Kaj sm pocela dans?
Absolutno nic!!
Zbudila sm se ob 10h, oprala in obesla cunje, zlozila cunje, napisala mail za sluzbo, pojedla zajtrk, se slisala s fantom, se ulegla nazaj v postlo, nardila sendvic za kosilo, gledala supernanny, lezala, pojedla malico, lezala in gledala supernanny, se stusirala, pospravla kuhno, skenslala obisk pri svojih, nardila velik sendvic za vecerjo, skenslala social life, se ulegla, gledala supernanny in zdj je sm se mal zamisla nad sabo.
Ne da ni kul da sm pocivala, ampak ni kul da semi to dogaja ze par vikendou. tut ce ostanem v lublani, ni nc od mene. sicer me ne daje nobena depresija al pa kj, ampak mam veliko zeljo nardit stvari prav, pa koncam ko najvecji lenuh na svetu, cakam da mine dan. nic od mene. ideje ostanejo v glavi, pogledam skoz okno, si mislm, kolk je lepo in kolk disi zuni, bom sla vn, pa dlje od balkona ne pridem.
przigam svece in gledam tist svoj templck, si mislm evo bom sla mediterat/yogerat.... kurac, nc od mene.
Razmislam, zakaj se mi to dogaja, zakaj sm tko apaticna, zakaj samo cakam, da mine cs?
V men se neki dogaja, pa ne vem tocno kaj.
opazila sm, da je moj odnos do hrane v teh dneh tut ful drugacen.
sicer sledim petim obrokom, ampak svojga zelodca ne poslusam. dans sm si kr se en mini sendvic nardila zato ker mi je biu okus dobr, ceprou sm bla po prvem sita. pol pa sploh nevem kolk sm pojedla in kaj sm pojedla, ne jem zdravo in jem sam junke food. in to se takoj pozna tut na mojem mental levelu.
pocutim se umazano in ko kos za smeti. ceprou pomoje nism kolicinsko nc prevec dans pojedla ampak vem da nism jedla tega, kar bi moj telo rabu.
to me jezi.
niti se nism poglobila vase, niti mal. niti vprasala se nism, kaj si zelim in kaj bi rada. vec ko pou dneva sm porabla za samoborbo ker nism hotla k svojim, zrlo me je k pr norcih, nakoncu sm se neki zmisla in si priborila se en dan doma. obcutk je tko shitty, da nc sploh ni pomembn. pateticna sm in samo razmislam o druzini.
in sploh nemorem tega vec uporabit za noben izgovor, ker mi je zdj ze prakticno vse jasno in ja, they make me feel bad, pa verjetno me vedno bodo, ne zaupam jim, ampak se vedno sm jst tista, k podleze tem obcutkom.
tko prazna sm. zdi se mi, k da zamujam lajf. tdougocasena sm. prepricana sm, da me en dolg sprehod v tem popolnem dnevu nebi ubiu ampak me prej prerodil. ampak ne, jst bom raj notr, zadekana in lenuharla.
pol pa vsake tolko pride mimo kaka misel v smislu: sej jutr zutri bom sla pa laufat. al pa prsica debela lena.
za jutr so mi rekl doma da nej pridem na kosilo, prakticno sm rekla ja. ko petnajsletna puncka se obnasam. ne, odlocla sm se da ta vikend ostanem tuki in pika. ampak me zre in zre in zre. in mi unici vse,
ja ful je lahko zvalit vse na druge, vem, tut zdj se zacenjam dobr pocutt samo da se jezim na mami v svoji glavi, ampk vem da sm jst lena.
dans ko sm se tuserala, sm razmislala, kako sm se vedno bala, da bom postala dougocasna za fanta....zdj k sm dokaj kul in k lahko pocnem stvari, evo ne pocnem nc. cez vikend mislm ko mam cs. cez tedn se nekako se dobim na pijaci s kolegom, grem na terapijo in hodim jahat. thats it. z nobenim se prakticno ne druzim.
prejsnji vikend sm se dobila s kolegico in to je to. mogoce spet srecam jutri eno. tko dvakrat na teden vidim se kako drugo zivo duso ki ni povezana z mojo sluzb, zdravljenjem ali jahanjem.
so sad.
in za vse sm kriva sama.
kukr sm po eni strani kao neki teska sama do sebe, sm na drugi strani popolnoma popustljiva in mevzasta.
razn fizicnega pocitka dans nism pridobila nc od dneva. nemir, ki raste v meni, se niti prblizn ni polegu. odgovorov nisem dobila. seveda da ne, ce nikamor nism sla....ne na journey  with my feel in ne na journey with my soul.
tko smzalostna.
sm si ze misla....ma ne, sej je se cel dan jutr.......pol se pa spomnem, da morm it do svojih. tuki mi vse narobe hodi. ce ne grem, mam jutr cist super priloznost, da nardim neki zase. pol bi danasnje lenuharnjenje melo smisu....sm en dan pocivala, en dan raziskovala svet.
ce ne bo ostou sam ta obcutek neke pateticnosti, ker pol je tuki ze pondelk in sm nazaj v sluzbi.
sluzba sm jst in obozujem svoje delo, ampak jst nocem, da je delo vse kar mam!!
vse o cemer lahko govorim. ne!!! tega filma nocem.
ampak ta film mislm da gledam zdj.
prejsn vikend sm bla tut tko ko ta prakticno zaprta v stanovanju, razn vecernega cajckanja s koegico ni blo od mene nc.
groza me je, ko se zavedam tega. strah me je. nocm past v neke apaticne sfere. fuj.
spet samo mislm na to, kolk sm se zredila zdj v teh dneh in kolk sm grdo debela.
smrdim.
sita sm tega vonja v stanovanju, jst bi sla v mesto, med ljudi, na trznico, lepo bi se oblekla in bi sla raziskovat.
tak sm mela plan za danes.
0% od tega nism nardila. cista nula!!!
prou zalostna sm.
in tko neiskrena do sebe. kr mislm da neki blazno spet yogo delam, kurac moj, nastimam si yogamat pa svece przgem pa aprkrat se preklonm, pozdrav soncu in konc. ampak nikakor ne spustim "pa jogo sm delala" kadarkol se s kom pogovarjam.  "u si pridna!" neee nism, sam lazem. vse skup ni blo nc od joge, sam tko mocno si zelim,da bo to lahko rekla in bi blo res. vem, da jogo lahko delas velik bol aktivno, ko j delam jst.
tko hitr padem v te namisljene vorce, kr pozabm na svoj resnicni jaz.
tko, sej zdj so ostale samo se malenkosti, ni vec da se zmislujem vsa dejstva o svojem dnevu, samo zato, ker skruvam resnico. ne! tega sm se lotla. ampak vcasih se se zalotim pri takih majnih lazeh, k sicer ne prerastejo v velike in nimajo neke blazne teze, ampak nocem jih!!!! fuj!!!!!!!!!!!!!!!! nocem jih!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!
samo ko sem res iskrena s sabo, lahko funkcioniram, ce ne jst kr zabredem.
ce ne druzga mam slabo vest in se zrem.
dans sm se pomoje tkole zamisla ker sms e spet mami lagala, samo zato, da sm mela izgovor, da ostanem tuk. jst to pol posplosm. do drugih nism (vec) taka. ne obsojajo me in mam moznost bit iskrena. in ce sm zabluzila ceu da sm pac zablouzbila ceu dan. in ce bluzim ze 5 vikendou, bluzim ze pet vikendou. ampak edin tko iskrena slej al prej vidm resnico in udarm po mizi, rascistm stvari in grem dalje. ce ne pa sploh nevem kaj je res in kaj ne in se vrtim v enem pasivnem krogu.
in ja, tko ko sm ze omenla, predvsem hrana zgubi pomen!
zutri pojem zanemarljiv koscek kruha, samo zbasem ga vase in zlijem salco kave vase, za malco ponavad stejem ugrize in merim kolicino, za kosilo se mi zdi da se vedno zredim ker se najem (ceprou jem tut minimalno) ko pa pridem domou pa vcasih kr mal namecem vase. tko nobenga odnosa nimam do hrane zdj ze ene 14 dni.
vsaka stvar k jo dam v usta gre v usta z mislijo "zredila se bom" ... pol mi je pa mal vseen oziroma se ne sekeram, pol se pa kr na enkrat zacnem sekerat...............in to sam zato ker nevem kako sploh jem.
ni fora v tem kolk jes niti tolk v tem kaj jes, ampak v tem kako jes!!
no, pr men je tko!
crap, so sad. so lost.
prou razocarana nad sabo. in vse to goovorim ker se je zame vikend koncou. ce grem jutr na obisk k svojim, ta dan se ne steje. ze vem kako bo. ne bom cutla nc razn jeze in zalosti, zrla bom in pol bom prsla smrdljiva domou, sla spat in v ponedeljek v sluzbo.
:(
zalostna sm.
mislm da je dons prvi vikend, ko sm sploh ostala v lublani. al pa en redkih, zih sm ze kdaj prej.....da so bli moji doma in en na morju. ker ko njih ni doma, ponavadi ostanem tuki, brez slabe vesti.
ampak zdj k so prcakval da bom prsla in sm vsake tri ure poklicala dam e ne bo in se nikol zjasnla, da sm se odlocla, da me ta vikend sploh ne bo, se ne morem znebit neke teze iz ramen.
neka pricakovanja, da bom nardila neki, kar ze v naprej vem da ne bom in ze v naprej razmisljam, kaj bom rekla, da bo zadostn razlog in ne samo "ne da se mi, rabim vikend zase hocem ostat tukaj!"