"Kaj imas?"
"Bulimijo!"
"A to je uno k jes in pol gres bruhat?"
"Ja. Vcasih jes da bruhas,vcasih bruhas da jes-"
"Ja pol pa mal mn jej ane. al pa jej zdravo. Pa mal vec se gibaj. Pa v tstem trenutku, ko hoces bruhat, si enostavno reci ne."
"lol pa sej ni sam to fora. fora je, da se pocutim grozno, nelepo in neuporabno. Ne vidim, kaj vse sem dosegla v zivljenju.. Nepomembno je."
"Ja pa si rec da si lepa, pa rec si da si uspesna. sploh pa...kaj ma to veze z bruhanjem?"
Nasmejem se ob vseh uporabnih nasvetih in ob nasvetih, ki v eni potezi resijo mojo motnjo. Saj res, kako se sama nisem prej spomnila, da pac nebi sla bruhat in da bi si v ogledalu rekla, da sem lepa!?
Ko po enem mesecu zopet srecam prijatelja, in ko pogovor nanese na mojo bulimijo, vljudno pripomni "Sej ti si zdj ze kul,ane!?"
Dalec od kul, dalec od v redu, dalec od ozdravljena!
Ne zamerim, ko imajo ljudje nadrealna pricakovanja, ceprav me pri mojem psihicnem stanju to vedno spravi na tla....si mislim....pa ce normalen clovek misli, da bi lahko bila v enem mesecu ze ok, kaj potem tako pocasi vse pocnem? Slaba sem, grozna sem, res sem nesposobna.. V celem mesecu nisem uspela odpravit bulimije. (to ne pisem sarkasticno!)
Napad besa, razocaranja in joka. Se vedno nisem sposobna razsodit, kdaj je tisti trenutek, ko se moram pomiriti in se spomniti, da sem si na zacetku zdravljenja obljubila, da bom strpna, ker bo zdravljenje trajalo vec let. Ne gre - podlezem besu, podlezem jezi, podlezem nemoci, podlezem bruhanju. In spet sem na tistem nehvaleznem zacetku.
Ljudje ne vejo kaj so motnje hranjenja, tudi sama se se ucim o tem, nisem nic bolj poducena o bulimijo od svojih prijateljev, ampak do sedaj mi je, za razliko od njih, ze popolnoma jasno, da se za naziranjem/praznenjem skriva poplava potlacenih custev, in da je hrana le orodje. Lahko bi to bila droga ali alkohol.
Ko sem prvic prisla na srecanje s strokonjakinjo za motnje hranjenja, me je vprasala, kaj me pripelje do tega pocetja. Odgovorila sem "Nevem, to, da se vidim v ogledalu!" prepricana, da vem v cem je tezava. Grda sem, debela sem. Kaj pa bi bilo drugega. Vprasa me: "Vendar, kaj je tisto v ogledalu, kar te razjezi?" Odgovorim: "Debele noge in ogaben trebuh. Grd obraz in grda drza.!" Vprasa me:"Vendar, kaj je tisto na tvojih nogah in na tvojem obrazu, saj si vendar zelo lepa in tvoja posttava je odlicna."
*smeh* "Ne pa ni!" odvrnem. Rece mi: "Ce bi bila stvar v tvoji postavi, bi sla na shujsevalno kuro, izgubila nekaj kilogramov in bila bi srecna. Vendar pri tebi ni tako. Ti imas bulimijo. Zakaj imas ti bulimijo, drugi pa ne, pa so tudi ostali nezadovoljni s svojim telesom?"
Ostanem brez besed.
"Nevem, tukaj sem, da to ugotovim!"
Ce bi se vedno pisala Rehab diary, bi bil sedaj dan tam okoli 80, vednar sem ostala pri tistem nesrecnem dnevu 6. Vcasih si zelim, da bi lahko rekla "Sem ze 80 dni trezna," tako kot anonimni alkoholiki tam v Ameriki. Pri meni ni tako. Vsak dan je DAN 1 in vsak dan se borim do onemoglosti.
Z zdravljenjem sem zacela pred sestimi tedni s skupinsko terapijo za mornje hranjenja, uradno individualno zdravljenje pri psihiatru pa pred tremi tedni.
Zadnji trije tedni so bili polni vzponev in padcev, upanja in obupa.
Po sestih tednih spoznavanja bulemika v sebi, sem se naucila ogromno in veliko stvari sprejela, kar za mene pomeni napredek, vendar se po vseh teh tednih se vedno zbudim in si zelim, da bi bile vse to sanje, da to nisem jaz. Pa sem. In ker bulimija ni izginila po sestih tednih, pocasi, vendar ne se cisto, sprejemam dejstvo, da sem to jaz -bulemik. Grozno. Nisem se se popolnoma zlila v eno osebo, se vedno sem zelo razdvojena in zivim dve popolnoma razlicni zivljenji. Zivljenje za obcinstvo in zivljenje za stenami.
Nevem vec kaj je resnica in kaj ne. Kdo ima prav? Kaj se dogaja? Bolj globoko kot iscem odgovore, bolj se mi mesa. Kaj ce imajo moji prijatelji prav, in bi mogla samo udarit po mizi pa bi bilo vse v redu? Ampak ne, to sem ze poskusila, pa so me padci vedno zabili se bolj globoko. Iscem odgovore. Vem, da kljub strokovni pomoci in podpori prijateljev, so ti odgovori v meni. Kako do njih?
Zakaj imam bulimijo? In zakaj je ta bolezen taka tabu tema...to mi le otezuje vse. Zakaj so nekateri ljudje odsli iz mojega zivljenja, odkar sem spregovorila o tem, in kako to, da so me drugi presenetili? Ali je bulimija samo moja borba ali borba vseh, ki so mi blizu? Spremienila sem vsa zivljenja. Ali brez tega ne gre? Ali se nebi mogla pozdraviti brez ljudi? Za enkrat sem prericana, da ne. Ampak ..............
Moje cutenje nima ne zacetka ne konca. Vidite, kako hitro sem prisla iz "GRDA SEM!" na veliko bolj kompleksna vprasanja. In to so korenine bulimije....nekje globoko, ne na krozniku.
Ni tezava v sendvicu, cokoladi, polnem trebuhu, ampak v mojem cutenju. Povezave se vedno nisem nasla. Imam le splosno definicijo "ODVISNOS-osvisnost je beg!" Pred cem bezim? Pred debelimi nogami?? Pred samo seboj? Pred ljudmi? pred porazi? Prej jezo?
Ce me trikrat zavrtis, bom spet mislila drugace.... bom spet verjela, da samo 5kg shujsam in se bom resila vseh tezav. Kaos.
Odpiram rane in pozdravljam strahove.
Kje je samozavest?
Kje je ponos?
Kje je hladilnik? Kje je stranisce?
Zakaj stremim k popolnosti? Kaj je popolost? Popolno telo? Kaj je popolno telo?
Ali bom s popolnim telesom res zacutila dobrega cloveka v sebi?
Te dni se mi celo dogaja, da se zjutraj zbudim in se ne pocutim grda, niti nisem pretirano debela. Vstanem, z veseljem se stusiram, obecem se v svojem stilu, ki ga imam tako rada, vse barvne kombinacije se popolnoma ujemajo, vzamem si cas za makeup, odlicen je, pozivi moj obraz, nalakiram so nohte na rumeno/zeleno, pomemben detail so tudi roze v laseh in skrbna izbira nakita. Ne pozabim na parfum in res sem zadovoljna s svojim jutranjim ustvarjanjem. pripravljena sem za svet. Rada grem ven, da se pokazem ljudem. Smejim se, govorim s tujci, sirim dobro voljo in v avtu obvezno pojem tako naglas, da sama sebe zabavam. Pocutim se odlicno. zavidljivi pogledi nekaterih zensk na ulici mi dvignejo dobro voljo in pozeljivi pogledi moskih mi prijajo. Svet je moj. Disim in lepa sem. Moje telo ni debelo, lepo je. Moj obraz ni grd, lep je.
Mislite, da se je kaj posebnega zgodilo? da sem cudezno ozdravela in da sem zacela cenit svoje vrednote in sposobnosti kljub "popolnemu teletu"? Ne! Odgovor za dobro pocutje se skriva drugje.... "Ze peti dan nic ne jem!"
Bolano.
Po petih dneh je cas za banano. Po banani pa je cas za bruhanje. Vsa lepa in nadisavljena bruham. Ker sem naslednj dan dogovorjena za kosilo pri starsih, se na poti ustavim v lekarni in kupim odvajalne tablete in svecke. Pa se vedno disim in sem lepo oblecena. Pojem majhen koscek piscana in nekaj solate, in ze sem na straniscu. Ko koncam z bruhanjem, si le previdno obrisem solze, da ne unicim makeupa, umijem si zobe, popravim puder, ponovno stisnem malo parfuma nase in nadaljujem lepoten pohod.
Vceraj je bil dan, ko sem prekinila stradanje, saj sem obiskala prijateljico in njene kuhinje nisem mogla uzalit z odklonom hrane, pa ze ne morem iz postelje in sem se sesula.
Sedaj pa nisem "popolna"! Ja bejz bejz! a res! nikoli nisem popolna, nihce ni popoln. pa kaj. Zakaj taka bolana samokritika?
Kosilo, ki ga spravim v svoj zelodec nima veze s tem kdo sem. Ali pac.
"Bulimijo!"
"A to je uno k jes in pol gres bruhat?"
"Ja. Vcasih jes da bruhas,vcasih bruhas da jes-"
"Ja pol pa mal mn jej ane. al pa jej zdravo. Pa mal vec se gibaj. Pa v tstem trenutku, ko hoces bruhat, si enostavno reci ne."
"lol pa sej ni sam to fora. fora je, da se pocutim grozno, nelepo in neuporabno. Ne vidim, kaj vse sem dosegla v zivljenju.. Nepomembno je."
"Ja pa si rec da si lepa, pa rec si da si uspesna. sploh pa...kaj ma to veze z bruhanjem?"
Nasmejem se ob vseh uporabnih nasvetih in ob nasvetih, ki v eni potezi resijo mojo motnjo. Saj res, kako se sama nisem prej spomnila, da pac nebi sla bruhat in da bi si v ogledalu rekla, da sem lepa!?
Ko po enem mesecu zopet srecam prijatelja, in ko pogovor nanese na mojo bulimijo, vljudno pripomni "Sej ti si zdj ze kul,ane!?"
Dalec od kul, dalec od v redu, dalec od ozdravljena!
Ne zamerim, ko imajo ljudje nadrealna pricakovanja, ceprav me pri mojem psihicnem stanju to vedno spravi na tla....si mislim....pa ce normalen clovek misli, da bi lahko bila v enem mesecu ze ok, kaj potem tako pocasi vse pocnem? Slaba sem, grozna sem, res sem nesposobna.. V celem mesecu nisem uspela odpravit bulimije. (to ne pisem sarkasticno!)
Napad besa, razocaranja in joka. Se vedno nisem sposobna razsodit, kdaj je tisti trenutek, ko se moram pomiriti in se spomniti, da sem si na zacetku zdravljenja obljubila, da bom strpna, ker bo zdravljenje trajalo vec let. Ne gre - podlezem besu, podlezem jezi, podlezem nemoci, podlezem bruhanju. In spet sem na tistem nehvaleznem zacetku.
Ljudje ne vejo kaj so motnje hranjenja, tudi sama se se ucim o tem, nisem nic bolj poducena o bulimijo od svojih prijateljev, ampak do sedaj mi je, za razliko od njih, ze popolnoma jasno, da se za naziranjem/praznenjem skriva poplava potlacenih custev, in da je hrana le orodje. Lahko bi to bila droga ali alkohol.
Ko sem prvic prisla na srecanje s strokonjakinjo za motnje hranjenja, me je vprasala, kaj me pripelje do tega pocetja. Odgovorila sem "Nevem, to, da se vidim v ogledalu!" prepricana, da vem v cem je tezava. Grda sem, debela sem. Kaj pa bi bilo drugega. Vprasa me: "Vendar, kaj je tisto v ogledalu, kar te razjezi?" Odgovorim: "Debele noge in ogaben trebuh. Grd obraz in grda drza.!" Vprasa me:"Vendar, kaj je tisto na tvojih nogah in na tvojem obrazu, saj si vendar zelo lepa in tvoja posttava je odlicna."
*smeh* "Ne pa ni!" odvrnem. Rece mi: "Ce bi bila stvar v tvoji postavi, bi sla na shujsevalno kuro, izgubila nekaj kilogramov in bila bi srecna. Vendar pri tebi ni tako. Ti imas bulimijo. Zakaj imas ti bulimijo, drugi pa ne, pa so tudi ostali nezadovoljni s svojim telesom?"
Ostanem brez besed.
"Nevem, tukaj sem, da to ugotovim!"
Ce bi se vedno pisala Rehab diary, bi bil sedaj dan tam okoli 80, vednar sem ostala pri tistem nesrecnem dnevu 6. Vcasih si zelim, da bi lahko rekla "Sem ze 80 dni trezna," tako kot anonimni alkoholiki tam v Ameriki. Pri meni ni tako. Vsak dan je DAN 1 in vsak dan se borim do onemoglosti.
Z zdravljenjem sem zacela pred sestimi tedni s skupinsko terapijo za mornje hranjenja, uradno individualno zdravljenje pri psihiatru pa pred tremi tedni.
Zadnji trije tedni so bili polni vzponev in padcev, upanja in obupa.
Po sestih tednih spoznavanja bulemika v sebi, sem se naucila ogromno in veliko stvari sprejela, kar za mene pomeni napredek, vendar se po vseh teh tednih se vedno zbudim in si zelim, da bi bile vse to sanje, da to nisem jaz. Pa sem. In ker bulimija ni izginila po sestih tednih, pocasi, vendar ne se cisto, sprejemam dejstvo, da sem to jaz -bulemik. Grozno. Nisem se se popolnoma zlila v eno osebo, se vedno sem zelo razdvojena in zivim dve popolnoma razlicni zivljenji. Zivljenje za obcinstvo in zivljenje za stenami.
Nevem vec kaj je resnica in kaj ne. Kdo ima prav? Kaj se dogaja? Bolj globoko kot iscem odgovore, bolj se mi mesa. Kaj ce imajo moji prijatelji prav, in bi mogla samo udarit po mizi pa bi bilo vse v redu? Ampak ne, to sem ze poskusila, pa so me padci vedno zabili se bolj globoko. Iscem odgovore. Vem, da kljub strokovni pomoci in podpori prijateljev, so ti odgovori v meni. Kako do njih?
Zakaj imam bulimijo? In zakaj je ta bolezen taka tabu tema...to mi le otezuje vse. Zakaj so nekateri ljudje odsli iz mojega zivljenja, odkar sem spregovorila o tem, in kako to, da so me drugi presenetili? Ali je bulimija samo moja borba ali borba vseh, ki so mi blizu? Spremienila sem vsa zivljenja. Ali brez tega ne gre? Ali se nebi mogla pozdraviti brez ljudi? Za enkrat sem prericana, da ne. Ampak ..............
Moje cutenje nima ne zacetka ne konca. Vidite, kako hitro sem prisla iz "GRDA SEM!" na veliko bolj kompleksna vprasanja. In to so korenine bulimije....nekje globoko, ne na krozniku.
Ni tezava v sendvicu, cokoladi, polnem trebuhu, ampak v mojem cutenju. Povezave se vedno nisem nasla. Imam le splosno definicijo "ODVISNOS-osvisnost je beg!" Pred cem bezim? Pred debelimi nogami?? Pred samo seboj? Pred ljudmi? pred porazi? Prej jezo?
Ce me trikrat zavrtis, bom spet mislila drugace.... bom spet verjela, da samo 5kg shujsam in se bom resila vseh tezav. Kaos.
Odpiram rane in pozdravljam strahove.
Kje je samozavest?
Kje je ponos?
Kje je hladilnik? Kje je stranisce?
Zakaj stremim k popolnosti? Kaj je popolost? Popolno telo? Kaj je popolno telo?
Ali bom s popolnim telesom res zacutila dobrega cloveka v sebi?
Te dni se mi celo dogaja, da se zjutraj zbudim in se ne pocutim grda, niti nisem pretirano debela. Vstanem, z veseljem se stusiram, obecem se v svojem stilu, ki ga imam tako rada, vse barvne kombinacije se popolnoma ujemajo, vzamem si cas za makeup, odlicen je, pozivi moj obraz, nalakiram so nohte na rumeno/zeleno, pomemben detail so tudi roze v laseh in skrbna izbira nakita. Ne pozabim na parfum in res sem zadovoljna s svojim jutranjim ustvarjanjem. pripravljena sem za svet. Rada grem ven, da se pokazem ljudem. Smejim se, govorim s tujci, sirim dobro voljo in v avtu obvezno pojem tako naglas, da sama sebe zabavam. Pocutim se odlicno. zavidljivi pogledi nekaterih zensk na ulici mi dvignejo dobro voljo in pozeljivi pogledi moskih mi prijajo. Svet je moj. Disim in lepa sem. Moje telo ni debelo, lepo je. Moj obraz ni grd, lep je.
Mislite, da se je kaj posebnega zgodilo? da sem cudezno ozdravela in da sem zacela cenit svoje vrednote in sposobnosti kljub "popolnemu teletu"? Ne! Odgovor za dobro pocutje se skriva drugje.... "Ze peti dan nic ne jem!"
Bolano.
Po petih dneh je cas za banano. Po banani pa je cas za bruhanje. Vsa lepa in nadisavljena bruham. Ker sem naslednj dan dogovorjena za kosilo pri starsih, se na poti ustavim v lekarni in kupim odvajalne tablete in svecke. Pa se vedno disim in sem lepo oblecena. Pojem majhen koscek piscana in nekaj solate, in ze sem na straniscu. Ko koncam z bruhanjem, si le previdno obrisem solze, da ne unicim makeupa, umijem si zobe, popravim puder, ponovno stisnem malo parfuma nase in nadaljujem lepoten pohod.
Vceraj je bil dan, ko sem prekinila stradanje, saj sem obiskala prijateljico in njene kuhinje nisem mogla uzalit z odklonom hrane, pa ze ne morem iz postelje in sem se sesula.
Sedaj pa nisem "popolna"! Ja bejz bejz! a res! nikoli nisem popolna, nihce ni popoln. pa kaj. Zakaj taka bolana samokritika?
Kosilo, ki ga spravim v svoj zelodec nima veze s tem kdo sem. Ali pac.
No comments:
Post a Comment