ce bi jst vedla kaj se trenutno dogaja, bi verjetno ze v sredo napisala objabo, tko pa vsake tri ure pridem za racunalnik, zacnem pisat, si mislm toj to, vem kako se pocutim, napisem pet vrstic in ugotovim, da se tko ne pocutim vec, zaprem komp in grem naprej mesat meglo.
ta teden sem dozivela vse, bla sem zelo vesela, nasmejana, polna energije, dobre volje in upanja, v naslednjem trenutku sm bla ko kup dreka, vsa na tleh, depresivna, tecna, jezna, osamljena, lacna, zaspana, brezupna...spat sm hodila ob petih popoldan, ker nisem vec zdrzala tega lajfa, tega tempa, vsega tega, kar naj bi dala od sebe.
Poseben dan je bil torek, ko sm se zbudila ko da sm celo noc zurala. zutri sm spila kavo in lahko recem, da decaf res nima nobenga efekta. zalimana sms e spravla v skuzbo in se celo pot prepricevala, da se morm spravit k sebi, ker ce nism 100% prpravlena, nima smisla, da sploh hodim delat. trpela sm od utrujenosti celo dopoldne, nasreco so bli moji otroci glih tko utrujeni in smo vseeno lahko sledil en drugmu..
po sluzbi sem sla do prjatlce, ki je nisem vidla ze pol leta....na poti do nje me glas v glavi spomni, zakaj mi je blo vedno tko tesko it do nje: "debela si, ona pa je rodila drugega otroka in zgleda bolse ko ti. njen lajf je gud, kaj se bos ti mesala not." do zdj sm se vedno obrnla in sla domou, zadnjic pa sm si rekla: "ce ne grem zdj do nje, nebom sla nikoli in ves dan bo padel v vodo." nehala sm razmisljat in sm se odpeljala proti njenemu domu. srce mi je bilo adijo pamet hitro, ampak ona me je pricakala z velikim nasmehom in z razsirjenimi rokami. v trenutku, ko sva se objeli, sem pozabila na vse in le bog ve, zakaj sem toliko casa odlasala z najinim srecanjem, ce se pa v njeni blizini pocutim zazeljeno. Punca mi je se kavo nardila, tko da sm dobila svojo dozo kofeina, spoznala sem njenega malega sincka, ma je ze pol leta star in najlepsi, in malo sva klepetali. super mi je bilo. potem je prisel njen fant in smo resevali duse skupaj. pogovarjali smo se o moji bulimiji, o tem, kako je pravzaprav privilegij resetirat svoje zivljenje in zvet po svoje, dala sta mi ogromno spostovanja, podpore in razumevanja. se odsla nisem, ze sem si zelela, da cimprej pridem nazaj.
predno sem se odpravila, sem se prijateljici opravicila za vse nazaj in se ji zahvalila za potrpezljivost in ljubezen. povedala sem, kaj meni predstavlja stisko in samo smejala se je. rekla mi je: "ves, moram pa priznat, da nisem bila prepricana, da bos prisla, ker sva se tolko casa menle in nikol nisva skup prsle!" kritika/graja..mo je spremenila pogled na vse. bila sem blazena,da imam ob sebi prijateljico, ki je tako iskrena do mene, da me lahko pogleda v oci, in pove kar si misli. miru mi ni dal obcutek, da ona pravzaprav ve, se zaveda tega, da nisem blazno zanesljiva, da pustim na cedilu, pa me ima vseeno rada, vseeno me sprejme z odprtim srcem. ce se mi zdj ne bo posvetilo, da ljudje odpuscajo in da moram odpustit sama sebi, potem nevem vec kaj naredit.
takoj od nje sem sibala v mesto, kjer naj bi se dobila z drugo prijateljico, a sta me pricakali dve, saj je bila ona s svojo sostanovalko, ki me je videla trikrat, a sem bojda na njo naredila tako dober vtis, da senama je zelela pridruzit. zasipavali sta me s komplimenti in s toplimi besedami, in bolj ko se se sprasevala, zakaj se dve tako popolni punci ubadata z mano, bolj sta mi govorrili, ako me obcudujeta. zunaj na kavici, na soncku v babji druzbi, sem se pocutila zelo zivo. vse na enkrat smo morale oditi, vsaka je imela svoj opravek. dobila sem sporocilo od prijatelja, ce sem za pijaco, pa sem mu povedala, da do 4h ne morem, 4-5h pa sem prosta. odlocil se je, da me bo pocakal. 45 minut me je cakal, da sva klepetala 30 minut. sprva se sploh nisem zavedala, kako enkratno to je, a me je doma doletelo....waw!!!! dan poln dokazov, da nisem slab clovek. uzivala sem. prepricana sem bila, da bo od zjd naprej vse drugace. da bom zivela, se druzla z ljudmi, jim vracala iskrenost in jih imela rada, celo sebe bom bolj spostovala. vendar nisem zaspala s tem obcutkom. utrujena od celega dneva sem se zlomila, zjokala in tezila fantu. sita vsega. prevec za en dan.zaspim, spim ko ubita do ene stirih, pa me spet zacne ganjat ta glas v glavi, da sem neumna, ce verjamem ljudem, da jim je do mene. naslednji dan je dan za znort, niti pol podoben prejsnjemu in niti pikice veslja ni v tem dnevu. pridem domov, pojem kosilo in grem spat. ob petih popoldan. zbudi me fant, highlight of the day. super mi je z njim, nisem tecna, naspana sem in vse je ok. ko nehava govort zaspim nazaj ko bi me nekdo uzgou. vsaj mal spanja sm not prnesla, ceprou se to naslednji dan ne pozna. spet se zbudim prazna, zaskrbljena, da mi gre zivljenje slabo, da narobe furam svoj lajf, da sm bedna in da bom verjetno nekaj zasrala. Ta dan se je sicer spremenil iz slabega v lepega....spoznat me je zelel direktor sore pri kateri delam, da se mi osebmo zahvali za trud in za delo, ki ga opravljam. pravijo da so hvalezni in navduseni nad mano. no, pri vsem tem ne cutim nicesar, spet si mislim pa kaj sploh ves kaj govoris??? ampak vseeno je dan lep ker so to eni super krasni ljudje. pocutim se super, dobre volje in smejim se, pogovarjam se z mimoidocimi in vesela sem, da sem dobila stanovanje. spomnim se na tist lep torek, in spet se pocutim, ko da bo od tega trenutka vse drugace. vesela sem, da imam bulimijo, da z njo rastem, ponosna nase, da ze tolko casa nisem bruhala, zivljenje razumem in nic me ne ustavi.....to navdusenje seveda ne traja vec ko dve uri. pridem domov in pred oci mi pade tem. nevem zakaj, nevem kako, ampak ugasnem. nicesar ne slisim, nikogar ne poslusam, zaprem se v sobo in obstajam.
misli mi bezijo v afriko, k mojemu otroku, srce me boli, vse bi dala, da bi lahko bila z njim, vse bi dala, da bi alhko sla nazaj v afriko. bolj ko razmiljam, teze postaja, vsakic, ko se dotaknem te teme, se zlomim, tokrat ni bilo nic drugace...le da sem si dovolila biti zalostna. iz otopelosti preidem v dramo in objokana zaspim. petek: prsta sem, moram uredit stvari za stanovanje in pobrat nekaj donacij. busy morning zacnem ob sedmih, na oko vse ok. ne da se mi sicer vozit vec in zabijat casa v avtu, ampak eden tistih momentov, ko pac nardim stvari, ki jih zivljenje od mene zahteva, brez pojasnjevanja in zgovarjanja. ko pridem do ljubljane, zazivim, zbudim se in pocutim se ok, lepo je. grem po kljuce od stanovanja in zaklepetam se z gospo, govoriva o afriki, povem ji svojo zgodbo, ganjena je in zeli tudi ona pomagat. pocutim se odlicno. jasen mi je cilj v zivljenju, jasno mi je zivljenje, jasen mi je tisti moement. razumem sama sebe, svoje zelje, potrebe in svojo ljubezen. srecna sem, da zivim. spet se spomnim na torek na sredo in zahvalim se vesolju. ko pridem do avta, me cakajo lisice, ne razjezim se, le nasmejim se in povem vesolju, da tocno vem, kaj je njegovo sporocilo. obljubim mu, da bom razmislila o tem in da bom naredila kar se da, da tega ne bom vec ponovila.
poklicem prijateljico in jo prosim za pomoc, z veseljem mi pomaga.. odpravim se v mesto, hodim med ljudmi in veselim se trenutka, ko se bom preselila nazaj v ljubljano, ziva sem. nad nicemer se ne pritozujem, diham in zivim. s prijateljico greva na kavo in iskrena sem do nje, povem ji, da jo imam rada in da imam zelo rada njeno druzbo. cutim, kako sem iskrena in da tega nisem rekla le zato, da bi slisala kaj nazaj, ne, to so bile besede za njo, v tistem trenutku na tistem mestu. zadnje case cutim veliko vec iskrenosti do sebe in do ljudi, nasplosno do zivljenja. ne da se mi vec pretvarjat, ne da se mi bit vesela, ce nisem, smejat se, ce bi kricala in bit prjazna, ce mam tolk za povedat. iscem sama sebe nazaj, bol sm si bla vsec, ko nism bla fkae. ko nism sparala z besedami in sm bla nacelen clovek, zelo nacelen clovek. nekje na poti sem se zgubila, in to hocem nazaj. imela sem lepo polovico petka, potem doma se sploh ne spomnim kako je blo, neka srednja otopelost. danes sem splala zelo slabo, nocne more in tezka glava. zjutraj sem se zbudila najprej ob 8h in nisem hotla vstat, zato sem potegnila do pol enajstih. ko sem se zbudila in zlezla izpod odeje, sem se pozdravila z "oo, debeluh. dobrojutro, grda si" no, dan gre se zdj v tem duhu. velik sm bla zuni in trudla sm se jest normalno, tko da to vse v mejah normale, ampak glava ni ok. cist sm tecna in zivcna in kr pizdla bi, par ljudi bi rada nekam poslala. sej bi, ce bi res vedla, kako cutim, tko pa ne vem, ker se mi razpolozenje spreminja na vsakih 10 minut. sama sebi se gabim ze cel dan, a se mi ne da it stuserat. smrdim sama sebi, sicer nisem umazana, ampak smrdi mi moja koza in sprala bi iz sebe ta grozen obcutek. iz te pasivne ogabnosti se v trenutku spremenim v najsrecnejsega cloveka na svetu, saj dobim sporocilo od svojega otroka, naj ga poklicem. klepetava po telefonu pol ure in z njegovimi prijatelji, srecna sem in ljubim zivljenje. pove mi, da me ima rad in dame pogresa, skupaj narediva nacrt, kdaj bi bilo najbolje, da bi prisla na obisk. ljubim sama sebe, svoje zivljenje in svoje izkusnje. nisem debela, nisem grda, nisem bedna....nekomu sem "mama" , nekomu sem "toplina" , "sreca" ZA NEKOGA SEM "UPANJE"
grem na srehod, in telefon mi neprestano zvoni, klicejo me se ostali fantki in vsak mi rece, da me pogresa. vesela sem, polna sem, razumem. hocem zivet. mislim si, pa daj ne seri z eno dramo, you have life to do!! wake up!!! wake up!!!
zbudim se, a me kmalu vse skupaj popusti. Z dogim obrazom, otopelostjo in zalostjo pisem to objavo. cakam trenutek, ko me bo spet vrglo nekam v nebo, tam mi je vsec. zdaj vsaj vem, kaj hocem.
vem, da hocem cutit, bit budna in nadaljevat z rehabom tko ko do zdj. rezultati so najprej nevidni, potem pa kar naenkrat vidim, da sem se premaknila naprej za konkreten korak. cutim, da se premikam, cutim, da hrepenim po necem, da spet malo sanjam in upam.
ta teden sem dozivela vse, bla sem zelo vesela, nasmejana, polna energije, dobre volje in upanja, v naslednjem trenutku sm bla ko kup dreka, vsa na tleh, depresivna, tecna, jezna, osamljena, lacna, zaspana, brezupna...spat sm hodila ob petih popoldan, ker nisem vec zdrzala tega lajfa, tega tempa, vsega tega, kar naj bi dala od sebe.
Poseben dan je bil torek, ko sm se zbudila ko da sm celo noc zurala. zutri sm spila kavo in lahko recem, da decaf res nima nobenga efekta. zalimana sms e spravla v skuzbo in se celo pot prepricevala, da se morm spravit k sebi, ker ce nism 100% prpravlena, nima smisla, da sploh hodim delat. trpela sm od utrujenosti celo dopoldne, nasreco so bli moji otroci glih tko utrujeni in smo vseeno lahko sledil en drugmu..
po sluzbi sem sla do prjatlce, ki je nisem vidla ze pol leta....na poti do nje me glas v glavi spomni, zakaj mi je blo vedno tko tesko it do nje: "debela si, ona pa je rodila drugega otroka in zgleda bolse ko ti. njen lajf je gud, kaj se bos ti mesala not." do zdj sm se vedno obrnla in sla domou, zadnjic pa sm si rekla: "ce ne grem zdj do nje, nebom sla nikoli in ves dan bo padel v vodo." nehala sm razmisljat in sm se odpeljala proti njenemu domu. srce mi je bilo adijo pamet hitro, ampak ona me je pricakala z velikim nasmehom in z razsirjenimi rokami. v trenutku, ko sva se objeli, sem pozabila na vse in le bog ve, zakaj sem toliko casa odlasala z najinim srecanjem, ce se pa v njeni blizini pocutim zazeljeno. Punca mi je se kavo nardila, tko da sm dobila svojo dozo kofeina, spoznala sem njenega malega sincka, ma je ze pol leta star in najlepsi, in malo sva klepetali. super mi je bilo. potem je prisel njen fant in smo resevali duse skupaj. pogovarjali smo se o moji bulimiji, o tem, kako je pravzaprav privilegij resetirat svoje zivljenje in zvet po svoje, dala sta mi ogromno spostovanja, podpore in razumevanja. se odsla nisem, ze sem si zelela, da cimprej pridem nazaj.
predno sem se odpravila, sem se prijateljici opravicila za vse nazaj in se ji zahvalila za potrpezljivost in ljubezen. povedala sem, kaj meni predstavlja stisko in samo smejala se je. rekla mi je: "ves, moram pa priznat, da nisem bila prepricana, da bos prisla, ker sva se tolko casa menle in nikol nisva skup prsle!" kritika/graja..mo je spremenila pogled na vse. bila sem blazena,da imam ob sebi prijateljico, ki je tako iskrena do mene, da me lahko pogleda v oci, in pove kar si misli. miru mi ni dal obcutek, da ona pravzaprav ve, se zaveda tega, da nisem blazno zanesljiva, da pustim na cedilu, pa me ima vseeno rada, vseeno me sprejme z odprtim srcem. ce se mi zdj ne bo posvetilo, da ljudje odpuscajo in da moram odpustit sama sebi, potem nevem vec kaj naredit.
takoj od nje sem sibala v mesto, kjer naj bi se dobila z drugo prijateljico, a sta me pricakali dve, saj je bila ona s svojo sostanovalko, ki me je videla trikrat, a sem bojda na njo naredila tako dober vtis, da senama je zelela pridruzit. zasipavali sta me s komplimenti in s toplimi besedami, in bolj ko se se sprasevala, zakaj se dve tako popolni punci ubadata z mano, bolj sta mi govorrili, ako me obcudujeta. zunaj na kavici, na soncku v babji druzbi, sem se pocutila zelo zivo. vse na enkrat smo morale oditi, vsaka je imela svoj opravek. dobila sem sporocilo od prijatelja, ce sem za pijaco, pa sem mu povedala, da do 4h ne morem, 4-5h pa sem prosta. odlocil se je, da me bo pocakal. 45 minut me je cakal, da sva klepetala 30 minut. sprva se sploh nisem zavedala, kako enkratno to je, a me je doma doletelo....waw!!!! dan poln dokazov, da nisem slab clovek. uzivala sem. prepricana sem bila, da bo od zjd naprej vse drugace. da bom zivela, se druzla z ljudmi, jim vracala iskrenost in jih imela rada, celo sebe bom bolj spostovala. vendar nisem zaspala s tem obcutkom. utrujena od celega dneva sem se zlomila, zjokala in tezila fantu. sita vsega. prevec za en dan.zaspim, spim ko ubita do ene stirih, pa me spet zacne ganjat ta glas v glavi, da sem neumna, ce verjamem ljudem, da jim je do mene. naslednji dan je dan za znort, niti pol podoben prejsnjemu in niti pikice veslja ni v tem dnevu. pridem domov, pojem kosilo in grem spat. ob petih popoldan. zbudi me fant, highlight of the day. super mi je z njim, nisem tecna, naspana sem in vse je ok. ko nehava govort zaspim nazaj ko bi me nekdo uzgou. vsaj mal spanja sm not prnesla, ceprou se to naslednji dan ne pozna. spet se zbudim prazna, zaskrbljena, da mi gre zivljenje slabo, da narobe furam svoj lajf, da sm bedna in da bom verjetno nekaj zasrala. Ta dan se je sicer spremenil iz slabega v lepega....spoznat me je zelel direktor sore pri kateri delam, da se mi osebmo zahvali za trud in za delo, ki ga opravljam. pravijo da so hvalezni in navduseni nad mano. no, pri vsem tem ne cutim nicesar, spet si mislim pa kaj sploh ves kaj govoris??? ampak vseeno je dan lep ker so to eni super krasni ljudje. pocutim se super, dobre volje in smejim se, pogovarjam se z mimoidocimi in vesela sem, da sem dobila stanovanje. spomnim se na tist lep torek, in spet se pocutim, ko da bo od tega trenutka vse drugace. vesela sem, da imam bulimijo, da z njo rastem, ponosna nase, da ze tolko casa nisem bruhala, zivljenje razumem in nic me ne ustavi.....to navdusenje seveda ne traja vec ko dve uri. pridem domov in pred oci mi pade tem. nevem zakaj, nevem kako, ampak ugasnem. nicesar ne slisim, nikogar ne poslusam, zaprem se v sobo in obstajam.
misli mi bezijo v afriko, k mojemu otroku, srce me boli, vse bi dala, da bi lahko bila z njim, vse bi dala, da bi alhko sla nazaj v afriko. bolj ko razmiljam, teze postaja, vsakic, ko se dotaknem te teme, se zlomim, tokrat ni bilo nic drugace...le da sem si dovolila biti zalostna. iz otopelosti preidem v dramo in objokana zaspim. petek: prsta sem, moram uredit stvari za stanovanje in pobrat nekaj donacij. busy morning zacnem ob sedmih, na oko vse ok. ne da se mi sicer vozit vec in zabijat casa v avtu, ampak eden tistih momentov, ko pac nardim stvari, ki jih zivljenje od mene zahteva, brez pojasnjevanja in zgovarjanja. ko pridem do ljubljane, zazivim, zbudim se in pocutim se ok, lepo je. grem po kljuce od stanovanja in zaklepetam se z gospo, govoriva o afriki, povem ji svojo zgodbo, ganjena je in zeli tudi ona pomagat. pocutim se odlicno. jasen mi je cilj v zivljenju, jasno mi je zivljenje, jasen mi je tisti moement. razumem sama sebe, svoje zelje, potrebe in svojo ljubezen. srecna sem, da zivim. spet se spomnim na torek na sredo in zahvalim se vesolju. ko pridem do avta, me cakajo lisice, ne razjezim se, le nasmejim se in povem vesolju, da tocno vem, kaj je njegovo sporocilo. obljubim mu, da bom razmislila o tem in da bom naredila kar se da, da tega ne bom vec ponovila.
poklicem prijateljico in jo prosim za pomoc, z veseljem mi pomaga.. odpravim se v mesto, hodim med ljudmi in veselim se trenutka, ko se bom preselila nazaj v ljubljano, ziva sem. nad nicemer se ne pritozujem, diham in zivim. s prijateljico greva na kavo in iskrena sem do nje, povem ji, da jo imam rada in da imam zelo rada njeno druzbo. cutim, kako sem iskrena in da tega nisem rekla le zato, da bi slisala kaj nazaj, ne, to so bile besede za njo, v tistem trenutku na tistem mestu. zadnje case cutim veliko vec iskrenosti do sebe in do ljudi, nasplosno do zivljenja. ne da se mi vec pretvarjat, ne da se mi bit vesela, ce nisem, smejat se, ce bi kricala in bit prjazna, ce mam tolk za povedat. iscem sama sebe nazaj, bol sm si bla vsec, ko nism bla fkae. ko nism sparala z besedami in sm bla nacelen clovek, zelo nacelen clovek. nekje na poti sem se zgubila, in to hocem nazaj. imela sem lepo polovico petka, potem doma se sploh ne spomnim kako je blo, neka srednja otopelost. danes sem splala zelo slabo, nocne more in tezka glava. zjutraj sem se zbudila najprej ob 8h in nisem hotla vstat, zato sem potegnila do pol enajstih. ko sem se zbudila in zlezla izpod odeje, sem se pozdravila z "oo, debeluh. dobrojutro, grda si" no, dan gre se zdj v tem duhu. velik sm bla zuni in trudla sm se jest normalno, tko da to vse v mejah normale, ampak glava ni ok. cist sm tecna in zivcna in kr pizdla bi, par ljudi bi rada nekam poslala. sej bi, ce bi res vedla, kako cutim, tko pa ne vem, ker se mi razpolozenje spreminja na vsakih 10 minut. sama sebi se gabim ze cel dan, a se mi ne da it stuserat. smrdim sama sebi, sicer nisem umazana, ampak smrdi mi moja koza in sprala bi iz sebe ta grozen obcutek. iz te pasivne ogabnosti se v trenutku spremenim v najsrecnejsega cloveka na svetu, saj dobim sporocilo od svojega otroka, naj ga poklicem. klepetava po telefonu pol ure in z njegovimi prijatelji, srecna sem in ljubim zivljenje. pove mi, da me ima rad in dame pogresa, skupaj narediva nacrt, kdaj bi bilo najbolje, da bi prisla na obisk. ljubim sama sebe, svoje zivljenje in svoje izkusnje. nisem debela, nisem grda, nisem bedna....nekomu sem "mama" , nekomu sem "toplina" , "sreca" ZA NEKOGA SEM "UPANJE"
grem na srehod, in telefon mi neprestano zvoni, klicejo me se ostali fantki in vsak mi rece, da me pogresa. vesela sem, polna sem, razumem. hocem zivet. mislim si, pa daj ne seri z eno dramo, you have life to do!! wake up!!! wake up!!!
zbudim se, a me kmalu vse skupaj popusti. Z dogim obrazom, otopelostjo in zalostjo pisem to objavo. cakam trenutek, ko me bo spet vrglo nekam v nebo, tam mi je vsec. zdaj vsaj vem, kaj hocem.
vem, da hocem cutit, bit budna in nadaljevat z rehabom tko ko do zdj. rezultati so najprej nevidni, potem pa kar naenkrat vidim, da sem se premaknila naprej za konkreten korak. cutim, da se premikam, cutim, da hrepenim po necem, da spet malo sanjam in upam.
No comments:
Post a Comment