Vceraj na terapiji:
"tezko mi je, se vedno bi rada vse skupi pustila. Ne morem nadaljevat z zdravljenjem, ne dohajam otopelosti in bolecine. nic nima smilsa. nisem srecna in bojim se, da bom ostala nesrecna, tudi ko se pozdravim. Kaj ce me nic vec ne more osrecit. ....:"
Zdravnica mi pove, da je to normalno, in da bo vse skupaj se nekoliko tezje nekaj casa, saj bolj ko bom kopala, bolj bom v tej bolecini, ampak vsi ti obcutki so resnicni in imajo svoje mest, le ugotovit moram, kam spadajo."
po teh besedah se mi je odvalil kamen od srca..."se je upanje" sem zakricala."
upanje je edina stvar, ki me vodi naprej.
brez upanja nic nima smisla.
samo to rabim, upanje.
Se nekaj tezkih besed in pogled nazaj, v otrostvo, zlom, jok in jeza, in terapije je konec.
domov sem sla pola zagona in zdelo se mi je, da res vem, kaj se dogaja.
Zvecer sem se slisala z mami in me vprasa, kako je bilo na terapiji. recem ji, da ji ne morem povedat, ker je toliko stvari, ki sem jih ancela in najprej morjo dobit svoje mesto, predno bom lahko o cem govorila s komerkoli. rece, da ne da ji ne morem povedat, nocem ji povedat, in naj bom previdna, da se ne bova z zdravnico prevec zakopali v preteklost, ker mi to lahko samo skodi in nima veze z mojo sedanjostjo in mi bo samo tezko. jst sm bla sam "what the fuck!!" mislm halo, sej je zenska ja psihiatrinja, specializirana za motnje hranjenja, pa ja valda ve, kaj pocne. mami je uzaljena rekla adijo, jst pa sm ostala s cmokom v grlu in z nekim bremenom na srcu. spet tisti grozen obcutek, da ne ustrezam starsem. zmedlo me je.
nekaj med jezo, kako mi lahko rece kaj takega in med slabo vestjo, spet delam nekaj proti njeni volji.....zdravim se.
nisem se znasla v vseh obcutkih in sla sem na sprehod. res se je zdelo, da sem pozabila na vse, a ko sem prisla domov, sem opazila, da me trga v kolenu. so sedaj sem se ze naucila, da se psihicna bolecina/stiska odraza fizicno na telesu, in da je dolocen vzorec, ki se ponovi vedno....kadarkoli sem v stiski zaradi druzine, me grozno zacnejo boleti sklepi, ledvica in jajcniki.
enkrat sem zasledila, da se zamere do starsev odrazajo z bolecinami v sklepih, bolecine v rodilih so povezane s tezavami z ocetom, ledvica pa so v mojem primeru postala sinonim za stisko.
sla sem v posteljo in zaspala. noci so vse tako kratke zadnje case.
danes sem bila v sluzbi, tudi v sluzbi postaja cedalje tezje, saj se moj nacin dela z otroki razlikuje od standardnega poucevanja, in tako niakor ne stece kemija med mano in dolocenimi uciteljicami.
tezko mi je, saj se pocutim kot napaka.
vsa razpizdena sem se dobila s prijateljico na kavi, mal sm pojamrala in prec mi je blo bolse.
pocutila sem se super v njeni druzbi, obozujem jo, saj je tako sonce, mislim da najlepsa zenska, kar sem jih kdaj spoznala, tako vizualno kot tudi po dusi. vsa navdusena me je sredi nekega pogovora objela in rkela." joj jst sm tko ponosna, da si moja prjatlca!" tut jst sm ponosna, saj je zenska totalno odbita in odlicna prijateljica.
pocutila sem se dobro in uzivali sva na soncku, rivabljali mosko druzbo z najinoo energijo, pili kavo, sok...na njihv racun (ceprav sva se res upirali) in tako je tekla le pozitivna energija.
za trenutek sem bila srecna in dovolila sem si, da vidim stvari ok.
tako bi lahko zivela. zensa sem, in sams prejemam svoje odlocitve in pocnem, kar zelim.
pogovarjali sva se o sluzbi, zivljenju, druzini, delali nore plane in se neomejeno smejali.
zivljenje!
ko sem prisla domov, sem pojedla in zaspala. zaspala naj bi za kake pol ure, a sem povlekla za 5 ur.
zadnje case veliko spim popoldan, zdi se, kot da moram nadoknadit vse neprespane noci.
zbudila me je mami, ki me je zaslisevala, kaksni so kaj moji plani za spring break. aaaa nevem, samo vem, da nocem bit pri njih ves cas in da bom pocela veliko stvari.
izziv. velik izziv. kako se postavit zase, kako reci ne in kako potem uzivat. to bom naredila prvic.
ampak bom, odlocena sem, da bom poslusala sama sebe,, in da ce mi ne bo za it na obisk k njim pac ne bom sla.
groza me je, ko samo pomislim na to in nesrecna sem, ko pomislim, da moram cel teden prezivet pri njih. ampak vse bo v redu. sledila bom svojim potrebam. its about me.
nocem vec mislit na njih vs cs in razmisljat, kaj bodo oni misll, in kako se bodo oni pocutli. sorry, i cant. rada bi misla nase in pocela stvari zase. kako jih bom onesrecla, noben ne ve, ampak mogla bom prezivet.
strah me je njihivih komentarjev, njihovih opazk in kritik, njihivih pricakovanj. strah me je, ker se bojim, da bom podlegla. ampak ne smem. dogaja se mi, da v casu, ko sem pri njih, sprt nekontrolirano jem.
zadnjic sem pojedla tri ogromne kose torte in cez dve minuti semze jedla sendvic in praskala kosilo iz sklede,....ko sem se zalotila, kaj pocnem, mi je blo grozno.
ko sem doma, imam lahko tudi cokolado v predalu in traja tri dni.
joj najbolj grozno je to, da sm se spravla govort svojo zgodbo samo pod pogojem, da bom iskrena, pa tole objavo pisem polna zadrzkov, ker je v slovenscini, in bi lahko starsi prebrali. zadrzana sem in se skrivam.
imam predstavo o sebi neke revolucionarke, da ne glede na posledice bo spregovorila resnico...pa se userjem vedno ko pride do pisanja o druzini.
kr slisim jih, kako so razocaranni nad mano, kako jih predstavljam kot grozne starse, kako sem nehvalezna in kako furam vse po svoje, kako sem nesramna in kako krivim njih, ko pa sem sama kriva za tako situacijo, saj sem ja jaz tista, ki vedno zacne problem.
well.
enkrat mi je en star hippie iz amerike na temo o mojih strahoviuh povezanih z druzino reku: "you need to take that risk. its your life!"
motnje hranjenja mam.
st mam motnje hranjenja, odvisnost, psihicno tezavo.......vedno sm misla, da se to dogaja dalec stran od mene, da tega v mojem so called resnicnem svetu ni. da za motnje hranjenja mors bit nekje iz sveta slavnih al pa nevem kaj, ampak ne jst in ne moji prjatli, te tezave ne mormo met.
evo ti ga, jst mam motnje hranjenja.
ko bom stara 100 let, ozdravljena....bom se vedno imela s sabo to zgodbo. oh ja.
neverjetno.
najteze pa je, da sem jst tista, k ma motnje hranjenja in s tem zivim vsak dan, pa se mi se vedno ne sanja, kako zgleda clovek, k ma MH.
zdravnica sicer pravi, da ni kljucnega pomena, da res dojamem kaj to pomeni, ker bi blo vse skupi se tezi.
ampak zadnjic sm gledala en film, k je bla ena bejba na zdravljenju od odvisnisti in po pol ure gledanja filma sm v solzah zbezala v svojo sobo, nism mogla gledat filma, prepoznala sm se v tistem filmu, in zdravnica je rekla, da sem v tistem trenutku prsla v stik sama s sabo in da ce bi bla vs cs v stiku sama s sabo kar se moje odvisnosti tice, bi bla vs cs tko zmesana in objokana.
I gave up the idea to feel my ED.
pravi tudi, da kljub temu, da ne bruham ze nekaj casa sem se zelo bulemicna.
kakorkoli, VE BO V REDU.
"tezko mi je, se vedno bi rada vse skupi pustila. Ne morem nadaljevat z zdravljenjem, ne dohajam otopelosti in bolecine. nic nima smilsa. nisem srecna in bojim se, da bom ostala nesrecna, tudi ko se pozdravim. Kaj ce me nic vec ne more osrecit. ....:"
Zdravnica mi pove, da je to normalno, in da bo vse skupaj se nekoliko tezje nekaj casa, saj bolj ko bom kopala, bolj bom v tej bolecini, ampak vsi ti obcutki so resnicni in imajo svoje mest, le ugotovit moram, kam spadajo."
po teh besedah se mi je odvalil kamen od srca..."se je upanje" sem zakricala."
upanje je edina stvar, ki me vodi naprej.
brez upanja nic nima smisla.
samo to rabim, upanje.
Se nekaj tezkih besed in pogled nazaj, v otrostvo, zlom, jok in jeza, in terapije je konec.
domov sem sla pola zagona in zdelo se mi je, da res vem, kaj se dogaja.
Zvecer sem se slisala z mami in me vprasa, kako je bilo na terapiji. recem ji, da ji ne morem povedat, ker je toliko stvari, ki sem jih ancela in najprej morjo dobit svoje mesto, predno bom lahko o cem govorila s komerkoli. rece, da ne da ji ne morem povedat, nocem ji povedat, in naj bom previdna, da se ne bova z zdravnico prevec zakopali v preteklost, ker mi to lahko samo skodi in nima veze z mojo sedanjostjo in mi bo samo tezko. jst sm bla sam "what the fuck!!" mislm halo, sej je zenska ja psihiatrinja, specializirana za motnje hranjenja, pa ja valda ve, kaj pocne. mami je uzaljena rekla adijo, jst pa sm ostala s cmokom v grlu in z nekim bremenom na srcu. spet tisti grozen obcutek, da ne ustrezam starsem. zmedlo me je.
nekaj med jezo, kako mi lahko rece kaj takega in med slabo vestjo, spet delam nekaj proti njeni volji.....zdravim se.
nisem se znasla v vseh obcutkih in sla sem na sprehod. res se je zdelo, da sem pozabila na vse, a ko sem prisla domov, sem opazila, da me trga v kolenu. so sedaj sem se ze naucila, da se psihicna bolecina/stiska odraza fizicno na telesu, in da je dolocen vzorec, ki se ponovi vedno....kadarkoli sem v stiski zaradi druzine, me grozno zacnejo boleti sklepi, ledvica in jajcniki.
enkrat sem zasledila, da se zamere do starsev odrazajo z bolecinami v sklepih, bolecine v rodilih so povezane s tezavami z ocetom, ledvica pa so v mojem primeru postala sinonim za stisko.
sla sem v posteljo in zaspala. noci so vse tako kratke zadnje case.
danes sem bila v sluzbi, tudi v sluzbi postaja cedalje tezje, saj se moj nacin dela z otroki razlikuje od standardnega poucevanja, in tako niakor ne stece kemija med mano in dolocenimi uciteljicami.
tezko mi je, saj se pocutim kot napaka.
vsa razpizdena sem se dobila s prijateljico na kavi, mal sm pojamrala in prec mi je blo bolse.
pocutila sem se super v njeni druzbi, obozujem jo, saj je tako sonce, mislim da najlepsa zenska, kar sem jih kdaj spoznala, tako vizualno kot tudi po dusi. vsa navdusena me je sredi nekega pogovora objela in rkela." joj jst sm tko ponosna, da si moja prjatlca!" tut jst sm ponosna, saj je zenska totalno odbita in odlicna prijateljica.
pocutila sem se dobro in uzivali sva na soncku, rivabljali mosko druzbo z najinoo energijo, pili kavo, sok...na njihv racun (ceprav sva se res upirali) in tako je tekla le pozitivna energija.
za trenutek sem bila srecna in dovolila sem si, da vidim stvari ok.
tako bi lahko zivela. zensa sem, in sams prejemam svoje odlocitve in pocnem, kar zelim.
pogovarjali sva se o sluzbi, zivljenju, druzini, delali nore plane in se neomejeno smejali.
zivljenje!
ko sem prisla domov, sem pojedla in zaspala. zaspala naj bi za kake pol ure, a sem povlekla za 5 ur.
zadnje case veliko spim popoldan, zdi se, kot da moram nadoknadit vse neprespane noci.
zbudila me je mami, ki me je zaslisevala, kaksni so kaj moji plani za spring break. aaaa nevem, samo vem, da nocem bit pri njih ves cas in da bom pocela veliko stvari.
izziv. velik izziv. kako se postavit zase, kako reci ne in kako potem uzivat. to bom naredila prvic.
ampak bom, odlocena sem, da bom poslusala sama sebe,, in da ce mi ne bo za it na obisk k njim pac ne bom sla.
groza me je, ko samo pomislim na to in nesrecna sem, ko pomislim, da moram cel teden prezivet pri njih. ampak vse bo v redu. sledila bom svojim potrebam. its about me.
nocem vec mislit na njih vs cs in razmisljat, kaj bodo oni misll, in kako se bodo oni pocutli. sorry, i cant. rada bi misla nase in pocela stvari zase. kako jih bom onesrecla, noben ne ve, ampak mogla bom prezivet.
strah me je njihivih komentarjev, njihovih opazk in kritik, njihivih pricakovanj. strah me je, ker se bojim, da bom podlegla. ampak ne smem. dogaja se mi, da v casu, ko sem pri njih, sprt nekontrolirano jem.
zadnjic sem pojedla tri ogromne kose torte in cez dve minuti semze jedla sendvic in praskala kosilo iz sklede,....ko sem se zalotila, kaj pocnem, mi je blo grozno.
ko sem doma, imam lahko tudi cokolado v predalu in traja tri dni.
joj najbolj grozno je to, da sm se spravla govort svojo zgodbo samo pod pogojem, da bom iskrena, pa tole objavo pisem polna zadrzkov, ker je v slovenscini, in bi lahko starsi prebrali. zadrzana sem in se skrivam.
imam predstavo o sebi neke revolucionarke, da ne glede na posledice bo spregovorila resnico...pa se userjem vedno ko pride do pisanja o druzini.
kr slisim jih, kako so razocaranni nad mano, kako jih predstavljam kot grozne starse, kako sem nehvalezna in kako furam vse po svoje, kako sem nesramna in kako krivim njih, ko pa sem sama kriva za tako situacijo, saj sem ja jaz tista, ki vedno zacne problem.
well.
enkrat mi je en star hippie iz amerike na temo o mojih strahoviuh povezanih z druzino reku: "you need to take that risk. its your life!"
motnje hranjenja mam.
st mam motnje hranjenja, odvisnost, psihicno tezavo.......vedno sm misla, da se to dogaja dalec stran od mene, da tega v mojem so called resnicnem svetu ni. da za motnje hranjenja mors bit nekje iz sveta slavnih al pa nevem kaj, ampak ne jst in ne moji prjatli, te tezave ne mormo met.
evo ti ga, jst mam motnje hranjenja.
ko bom stara 100 let, ozdravljena....bom se vedno imela s sabo to zgodbo. oh ja.
neverjetno.
najteze pa je, da sem jst tista, k ma motnje hranjenja in s tem zivim vsak dan, pa se mi se vedno ne sanja, kako zgleda clovek, k ma MH.
zdravnica sicer pravi, da ni kljucnega pomena, da res dojamem kaj to pomeni, ker bi blo vse skupi se tezi.
ampak zadnjic sm gledala en film, k je bla ena bejba na zdravljenju od odvisnisti in po pol ure gledanja filma sm v solzah zbezala v svojo sobo, nism mogla gledat filma, prepoznala sm se v tistem filmu, in zdravnica je rekla, da sem v tistem trenutku prsla v stik sama s sabo in da ce bi bla vs cs v stiku sama s sabo kar se moje odvisnosti tice, bi bla vs cs tko zmesana in objokana.
I gave up the idea to feel my ED.
pravi tudi, da kljub temu, da ne bruham ze nekaj casa sem se zelo bulemicna.
kakorkoli, VE BO V REDU.
No comments:
Post a Comment