grozni so ti dnevi...samo jokam in spim in jokam in spim... dans sm prejokala cel dan in prespala prakticno cel dan.....zelodc me boli, slabo mi je.
zbujam se tkole sred noci vsa posrana v solzah, pomoje sploh nevem zakaj se derem, ampak se.
zdj sm se zacela drt ker s se zbudila in ne duha ne sluha o mojem fantu, snel se mi je. to se mi nikol, ker mava te stvari razciscene, ampak men se je snel zdj. pa halo model, you have my number, let me know you not coming online or so... verjetno nebi bla taka drama, ce me nebi vs cs spremlu obcutek, da sm kljub tej lepi zvezi sama....nimam zaupanja v nic, ne vidim jutri pri nobeni stvari. ja ja depresija I know, pa bo minil, ampak zdj je griznooooooooo!!! i need you!!!!
nimam vere z prihodnost, strah me je, da se ne bodo uredile stvari. strah me je prihodnosti, strah me je zveze, strah me je druzinske situacije, strah me je vsega. neznam se pomirit. vedno vidim stvari samo za 5 minut naprej, 10 minut naprej mam ze dvome. vsake 5 minut me je treba reseterat- to je tko mucno.
vs cas zivim v nekem strahu, dvomu, drami.
nocm valit nc na ljudi po tisti iskusnji s prjatlco k me je po meni pustila na cedilu, po njej pa samo jst ne stekam, da ma folk svoj lajf in da morm to bulimijo rest sama. grozno me je strah prosit za pomoc od takrat, pa mi je blo kristalno jasno, da sama tega ne bom zmogla. in se zdj se mi zdi, da sama tega ne zmorem. in ja, rabim cutit, da ljudje mislijo name, rabim cutit in vedt, da se lahko zanesem na njih, ko je stiska. imam ljudi okrog sebe in zelo lepo sem jih spucala zdj v treh mesecih, tko da sm prepricana, da so ostali iskreni in zanesljjivi, ampak ko sem v tem filingu, se umaknem, zaprem in hudo mi je, ker nevem koga poklicat. niti fantu ne morim, ker mi vs cs odmeva stavek v glavi od lost friend: "to mors sama resit" nimam pravice zahtevat podpore??! moja psihiatrinja pravi, da imam pravico. dogaja se mi tudi, da vsakic ko goga srecam, sem 90% navidezno mocnejsa...nikoli ne govorim o tisti pravi bolecini. ja, sej mi gre ful bolse in sm nardila velik napredek naprej, ampak I am still in a terrible pain!!!!
zdj mi je najteze, zdj rabim podporo, ker ocem obupat, hocem pustit vse skupi.
sm se okrepila v vsem tem casu in se skusam zanest nase, ampak jst sm trenutno totalna custvena razvalina, ka pa jst vem kolk sm sposobna sama furat stvari.
utrujena sm.
nevemkaj je prou in kaj narobe. v glavi mi preskakuje sto na uro. enkrat mi je jasno da lahko prosim za pomoc, spet naslednjic si mislim, ne! sama spedenej, kaj bos folk morila s svojimi problemi.
na kurac mi gre to no faith mode.
boli me vsak koscek telesa, v sklepih me takoooo boli, da ne morem hodit, vrti se mi, prtiska mam pod 100 in srce mi bije pocasi, 45-50/minuto, zobi me bolijo, glava, diham tesko mislm vse. uceri sm mela en napad tesnobe al kaj, sploh nevem kako to gre, ampak men je sam zakuhal in tako slabo ratal, nism mogla vec dihat. jebeno nenormalno zivljenje? komu na cast.
zbujam se tkole sred noci vsa posrana v solzah, pomoje sploh nevem zakaj se derem, ampak se.
zdj sm se zacela drt ker s se zbudila in ne duha ne sluha o mojem fantu, snel se mi je. to se mi nikol, ker mava te stvari razciscene, ampak men se je snel zdj. pa halo model, you have my number, let me know you not coming online or so... verjetno nebi bla taka drama, ce me nebi vs cs spremlu obcutek, da sm kljub tej lepi zvezi sama....nimam zaupanja v nic, ne vidim jutri pri nobeni stvari. ja ja depresija I know, pa bo minil, ampak zdj je griznooooooooo!!! i need you!!!!
nimam vere z prihodnost, strah me je, da se ne bodo uredile stvari. strah me je prihodnosti, strah me je zveze, strah me je druzinske situacije, strah me je vsega. neznam se pomirit. vedno vidim stvari samo za 5 minut naprej, 10 minut naprej mam ze dvome. vsake 5 minut me je treba reseterat- to je tko mucno.
vs cas zivim v nekem strahu, dvomu, drami.
nocm valit nc na ljudi po tisti iskusnji s prjatlco k me je po meni pustila na cedilu, po njej pa samo jst ne stekam, da ma folk svoj lajf in da morm to bulimijo rest sama. grozno me je strah prosit za pomoc od takrat, pa mi je blo kristalno jasno, da sama tega ne bom zmogla. in se zdj se mi zdi, da sama tega ne zmorem. in ja, rabim cutit, da ljudje mislijo name, rabim cutit in vedt, da se lahko zanesem na njih, ko je stiska. imam ljudi okrog sebe in zelo lepo sem jih spucala zdj v treh mesecih, tko da sm prepricana, da so ostali iskreni in zanesljjivi, ampak ko sem v tem filingu, se umaknem, zaprem in hudo mi je, ker nevem koga poklicat. niti fantu ne morim, ker mi vs cs odmeva stavek v glavi od lost friend: "to mors sama resit" nimam pravice zahtevat podpore??! moja psihiatrinja pravi, da imam pravico. dogaja se mi tudi, da vsakic ko goga srecam, sem 90% navidezno mocnejsa...nikoli ne govorim o tisti pravi bolecini. ja, sej mi gre ful bolse in sm nardila velik napredek naprej, ampak I am still in a terrible pain!!!!
zdj mi je najteze, zdj rabim podporo, ker ocem obupat, hocem pustit vse skupi.
sm se okrepila v vsem tem casu in se skusam zanest nase, ampak jst sm trenutno totalna custvena razvalina, ka pa jst vem kolk sm sposobna sama furat stvari.
utrujena sm.
nevemkaj je prou in kaj narobe. v glavi mi preskakuje sto na uro. enkrat mi je jasno da lahko prosim za pomoc, spet naslednjic si mislim, ne! sama spedenej, kaj bos folk morila s svojimi problemi.
na kurac mi gre to no faith mode.
boli me vsak koscek telesa, v sklepih me takoooo boli, da ne morem hodit, vrti se mi, prtiska mam pod 100 in srce mi bije pocasi, 45-50/minuto, zobi me bolijo, glava, diham tesko mislm vse. uceri sm mela en napad tesnobe al kaj, sploh nevem kako to gre, ampak men je sam zakuhal in tako slabo ratal, nism mogla vec dihat. jebeno nenormalno zivljenje? komu na cast.
No comments:
Post a Comment