Otrok v meni

Zadnja postaja pred spoznanjem, da res imam bulimijo, je bil obisk pri yogi terapevtu, kateri mi je naredil regresijo, mi ocistil cakre, dvignil notranjo energijo in se z mano pogovarjal. Pri njem sem bila stiri ure, in cisto na koncu mi je rekel: "Dobro, da sva naredila regresijo in pocistila malo preteklosti, ampak to ni to, tebe mucijo druge stvari. Ti si grozno depresiven clovek, in povem ti, da nimas vec veliko zivljenja pred sabo, saj so tvoji notranji organi zelo uniceni, predvsem jetra in leva ledvica. Depresijo imas zelo razvito, pravtako samosovraztvo in upam da se zavedas, da imas zelo razvite motnje hranjenja."
Kot sem ze enkrat omenila, ga seveda nisem ne upostevala ne slisala, a so njegove besede spremenile moje zivljenje na glavo.
Pred odhodom sva naredila nidra yogo, ki naj bi me pomirila in pripravila na odhod, a se je zgodilo nekaj nezaslisanega..v trenutku, ko sem se pokrila z dekico in globoko vdihnila, se je v moje telo prikradel nekdo, na katerega sem bojda prej stiri ure pozabljala...ulile so se mi solze, prisezem da ne vem, kdaj sem nazadnje tako intenzivno jokala, niti tri ure pred tem, ko sem podozivljala grozne trnutke iz svoje mladosti ne. Solze so lile neumorno in nisem mogla dihat normalno. Vdihnila sem nekako, izdihnit nisem mogla, saj me je nekaj stiskalo pri srcu. Na predelu prsnega kosa se je pojavil "EGO".... bil je v obliki tezke granitne kocke, imel je velike oci in roke, nog ni imel, in rezal se mi je v faco: "hahahahah gnila si. 3 ure jokas ko nora, pa si pozabila name!! hahahaha jaz te unicujem! hahahah"  tudi terapevtu ni bilo jasno, kaj se je dogajalo z mano, a me je pustil do konca. Ko se je vodena nidra koncala, me je vprasal: "Kaj pa je bilo to?" povedala sem mu za nenapovedan obisk Ega in tako si je vzel cas in mi razjasnil nekaj osnovnih pojmov. Predlagal mi je meditacijo odpuscanja in pristala sem. Dal mi je CD s meditacijo in mi rekel, da je meditacijo potrebno delati vsak dan, da verjetno ne bodo takoj rezultati, vendar scasoma bom videla veliko razliko v odnosu do sebe.
Ko sem prisla domov, sem najprej poskusila z meditacijo.
Meditacija odpuscanja je bila najlepsa izkusnja v mojem zivljenju. Zelo je lepa. Jaz, odrasla oseba, se srecam z mano, otrokom. Najino srecanje je zelo ganljivo. Deklica je bila stiri leta, ko sem jo prvic srecala. Terapevt pravi, da moram zacet razciscevat tam, kjer mi bo povedala deklica. Ma si ti nor, pri stirih letih?? To je prakticno celo moje zivljenje!!
Nekaj dni sem z navdusenjem meditirala, saj me je zelo zanimalo, kaj mi ima puncka za pokazat. Komaj sem cakala trenutek, ko bom spet videla puncko.
Bila je tako nezna, in vedno prestrasena, nikoli ni nicesar povedala, samo kazala je in ce je hotela da kam greva, me je prijela za prst in odvlekla. Bila je zeprijazna in lepo vzgojena puncka. Po nekaj muntah se me je navadila in skupaj sva se igrali. Vcasih sva brali knjige, vcasih sva se igrali zunaj. Proti koncu najinega srecanja me je peljala na skriven prostor, kjer mi je dala darilo, ki ga je cuvala zame. To je pomemben predmet na poti do ozdravitve.
Srecanje s to puncko je imelo velik vplv na mene.. vcasih, ko sem se sprehajala po ulici in verjela, da vsi bulijo vame, ker sem grozna in debella in ker sem se zredila, sem se spomnila na njo, in nasla stik s sabo. Bila sem kot ponosna mama, kateri je res vseeno, kaksna je, samo da je njen otrok srecen. Pomagala mi je, da sem bila veckrat v stiku s sabo, zascitila sem se pred neznanci. Bila sem nekaj posebnega (v svoji glavi) saj imam puncko -- kot neka skrivna moc! Nekje v meni, in nihce ne ve zanjo.
Puncka notri mi sepeta "bori se, bori se, zdrzi! ne popousti!" zene me naprej.

Nevem zakaj in kdaj sem z meditacijo prenehala. No, zakaj - vem! Ker sem prenehala z vseeeem!!
Ampak se danes se spomnim na puncko, in res bi jo rada ponovno obiskala, saj vem da je zalostna, in samo jaz vem, kaj prestaja! V stiski je!! Pogresam jo!! Moram jo cimprej videti.

Tudi moja terapevtka je veckrat rekla: "Naucite se morate najti otroka v sebi, saj je on v stiski, in mu biti najboljsa mama in najbolj ljubec oce!"

Vse te besede in izkusnja s puncko so me pripeljale do tega, da se ze dva dni obnasam popolnoma drugace do sebe.
Prejsnji dan sem bila lacna in sem si namesto kosila privoscila torto s prijateljico... kmalu mi je bilo jasno, da sem pogrnila kot mama. Otrok v meni je hotel torto, in jaz mama sem mu jo dala, nisem mu niti ponudila toplega kosila. Prav tako je bilo danes, ko sem si zazelela cokolado. Ne takoj, ampak kasneje, sem spoznala, da otrok v meni hoce cokolino,cokolado. No, bolj zenska v meni te dni saj imam menstruacijo (jaaaj!! se ena zoporna stvar ki jo prinese bulimija...neredne menstruacije) .. ko je dobil tviks in je hotel se vec, je dobil cokolino.pa se malo cokolina, cisto malo. pregovarjala sem  se z njim, da zdaj ima pa ze res dovolj, da ga bo bolel trebuh.
Ko sem pojedla se dodatno malo cokolina, sem se zasledila, kako se menim sama s sabo. Razlagam: "Ok, are you happy now. U got plenty of food so you r fine now. you dont need anything else. i gave u what you wanted and for return you wont do any mess to me, ok? be nice" takole sem se pomenila z otrokom v sebi.
res mi je dal mir, cel vecer je bil priden, nic mi ni vec tezil, jaz pa sem kot pridna mama pobirala sladkarije po stanovanju in jih spravljala nazaj v predale, da ja nebi prevec pojedel, ga bo bolel trebuscek. Res sem bila mama. Tudi narocila sem mu, naj nekaj normalnega poje, in res je prosil za kos kruha s filadelfija namazom in jogurt. Danes sva se zelo dobro ujela. moj otrok - moja puncka - je imela prijazno mamo danes.
Puncka je bila zelo vesela cez dan, zvecer pa nikakor ne more zaspat. Pripovedujem ji pravljice, pa ne poslusa. Spet je zalostna. Pogresa nekoga. Mamo svojo. Njena mama je vedno na poti. Njena mama sem jaz. ne skrbim za njo, ne menim se za njo. Odvisna je sama od sebe, zato je zalostna.
Ja, res sem grozna mama!