Hudo vnetje ledvic vsake tri mesece, neurejena prebava,zastajanje vode v telesu, abnormalno izpadanje las, izpadanje plomb in pokanje zob, kriticna slabokrvnost, neredne menstruacije, ginekoloske tezave, nepojasnjeni krci po celem telesu, krvavenje, povecana scitnica, nihanje telesne teze in tezave z jetri je mojo zdravnico veckrat pripeljalo do vprasanja, kako se prehranjujem. To vprasanje me je vedno zemedlo, saj si pri vsej svoji pameti nisem znala predstavljati kako naj ji povem, da ne jem prakticno nic, v glavnem le zelenjavo in sadje, vsak mesec obvezno tedensko stradanje, tisockrat na novo zecete stroge shujsevalne diete, nic mesa in obvezno kaznovanje kadarkoli si privoscim kakrsne koli ogljikove hidrate. Kako naj ji povem, da je hrana moja glavna skrb in da ne mislim na nic drugega, kot le na to, kaj bom pojedla in kaksne posledice bo to prineslo mojemu telesu? Kako naj ji povem, da sem zacela z jemanjem odvajalnih tablet, da si spraznim trebuh? Nemorem. Zato sem vedno le rekla, da se ne prehranjujem zdravo, vendar ne jem junk hrane ampak enkrat ful-enkrat nic. Seveda ji je bilo takoj jasno, da imam motnje hranjenja, in me je vprasala, ce imam bulimijo. "Mah kje, kaksno bulimijo!!!" sem odgovorila. Ce lahko preslepim sebe, nemorem preslepiti nje, zato mi je dala za resit test za depresijo. Test je vedno pokazal, da sem hudo depresivna. "Mah kje, kaksna depresija!!!" sem rekla, in zapustila ambulanto v veri, da moja zdravnica nima pojma kaj govori, jaz pa sem popolnoma srecna in zdrava.
Nezni so bili zacetki, in res je bilo tezko reci, da potrebujem pomoc, a je postajalo cedalje huje. Kmalu sem tudi sama opazila, da se ne prenesem v vsem svojem bitju. Ob sebi imam najbolj neverjetne ljudi, ki me imajo zelo radi, in jih obozujem. V druzbi celo iztopam po priljubljenosti in nikoli nimam tezav z navezovanjem stikov. Moja prijaznost in odprtost vedno prevzame ljudi. Zasipajo me s komplimenti in me povelicujejo, jaz pa enostavno ne razumem, zakaj za vraga mi govorijo da sem super oseba, ce sem pa grozna. Imam popolnega fanta, ki mi rece, da sem lepa in njemu najbolj dragocena. Spet ne razumem, zakaj mi to govori. Zavracam vse komlimente in prepricujem svoje drage, da se motijo. Res ne razumem. Bojda sem dober clovek, ker sem predana prostovoljka, vedno sem prva, ki priskoci na pomoc in ko je nekdo v stiski, mu brezpogojno pomagam cetudi me to kosta toplega zivljenja. "Bom ze nekako! Bom ze lacna, samo da imas ti za jest. Bom ze brez denarja, samo da imas ti za kruh. Bom ze brez obleke, samo da tebe ne zebe.!" Mojo velikodusnost vecina ljudi opazi in jo spostuje, a pri meni to ne steje nic, saj sem se zredila za pet kilogramov. Halo!! Nemorete me imeti radi. V druzbi sem vedno zabavljac, polna sem energije in veliko govorim. Polna sem zgodbic iz svojih potovanj po svetu. Ljubim potovanja. Ljudi spravljam v smeh, vcasih pa tudi kaj modrega povem, saj imam nekoliko edinstven pogled na zivljenje. Jaz verjamem v zivljenje. Verjamem, da smo tukaj z namenom in da vsak sluzi svoje poslanstvo. Verjame v dobro in verjamem, da je clovek sposoben vsega. Se tako zlomljeno srce se lahko zaceli, ce si to res zelimo. Lahko imamo absolutno vse, kar si zazelimo. Ne zgubljam veliko casa s prebolevanjem, hitro oprostim, saj se mi mudi naprej v zivljenje. Vsak trenute je popoln in vsak vdih steje. Verjamem v Vesolje. Verjamem, da nase misli hitijo v Vesolje, kjer se predelajo in ce smo dovolj odprti, nam Vesolje poslje tocno to, kar smo ga prosili. Verjamem, da problemov ni, so le ovire, ki jih z voljo premagamo. Tudi verjamem, da se vse zacne z upanjem in da je narava vsemogocna. Verjamem v duse in v jutri in sem nepoboljsljiv romantik: Ljubezen je! Imam neomejene kolicine volje, nikoli ne izgubim vere. Vsaka lekcija je vredna svojega denarja. S padci rastemo. Moja vera v zivljenje je nalezljiva, veckrat pomagam s svojim entuziazmom in pogledom na svet, saj je tako preprost. Moje srce zaigra, ko slisim civkat pticke, brez sramu se pogovarjam s polzki na sprehodu in lovim metuljcke, rada ogovotim neznance, to je moj najljubsi hobi in ljubim umetnost. Dneva ne prezivim brez galasbe in nasplosno ljubim zivljenje.....in zivljenje nikomur ne ostane nicasar dolzno, zato je tudi pri meni poskrbelo za ravnotezje...............ljubim zivljenje, sovrazim sebe. in tukaj je trik, v katerga sem se ujela tudi sama. Na eni strani toliko zivljenja in barv, na drugi strani trpljenje. In tukaj je prekletsvo bulimiije... v cisto normalnem zivljenju, kjer roze cvetijo in se pije dobra kava, se skriva zlo. Jaz sem tista prijateljica na kavi, ki poskrbi za dobro voljo in za to, da domov vsi odidemo brez tezav, in jaz sem tista prijateljica, ki toliko kavic prezivi ob eni sami misli HRANA!! Kako bom jedla, kdaj bom jedla, kje bom jedla, kdaj bom bruhala, kdaj bom vzela odvajalo. Jaz sem tista prijateljica, na katero se obracajo ljudnje, ko so v stiski, a sama padam v zacaran krog in potrebujem pomoc. In takih "zapravljenih kavic", ko se mi vse vrti okrog hrane in nisem pri stvari o cem tece debata, je postajalo vedno vec, vse dokler se na povabila enostavno nisem odzivala vec. "Nemorem, imam sestanek. Nemorem, oprosti, sem ze dogovorjena. Nemorem, sem v sluzbi. Nemorem, imam obisk. Nemorem, imam yogo. Nemorem, imam veliko dela." vse to so bile lazi. Nikoli nisem imela prevec dela, nikoli nisem imela nenapovedanih obiskov in nikoli nisem bila ze prej dogovorjena, ampak sem bila doma, cakala na uro, ko bo treba na stranisce bruhat in driskat, trenutek, ko bom zacela z naziranjem.
Po nekaj obiskih pri zdravniku in raznih jogi terapevtih, sama dam na to ogromno, se me je koncno dotaknilo. Ni mi dalo miru, zakaj mi vsi govorijo, da sem depresivna in imam motnje hranjenja, ce sem popolnoma srecna, le sovrazim se ker sem debela in imam grozne prehrambene navade. zato sem sla domov in zacela z raziskavo na internetu o depresiji. Vsakic, ko sem naletela na obliko depresije, ki je nekako omejena le na osebo samo, je zraven pisalo, da je taka vrsta depresije stranski sindrom bulimije! BULIMIJA?!?!! stop!! se enkrat..... bulimija?!?!?!? kje sem ze to slisala? kaj je ze s to bulimijo?? Obstanem! Celjust mi pade in roke se dotaknejo prsnega kosa. Srce mi nori. Slina se mi nabira v ustih in tresem se. Previdno in pocasi kliknem na clanke o bulimiji, berem pocasi in v glavi delam kljukcem kjer moj vedenjski vzorec ustreza napisanemu o bulimiji. "o moj bog! BULIMIJO IMAM!!!" Sploh ne dojamem, ne verjamem, zato zelim izvedeti vec in priti do dokaza, da je to zgolj naklucje. Berem zgodbe na forumu in vsaka zgodba do potankosti ustreza mojemu pocetju. Groza me je. Bolj kot berem, tezje zanikam. Po urah in urah branja se vdam. "Bulimijo imam!" kar na enkrat moje zivljenje dobi odgovore in vse ima smisel. V trenutku razumem kaj se je dogajalo z mano ves ta cas in jasno mi je, zakaj se nisem odzivala na povabila. Ce sem se dogovorila za kavo v cetrtek je to pomenilo, da moram do cetrtka shujsat, drugace ne morem vn. Ce mi ni uspelo, sem se nazirala in bruhala, seveda sem odpovedala srecanje. Podredila sem svoje zivljenje bulimiji,za katero sploh nisem vedela, da jo imam. Spomnim se tega dneva, kot da je bil vceraj. Bil je ponedeljek. Prejokala sem ga, prav tako sem prejokala tudi torek. Nisem razumela zakaj bulimija. Misli so mi uhajale leta in leta nazaj, in tudi vec let stare uganke so dobile svoje odgovore. Pletla se mi je mreza po glavi a na sreco o sami motnji takrat se nisem vedela toliko, kot vem danes. Takrat se mi ni sanjalo, da je bulimija odvisnost, in je tako grozna, kot je grozna odvisnost od drog, ce ne se bolj kompleksna, saj se drogerasi "le" zadanejo in se ne kaznujejo s prisilnim treznenjem, ko dojamejo, da so se zadeli, poleg tega pa je hrana tako lahko dostopna. Nisem vedela, da me caka tezka in izredno dolga pot do ozdravitve.
V sredo sem se lepo oblekla in sla v ambulanto k voji zdravnici. Sprejela me je mimo vrste in rekla sem "Bulimijo imam!!" Bruhnila sem v do takrat najbolj grozen jok, saj ej bilo to prvic, ko sem ta stavek izgovorila. Ogaben obcutek, nerodno mi je in zelo se sramujem svoje tezave. Bilo je tako, kot da ce sem se prej pocutila kot da sem nekoga ubila, sem se sedaj pocutila enako, le da se nekdo ve za to. V tistem trenutku mi je bilo jasno, da se mi je zivljenje za vedno spremenilo. "Ozdravela bom, pa naj me stane karkoli!" V knjigarni sem si kupila lep rokovnik, in zacela bom z zdravljenjem: Danes!
Zapisem "Rehab, DAY 1" (*Zdravljenje, Dan 1)!
Veselje, radost, ljubezen, lepota, pogum, igrivost, priljubljenost, znanje, prijatelji, upanje... imam vse, tudi bulimijo!!
Nezni so bili zacetki, in res je bilo tezko reci, da potrebujem pomoc, a je postajalo cedalje huje. Kmalu sem tudi sama opazila, da se ne prenesem v vsem svojem bitju. Ob sebi imam najbolj neverjetne ljudi, ki me imajo zelo radi, in jih obozujem. V druzbi celo iztopam po priljubljenosti in nikoli nimam tezav z navezovanjem stikov. Moja prijaznost in odprtost vedno prevzame ljudi. Zasipajo me s komplimenti in me povelicujejo, jaz pa enostavno ne razumem, zakaj za vraga mi govorijo da sem super oseba, ce sem pa grozna. Imam popolnega fanta, ki mi rece, da sem lepa in njemu najbolj dragocena. Spet ne razumem, zakaj mi to govori. Zavracam vse komlimente in prepricujem svoje drage, da se motijo. Res ne razumem. Bojda sem dober clovek, ker sem predana prostovoljka, vedno sem prva, ki priskoci na pomoc in ko je nekdo v stiski, mu brezpogojno pomagam cetudi me to kosta toplega zivljenja. "Bom ze nekako! Bom ze lacna, samo da imas ti za jest. Bom ze brez denarja, samo da imas ti za kruh. Bom ze brez obleke, samo da tebe ne zebe.!" Mojo velikodusnost vecina ljudi opazi in jo spostuje, a pri meni to ne steje nic, saj sem se zredila za pet kilogramov. Halo!! Nemorete me imeti radi. V druzbi sem vedno zabavljac, polna sem energije in veliko govorim. Polna sem zgodbic iz svojih potovanj po svetu. Ljubim potovanja. Ljudi spravljam v smeh, vcasih pa tudi kaj modrega povem, saj imam nekoliko edinstven pogled na zivljenje. Jaz verjamem v zivljenje. Verjamem, da smo tukaj z namenom in da vsak sluzi svoje poslanstvo. Verjame v dobro in verjamem, da je clovek sposoben vsega. Se tako zlomljeno srce se lahko zaceli, ce si to res zelimo. Lahko imamo absolutno vse, kar si zazelimo. Ne zgubljam veliko casa s prebolevanjem, hitro oprostim, saj se mi mudi naprej v zivljenje. Vsak trenute je popoln in vsak vdih steje. Verjamem v Vesolje. Verjamem, da nase misli hitijo v Vesolje, kjer se predelajo in ce smo dovolj odprti, nam Vesolje poslje tocno to, kar smo ga prosili. Verjamem, da problemov ni, so le ovire, ki jih z voljo premagamo. Tudi verjamem, da se vse zacne z upanjem in da je narava vsemogocna. Verjamem v duse in v jutri in sem nepoboljsljiv romantik: Ljubezen je! Imam neomejene kolicine volje, nikoli ne izgubim vere. Vsaka lekcija je vredna svojega denarja. S padci rastemo. Moja vera v zivljenje je nalezljiva, veckrat pomagam s svojim entuziazmom in pogledom na svet, saj je tako preprost. Moje srce zaigra, ko slisim civkat pticke, brez sramu se pogovarjam s polzki na sprehodu in lovim metuljcke, rada ogovotim neznance, to je moj najljubsi hobi in ljubim umetnost. Dneva ne prezivim brez galasbe in nasplosno ljubim zivljenje.....in zivljenje nikomur ne ostane nicasar dolzno, zato je tudi pri meni poskrbelo za ravnotezje...............ljubim zivljenje, sovrazim sebe. in tukaj je trik, v katerga sem se ujela tudi sama. Na eni strani toliko zivljenja in barv, na drugi strani trpljenje. In tukaj je prekletsvo bulimiije... v cisto normalnem zivljenju, kjer roze cvetijo in se pije dobra kava, se skriva zlo. Jaz sem tista prijateljica na kavi, ki poskrbi za dobro voljo in za to, da domov vsi odidemo brez tezav, in jaz sem tista prijateljica, ki toliko kavic prezivi ob eni sami misli HRANA!! Kako bom jedla, kdaj bom jedla, kje bom jedla, kdaj bom bruhala, kdaj bom vzela odvajalo. Jaz sem tista prijateljica, na katero se obracajo ljudnje, ko so v stiski, a sama padam v zacaran krog in potrebujem pomoc. In takih "zapravljenih kavic", ko se mi vse vrti okrog hrane in nisem pri stvari o cem tece debata, je postajalo vedno vec, vse dokler se na povabila enostavno nisem odzivala vec. "Nemorem, imam sestanek. Nemorem, oprosti, sem ze dogovorjena. Nemorem, sem v sluzbi. Nemorem, imam obisk. Nemorem, imam yogo. Nemorem, imam veliko dela." vse to so bile lazi. Nikoli nisem imela prevec dela, nikoli nisem imela nenapovedanih obiskov in nikoli nisem bila ze prej dogovorjena, ampak sem bila doma, cakala na uro, ko bo treba na stranisce bruhat in driskat, trenutek, ko bom zacela z naziranjem.
Po nekaj obiskih pri zdravniku in raznih jogi terapevtih, sama dam na to ogromno, se me je koncno dotaknilo. Ni mi dalo miru, zakaj mi vsi govorijo, da sem depresivna in imam motnje hranjenja, ce sem popolnoma srecna, le sovrazim se ker sem debela in imam grozne prehrambene navade. zato sem sla domov in zacela z raziskavo na internetu o depresiji. Vsakic, ko sem naletela na obliko depresije, ki je nekako omejena le na osebo samo, je zraven pisalo, da je taka vrsta depresije stranski sindrom bulimije! BULIMIJA?!?!! stop!! se enkrat..... bulimija?!?!?!? kje sem ze to slisala? kaj je ze s to bulimijo?? Obstanem! Celjust mi pade in roke se dotaknejo prsnega kosa. Srce mi nori. Slina se mi nabira v ustih in tresem se. Previdno in pocasi kliknem na clanke o bulimiji, berem pocasi in v glavi delam kljukcem kjer moj vedenjski vzorec ustreza napisanemu o bulimiji. "o moj bog! BULIMIJO IMAM!!!" Sploh ne dojamem, ne verjamem, zato zelim izvedeti vec in priti do dokaza, da je to zgolj naklucje. Berem zgodbe na forumu in vsaka zgodba do potankosti ustreza mojemu pocetju. Groza me je. Bolj kot berem, tezje zanikam. Po urah in urah branja se vdam. "Bulimijo imam!" kar na enkrat moje zivljenje dobi odgovore in vse ima smisel. V trenutku razumem kaj se je dogajalo z mano ves ta cas in jasno mi je, zakaj se nisem odzivala na povabila. Ce sem se dogovorila za kavo v cetrtek je to pomenilo, da moram do cetrtka shujsat, drugace ne morem vn. Ce mi ni uspelo, sem se nazirala in bruhala, seveda sem odpovedala srecanje. Podredila sem svoje zivljenje bulimiji,za katero sploh nisem vedela, da jo imam. Spomnim se tega dneva, kot da je bil vceraj. Bil je ponedeljek. Prejokala sem ga, prav tako sem prejokala tudi torek. Nisem razumela zakaj bulimija. Misli so mi uhajale leta in leta nazaj, in tudi vec let stare uganke so dobile svoje odgovore. Pletla se mi je mreza po glavi a na sreco o sami motnji takrat se nisem vedela toliko, kot vem danes. Takrat se mi ni sanjalo, da je bulimija odvisnost, in je tako grozna, kot je grozna odvisnost od drog, ce ne se bolj kompleksna, saj se drogerasi "le" zadanejo in se ne kaznujejo s prisilnim treznenjem, ko dojamejo, da so se zadeli, poleg tega pa je hrana tako lahko dostopna. Nisem vedela, da me caka tezka in izredno dolga pot do ozdravitve.
V sredo sem se lepo oblekla in sla v ambulanto k voji zdravnici. Sprejela me je mimo vrste in rekla sem "Bulimijo imam!!" Bruhnila sem v do takrat najbolj grozen jok, saj ej bilo to prvic, ko sem ta stavek izgovorila. Ogaben obcutek, nerodno mi je in zelo se sramujem svoje tezave. Bilo je tako, kot da ce sem se prej pocutila kot da sem nekoga ubila, sem se sedaj pocutila enako, le da se nekdo ve za to. V tistem trenutku mi je bilo jasno, da se mi je zivljenje za vedno spremenilo. "Ozdravela bom, pa naj me stane karkoli!" V knjigarni sem si kupila lep rokovnik, in zacela bom z zdravljenjem: Danes!
Zapisem "Rehab, DAY 1" (*Zdravljenje, Dan 1)!
Veselje, radost, ljubezen, lepota, pogum, igrivost, priljubljenost, znanje, prijatelji, upanje... imam vse, tudi bulimijo!!
No comments:
Post a Comment