Moje zivljenje se je vec ali manj ustavilo. Zdarljenje zahteva ogromno truda, casa in celo mene. edina stvar, katera se ni ustavila in gre naprej, je moja zveza, ceprav tutdi ta cuti posledice moje motnje. iz tedna v teden sem prestavljala svoj odhod na novo zelandijo, saj notri nisem bila dovolj mirna, da bi prenehala z zdravljenjem. obljubila sem si, da bom odsla, ko bom to res cutila. Nekako sem se bolje pocutila decembra, kupila karto in sla.
Sedaj sem tukaj, na drugem koncu sveta, kjer sije sonce in ozracje je veliko bolj sprosceno, pozitivno in veselo. Prepricana sem bila, da ko bom tukaj, me bo vsa ta lepa energija in energija ljubezni odpihnila tako stran od mojega krutega vsakdana, da o bulimiji ne bo ne duha ne sluha. tega sem se po eni strani zelo bala, saj bi se zaradi tega zelo tezko vrnila in nadaljevala z zdravljenejm.
Vendar, presenecenje!
Na drugem koncu sveta, dalec od domacega hladilnika, od domacega stranisca ...................nimam miru!!
Moje telo je padlo v tak sok, da je bolecina zacela gledat ven skozi absolutno vsako poro mojega telesa. Zbolela sem. Najprej seveda moji uniceni bulemicni zobi. na poti sem, sem enea izgubila. Padel mi je ven, ni docakal zdravljenja. Od sramu in od bolecine (ne zaradi zoba, izguba zoba ni povzrocila nobene bolecine) saj poznam resnico sem zajokala. Nisem in se vedno ne morem verjet, da se to dogaja. Prosim, ne! kricim globoko v sebi, "prosim, naj bodo to le nocne more, prosim!"
en zob se je odlocil, da bo svojo zivljenjsko pot koncal nekje nad papua novo gvinejo, en pa se je odlocil, da se bo zavil v neznosno bolecino in me kaznoval, ker sem umorila njegovega mlajsega brata. Fuck u teeth!!
no, unicene imam 4 zobe (minus ena lol) od tega je en v procesu zdravljenja druga pa se ni tako dalec z vnetjem, tako da je iskupicek 2/4 vseeno soliden. nevem zakaj se norcujem iz svojih zob sedaj, kar cutim kako sodo skocili name vsi tecni in me spravili v vrtoglavi jok.
no, vse se je zacelo z zobi. Bolecina je pocasi postajala vecja vsak dan, moji ugrizi v hrano pa so postajali cedalje bolj redki in majhni, kar je bilo moji bulimiji zelo vsec. zelo hitro sem nehala jesti, vedno sem nasla izgovor, zakaj nebi jedla, oziroma zakaj se mi zdi, da o trije pomfriji dovolj, zakaj mi en majhen ugriz moje najljubse novozelandske cokolade zadostuje, zakaj mi pol toasta napolni zelodec in zakaj sem neizmerno sita cel dan po pol mafina za zajtrk..postajala sem cedalje manjsa, in bulimija v meni je postajala cedalje glasnejsa. krici od veselja. popolna kombinacija. Bolecina. ki si jo bojda zasluzim, in stradaaaaaaaaanje!!!! woohoo!!! kadar okolje ni varno za naziranje in bruhanje, je alternativa nekajdnevno stradanje. super. vesela bulimija, zalostna in izmucena jaz. pocasi a ocitno sem postajala vse sibkejsa, kadarkoli sem dala v usta karkoli hrane, se jetisti nekdo v moji glavi skrical name, kako si drznem, kaj se grem, zakaj ne stradam. Prosila sem ga, "samo en koscek, samo en koscek prosim, lacna sem" ni bil usmiljen, ce sem pojedla "samo en koscek" in govorim o misjem koscku kruha, me je silil na bruhanje. Telo mi je zavrelo in zelodec je postal poln, pripravljen, da vrze ven vse kar je nori, V grlu cutim napetost, vse kar moram narediti je, sprehoditi se do stranisca. spodbuja me "gremo gremo, ajde gremo, jedla si gremo!!" sibka se borim nazaj, prosim ga, naj me ne osramoti pred fantom. srce mi bije cedalje hitreje in potijo se mi roke. mind se mi oza in tresem se. fant me opazuje in tiho govori z mano. on je angel. prisezem, on je oj angel. vedno ve kaj mora narediti, kako se mora oglasiti oziroma kaj mora reci. njegov glas je tih a vseeno dovolj glasen, da spodbuja tisto malo mene, ki se bori proti bulimiji. daje mi razlog. v nekem trenutko se zlomim, sesedem se na tla, zvijem se v kot sobe, med postejo in steno je prostora ravno za moje telo, tam se pocutim varno. jokam, ne neham.
obupano jokam" why it doesnt leave me alooone! i dint do anything wrong?!go away!! i hate bulimia but why she hates me so much why she doesnt leave me alone. not here. dnt need her here!" drzim se za glavo in tresem se. fant se mi pribliza, pozai, prime me za roko, sprva ne reagiram, ker si topline ne zasluzim, sploh ne morem biti nagrajena s pozornostjo in ljubeznijo po vsej drami, ki jo pocnem, a kmalu sprejmem, da je njegova ljubezen tisto, kar potrebujem. mocno ga stisnem za roko in zacutim socutje. socutje v meni vzbudi nov val joka in planem mu v objem. mocno me stisne in v njegovem objemu se utapljam v solzah kot otrok. kmalu se pomirim, vendar vse skupaj traja dobri dve uri. dve uri zivljenja zaradi enega koscka kruha. seveda me butasta bulimija preprica, da tisti dan ne pojem nicesar vec. zaspim s praznim zelodcem in zjutraj se zbudim lacna. Najpre kot normalen clovek pomislim, kaj bi jedla, sline se mi pocedijo po mafinu. najraje imam novozelandske mafiine.. natanko deset sekund uzivam on ideji, kako slasten bo moj zajtrk in ze je tukaj posast "ne ne ne in se enkrat ne! jedla ne bos nicesar. me ne zanima kolk si lacna, jedla ne bos. ce pa ze, pa ves kaj te caka. me ne zanima, jst lahko bruham tut na novi zelandiji, ti si tista, ki noce.' glas je grob, glasen in nizek, kot kakna posast iz jame. kot majhna puncka odgovorim nazaj " pa saj je samo mafin in zelo sem lacna, prosim, ne danes." "kakor hoces, ampak bos bruhala potem" zelo je neprijazen. strasi me. vzame mi to, kar najbolj potrebujem. muci me! mocnejsi je od mene, seveda bo zmagal. ampak predno zmaga, se izzivlja nad mano. telo se mi trese od strahu in lakote. ne vidim 2 centimetra pred sabo, saj se prepiram s to posastjo v glavi. niti fanta ne opazim. veckrat me vprasa "wats wrong" ko ga koncno slisim, znorim!! kolaps!! totlen. "aa nothing's wrong i just want mufin, am hungry!! this bitch is saying no but am hungry i want muffin!" drzim se za glavo, jokam in kricim, odganjam bulemicne misli iz svojega telesa kot da so me napadli scurki. ne vidim, kaj se dogaja okrog mene, le telo polno scurkov in njihovih licink v mozgannih. spet se s fantovo pomocjo pomirim, a z vsakim takim kolapsom postajam sibkejsa. vrocina ni vec le stvar napada, ampak postane stalnica, naslednji dan se zbudim s herpesom in vnetimi bezgavkami, stopnja zobobola pa se je dvignila na 8/10, painkilerji so se povecali na maximim njihov ucinek pa gre pocasi proti minimumu. vcasih sploh nevem koliko painkilerjev sem vzela, dodam se enega....nobenega ucinka, a me z zamudo vsi zadanejo, padem dol iin spim do jutra, do 5h. zbudi me bolecina, borba se zacne. zobobolu se seveda kmalu pridruzita se glavobol da se ti zmesa. ko ti sopa samo en zivs skoz celo glavo in bolecina v usesu. te bolecine ne bom nikoli razumela. vrocina mi zraste na 40 in je z mano cel dan, ucinki painkilerjev pa so dosegli dno. jem kot bombone, fanta prosim, naj jih skrije, ce ne bom pojedla celo skatlo. odvisnost od tablet je moja sibka tocka, eno tako odvisnost imam dovolj. zacelo se je z eno tableto, pa se se dane sni koncalo, zato se upraviceno bojim. bolecina je gladko presegla 10, da o slabosti ne govorim... boli me zelodec od vseh tablet in brez hrane. fuck u. mesa se mi. boli me vsaka, ampak res vsaka celica na obrazu, na glavi in vse to kolen. norijo mi hormoni, bolijo me jajcniki, to verjetno nima veze z nicemer, ampak koz zanalas so me se ti zaceli matrat, mesa se mi, otresam z rokami, vrtim se v krogu kot mis, valjam se po tleh, vstanem, skacem, sedim, hodim, trgam, praskam....niiiiiiiiiiic ne pomaga, bolecine ne razumem!!
bulemicna bolecina, ki je hujsa, mi je postala ze zelo domaca, razumem jo, vem da me lahko kadarkoli ubije, ampak jo lahko prenasam, te ne morem. niti dihat ne morem, ker me boli zob. nemorem pozirat sline, ker me boli zelodec, ne morem slisat glasu, ker me boli zob, nemorem stat pri miru, ker se mi trga od glavobola. se nikoli nisem nicesar takega dozivela. s fanom greva ven...kot bbi odrezal, ko stojim zunaj na zraku, se bolecina spusti nazaj na reasonable 10. ne razumem. ampak saj vendar ne morem celo noc stat zunaj. ne, ko se telo navadi na temperaturo, ki mu sicer ugaja, se bolecina ponovno poveca. greva od zdravnika do zobozdravnika, vsi zasedeni, narocena sem 'jutri' .... ok jutri je ok. mora biti ok.
razlagam nevem komu tam v zraku "if i dont get rid of my bulimia this time, then i will never get rid of it. i am not so awful person to deserve this big pain. no!" mislim resno! verjamem si in v vsej bolecini je koscek upanja, da bo s to bolecino sla tudi moja bulimija.
komaj docakam uro, ko sem narocena pri zobozdravniku. prijazen zdobozdravnik me poklice notri in povem mu :" before u start i should tell you i have bulimia so my teeth are super ruined and i treat them back home, so i just need u to do emergency. also, there is one tooth that has been already treated by my dentist and it feels like that one hurts, but I dont know, is it possible, that i got confused about the pain?" rece mi:"yes, with big pain you most definitely cannot tell correctly which tooth is in pain so lets check." hitro ugotovi, da sem se motila, kateri zob me boli, in mi pove, da se mi je vnel cel zivec in da je odmrl, in da mora biti moj prag bolecine kreprko previsok, da sem to bolecino prenesla. pove mi tudi "even without you telling me that you have eating disorders, i could tell you have bulimia" in tako nekaj besed nanese na mojo motnjo. zelo prijazen zobozdravnik se celo posali: "ok, bulimia is not fun at all, would be better for you to steal cars. ok you would go to jail but at least you would keep all yr teeth!" lol seriously? haha
po vec kot enournem posegu me resi bolecine. prej je bil zame zobozdravnik, sedaj bog! :)
pain free odkorakam iz ambulante, prerojena. Vse ostale bolecine so le bolecinice in so zanemarljive. z zivcem sta sla tako glavobol kot tudi bolecina v usesu. svobodna sem. in kaj mi prinese svoboda?
zadovoljna korakam po ulici do mesta, ko se v mojo glavo prikradejo misli, ki gredo nekako takole: "oo kolk dobr, ne boli vec. oo kolk pogresam svoje pocetje. kolk pogresam bruhanje. obcutek, ko bruham, obcutek, ko se najem in bruham. mogoce bi lahko samo enkrat bruhala, za nagrado, ker sem pretrpela tolk bolecine. ne vec kot enkrat." v moje telo se je prikradel obucutek 'varnosti' , pred ocmi sem videla straniscno skoljko z bruhanjem in podoba ni bila ogabna, ampak nekaj, kar si tako zelo zelim. naslednjih nekaj korakov prehodim kot bulemik. Vsec mi je. moje bogo telo si zasluzi nagrado. ves kaksen velik sok je moje telo dozivelo....od vsakodnevnega bruhanja in samounicevanja k "miru" !! vso to bolecino je moglo telo prenesti, ker sem bila zlobna, kaznovala sem tistega bulemika v sebi, po nepotrebnem.............. itd
kar naenkrat mene skrbi za moje telo???? a daj no, bullshit!!
iz krutega razmiljanja in cutenja me zbudi ideja, da moram fantu sporociti, naj me pobere pred kniznico in ne pri zobarju, kot sva bila dogovorjena, zato zavijem v prvo trgovino in kupim kartico za telefon. ko nalagam denar na kartico, mimo mene pride star, majhen, bel, vesel mozic, ki pravi :" are you ringing me?" vsa moja pozornost gre k njemu. "oh zes of course, do you have your phone with, cmon pick up" besedna igra z rendom starckom mi je polepsala dan in me odvrila od bulemicnega razmiljanja. nasprotno, moje misli so sle nekako takole "aa kako lepo, moja energija je verjetno lepa in barvasta, saj jo ljudje opazijo. well done."
tisti dan sem brez bolecine nadaljevala z nasmehom, vendar je za nasmehom in veseljem ves cas strah pred mislijo, ki me je ujela danes. Detektivsko razmisljanje...."le kaj to pomeni?"
kaj vraga kaj to pomeni....pomeni da sem bolna v glavo, da sem bulemik in da naj ze enkrat to dojamem, da se potem lahko resim vsega dreka. in da nemorem kar cez noc se prerodit v normalnega cloveka. Wake up, girl!!
prijateljici posljem mail in ji nahitro razlozim, kako vse skupaj poteka, nakaj napisem ...."nic ne jem, vem da to ni dobro ker bo kmalu dan, ko bom prevec izmucena in bom hotela jesti vse kar bom videla, zato sem se za danes odlocila, da imam varen dan, in da se bom prisilila, da dokoncam mafin, pojem cel kos toasta in pojem celo cokoladico..." sem pametna ane? ja, ko sam hudic!! moje pisanje se nadaljuje takokole: "in ker bom danes jedla vec, sem vzela tablet!" ............ kako prosim?!?!?!? se enkrat!?!! kaj pravis?? ok, gremo nazaj... KAJ?
ob tem spoznanju sem razocarala celo sebe. bila sem zalostna, res zalostna, in se danes sem. zvecer sem se pogovarjala s prijateljico sestro in ji povedala, kaj sem naredila. bila je zelo jezna in razocarana. rekla mi je :" please stop with pills, this is your addiction within addiction and with only one you have life time work, you dont need pills. because of pills you will die!!!! pills are killing you!!! your kidney r going bad and your liver. i had bulimia for ten years, everyday, and my tooth are ruined, my health is damaged, but they are not ruined so much actually as yours and am healthy and you are dying!!! am worried! plase stop!! please!"
s sklonjeno glavo osramocena nevem kaj naj recem nazaj.
naslednji dan vrzem tablete proc, in si recem :dajem si moznost, da se odvadim od tablet.
NOCEM UMRET! pa se tudi sama bojim, da bom ubila svoje telo predno se bom uspela pozdravit. ta strah je v meni nekaj tednov. se vedno vem, da se bom pozdravila in v to mocno verjamem, ampak......
kadar bulimije ni z mano, sem zelo srecna, vesela, veliko se smeijim, pojem, plesem, delam yogo in meditiram, poslusam svoje telo, svoje misli, opazujem svojo naravo in cutim. teh trenutkov je bilo do sedaj le nekaj, in so bili zelo kratki, zaradi bolecine, vendar sem se danes zjutraj zbudila vesela, z zeljo po plesu. plesala sem. v ogledalu sem prvic v zivljenju videla plesalko.
tukaj, kjer je ozracje bolj veselo, sonce sije in roze cvetijo v vseh mogocih barvah, sem nasla svoj mir. Korak blize sebi. Spoprijateljila se bom s puncko v meni. Prepoznam jo, pozdravim jo, odprem ji vrata.
Jaz sem mir!
Sedaj sem tukaj, na drugem koncu sveta, kjer sije sonce in ozracje je veliko bolj sprosceno, pozitivno in veselo. Prepricana sem bila, da ko bom tukaj, me bo vsa ta lepa energija in energija ljubezni odpihnila tako stran od mojega krutega vsakdana, da o bulimiji ne bo ne duha ne sluha. tega sem se po eni strani zelo bala, saj bi se zaradi tega zelo tezko vrnila in nadaljevala z zdravljenejm.
Vendar, presenecenje!
Na drugem koncu sveta, dalec od domacega hladilnika, od domacega stranisca ...................nimam miru!!
Moje telo je padlo v tak sok, da je bolecina zacela gledat ven skozi absolutno vsako poro mojega telesa. Zbolela sem. Najprej seveda moji uniceni bulemicni zobi. na poti sem, sem enea izgubila. Padel mi je ven, ni docakal zdravljenja. Od sramu in od bolecine (ne zaradi zoba, izguba zoba ni povzrocila nobene bolecine) saj poznam resnico sem zajokala. Nisem in se vedno ne morem verjet, da se to dogaja. Prosim, ne! kricim globoko v sebi, "prosim, naj bodo to le nocne more, prosim!"
en zob se je odlocil, da bo svojo zivljenjsko pot koncal nekje nad papua novo gvinejo, en pa se je odlocil, da se bo zavil v neznosno bolecino in me kaznoval, ker sem umorila njegovega mlajsega brata. Fuck u teeth!!
no, unicene imam 4 zobe (minus ena lol) od tega je en v procesu zdravljenja druga pa se ni tako dalec z vnetjem, tako da je iskupicek 2/4 vseeno soliden. nevem zakaj se norcujem iz svojih zob sedaj, kar cutim kako sodo skocili name vsi tecni in me spravili v vrtoglavi jok.
no, vse se je zacelo z zobi. Bolecina je pocasi postajala vecja vsak dan, moji ugrizi v hrano pa so postajali cedalje bolj redki in majhni, kar je bilo moji bulimiji zelo vsec. zelo hitro sem nehala jesti, vedno sem nasla izgovor, zakaj nebi jedla, oziroma zakaj se mi zdi, da o trije pomfriji dovolj, zakaj mi en majhen ugriz moje najljubse novozelandske cokolade zadostuje, zakaj mi pol toasta napolni zelodec in zakaj sem neizmerno sita cel dan po pol mafina za zajtrk..postajala sem cedalje manjsa, in bulimija v meni je postajala cedalje glasnejsa. krici od veselja. popolna kombinacija. Bolecina. ki si jo bojda zasluzim, in stradaaaaaaaaanje!!!! woohoo!!! kadar okolje ni varno za naziranje in bruhanje, je alternativa nekajdnevno stradanje. super. vesela bulimija, zalostna in izmucena jaz. pocasi a ocitno sem postajala vse sibkejsa, kadarkoli sem dala v usta karkoli hrane, se jetisti nekdo v moji glavi skrical name, kako si drznem, kaj se grem, zakaj ne stradam. Prosila sem ga, "samo en koscek, samo en koscek prosim, lacna sem" ni bil usmiljen, ce sem pojedla "samo en koscek" in govorim o misjem koscku kruha, me je silil na bruhanje. Telo mi je zavrelo in zelodec je postal poln, pripravljen, da vrze ven vse kar je nori, V grlu cutim napetost, vse kar moram narediti je, sprehoditi se do stranisca. spodbuja me "gremo gremo, ajde gremo, jedla si gremo!!" sibka se borim nazaj, prosim ga, naj me ne osramoti pred fantom. srce mi bije cedalje hitreje in potijo se mi roke. mind se mi oza in tresem se. fant me opazuje in tiho govori z mano. on je angel. prisezem, on je oj angel. vedno ve kaj mora narediti, kako se mora oglasiti oziroma kaj mora reci. njegov glas je tih a vseeno dovolj glasen, da spodbuja tisto malo mene, ki se bori proti bulimiji. daje mi razlog. v nekem trenutko se zlomim, sesedem se na tla, zvijem se v kot sobe, med postejo in steno je prostora ravno za moje telo, tam se pocutim varno. jokam, ne neham.
obupano jokam" why it doesnt leave me alooone! i dint do anything wrong?!go away!! i hate bulimia but why she hates me so much why she doesnt leave me alone. not here. dnt need her here!" drzim se za glavo in tresem se. fant se mi pribliza, pozai, prime me za roko, sprva ne reagiram, ker si topline ne zasluzim, sploh ne morem biti nagrajena s pozornostjo in ljubeznijo po vsej drami, ki jo pocnem, a kmalu sprejmem, da je njegova ljubezen tisto, kar potrebujem. mocno ga stisnem za roko in zacutim socutje. socutje v meni vzbudi nov val joka in planem mu v objem. mocno me stisne in v njegovem objemu se utapljam v solzah kot otrok. kmalu se pomirim, vendar vse skupaj traja dobri dve uri. dve uri zivljenja zaradi enega koscka kruha. seveda me butasta bulimija preprica, da tisti dan ne pojem nicesar vec. zaspim s praznim zelodcem in zjutraj se zbudim lacna. Najpre kot normalen clovek pomislim, kaj bi jedla, sline se mi pocedijo po mafinu. najraje imam novozelandske mafiine.. natanko deset sekund uzivam on ideji, kako slasten bo moj zajtrk in ze je tukaj posast "ne ne ne in se enkrat ne! jedla ne bos nicesar. me ne zanima kolk si lacna, jedla ne bos. ce pa ze, pa ves kaj te caka. me ne zanima, jst lahko bruham tut na novi zelandiji, ti si tista, ki noce.' glas je grob, glasen in nizek, kot kakna posast iz jame. kot majhna puncka odgovorim nazaj " pa saj je samo mafin in zelo sem lacna, prosim, ne danes." "kakor hoces, ampak bos bruhala potem" zelo je neprijazen. strasi me. vzame mi to, kar najbolj potrebujem. muci me! mocnejsi je od mene, seveda bo zmagal. ampak predno zmaga, se izzivlja nad mano. telo se mi trese od strahu in lakote. ne vidim 2 centimetra pred sabo, saj se prepiram s to posastjo v glavi. niti fanta ne opazim. veckrat me vprasa "wats wrong" ko ga koncno slisim, znorim!! kolaps!! totlen. "aa nothing's wrong i just want mufin, am hungry!! this bitch is saying no but am hungry i want muffin!" drzim se za glavo, jokam in kricim, odganjam bulemicne misli iz svojega telesa kot da so me napadli scurki. ne vidim, kaj se dogaja okrog mene, le telo polno scurkov in njihovih licink v mozgannih. spet se s fantovo pomocjo pomirim, a z vsakim takim kolapsom postajam sibkejsa. vrocina ni vec le stvar napada, ampak postane stalnica, naslednji dan se zbudim s herpesom in vnetimi bezgavkami, stopnja zobobola pa se je dvignila na 8/10, painkilerji so se povecali na maximim njihov ucinek pa gre pocasi proti minimumu. vcasih sploh nevem koliko painkilerjev sem vzela, dodam se enega....nobenega ucinka, a me z zamudo vsi zadanejo, padem dol iin spim do jutra, do 5h. zbudi me bolecina, borba se zacne. zobobolu se seveda kmalu pridruzita se glavobol da se ti zmesa. ko ti sopa samo en zivs skoz celo glavo in bolecina v usesu. te bolecine ne bom nikoli razumela. vrocina mi zraste na 40 in je z mano cel dan, ucinki painkilerjev pa so dosegli dno. jem kot bombone, fanta prosim, naj jih skrije, ce ne bom pojedla celo skatlo. odvisnost od tablet je moja sibka tocka, eno tako odvisnost imam dovolj. zacelo se je z eno tableto, pa se se dane sni koncalo, zato se upraviceno bojim. bolecina je gladko presegla 10, da o slabosti ne govorim... boli me zelodec od vseh tablet in brez hrane. fuck u. mesa se mi. boli me vsaka, ampak res vsaka celica na obrazu, na glavi in vse to kolen. norijo mi hormoni, bolijo me jajcniki, to verjetno nima veze z nicemer, ampak koz zanalas so me se ti zaceli matrat, mesa se mi, otresam z rokami, vrtim se v krogu kot mis, valjam se po tleh, vstanem, skacem, sedim, hodim, trgam, praskam....niiiiiiiiiiic ne pomaga, bolecine ne razumem!!
bulemicna bolecina, ki je hujsa, mi je postala ze zelo domaca, razumem jo, vem da me lahko kadarkoli ubije, ampak jo lahko prenasam, te ne morem. niti dihat ne morem, ker me boli zob. nemorem pozirat sline, ker me boli zelodec, ne morem slisat glasu, ker me boli zob, nemorem stat pri miru, ker se mi trga od glavobola. se nikoli nisem nicesar takega dozivela. s fanom greva ven...kot bbi odrezal, ko stojim zunaj na zraku, se bolecina spusti nazaj na reasonable 10. ne razumem. ampak saj vendar ne morem celo noc stat zunaj. ne, ko se telo navadi na temperaturo, ki mu sicer ugaja, se bolecina ponovno poveca. greva od zdravnika do zobozdravnika, vsi zasedeni, narocena sem 'jutri' .... ok jutri je ok. mora biti ok.
razlagam nevem komu tam v zraku "if i dont get rid of my bulimia this time, then i will never get rid of it. i am not so awful person to deserve this big pain. no!" mislim resno! verjamem si in v vsej bolecini je koscek upanja, da bo s to bolecino sla tudi moja bulimija.
komaj docakam uro, ko sem narocena pri zobozdravniku. prijazen zdobozdravnik me poklice notri in povem mu :" before u start i should tell you i have bulimia so my teeth are super ruined and i treat them back home, so i just need u to do emergency. also, there is one tooth that has been already treated by my dentist and it feels like that one hurts, but I dont know, is it possible, that i got confused about the pain?" rece mi:"yes, with big pain you most definitely cannot tell correctly which tooth is in pain so lets check." hitro ugotovi, da sem se motila, kateri zob me boli, in mi pove, da se mi je vnel cel zivec in da je odmrl, in da mora biti moj prag bolecine kreprko previsok, da sem to bolecino prenesla. pove mi tudi "even without you telling me that you have eating disorders, i could tell you have bulimia" in tako nekaj besed nanese na mojo motnjo. zelo prijazen zobozdravnik se celo posali: "ok, bulimia is not fun at all, would be better for you to steal cars. ok you would go to jail but at least you would keep all yr teeth!" lol seriously? haha
po vec kot enournem posegu me resi bolecine. prej je bil zame zobozdravnik, sedaj bog! :)
pain free odkorakam iz ambulante, prerojena. Vse ostale bolecine so le bolecinice in so zanemarljive. z zivcem sta sla tako glavobol kot tudi bolecina v usesu. svobodna sem. in kaj mi prinese svoboda?
zadovoljna korakam po ulici do mesta, ko se v mojo glavo prikradejo misli, ki gredo nekako takole: "oo kolk dobr, ne boli vec. oo kolk pogresam svoje pocetje. kolk pogresam bruhanje. obcutek, ko bruham, obcutek, ko se najem in bruham. mogoce bi lahko samo enkrat bruhala, za nagrado, ker sem pretrpela tolk bolecine. ne vec kot enkrat." v moje telo se je prikradel obucutek 'varnosti' , pred ocmi sem videla straniscno skoljko z bruhanjem in podoba ni bila ogabna, ampak nekaj, kar si tako zelo zelim. naslednjih nekaj korakov prehodim kot bulemik. Vsec mi je. moje bogo telo si zasluzi nagrado. ves kaksen velik sok je moje telo dozivelo....od vsakodnevnega bruhanja in samounicevanja k "miru" !! vso to bolecino je moglo telo prenesti, ker sem bila zlobna, kaznovala sem tistega bulemika v sebi, po nepotrebnem.............. itd
kar naenkrat mene skrbi za moje telo???? a daj no, bullshit!!
iz krutega razmiljanja in cutenja me zbudi ideja, da moram fantu sporociti, naj me pobere pred kniznico in ne pri zobarju, kot sva bila dogovorjena, zato zavijem v prvo trgovino in kupim kartico za telefon. ko nalagam denar na kartico, mimo mene pride star, majhen, bel, vesel mozic, ki pravi :" are you ringing me?" vsa moja pozornost gre k njemu. "oh zes of course, do you have your phone with, cmon pick up" besedna igra z rendom starckom mi je polepsala dan in me odvrila od bulemicnega razmiljanja. nasprotno, moje misli so sle nekako takole "aa kako lepo, moja energija je verjetno lepa in barvasta, saj jo ljudje opazijo. well done."
tisti dan sem brez bolecine nadaljevala z nasmehom, vendar je za nasmehom in veseljem ves cas strah pred mislijo, ki me je ujela danes. Detektivsko razmisljanje...."le kaj to pomeni?"
kaj vraga kaj to pomeni....pomeni da sem bolna v glavo, da sem bulemik in da naj ze enkrat to dojamem, da se potem lahko resim vsega dreka. in da nemorem kar cez noc se prerodit v normalnega cloveka. Wake up, girl!!
prijateljici posljem mail in ji nahitro razlozim, kako vse skupaj poteka, nakaj napisem ...."nic ne jem, vem da to ni dobro ker bo kmalu dan, ko bom prevec izmucena in bom hotela jesti vse kar bom videla, zato sem se za danes odlocila, da imam varen dan, in da se bom prisilila, da dokoncam mafin, pojem cel kos toasta in pojem celo cokoladico..." sem pametna ane? ja, ko sam hudic!! moje pisanje se nadaljuje takokole: "in ker bom danes jedla vec, sem vzela tablet!" ............ kako prosim?!?!?!? se enkrat!?!! kaj pravis?? ok, gremo nazaj... KAJ?
ob tem spoznanju sem razocarala celo sebe. bila sem zalostna, res zalostna, in se danes sem. zvecer sem se pogovarjala s prijateljico sestro in ji povedala, kaj sem naredila. bila je zelo jezna in razocarana. rekla mi je :" please stop with pills, this is your addiction within addiction and with only one you have life time work, you dont need pills. because of pills you will die!!!! pills are killing you!!! your kidney r going bad and your liver. i had bulimia for ten years, everyday, and my tooth are ruined, my health is damaged, but they are not ruined so much actually as yours and am healthy and you are dying!!! am worried! plase stop!! please!"
s sklonjeno glavo osramocena nevem kaj naj recem nazaj.
naslednji dan vrzem tablete proc, in si recem :dajem si moznost, da se odvadim od tablet.
NOCEM UMRET! pa se tudi sama bojim, da bom ubila svoje telo predno se bom uspela pozdravit. ta strah je v meni nekaj tednov. se vedno vem, da se bom pozdravila in v to mocno verjamem, ampak......
kadar bulimije ni z mano, sem zelo srecna, vesela, veliko se smeijim, pojem, plesem, delam yogo in meditiram, poslusam svoje telo, svoje misli, opazujem svojo naravo in cutim. teh trenutkov je bilo do sedaj le nekaj, in so bili zelo kratki, zaradi bolecine, vendar sem se danes zjutraj zbudila vesela, z zeljo po plesu. plesala sem. v ogledalu sem prvic v zivljenju videla plesalko.
tukaj, kjer je ozracje bolj veselo, sonce sije in roze cvetijo v vseh mogocih barvah, sem nasla svoj mir. Korak blize sebi. Spoprijateljila se bom s puncko v meni. Prepoznam jo, pozdravim jo, odprem ji vrata.
Jaz sem mir!
No comments:
Post a Comment