrnil in z njim sem se vrnila tudi jaz, in pojedla vecerjo. Ponovno sem uspela pojesti zanemarljivo kolicino, ampak vendarle sem uspela. Bravo jaz!
(zapisano cez 2 uri) pocutim se grozno, imam grozno slabo vest in nevem kaj naj naredim, saj ne smem bruhat. trebuh mi raste. Zakaj sem jedla? Namesto da bi hujsala, jaz pojem zajtrk, kosilo in vecerjo. Tako ne bom nikoli premagala bulimije. Pocutim se tako umazano."
Spomnim se, da sem tisto noc prejokala in prebedela, nisem zatisnila ocesa. Namesto tega sem v glavi delala nacrte, kako premagati bulimijo brez da bi jedla, saj me hrana v zelodcu sili k bruhanj. Mislim, da sem premlela vse mozne kombinacije, veckrat pa me je dejstvo, da ne najdem primerne resitve, spravilo na rob in v jok. Tisto noc sem se zavedala, da sama nebom uspela. Potrbujem pomoc. Ta misel je prinesla nekaj miru in jutro. Nov dan, DAN 2.
Zapisem: "DAN 2, PRIZNANJE"
"Potrebujem pomoc. Na spletni strani Psihiatrija je pisalo 'Pri bulimiji se program zdravljenja takoj usmeri v zmanjševanje in prekinjanje začaranega kroga prenajedanja in bruhanja in čimprejšnje normaliziranje prehranjevalnih navad. Ob tem poskušajo zdravniki psihiatri, psihologi, psihoterapevti in drugi, ki sodelujejo pri zdravljenju, seveda priti tudi do vzrokov bulimičnega vedenja pri posamezniku. Večina programov zdravljenja je kombinacija različnih terapevtskih pristopov: individualne in skupinske psihoterapije, vedenjske psihoterapije in zdravljenja z zdravili.' torej, potrebujem zunanjo pomoc. Povedati moram. Fantu in doma ne bom povedala, to mi je jasno. Bom povedala prijateljici. Bulimiji bom naredila konec!"
Ja, jutra so vedno tako obetavna, polna upanja in moci, in odlocitve so tako junaske. :) Preskocila sem zajtrk in takoj zacela z iskanjem strokovne pomoci na internetu. K meni prisede moja sostanovalka in me vprasa, kaj je narobe. Dobim panicen napad in histericen jok zapolni celo stanovanje. Panicno histericen napad je moja "najljubsa" oblika priznanja bulimije :) Prvic v zivljenju bom stavek "Bulimijo imam!" izustila pred nekom, ki ga imam zelo rada. Ne gre in ne gre. Nic se ne slisi, pa sigurno sem jasno povedala 'Bulimijo imam!' Prijateljico sem popolnoma prestrasila, saj ni vedela, kaj se dogaja. Se dolgo sem govorila brez glasu, nakar BUM!! Izustim "Bulimijo imam!" Groza!! Zdravnici je bilo stokrat lazje povedat. Pocutila sem se popolnoma golo. Tudi tokrat sem se pocutila, kot da je se en clovek vec, ki ve, da sem nekoga ubila. Misli mi norijo:
"Poti ni vec nazaj. verjetno sem izgubila najboljso priijateljico. Kdo pa potrebuje unicenega prijatelja. Vse ideje o mocni meni so se gotovo razblinile v trenutku, ko sem ji povedala resnico. Ne bo me imela rada. " Na sreco se je kasneje izkazalo, da sem se motila o tem, da me ne bo imela vec rada, a na zalost sem se motila tudi o tem, da je bilo najtezje priznati njej, saj sem cez cas ta sramoten stavek izgovorila tudi pred svojim fantom. Prijateljica zajoka z mano, me objame in mi obljubi, da mi bo stala ob strani. Se danes drzi besedo! Hvala! ♥
Najdem nekaj koristnih povezav, mailov in telefonskih stevilk, in brez zadrzkov zacnem s pisanjem maila, in tako se 4., 5. in 6. izustim 'Pozdravljeni, bulimijo imam!' Neprijeten obcutek, ampak zmaga!!
Pripravim si zajtrk, kasneje kosilo in tudi vecerjo, in o tem dnevu zapisem: "Zjutraj sem bila zelo pridna, res sem z lahkoto pojedla zajtrk in niti pomislila nisem na bruhanje, s kosilom pa je bilo ze tezje, tako kot vceraj, le da mi je odlocitev danes vzela veliko vec casa. Pogovarjanje s hrano mi pomaga. Naredila sem si barvasto kosilo, korenju sem povedala, da ga bom olupila in skuhala, ker je to cisto normalno, prav tako sem se pomenla z brokolijem in paradiznikom. Nihce od njih se ni zdel prevec prizadet, vsaj ne toliko kot jaz, ko sem si dovolila, da sem kuhano zelenjavico spravila v svoj ne prevec zadovoljen zelodec. Sploh ne vem zakaj se vsakic tako grozno pocutim, ko pa sploh ne pojem veliko. Da o borbah pri vecerji ne govorim. JOJ KAKO POGRESAM SVOJE BRUHANJE!!!"
Ja, ze drugi dan se mi je zdel kot pet let vojne v Vietnamu in res sem pogresala tisti "lep" obcutek, ko se po zauziti hrani spraznim. Tudni druga noc je bila polna nacrtovanja in kombiniranja idej,a kljub temu je tudi ta neprespana noc je prinesla obetavno jutro.
Zapisem: "DAN 3,BULIMIJA, SI SE TU?"
"Danes zjutraj sem spet pojedla skocelico kosmicev brez tezav, in za trenutek se mi je zdelo, kot da je bulimija ze pojem preteklosti. Pocutim se super. Dobila sem odgovore iz MUZE in zenske svetovalnice, vsi se strinjajo,da imam bulimijo in da potrebujem strokovno zdravljenje. Res dvomim, da imam bulimijo, saj se pocutim dbest. Gotovo sem samo malo pretiravala in dramatizirala. Danes sem sla na izlet s prijateljico, pojedla sem eno nektarino. Ko sem prisla domov, sem pojedla malo cokolade in res nisem imela slabe vesti. Mislim, da sem se znebila bulimije. lahko noc!"
Tisto noc sem spala kot dojencek. Spala sem dolgo. Prva prespana noc vendar prvo neobetavno jutro.
Zapisem: "DAN 4, POGRESAM SVOJE POCETJE!"
"Fuuuuuj!!! Grozna sem, debela sem. Te noge me ubijajo in v celulitu se bom utopila. Kar nekaj se grem to zdravljenje, ko pa vem, da nisem sposobna izpeljat nobenega projekta. Za zajtrk sem pojedla vceraj naceto rizevo cokolado in spila sem skodelico kave. Napihnlo me je tako, da bi lahko letela iz slovenije v ameriko brez tezav. Res pogresam svoje pocetje. Kako bi bilo enostavno, ce bi se sedaj lahko pobruhala in najedla odvajal. Ampak vsa odvajala sem vrgla stran. (cez nekaj ur) se vedno se pocutim ogabno. raztrgala bi se. Tako sem bedna, pateticna in dolgocasna. ne zasluzim si nicesar. dovolj imam vsega. (cez nekaj ur) kupila sem tablete in svecke. ampak nisem cisto prepricana, ali naj se nazrem ali ne. mah, ne bom. normalno bom jedla in ne bom vzela tablet. (cez nekaj ur) za kosilo sem si anredila kus kus s tunino omako. pojedla sem cisto malo in res mi je slabo, moj zellodec pomoje kar misli, da mu mora bit slabo in me hoce pretentat, da grem bruhat. ful sem se pomirila. nisem vzela nicesar niti nisem bruhala. spet sem zmagala. danes se je spet oglasil Ego in mi rekel 'lepa si, ti kar jej' ma kaj me zajebavas. nikoli mi ne reces da sem lepa, zdaj ko sem na zdravljenju, se pa oglasas, samo zato, da se najem, ker ves, da bom s polnim trebuhom podlegla. nebom. ce sem zdrzala do sedaj, bom tudi naprej. lahko noc"
Ne spim. Utrujena zacnem DAN 5.
"DAN 5, UTRUJENA SEM"
"Danes mi ni ok. utrujena sem od vsega tega. nemorem se it tega, jst tega ne bom zdrzala. Kr neki. res nocem bruhat, ker sm totalno izmucena po tem bruhanju in nocem vec jemat teh tablet, ker bom enkrat samo umrla na wcju, ampak tko tut ne morem. ne zdrzim. Neprespana sem in ful sem lacna. sovrazim obcutek, ko sem lacna. bojim se ga, ker res ne prenesem hrane v zelodcu. ze pet dni skoraj nic ne jem in nisem bila na straniscu, moja prebava je totalno unicena. aar! ce bom zdj pojedla samo en kos kruha, si bom pomoje vzela en tablet, da me mal odpre. dobesedno drek. nimam energje in dans sem dogovorjena za sprehod. ne da se mi. ma nic se mi ne da. dost mam tega zajebavanja in te drame. (cez nekaj ur) ze sedmic v zivljenju sem rekla, da mam bulimijo. streljam kot iz topa. zdj sm ze vsa pametna in na polno razlagam o tem, kaj je bulimija, ampak ko hocem povedat kaj o 'svoji bulimiji' pa totalno zmrznem. nerodno mi je. sramujem se. res me je sram. dans sem zacela razlagat kaj jst pocnem ko mam hude napade, kaj vse pojem in na kaksen nacin se praznim, pa me je ze pri cokolinu zmanjkalo, ceprav je cokolino na zacetku ubijalskega menija. sramotno je tole moje naziranje. to sigurno ni res. ugotovila sem, da sta dve razlicni sceni. ena je ta, da se praznim, ko kaj pojem, in druga je ta, da imam napade, ko se orto naziram in orto praznim. za to veliko naziranje se vedno nevem zakaj sploh pride. vem samo, da to nardim, ko sem jezna. ne pocutim se ok. dans sem jedla solato in piro. fuuul sem lacna. (cez nekaj ur) aaaaaaaaaaaaarrrr!!! nisem zdrzala. sla sem jest. nisem se nazrla, samo jedla sem cokolado in nutelo. fujjj kolk sm smotana. vzela sem tablete, tako da se bom jutri zbudila in takoj kakala, pa zacnem dan prazna, in bruhala sem. to bruhanje je res grozno, ker jst res tezko bruham, vse me boli in glas se mi spremeni, tko sm ko da bi ga celo noc pila in pokadila skatlo cigaret. nardila sem klistir in vzela svecke. pa ker k* mi je reku nej jem cokolado, zdj me pa vse boli in komaj zivim.HELP ME; ANYONE!!"
verjetno sem bila samo lacna, in kot vsak normalen clovek, sem si privoscila nekaj slatkega, saj sem res cel teden jedla kot pticek, in tudi jaz bi bla normalen clovek, ce se zaradi ene sladke porcije nebi tako kaznovala---pa tako obetaven je bil DAN 1!! DAMN YOU; BULIMIA!!!
Po sestem dnevu se nekaj casa nisem oglasila v dnevniku. To pomeni, da sem podlegla tem demonu. Dobil je nadzor nad mano, spet. Tako enostavno. Po sestih dneh borbe me na tla spravi cokolada in nekaj zlic nutele, v mojem svetu je to ekvivalentno umoru.Ne odnesem je brez kazni, kadar si prvoscim priboljsek, kljub temu,da imam toliko pameti, da vem, da telo vcasih potrebuje tudi sladkor za energijo, sploh po tedenskem ohranjanju vnosa hrane na minimumu. In moj poraz v meni vzbudi val jeze, jeza pa prinese 'bulemicen napad' , tako sem poimenovala tiste hujse oblike, ko se nacrtno naziram in res grozno praznim. Gnus, gnus, gnus - nakupi, nakupi, nakupi - naziranje, naziranje, naziranje -praznenje, praznenje, praznenje - jok! In spet sem na zacetku.
To je bil dan pol upanja, volje, entuziama in moci. Dan, ko sem verjela vase in si zelela le najboljse. Dan, ko sem sovrazila bruhanje in driskanje. Dan, ko je bilo moje kosilo barvasto in moj obraz nasmejan. Ta dan sem si kupila posebno lep zvezek in vanj napisala "DAN 1" ~ moj prvi dan zdravljenja. V moj "rehab diary" (dnevnik zdravljenja) sem zapisala "DAN 1,SPOZNANJE" .. sledila sem svojim mislim, poslusala sem svoj um in zapisovala, kar mi je imel za povedat. Potem sem zapisala: "Za zajtrk sem jedla kosmice z mlekom. Ni bilo tezko. Polna sem upanja. Nisem bruhala. Kosilo je bilo nekoliko tezje, jedla sem krompir in solato. Tezko sem se prepricala, da je povsem normalno, ce jem kosilo. Med trebljenjem solate sem si ponavljala besede v redu je ce jem, v redu je ce jem, v redu je ce jem! srce mi ni dalo miru, niti tisti zloben glas v glavi, ki trdi, da sem imela kosmice za zajtrk povsem dovolj, in da bi se mogla zadrzat, kajti ce bom jedla kosilo, bom sla na praznjenje; vsak grizljaj si zasluzi kazen. Nekako mi je uspelo preglasiti nadlezne glasove in si lepo pripraviti mizo. Na kroznik sem si dala malo krompirja in solate. Prvi grizljaj...bilo je grozno. Kosilo se mi je ustavilo v ustih in imela sem cas za razmislek. Bi ali ne bi? Naj pogoltnem ali ne? Uspela sem, vendar sem pojedla le pol kosila, katero moram priznati da ze v samem zacetku ni bilo obilno. Slaba vest. Seveda. Moj trebuh sigurno ni bil poln, saj sem pojedla le 4 vilice krompirja in nekaj solate, vendar je bil obcutek v trebuhu neverjeten, kot da sem pojedla celega pujsa. Ni mi dalo miru, da se nisem uprla kosilu, po tem ko sem ze jedla zajtrk. Ponavljala sem si vredu je ce sem jedla kosilo, v redu je ce sem jedla kosilo...! Hitro sem vzela v roke dnevnik in zapisala obcutke. Pisanje me je spomnilo na to, da sem na zdravljenju, in zdravljenje pomeni normalno prehranjevanje brez prisilnega praznjenja. Komaj sem se pomirila in sprejela poraz, da sem si privoscila kosilo, ze je bil cas za vecerjo. Vecerja je od mene zahtevala veliko vec truda. Bila sem ze utrujena od vsega razmisljanja in prepricevanja sama sebe, da normalni ljudje jejo tako zajtrk kot tudi kosilo. Ponavljanje v redu je ce jem, v redu je ce jem, v redu je ce jem! je bilo dalec od ucinkovitega, saj poleg unievalnega Ega v glavi niti jaz nisem razumela, zakaj morm jest trikrat v tem dnevu. Tresla sem se, medtem ko sem si pripravljala pogrinjek za vecerjo, in resnicno vsak vdih sem posvetila razmisljanju o tem, ali naj si privoscim vecerjo ali ne. Premlevala sem tako dolgo, da se mi je juha ze ohladila. Neverjetna borba in tudi po tridesetih minutah sedenja za mizo nisem prisla do zakljucka "jesti ali ne jesti". Nisem vedela, kako naj se odlocim, in to me je spravilo totalno ob zivce. Zacela sem se jokat in sprejela dejstvo, da vecerje ne bom imela. Dnevnik me je ponovno spomnil, da sem na zdravljenju, kar pomeni, da bom jedla in se ne prisilno praznila. Kancek volje se je vrnil in z njim sem se vrnila tudi jaz, in pojedla vecerjo. Ponovno sem uspela pojesti zanemarljivo kolicino, ampak vendarle sem uspela. Bravo jaz!
(zapisano cez 2 uri) pocutim se grozno, imam grozno slabo vest in nevem kaj naj naredim, saj ne smem bruhat. trebuh mi raste. Zakaj sem jedla? Namesto da bi hujsala, jaz pojem zajtrk, kosilo in vecerjo. Tako ne bom nikoli premagala bulimije. Pocutim se tako umazano."
Spomnim se, da sem tisto noc prejokala in prebedela, nisem zatisnila ocesa. Namesto tega sem v glavi delala nacrte, kako premagati bulimijo brez da bi jedla, saj me hrana v zelodcu sili k bruhanj. Mislim, da sem premlela vse mozne kombinacije, veckrat pa me je dejstvo, da ne najdem primerne resitve, spravilo na rob in v jok. Tisto noc sem se zavedala, da sama nebom uspela. Potrbujem pomoc. Ta misel je prinesla nekaj miru in jutro. Nov dan, DAN 2.
Zapisem: "DAN 2, PRIZNANJE"
"Potrebujem pomoc. Na spletni strani Psihiatrija je pisalo 'Pri bulimiji se program zdravljenja takoj usmeri v zmanjševanje in prekinjanje začaranega kroga prenajedanja in bruhanja in čimprejšnje normaliziranje prehranjevalnih navad. Ob tem poskušajo zdravniki psihiatri, psihologi, psihoterapevti in drugi, ki sodelujejo pri zdravljenju, seveda priti tudi do vzrokov bulimičnega vedenja pri posamezniku. Večina programov zdravljenja je kombinacija različnih terapevtskih pristopov: individualne in skupinske psihoterapije, vedenjske psihoterapije in zdravljenja z zdravili.' torej, potrebujem zunanjo pomoc. Povedati moram. Fantu in doma ne bom povedala, to mi je jasno. Bom povedala prijateljici. Bulimiji bom naredila konec!"
Ja, jutra so vedno tako obetavna, polna upanja in moci, in odlocitve so tako junaske. :) Preskocila sem zajtrk in takoj zacela z iskanjem strokovne pomoci na internetu. K meni prisede moja sostanovalka in me vprasa, kaj je narobe. Dobim panicen napad in histericen jok zapolni celo stanovanje. Panicno histericen napad je moja "najljubsa" oblika priznanja bulimije :) Prvic v zivljenju bom stavek "Bulimijo imam!" izustila pred nekom, ki ga imam zelo rada. Ne gre in ne gre. Nic se ne slisi, pa sigurno sem jasno povedala 'Bulimijo imam!' Prijateljico sem popolnoma prestrasila, saj ni vedela, kaj se dogaja. Se dolgo sem govorila brez glasu, nakar BUM!! Izustim "Bulimijo imam!" Groza!! Zdravnici je bilo stokrat lazje povedat. Pocutila sem se popolnoma golo. Tudi tokrat sem se pocutila, kot da je se en clovek vec, ki ve, da sem nekoga ubila. Misli mi norijo:
"Poti ni vec nazaj. verjetno sem izgubila najboljso priijateljico. Kdo pa potrebuje unicenega prijatelja. Vse ideje o mocni meni so se gotovo razblinile v trenutku, ko sem ji povedala resnico. Ne bo me imela rada. " Na sreco se je kasneje izkazalo, da sem se motila o tem, da me ne bo imela vec rada, a na zalost sem se motila tudi o tem, da je bilo najtezje priznati njej, saj sem cez cas ta sramoten stavek izgovorila tudi pred svojim fantom. Prijateljica zajoka z mano, me objame in mi obljubi, da mi bo stala ob strani. Se danes drzi besedo! Hvala! ♥
Najdem nekaj koristnih povezav, mailov in telefonskih stevilk, in brez zadrzkov zacnem s pisanjem maila, in tako se 4., 5. in 6. izustim 'Pozdravljeni, bulimijo imam!' Neprijeten obcutek, ampak zmaga!!
Pripravim si zajtrk, kasneje kosilo in tudi vecerjo, in o tem dnevu zapisem: "Zjutraj sem bila zelo pridna, res sem z lahkoto pojedla zajtrk in niti pomislila nisem na bruhanje, s kosilom pa je bilo ze tezje, tako kot vceraj, le da mi je odlocitev danes vzela veliko vec casa. Pogovarjanje s hrano mi pomaga. Naredila sem si barvasto kosilo, korenju sem povedala, da ga bom olupila in skuhala, ker je to cisto normalno, prav tako sem se pomenla z brokolijem in paradiznikom. Nihce od njih se ni zdel prevec prizadet, vsaj ne toliko kot jaz, ko sem si dovolila, da sem kuhano zelenjavico spravila v svoj ne prevec zadovoljen zelodec. Sploh ne vem zakaj se vsakic tako grozno pocutim, ko pa sploh ne pojem veliko. Da o borbah pri vecerji ne govorim. JOJ KAKO POGRESAM SVOJE BRUHANJE!!!"
Ja, ze drugi dan se mi je zdel kot pet let vojne v Vietnamu in res sem pogresala tisti "lep" obcutek, ko se po zauziti hrani spraznim. Tudni druga noc je bila polna nacrtovanja in kombiniranja idej,a kljub temu je tudi ta neprespana noc je prinesla obetavno jutro.
Zapisem: "DAN 3,BULIMIJA, SI SE TU?"
"Danes zjutraj sem spet pojedla skocelico kosmicev brez tezav, in za trenutek se mi je zdelo, kot da je bulimija ze pojem preteklosti. Pocutim se super. Dobila sem odgovore iz MUZE in zenske svetovalnice, vsi se strinjajo,da imam bulimijo in da potrebujem strokovno zdravljenje. Res dvomim, da imam bulimijo, saj se pocutim dbest. Gotovo sem samo malo pretiravala in dramatizirala. Danes sem sla na izlet s prijateljico, pojedla sem eno nektarino. Ko sem prisla domov, sem pojedla malo cokolade in res nisem imela slabe vesti. Mislim, da sem se znebila bulimije. lahko noc!"
Tisto noc sem spala kot dojencek. Spala sem dolgo. Prva prespana noc vendar prvo neobetavno jutro.
Zapisem: "DAN 4, POGRESAM SVOJE POCETJE!"
"Fuuuuuj!!! Grozna sem, debela sem. Te noge me ubijajo in v celulitu se bom utopila. Kar nekaj se grem to zdravljenje, ko pa vem, da nisem sposobna izpeljat nobenega projekta. Za zajtrk sem pojedla vceraj naceto rizevo cokolado in spila sem skodelico kave. Napihnlo me je tako, da bi lahko letela iz slovenije v ameriko brez tezav. Res pogresam svoje pocetje. Kako bi bilo enostavno, ce bi se sedaj lahko pobruhala in najedla odvajal. Ampak vsa odvajala sem vrgla stran. (cez nekaj ur) se vedno se pocutim ogabno. raztrgala bi se. Tako sem bedna, pateticna in dolgocasna. ne zasluzim si nicesar. dovolj imam vsega. (cez nekaj ur) kupila sem tablete in svecke. ampak nisem cisto prepricana, ali naj se nazrem ali ne. mah, ne bom. normalno bom jedla in ne bom vzela tablet. (cez nekaj ur) za kosilo sem si anredila kus kus s tunino omako. pojedla sem cisto malo in res mi je slabo, moj zellodec pomoje kar misli, da mu mora bit slabo in me hoce pretentat, da grem bruhat. ful sem se pomirila. nisem vzela nicesar niti nisem bruhala. spet sem zmagala. danes se je spet oglasil Ego in mi rekel 'lepa si, ti kar jej' ma kaj me zajebavas. nikoli mi ne reces da sem lepa, zdaj ko sem na zdravljenju, se pa oglasas, samo zato, da se najem, ker ves, da bom s polnim trebuhom podlegla. nebom. ce sem zdrzala do sedaj, bom tudi naprej. lahko noc"
Ne spim. Utrujena zacnem DAN 5.
"DAN 5, UTRUJENA SEM"
"Danes mi ni ok. utrujena sem od vsega tega. nemorem se it tega, jst tega ne bom zdrzala. Kr neki. res nocem bruhat, ker sm totalno izmucena po tem bruhanju in nocem vec jemat teh tablet, ker bom enkrat samo umrla na wcju, ampak tko tut ne morem. ne zdrzim. Neprespana sem in ful sem lacna. sovrazim obcutek, ko sem lacna. bojim se ga, ker res ne prenesem hrane v zelodcu. ze pet dni skoraj nic ne jem in nisem bila na straniscu, moja prebava je totalno unicena. aar! ce bom zdj pojedla samo en kos kruha, si bom pomoje vzela en tablet, da me mal odpre. dobesedno drek. nimam energje in dans sem dogovorjena za sprehod. ne da se mi. ma nic se mi ne da. dost mam tega zajebavanja in te drame. (cez nekaj ur) ze sedmic v zivljenju sem rekla, da mam bulimijo. streljam kot iz topa. zdj sm ze vsa pametna in na polno razlagam o tem, kaj je bulimija, ampak ko hocem povedat kaj o 'svoji bulimiji' pa totalno zmrznem. nerodno mi je. sramujem se. res me je sram. dans sem zacela razlagat kaj jst pocnem ko mam hude napade, kaj vse pojem in na kaksen nacin se praznim, pa me je ze pri cokolinu zmanjkalo, ceprav je cokolino na zacetku ubijalskega menija. sramotno je tole moje naziranje. to sigurno ni res. ugotovila sem, da sta dve razlicni sceni. ena je ta, da se praznim, ko kaj pojem, in druga je ta, da imam napade, ko se orto naziram in orto praznim. za to veliko naziranje se vedno nevem zakaj sploh pride. vem samo, da to nardim, ko sem jezna. ne pocutim se ok. dans sem jedla solato in piro. fuuul sem lacna. (cez nekaj ur) aaaaaaaaaaaaarrrr!!! nisem zdrzala. sla sem jest. nisem se nazrla, samo jedla sem cokolado in nutelo. fujjj kolk sm smotana. vzela sem tablete, tako da se bom jutri zbudila in takoj kakala, pa zacnem dan prazna, in bruhala sem. to bruhanje je res grozno, ker jst res tezko bruham, vse me boli in glas se mi spremeni, tko sm ko da bi ga celo noc pila in pokadila skatlo cigaret. nardila sem klistir in vzela svecke. pa ker k* mi je reku nej jem cokolado, zdj me pa vse boli in komaj zivim.HELP ME; ANYONE!!"
verjetno sem bila samo lacna, in kot vsak normalen clovek, sem si privoscila nekaj slatkega, saj sem res cel teden jedla kot pticek, in tudi jaz bi bla normalen clovek, ce se zaradi ene sladke porcije nebi tako kaznovala---pa tako obetaven je bil DAN 1!! DAMN YOU; BULIMIA!!!
Po sestem dnevu se nekaj casa nisem oglasila v dnevniku. To pomeni, da sem podlegla tem demonu. Dobil je nadzor nad mano, spet. Tako enostavno. Po sestih dneh borbe me na tla spravi cokolada in nekaj zlic nutele, v mojem svetu je to ekvivalentno umoru.Ne odnesem je brez kazni, kadar si prvoscim priboljsek, kljub temu,da imam toliko pameti, da vem, da telo vcasih potrebuje tudi sladkor za energijo, sploh po tedenskem ohranjanju vnosa hrane na minimumu. In moj poraz v meni vzbudi val jeze, jeza pa prinese 'bulemicen napad' , tako sem poimenovala tiste hujse oblike, ko se nacrtno naziram in res grozno praznim. Gnus, gnus, gnus - nakupi, nakupi, nakupi - naziranje, naziranje, naziranje -praznenje, praznenje, praznenje - jok! In spet sem na zacetku.
No comments:
Post a Comment