am pm

Vsak dan ista pesem. Vsak dan isti boj. 

Boj za obstanek. Boj za prezivetje. Boj proti bruhanju. Boj proti naziranju.  Boj proti samounicevalnim mislim.

Vsak dan. Vsako noc.

Od zore do mraka.

Dnevi nimajo imena, ura nima pomena, leto je le stevilka.

Najhuje se zacne okrog sestih popoldan, ko me zagrabi nepojasnjena slaba volja, tecnoba, nervoza. Sita celega dneva, utrujena od vsega naprezanja, da ostanem na povrsju, da ne potonem. Utrujena sem, komaj diham. Cas je za vecerjo, jaz se pa ne prenesem. Ni primeren cas za tecnarjenje, ampak res si grem na zivce, v vsej svoji podobi, s svojim bitjem. tukaj na novi zelandiji se niti ne obremenjujem toliko s kilazo, ampak mi gre pa toliko bolj na zivce moj obraz.
Potrebne so velike predpriprave, da se zberem, spravim skupaj...napraskam vse moci, ki so se ostale, globoko vdihnem, izdihnem, in se prepricam, da je cas za vecerjo super cas in da se mi nic ne more zgoditi. Tecna pripravljam vecerjo, a mi misel na fanta vse skupaj olajsa, saj mu privoscim okusen obrok,ce ze sebi ne, in ta misel me drzi pokonci.
Jem. Vcasih pocasi, grozno malo, spremljaja me misel, da se bom zredila in da sem debela....spet drugic le mecem vase, z mislijo, da sem itak smetnjak in da sem brezupen primer, hocem, da me boli trebuh.... po koncani vecerji so obcutki mesani, vcasih se pocutim super, ker sem dobila malo energije, drugic se pocutim ogabno, ker sem dobila nekaj hrane, a v obeh primerih me vedno, brez izjeme pozdravi misel na bruhanje. Vsak dan postaja tezje, vsak dan bolj izvirni izgovori.... v grlu cutim toplino bruhanja, zelim si bruhat, samo enkrat, samo enkrat bi bruhala, pa ne vec. Ni mi toliko do naziranja, kot mi je do bruhanja. Brez naziranja lahko prezivim, se kile mi gredo dol, in bulemik v meni je seveda zadovoljen, ampak bruhanje...... bruhanja mi dela tezave.

Namesto bruhanja po vecerji stecem naravnost v posteljo, se pokrijem cez glavo in se sama pri sebi pritozujem, jokam, brcam, preklinjam....  cez nekaj casa me iz temacnega sveta izpod odeje predrami fantov objem. sva ze dobro utecena. Malo mu potarnam, razlozim svoja nova odkritja, spoznanja, tegobe, strahove...naredim povzetek in pocutim se bolje. Trenutke veselja namenim fantu. Srecna sem. Vesela sem. Hisa se dobesedno napolni z mojim smehom in skacem gor in dol....pojem, plesem, in nobenega sledu ni o bulimiji. Kot da je nikoli nisem poznala. Srecen clovek sem. Ne pritozujem se nad svojim obrazom, ne pritozujem se nad svojimi debelimi nogami, poln trebuh po vecerji me ne moti. Vse je na svojem mestu in popolnoma razumem namen mojega telesa in mojega bitja. Razumem svet, ideje in zivljenje!

Mirne renutke izkoristim tudi za kaksno sladkanje ob filmu ali vecernem pogovoru. Obozujem mir.
mirne ure so kratke a sladke..zaspim...
Tlacijo me nocne more. vsako noc!! brez izjeme! preganjajo me vsi mogoci strahovi. v sanjah se znajdem v nemogocih situacijah pred nemogocimi pogoji. vcasih se fant ne meni zame, vcasih me preganjajo podobe iz preteklosti, velikokrat se nocna mora konca s smrtjo znanca ali pa ostamen sama, ker mi prijatelji obrnejo hrbet....vsekakor z obcutkom tesnobe koncam na wc in bruham brez konca.
ko koncam s svojim opravilom, za sabo pocistim in sele takrat se zbudim. vedno po bruhanju.  vsa premocena in zmedena se zbudim, nevem, ali sem le sanjala, ali sem bruhala zares.
 ob meni mirno spi moj fant, niti malo ni podoben brezsrcni osebi iz mojih sanj, na telefonu me caka sporocilo prijateljice, torej mi niso vsi prijatelji obrnili hrbta in prijateljica, ki je ravno naredila samomor v mojih sanjah, se vedno objavlja na facebooku.

Odkod nocne more? razmislam naslednjih nekaj ur, do jutra, okrog 6am ponovno zaspim.
Bulimija se igra z mano, izivlja se nad mano, jezna je, ker se ji tako mocno in dobro upiram, ne zmenim se zanjo, vsaj trudim se in ce se le da, jo ignoriram... to ji ni vsec, zato me mori ponoci, ko sem veliko bolj sibka. vcasih ji z nocnimi morami in nerespanimi nocmi uspe uniciti cel dan, saj se tecna prerekam s fantom in ga morim z nepomembnimi vprasanji, ki nimajo veze z realnostjo. taki dnevi so zalostni, zalostijo me, saj gredo mimo mene. nemaram brezcutnih dni. pri takih dneh se je veliko teze obvladati in misli so veliko bolj negativne in hladne. nevem, kako dolgo me bo fant se lahko prenasal, kako mu jokam, kako grda sem. Vedno mi rece.... "you are not fat and ugly coz i dont have fat and ugly girlfriend!!!"  res je sonce.
borim se za njega. on je razlog, da sem na zdravljenju.
seveda se trudim poiskati razlog iskljucno v sebi, saj bom le tako resnicno lahko ozdravela, ampak on je moj vir moci in volje. moj razlog v vsakem trenutku.
sredi belega dneva, ko me preganjajo grozne misli, kako nic vreden clovek sem in ponoci, ko me preganjajo nocne more.

ljudem ne pokazem kdo sem. mogoce pa sploh nisem nicvreden clovek, mogoce pa sem pametna, inteligentna in modra, mogoce sem zanimiva in sposobna. mogoce nisem napaka in sluzim nekemu namenu. mogoce.

s to mislijo se s fantom ubadava ze nekaj casa.
trudim se. res se trudim. recem si.... ce sem si lahko dopovedala, da sem nic vreden clove, si lahko dppovem karkoli.

I need new attitude. Very much needed.
Selfhate is not sexy at all!!

Anyhow, night is up to come, and I pray to have a good one....i pray to break a chain of nightmares and get a rest. Day was pretty tough tho, so ...

Time passes by and if you let it pass you, you are not alive! Catch a moment. Live a moment. BE A MOMENT!!