z bulemikom na pot

trenutno sem v koreji, na poti na novo zelandijo. Za sabo imam ze en dan letenja, tako da tale pocitek v koreji pride prav. Megleno je in mraz je, mogoce to vplova na moje razpolozenje, kdo ve.
Moja pot se je zacela ze pred nekaj dnevi, ko je bil cas za pakiranje. Groza od groze. Na novo zelandiji imajo sedaj poletje, in spakirati sem mogla poletna oblacila. Mnogi mi zavidajo mojo kratko selitev na novo zelandijo, sploh v casu njihovega poletja, jaz pa dobesedno travmiram. Ze dolgo casa me Ego ni tako ponizeval in se izzivljal nad mano kot te dni, ko se je bilo potrebno spakirati. Karkoli sem prijela v roke, se je norceval iz mene "hahaha to prijeto majcko bos vzela, da je ti ja speh vidi, bajsa!" kopalke so ga sploh razveselile "hahahhaha ne me hecat, kopalke, ti v kopalke, debela taka in grda vsi bojo usli iz plaze, hitro pospravi to!" mucil me je brez omejitve, spakirala sem dve majski in sibala na wc, prisla nazaj zacela znova, spet stopila na isto mino sibala na wc, bruhala, sla naza, poskusila se enkrat..in tako dva dni. nikoli nimam toliko tezav s pakiranjem, saj nisem ravno tista fina pupa ki se nevem kako pripravlja...vzamem kar mi pad ena pamet, ce mi bo kaj falilo, bom ze tam kupila. res nikoli ne kompliciram, tokrat pa si je Ego dal duska. Poskusala sem ga utisat, rekla sem mu "i have my excuse why am not looking good and why am fat. Im bulimic and its because of you, you shit of Ego!" na moje zmerjanje se ni kaj dosti menil... nakoncu sem nekako le usepla spakirat, pol prevec in pol neuporabnega, ampak jebat ga. Se hujsa nocna mora je bila, ko je bilo potrebno spakirati sebe....kaj obleci? tisoc neuspelih poskusov, tisoc kombinacij in tisockrat bruhat!! nakoncu sem obupala in sla.... prvi let ljubljana frankfurt... vesela, da odhajam spet na pot, saj je cigan v meni ze nestrpno cakal na ponoven odhod. Veselim se vlacenja po letaliscih, spanja na letalu in raziskovanja nepoznanih mest, ko moram prestopit. Vendar, del mene je bil zalosten, saj sem v sloveniji pustila svojo sestro, prijateljico, katera mi je barvala zadnje bulemicne tedne pred odhodom. Z njo se pocutim varno. Prevec varno.
Cel dan v frankfurtu je bil kar zanimiv. Tako na letaliscu kot tudi v mestu sem pozela neizmerno veliko pozornosti. Moski so se obracali za mano in komentirali "sehr huebsch. sweet", se med sabo pogovarjali, kako sem lepa in lovili moj pogled. Se slepa jaz sem to videla, ampak kaj, ko to ne nahrani mojega ega z lepim, ampak mu le da razlog, da se norcuje iz mene: "buuuahahah da si nebi ti kj misla, da si res lepa, to kr neki govorijo, midva oba veva,da si grozna. to se samo zezajo in nihce ne misli resno.........itd" zamori mi itak totalno, zelo hitro, seveda verjamem Egu, kako pa, saj je vendar glaven. S sklonjeno glavo, ker ne smem sprejeti komplimentov in ker sem grda, se zaprem na stranisce v mestu, na sreco urejeno stranisce, z glasbo. Zajokam!! Prosim Ega, naj me pusti pri miru, saj je to vendar moje potovanje, in rada bi imela mir. Ko pridem naza, bom vsa njegova, naj me muci ko ce, ampak ta cas, ko sem zunaj meja, naj me prosim pusti pri miru.
Skleneva kompromis. Obljubim mu, da ne bom nic jedla, ce me le pusti pri miru. Seveda pristane. Pristane tudi na kroznik juhe. To je bilo ob 1h po evropskem casu, potem sem cel dan hodila po mestu in ob 7h zvecer, ko sem imela let, sem bila ze tako lacna in izmucena, da sem komaj stala na nogah. Na letalu nas najprej postrezejo s prigrizkom in pijaco, izberem juice. Ko naredim prvi pozirek in pojem koscek krekerja, v moji glavi nekdo grozno zakrici:"A si nora!!! pusti to!! sva se dogovorila, nic hrane!!! kaj to pijes juice! sladkor, kalorije..... pusti!" trznem in seveda takoj spustim vse, zavezem v vrecko in prosim stevardeso, naj odnese. nekaj minut za tem prinesejo vecerjo. Kljub dejstvu, da je letalska hrana, zelo lepo disi. Odprem zavojcek hrane in pocedijo se mi sline.
"a-a! da nebi!" me opozarja Ego! Globoko v sebi zajokam, solzam pa se izognem tako, da zaprem oci. Kmalu za tem, zaspim!
Prespim celoten let, leteli smo 10 ur. Zbudila me je stevardesa, ko je prinesla zajtrk. jajcna omleta, sadje, jogurt, francoski rogljicek in caj. Res da nisem bila pretirano lacna, ampak hrano odklonim, da ne razjezim ega.
Pristanemo v Seulu, ker imam kar nekaj casa do naslednjega leta, vzamem taxi in grem v mesto. Pot je kar dolga in obcudujem korejsko pokrajino. Tako posebna je. Vsec mi je. Taxist me kot zanalas odlozi na pred neko restavracijo, iz katere tako lepo zadisi. Mislim si, da sem v koreji, in ne poskusim njihove hrane, naj me vrag pa bulimija. Narocim piscanca in seveda riz. Ego krici in krici, amapk zaposlena sem z opazovanjem ljudi, tako da ga kratko malo ignoriram..... ko ga vsaj nebi, si mislim sedaj!
Hrana je svinsko pekoca, ampak reeeeees pekoca, tako da po nekaj grizljajih odneham in le lovim sapo, popijem pol litra vode, da ublazim bolecino, pa nic bolje. Pekoa hrana res ni moje veselje, in kljub lakoti koslia ne dokoncam. To Egu ne pomeni nic. Zabije me na tla ko sam vrag. Komaj se premikam in najdem internet cafe kjer pisem to objavo.
Govori mi: "debela si in grda si in tvoj obraz je popacen in grozno izgledas in vsi so lepsi od tebe in nimas okusa za oblacenje niti za makeup, tvoji lasje so grozni in ja, saj res, debela si...tvoj fant bo nasel drugo!" prestrasi me do kosti...............nasel drugo??
NE!!
Muci me v glavi in nevem kako naj se borim z njim. Poskusila sem ze vse mozne nacine, pa sem neuspesna. Govorim mu, da to ni res in da me ima moj fant rad in da mu pomenim veliko in da mi pripravlja nekaj posebnega, ko pidem na novo zelandijo in da se res veselim da ga vidim......
jaz svoje, on svoje.....za Ego sem se vedno debela in grda in to traja ze dobri 2 uri.
najraje bi izginila...postala nevidna, sla domov, se nazrla in sla bruhat.......to bi pocela tedne in tedne, ker je toliko jeze in zalosti zaradi tega butastega ega nastalo sedaj. zajebava me! strah me je, kaj ce me fant res pusti.... ok bedarije, vem.
vse skupaj je velika bedarija... grem poiskat enega korejca, ki se bo pogovarjal z mano, da mi preseka misli, potem bo vse ok.