Spomnim se dneva, ko sem poklicala "drago prijateljico" in jo prosila, ce se lahko dobiva, saj jo nujno potrebujem. Zgodilo se je nekaj groznega. Se danes me obcasno spreleti groza, slaba vest, da sem nekoga ubila. To je skrivnost, ki je ne poves nikomur. Nikomur, razen prijatelju, ki te bojda ne bo obsojal. Veliko tvegas, ampak jebat ga, nekomu je treba povedat, vsa ta leta sem to drzala zase, pa sem prisla do roba, ko ne zmorem vec sama. Breme je pretezko. potrebujem pomoc.
dogovoriva se ob stirih v parku, ona s kolesom in armafleksom, jaz pes. Vesela sem, da imam take prijatelje, na katere se lahko zanesem.
Bolj ko se ji priblizujem, bolj strah in sram kipita iz vsake pore mojega telesa.
najdleva prijeten kosticek sredi parka, sploh meni je pomembno, da sva odmaknjeni od ljudi, saj nebi prenesla, da me kdo slisi govoriti o bulimiji (danes s tem nimam velik tezav)... skupaj s prijateljico prizgem cigaret (cprav ne kadim), popijem pozirek vode in zacnem pogovor. Kot vedno je lahko govoriti o cemerkoli z njo, zdi se, da me vedno razume, ali pa vlozi neomejene kolicine truda v poskusanje razumeti me.
ja, res je prava prijateljica.
Kmalu se sprostim, in pojasnim nekaj stvari, odgovarjam na vprasanja in zdi se, da bom z lahkoto pometla s bulimijo, saj jo obvladam ze po treh dneh (wrooooong!!!) .. govorim o vsem, kar mi je bilo do tedaj jasno o bulimiji, o vsem, kar so mi povedali zdravniki, o tem, kar sem prebrala sama in seveda o tem, kako se je bulimija odvijala pri meni. Preh individualnim zdravljenjem sem tudi sama obsojala bulimijo z debelostjo, hrano in bruhanjem. Pika. debela sem, ne maram se, zrem ker sem jezna, kozlam ker imam slabo vest zaradi naziranja, potem imam slabo vest zaradi kozlanja in driskanja in se spet nazrem, saj sem ogabno grozen clovek. Bulimija je na krozniku in v kopalnici/spalnici!
seveda mi je hitro postalo klistarno jasno, da bulimija ni na krozniku in kozlanje ne caka v ogledalu, ampak o tem takrat se nisem imela veliko pojma. pogovarjava se o mojem naziranju in ni ji jasno, kaj pomeni "jem ogromne kolicine hrane" saj se ji zdi, tako kot vecini, da vecje kolicine hrane jemo vsi, ko smo ujeti v frustracijo. Trudim se razloziti, in drugace kot nasteti hrano, ki jo pojem v eni uri, ne gre. zacnem po vrsti, z dvema krofoma in cokolado mi se sledi, ko omenim eno skatlo cokolina, prvic izbuli oci... opazim, in okamenim. nemorem nadaljevati. sram me je! mislim si, vidis, normalni ljudje ne pojejo ene skatle cokolina na dva krofa in tri cokolade podlage... pa to sploh se ni sve.. se zacela nisem. do oblozenih hruhkov s sirom sploh se prisla nisem, in do ene vrece makaronov itd. s cmokom v grlu dodajam jed po jed... in kmalu se res zlomim. srce mi nabija nenormalno, sram me je, rdecica me je oblila po celem telesu, ne samo po obrazu, solze so napolnile oci. trenutek spoznanja, da nisem normalen majhen pozeruh, je precej bolec. prijateljica me pomiri in mi pove, da sem dovolj mocna, da bom uspela zmagat..to so bile njene zadnje besede, potem sva se poslovili.
nisem vedela, da sva se takrat poslovili za nedolocen cas :s ko bi le vedela.
sedem mesecev je od tega, in v sedmih mesecih se nisva videli sedemkrat. spomnim se zacetkov najinega razhajanja, trganja vezi, ki je bila med nama. nedorecena srecanja, vse redkejsi telefonski klici, vse manj besed in vse manj zanimanja za moje zivljenje.
Bolecina je postajala vsak dan ocitnejsa in ostrejsa, prav tako tudi zalost, ki se je kmalu spremenila v razocaranje. seveda sem verjetno tudi jaz oddajala drugacne vibracije, ampak sem zelo jasno dala vedeti, da jo potrebujem. poslala sem ji mail, pa mi je rekla, da vse skupaj narobe razumem, da je zaposlena s svojim zivljenjem in ima tudi ona tezke case. vredu, sprejmem. nadaljujem z zdravljenjem, nadaljujem z dihanjem, dan za dnem, pocasi, polzje pocasi in svinjsko bolece. vse kar potrebujem je klic prijatelja, tople besede, spodbudne besede in besede, ki nimajo veze z mojo boleznijo, besele, ki enostavno so. preprost "kako si?" 'ali kaj potrebujes?" "samo da ves, da mislim nate?" ..... pocasi sem videla, da sem prijatelj, ki je s svojim zivljenjem veliko breme. boli. neskoncno boli.
vsake toliko pojokam prijateljici, jo spomnim, da sem tukaj, in da jo pogresam. za moj rojstni dan se celo odpraviva na vecerjo. nisem sproscena, zalostna sem obnjej. po treh mesecih zdravljenja in ne druzenja z njo, sem drug clovek. ko sedi nasproti mene, si ne morem pomagati, da ji nebi povedala resnice o svojih obcutkih. povem ji, da se mi zdi, da se ne druziva vec, odkar ve za mojo bulimijo. odlocno zanika, a ji ne veramem. mislim si, seveda da si pri svojih zrelih letih ni dovolila, da bi rekla "oh, nebom se druzila z njo ker ima bulimijo!" seveda da ne, nihce si ne zeli biti tako slab prijatelj, ampak tocno to je naredila/to se nama je zgodilo. Prepricuje me, da je v zivljenju tako, dda moramo cez najhujse bitke sami. preprica me. verjamem. VEM! vidim. a ob teh besedah mi nekaj postane popolnoma jasno...jaz je ne prosim, da nosi moje tezave, ne prosim je, da me resuje in trpi z mano, ne prosim je, da je na razpolago vsako minuto ampak jo prosim, da me poklice, tako kot me je vcasih! v solzah ji to tudi povem. sama pri sebi verjamem, da se bodo stvari spremenile, da se bova povezali, a sem se zmotila. v solzah ji povem, da je boj pretezak, in da potrebujem prijatelje. potrebujem ljudi ob sebi, ki mi bodo pomagali. ne resevali mojih tezav, ampak mi bodo le dovolili, da se tu in tam naslonim na njih, ko se utrudim.
cez nekaj dni se je tisina med nama nadaljevala.....prejokala sem noci in dneve, bruhala in bruhala in se vec bruhala, verjela, da sem napaka, od katere ljudje bezijo, gabila sem se sama sebi, saj sem ogaben bulemik, katere noce niti dobra dusa vec ob sebi. moja frustracija z bulimijo se je za cas spremenila v frustracijo z ljudmi. boleca spoznanja. globoke rane. zelim si, da nikoli nebi spoznala cesa takega. nikoli. zavracala sem zdravljenje, ker je postaljalo cedalje bolj bolece. odpiralo je rane, rezalo je rane.
vckrat sem slisala: "razumeti moras. nihce ne razume tvoje bolezni. tvoja bolezen je prevelika tudi za najboljse prijatelje." "ne, ne razumem! ne razumem, saj sem prepricana, da nisem od nikogar zahtevala prevec, in da sem vsem dala moznost, da bi se spoznali z bulimijo, lahko so me vprasali karkoli so zeleli, torej ce jih ni na krovu, je to njihova osebna, zavestna odlocitev."
dnevi so minevali, na pijaci sva se dobili se dvakrat. enkrat je bilo grozno tezko, saj sva bili popolni neznanki. edina stvar o kateri lahko trenutno govorim, je bulimija, saj je to moje trenutno zivljenje, borim se za svoje zivljenje, a nisem se pocutila, da je ona oseba, kateri bi v kakrsi koli obliki omenila svoje zdravljenje. se enkrat me spomni na to, da sem v boju sama in tako naj bi bojda razumela, zakaj me niti poukne ne na fb, nad sorocili sem tako ze prej obupala, saj so ze prevec osebni. zalostna, razocarana, jezna sama sebe spomnim na to, da je z najinim prijateljstvom konec in si obljubim, da ji ne bom nikoli vec omenila bulimije. ni vec del mojega zivljenja.
se danes zivim z grenkobo v srcu, vcasih jokam, vsacih razumem, da mi pac ni za obsojat, to se je odlocila in moram spostovati njeno odlocitev...in vcasih si v tisini zelim, da bi me se kdaj poklicala, da je nikoli nebi izgubila.
moja idealna podoba dobrega cloveka se je tako izgubila nekje v zraku, podobno izkusnjo sem imela se z marskikom, a veliko manj boleco oziroma skoraj neboleco...
nevem ali je to v moji naravi ali v naravi cloveka, ampak dolgo casa sploh nisem videla, da izgubiti enega prijatelja ponavadi pomeni pridobiti dva....z zaprtimi ocmi, z zaprtim srcem in sklonjeno glavo sem se borila vsak dan, izgubila se drugo najboljso prijateljico in tako dozivela se en strel v srce, na sreco prezivela. na robu z voljo in zivljenjem, mi je bog poslal angele, ki so mi nezno sepetali na uho: "odpri oci, varna si. prijatelji te cakajo..." odgovorim: "nimam prijateljev!" angeli recejo:"ce ne odpres oci in jim podas roko, bodo odsli tudi tile, ki te cakajo." odprem oci, vidim enega, dva, tri, stiri, pet, sest, sedem, osem, devet novihstarih obrazev...cakajo me, pozdravijo me, smejijo se mi. zaspano in zadrzano jih gledam, dotaknem se jih, vesela sem jih, zelo vesela....spravljajo me v smeh, rada sem v njihovi druzbi, ne odklanjam povabila na kavo......a moje srce igra varno. ne odpre se. ne zaupa.
vseeno zivim. nadaljujem z bojem. diham. z bledim spominom in bolecino se zbudim vsak dan.
