Back in bulimia hometown!

Nazaj v hladni sloveniji. jooj se teden dni nazaj sem se namakala v toplem oceanu in plavala s pingvincki, danes pa zmrzujem.
Teh nekaj dni, odkar sem nazaj v sloveniji, poteka zelo tiho. Lovi me dvanajsturna casovna razlika, grozno sem zaspana, sploh nevem kako prezivim cez dan. Do sedaj sem vedno zaspala ze okrog 7ih zvecer, danes je prvi vecer, da sem se  vedno budna.
Na prvi pogled se mi ne dogaja veliko.... zjutraj se zbudim, naredim pozdrav soncu, popijem skodelico kave in pojem zajtrk. stusiram se, uredim in se odpravim v sluzbo. obozujem svojo sluzbo. zelo je terapevska, delam namrec z otroki s posebnimi potrebami, kar z lahkoto prebudi mojega otroka s posebnimi potrebami v meni ... dopoldan prezivim polna zagona, entuziazma, veselja in vedno dobre volje. Otroci so moj vir energije. Ko koncam s sluzbo, grem domov. Potem nazaj na terapijo in po terapiji v psteljo. S prazno glavo bi bil kar dolgcas... vendar seveda moja glava nima miru. nevem kaj se je zgodilo, ampak od trenutka ko sem prispela v slovenijo, sem debela, grda, smotana, neuporabna, moram hujsat in vsi, prav vsi so lepsi in boljsi od mene. Glas je se vedno dokaj tih, ne muci me prevec, ampak ga slisim. Vsako jutro z mano izbira kos kruha in me krega, kadar sezem povecjem kosu, tepe me po prstih, ce si predebelo namazem marmelado in me zmerja, ko se oblacim, pravi mi, da mi nic ne pase, da nimam stila in da sem se zredila. zelo sem nervozna in nikogar ne zelim ob sebi. na zivce mi gre vprasanje "kako si?" ne prenesem ga, saj ne vem kako sem. se bolj na zivce mi gre vprasanje "kako je bilo na novi zelandiji?" joj kako naj odgovorim na to vprasanje, ko je bila moja nova zelandija globoka terapija za motnje hranjenja.
Veliko se je zgodilo, veliko se je spremenilo. moja terapevtka pravi, da sem naredila velik napredek in da mi gre zdravljenje odlicno. srcno upam,da ima prav. no, tudi sama opazim prve sadove zdravljenja, a vseeno sem zelo azlostna, da ponovno ugotavljam,d a nisem zdrava. kot me je spomnila zdravnica.... to sem vedela da bo tako se predno sem sploh sla na novo zelandijo...ampak vseeno. okusila sem skoraj bulimiafree zivljenje in zelooooo mi je bilo vsec. ne rabim je. dva meseca brez bruhanjaaaaaaaaaa!!!! seveda moja glava vsak dan deluje zeloooo bulemicno, ampak fizicno bruhanje in jemanje tablet je mirovalo kar lep cas.

ko sem prisla nazaj, sem nasla velike zaloge dvajal, skrite povsod po sobi. polna zagona in volje sem jih prvi dan vrgla v stranisce. obcutek je bil zelo dober. vesela sem bila. ze cez dva dni sem svojo potezo obzalovala in sem si zelela, da bi imela vsaj eno tableto ali svecko. nasreco prezivljam zelo lene in pocasne dni, tako da se kaj dosti ne sekiram, saj se mi nebi dalo viseti na straniscu.
v vsakem trenutku se borim, v vsakem trenutku se odlocim,da se ne bom nazrla, da ne bom bruhala in en kozlala. v vsakem trenutku. cudno je. zelo je cudno.
rada bi bila zdrava, pa pijem odvajalni caj, ker sem jedla rizevo cokolado. na novi zelandiji sem izgubila kar nekaj kilogramov in dobila veliko kondicije, tudi zdravstveno stanje se mi je izboljsalo, zdravnica mi je prvic rekla,d a je vesela z mojim napredkom. da sem se vedno v minusu, ampak ce sem bila prej -10 sem sedaj -7. :) step by step.

zaenkrat se me se drzi volja in zene me ljubezen. se vedno imam vizijo, kako bom zdrava in bova s fantom imela normalno, mirno zvezo. samo to vidim. to je moj cilj.
trudim se najti razlog bolj v sebi, ampak za zacetek je to v vredu.
strah me je, da bom popustila. zelo bib ila razocarana, ceprav bi bilo vse skupaj pricakovano. Rada sem normalna punca.

Sedaj pijem odvajalen caj. sploh ne vem zakaj, saj sem bila danes ze na straniscu. petki so moji varni dnevi, ko lahko jem karkoli in se ne cuvam prevec. trenutno namrec lepo skrbim za svoje bulemicno telo in mu ne ponujam ndecesa, kar bi ga v sekundi spravilo na wc, kot naprimer riz,mlecni izdelki, testenine, sadje, cokolada.... no,d anes je petek, moj varen dan, pojedla 100g rizevo cokolado, res mi ej pasala in uzivala sem ob njej, ampak me je ujela slaba vest. zagotovo se bom zredila danes ponoci, ce ne bomo poskrbela, da bom sla na stranisce, na konkretno driskasto stranisce. bedarije. tudi sama vidim in slisim te bedarije, nima smisla, saj sem na lastne oci videla,da je moje telo veliko bolj veselo in uporabno, ce pustim hrano v zelodcu.

dnevi v sloveniji so cudni.
ugasnila sem. ne cutim. spet. tega me je res strah. ne cutim svojega telesa. se vedno sem z glavo nad povrsjem, in tam bom ostala, ampak rabim akcijo. rabim custva. na novi zelandiji sem zacela s pisanjem knjige za otroke, slo mi je odlicno, tukaj niti prijela nisem bloka v roko. pravim si, da potrebujem vsaj teden dni, da pridem k sbei, in da s tem ni nic na robe. opazujem se, kaj se dogaja z mano. moja zdravnica pravi vedno, da se moram opazovat, kaj se z mano dogaja, ko se nekaj zgodi. ja, moc samoopazovanja. deluje!!!!! karkoli cutis, je v redu. nobeno cutenje ni napacno. le cutit je treba in se zavedat, kaj se takrat dogaja s tabo. zabaven del zdravljenja :))

vrgla sem nekaj besed iz sebe, saj sem trenutno v zelo bulemicnem stanju.
lezim v postelji, moje telo je orjasko, moj podbradek ima najmanj 30kg in moj obraz je grd. ttrbuh je masten in stegna so celulitasta. prste imam kot pujs in vse to, ker sem jedla cokolado. joj res me zre ta podbradek. pijem odvajalen caj in verjetno mi ne bo pomagal, le v krce me bo spravil.
zelim si, d abi se videla tako, kot v resnici sem. imam res 250kg???

komaj cakam jutri, nov dan, nov zacetek, nova priloznost.
Vse je v redu!!
vse je v redu!

Bled spomin in bolecina

Vcasih, ko se nisem vedela, da imam bulimijo, oziroma ko sem se zavracala dejstvo, da imam kakrsne koli motnje hranjenja, je bila zasedba mojih "najboljsih/najblizjih" prijateljev popolnoma drugacna.... saj veste, tistih ljudi, za katere bi dal roko v ogenj, da te ne bodo pustili na cedilu, ko jih bos potreboval in tistih, za katere si se sam pripravljen zrtvovati. No, takih ljudi sem imela pred uradno diagnozo kar precej... Danes??? takih ljudi nimam!

Spomnim se dneva, ko sem poklicala "drago prijateljico" in jo prosila, ce se lahko dobiva, saj jo nujno potrebujem. Zgodilo se je nekaj groznega. Se danes me obcasno spreleti groza, slaba vest, da sem nekoga ubila. To je skrivnost, ki je ne poves nikomur. Nikomur, razen prijatelju, ki te bojda ne bo obsojal. Veliko tvegas, ampak jebat ga, nekomu je treba povedat, vsa ta leta sem to drzala zase, pa sem prisla do roba, ko ne zmorem vec sama. Breme je pretezko. potrebujem pomoc.
dogovoriva se ob stirih v parku, ona s kolesom in armafleksom, jaz pes. Vesela sem, da imam take prijatelje, na katere se lahko zanesem.
 Bolj ko se ji priblizujem, bolj strah in sram kipita iz vsake pore mojega telesa.
najdleva prijeten kosticek sredi parka, sploh meni je pomembno, da sva odmaknjeni od ljudi, saj nebi prenesla, da me kdo slisi govoriti o bulimiji (danes s tem nimam velik tezav)... skupaj s prijateljico prizgem cigaret (cprav ne kadim), popijem pozirek vode in zacnem pogovor. Kot vedno je lahko govoriti o cemerkoli z njo, zdi se, da me vedno razume, ali pa vlozi neomejene kolicine truda v poskusanje razumeti me.
 ja, res je prava prijateljica.
Kmalu se sprostim, in pojasnim nekaj stvari, odgovarjam na vprasanja in zdi se, da bom z lahkoto pometla s bulimijo, saj jo obvladam ze po treh dneh (wrooooong!!!) .. govorim o vsem, kar mi je bilo do tedaj jasno o bulimiji, o vsem, kar so mi povedali zdravniki, o tem, kar sem prebrala sama in seveda o tem, kako se je bulimija odvijala pri meni. Preh individualnim zdravljenjem sem tudi sama obsojala bulimijo z debelostjo, hrano in bruhanjem. Pika. debela sem, ne maram se, zrem ker sem jezna, kozlam  ker imam slabo vest zaradi naziranja, potem imam slabo vest zaradi kozlanja in driskanja in se spet nazrem, saj sem ogabno grozen clovek. Bulimija je na krozniku in v kopalnici/spalnici!
seveda mi je hitro postalo klistarno jasno, da bulimija ni na krozniku in kozlanje ne caka v ogledalu, ampak o tem takrat se nisem imela veliko pojma. pogovarjava se o mojem naziranju in ni ji jasno, kaj pomeni "jem ogromne kolicine hrane" saj se ji zdi, tako kot vecini, da vecje kolicine hrane jemo vsi, ko smo ujeti v frustracijo. Trudim se razloziti, in drugace kot nasteti hrano, ki jo pojem v eni uri, ne gre. zacnem po vrsti, z dvema krofoma in cokolado mi se sledi, ko omenim eno skatlo cokolina, prvic izbuli oci... opazim, in okamenim. nemorem nadaljevati. sram me je! mislim si, vidis, normalni ljudje ne pojejo ene skatle cokolina na dva krofa in tri cokolade podlage... pa to sploh se ni sve.. se zacela nisem. do oblozenih hruhkov s sirom sploh se prisla nisem, in do ene vrece makaronov itd. s cmokom v grlu dodajam jed po jed... in kmalu se res zlomim. srce mi nabija nenormalno, sram me je, rdecica me je oblila po celem telesu, ne samo po obrazu, solze so napolnile oci. trenutek spoznanja, da nisem normalen majhen pozeruh, je precej bolec. prijateljica me pomiri in mi pove, da sem dovolj mocna, da bom uspela zmagat..to so bile njene zadnje besede, potem sva se poslovili.
nisem vedela, da sva se takrat poslovili za nedolocen cas :s ko bi le vedela.

 sedem mesecev je od tega, in v sedmih mesecih se nisva videli sedemkrat. spomnim se zacetkov najinega razhajanja, trganja vezi, ki je bila med nama. nedorecena srecanja, vse redkejsi telefonski klici, vse manj besed in vse manj zanimanja za moje zivljenje.
Bolecina je postajala vsak dan ocitnejsa in ostrejsa, prav tako tudi zalost, ki se je kmalu spremenila v razocaranje. seveda sem verjetno tudi jaz oddajala drugacne vibracije, ampak sem zelo jasno dala vedeti, da jo potrebujem. poslala sem ji mail, pa mi je rekla, da vse skupaj narobe razumem, da je zaposlena s svojim zivljenjem in ima tudi ona tezke case. vredu, sprejmem. nadaljujem z zdravljenjem, nadaljujem z dihanjem, dan za dnem, pocasi, polzje pocasi in svinjsko bolece. vse kar potrebujem je klic prijatelja, tople besede, spodbudne besede in besede, ki nimajo veze z mojo boleznijo, besele, ki enostavno so. preprost "kako si?" 'ali kaj potrebujes?" "samo da ves, da mislim nate?" .....  pocasi sem videla, da sem prijatelj, ki je s svojim zivljenjem veliko breme. boli. neskoncno boli.
vsake toliko pojokam prijateljici, jo spomnim, da sem tukaj, in da jo pogresam.  za moj rojstni dan se celo odpraviva na vecerjo. nisem sproscena, zalostna sem obnjej. po treh mesecih zdravljenja in ne druzenja z njo, sem drug clovek. ko sedi nasproti mene, si ne morem pomagati, da ji nebi povedala resnice o svojih obcutkih. povem ji, da se mi zdi, da se ne druziva vec, odkar ve za mojo bulimijo. odlocno zanika, a ji ne veramem. mislim si, seveda da si pri svojih zrelih letih ni dovolila, da bi rekla "oh, nebom se druzila z njo ker ima bulimijo!" seveda da ne, nihce si ne zeli biti tako slab prijatelj, ampak tocno to je naredila/to se nama je zgodilo. Prepricuje me, da je v zivljenju tako, dda moramo cez najhujse bitke sami. preprica me. verjamem. VEM! vidim. a ob teh besedah mi nekaj postane popolnoma jasno...jaz je ne prosim, da nosi moje tezave, ne prosim je, da me resuje in trpi z mano, ne prosim je, da je na razpolago vsako minuto ampak jo prosim, da me poklice, tako kot me je vcasih! v solzah ji to tudi povem. sama pri sebi verjamem, da se bodo stvari spremenile, da se bova povezali, a sem se zmotila. v solzah ji povem, da je boj pretezak, in da potrebujem prijatelje. potrebujem ljudi ob sebi, ki mi bodo pomagali. ne resevali mojih tezav, ampak mi bodo le dovolili, da se tu in tam naslonim na njih, ko se utrudim.
cez nekaj dni se je tisina med nama nadaljevala.....prejokala sem noci in dneve, bruhala in bruhala in se vec bruhala, verjela, da sem napaka, od katere ljudje bezijo, gabila sem se sama sebi, saj sem ogaben bulemik, katere noce niti dobra dusa vec ob sebi. moja frustracija z bulimijo se je za cas spremenila v frustracijo z ljudmi. boleca spoznanja. globoke rane. zelim si, da nikoli nebi spoznala cesa takega. nikoli. zavracala sem zdravljenje, ker je postaljalo cedalje bolj bolece. odpiralo je rane, rezalo je rane.
vckrat sem slisala: "razumeti moras. nihce ne razume tvoje bolezni. tvoja bolezen je prevelika tudi za najboljse prijatelje." "ne, ne razumem! ne razumem, saj sem prepricana, da nisem od nikogar zahtevala prevec, in da sem vsem dala moznost, da bi se spoznali z bulimijo, lahko so me vprasali karkoli so zeleli, torej ce jih ni na krovu, je to njihova osebna, zavestna odlocitev."

dnevi so minevali, na pijaci sva se dobili se dvakrat. enkrat je bilo grozno tezko, saj sva bili popolni neznanki. edina stvar o kateri lahko trenutno govorim, je bulimija, saj je to moje trenutno zivljenje, borim se za svoje zivljenje, a nisem se pocutila, da je ona oseba, kateri bi v kakrsi koli obliki omenila svoje zdravljenje. se enkrat me spomni na to, da sem v boju sama in tako naj bi bojda razumela, zakaj me niti poukne ne na fb, nad sorocili sem tako ze prej obupala, saj so ze prevec osebni. zalostna, razocarana, jezna sama sebe spomnim na to, da je z najinim prijateljstvom konec in si obljubim, da ji ne bom nikoli vec omenila bulimije. ni vec del mojega zivljenja.

se danes zivim z grenkobo v srcu, vcasih jokam, vsacih razumem, da mi pac ni za obsojat, to se je odlocila in moram spostovati njeno odlocitev...in vcasih si v tisini zelim, da bi me se kdaj poklicala, da je nikoli nebi izgubila.

moja idealna podoba dobrega cloveka se je tako izgubila nekje v zraku, podobno izkusnjo sem imela se z marskikom, a veliko manj boleco oziroma skoraj neboleco...
nevem ali je to v moji naravi ali v naravi cloveka, ampak dolgo casa sploh nisem videla, da izgubiti enega prijatelja ponavadi pomeni pridobiti dva....z zaprtimi ocmi, z zaprtim srcem in sklonjeno glavo sem se borila vsak dan, izgubila se drugo najboljso prijateljico in tako dozivela se en strel v srce, na sreco prezivela. na robu z voljo in zivljenjem, mi je bog poslal angele, ki so mi nezno sepetali na uho: "odpri oci, varna si. prijatelji te cakajo..." odgovorim: "nimam prijateljev!" angeli recejo:"ce ne odpres oci in jim podas roko, bodo odsli tudi tile, ki te cakajo." odprem oci, vidim enega, dva, tri, stiri, pet, sest, sedem, osem, devet novihstarih obrazev...cakajo me, pozdravijo me, smejijo se mi. zaspano in zadrzano jih gledam, dotaknem se jih, vesela sem jih, zelo vesela....spravljajo me v smeh, rada sem v njihovi druzbi, ne odklanjam povabila na kavo......a moje srce igra varno. ne odpre se. ne zaupa.

vseeno zivim. nadaljujem z bojem. diham. z bledim spominom in bolecino se zbudim vsak dan.

Beauty and power

oh my god last days are a blast. I wake up feeling good, go through the day feeling good and fall asleep feeling good!!! i absolutely love life like this. i dont hate myself and i dont call myself neither fat nor ugly. i eat almost without guilt, but even when theres guilt am able to handle it, i go out for a walk or anyhow redirect my mind. i could live like this everyday.
yesterday i had time, sun was shining and i had scissors so i cut my hair, not much but new hair cut is quite obvious and for a change, i feel very good! i suits my makeup free face which makes life way easier. i can stand myself infront of the mirror for more than 3 minutes. cool!
There are still nightmares catching up with me and my mind is very sick, its not that I just feel amazing all day long without stress and drama, but there are moments when i just feel power of life, my own power. I dance everyday, i meditate almost everyday and i practice yoga everyday...my now time life is the most alike like life before bulimia. i recognize this person within me and i am happy she has come around again. has been awhile and i really missed her.
when it rains i go out, happy as i can be, spread my arms and dance; i dance in the middle of the street,acting like no-one ever judged me before, like am free. I AM FREE. What I love the most about my freedom is that people join me. people dance with me, especially children, people smile with me, people notice. they dont judge or ask whats wrong with me, they simple dance along. its in my power.

its amazing to have full fridge of food and most of the time not struggle with all the food available.. its amazing i can say no to sweets when i dont feel like sweets, its so good i trust my body after such a long time...like my friend, the one who beat bulimia, said once to me "you cant have everything you want from the fridge, you have to learn that you can have one food and later or tomorrow or in two days, you will have another thing...as with food as with life" for me, back then, that sounded like absolute mission impossible but today, am at that point. I dont worry about the food, most of the time i dont think about food because that's my boyfriends job lol so i can let my mind go and trust he will make sure i get fed. i dont know what i will do when am back to slovenia, but right now its feeling so good to be food-thinking-free!!!!
Most of the time i dont feel hungry and everytime he asks me what i feel like eating, i dont have the answer, so so far we have both learned that asking me what i wanna eat is meaningless and it works when he appears with food and i simply join him. aaaaaah food is currently not my concern!! how awesome is that!!
for you probably that seems funny that am so excited about it, but i really feel like a child, who never worries what to eat for dinner, breakfast, lunch.... cmon, thats why he has mommy! :) and its same with me now. just maybe i feel like a child having holidays at his grandmas, when there are no worries at all, just unlimited time to play! while i read book, hang out outside, dance, meditate, goof, walk ... my boyfriend thinks of dinner, breakfast, lunch! dont get me wrong, am not a fancy girlfriend who doesnt cook, ofcourse i do, but when he reminds me its time for dinner. haha otherwise am too busy living life fully, that doesnt happen so often in bulimia life!

i feel power within me, power for life, power for recovery. i have my vision of getting well very soon, i see beautiful lady at the end of my bulimia journey (tho probably there's no end of that journey as I will be living up with this experience for the rest of my life). she is beautiful, powerful woman, woman, who is able to stand up for her life and for the sake of all who anyhow struggle, trys make changes. yah, long way till then.. but i actually dont wanna fast forward my rehab as i am really enjoying watching myself grow at the moment.

I am thinking about how much power we have within us! we can change everything, it is in our power to make a difference, it is in our power to grow into a good person, to make other lives more comfortable.. we all have that super power for good.. but yah, for some reason before u use it for good u have to practice on using it for bad. its so much easier i guess.
sometimes these days i am so excited about feeling good I even catch myself saying: "back in time when i was sick..." lol too excited i suppose :) but so far am very happy with my progress and if i can make it, everyone can!!!

"The secret language of eating disorders"

Ura je sedem zvecer, lezim v postelji, vsa prezaljena, z vnetimi ledvicami, polnim trebuhom in ogabno mislijo na bruhanje. slabo mi je od kosila, pojedla sem konkreten obrok solate s testeninami in tuno, in razen hitenja od postelje do kopalnice vsake ri minute, ker moram lulat, nisem dobila nobene priloznosti, da bi vsaj malo pokurila zauzito hrano. res se pocutim ogabno debelo. sama sem, fant je v sluzbi, zunaj dezuje in ura gre pocasi. rada bi sla na sprehod, se nadihala svezega zraka in skakala po luzah, plesala v dezju... to je moj razlog, zakaj obozujem novo zelandijo...ker vse to dejansko lahko pocnem, brez da bi me kdo gledal postrani in me obsojal, da se mi je zagotovo zmesalo, pa sem sla ven na dez in zacela plesat.

Danes zjutraj sem se  zbudila srecna tako kot vecino juter na novi zelandiji. polna energije in ljubezni sem objela fanta, smejala sva se in se afnala.
(toilet time) vstala sem iz posltelje v le spodnjem perilu in s svojim telesom samozavestno stala sredi sobe, pred fatom, in s pogledom iskala obleko, katera je vedno nekje pri roki in caka na primeren trenutek, ko jo bom potrebovala, da pokrije moje telo. To je vsako jutro, ko je treba na stranice, ceprav je najina hiska obdana z lepim gozdickom, in me res nihce ne more videti...
med cakanjem, da zagledam zeleno obleko, se pretegujem in zeham....fant me opazuje in doda; "it is amazing how much more comfortable you are these days, look at you, standing in the middle of the room and not hiding your body. Just couple of weeks ago you were freaking out! I am so proud of you. Its going so fast."
Odgovorim: "Right??? i know!! but you know, you make me feel beautiful. and it feels so good not to think about how fat I am all the time. Now i tell myself-- I am the way i am, I am not looking perfect but thats my current condition, when the time is right, I will get in shape again. until then, there is much more to take care of before!"
Seveda se zappleteva v zelo pomemben, ze rutinski, vsakodneven pogovor o bulimiji in mojem trenutnem stanju, napredku in posledicah....
Vcasih se zdi, da meljeva ene in iste stvari, ampak vsak dan so vse izrecene besede v tistem trenutku izredno pomembne....tako zame, saj se na ta nacin soocam s svojim stanjem, kot za njega, saj se na ta nacin uci o mojem stanju.
oba se strinjava, da zadnje dni izgledam veliko bolj zdrava, moja koza je bolj svetleca in ne izgledam ves cas utrujena. Oba sva navdusena in navduseno govoriva o pozitivnih spremembah, ki so vidne. Oba se zelo veseliva mojega okrevanja, saj bova potem lahko imela mirnejso in varnejso zvezo. Res se pocutim bolj zdravo, kar seveda pripomore k boljsemu pocutju, boljse pocutje pa pripomore k mirnejsim mislim.
Navdusena sem nad dejstvom, da moj trebuh ni anormne velikosti kljub temu, da spet ze nekaj dni nisem bila na straniscu in da se je moj mehur do dobra napolnim z jutranjum urinom....misel na trebuh brez urina in blata me razveseli, saj bi bil trebuh verjetno  lep, raven... veselja ne morem skriti, prav tako ne navdusenja.
Po vseh izreceniih besedah veselja se koncno uspem premakniti do kopalnice, kjer takrat lulanje izgleda se povsem normalno... grem pod tus in nazaj v posteljo, kjer ne ostanem vec kot minuto, saj me ponovno tisci na stranisce...stecem do stranisca, kot da bom polula tridnevno zalogo urina, a uspem odtocit le stiri smrdljive, krvave kapljice. celo telo me zruka od neprijetnega obcutka in do sedaj sem se ze naucila, da krvav urin pomeni le eno: ledvica. mojim ledvicam gre zelo slabo zaradi bulimie :( se ne pridem nazaj do spalnice, ze moram nazaj.... in spet in spet in spet in spet in spet....... tisockrat.
Tezave z ledvicami so moja stalnica, ampak te tezave me spomijo na to, da z mano nekaj ni v redu. In to nekaj je bulimija. nemorem ignorirati tega dejstva, in tako je misel na bulimijo z mano ze cel dan. Ovijam ledvicni predel v vel, odejo, pijem neomeje kolicine tekocine in zvesto hodim na stranisce. Bolecina se intenzivno povecuje, a na sreco me je moja zdravnica oblozila z antibiotiki, saj pri mojem zdravstvenem (psihicnem in fizicnem stanju) vnetju ledvic ne bom usla...
no, moja poanta je, da sem ze cel dan v postelji in cel dan mislim le na to prekleto bulimijo.

(pred nekaj dnevi)
napisala sem ze vse kar sem imela za napisat v dnevnik, prebrala vse kar sem zelela prebrat in pregledala vse novice, ki me v tem zivljenjskem obdobju sicer vec kot ne(!) zanimajo....  brez energije se postopam po hisi in iscem nekaj, kar me bo zaposlilo... najdem kup fantovih knjig in iz cistega firbca, kaksne kjige kaj on bere, se lotim kupa. V oci mi pade ena knjiga, primem jo in presenecena obnemim, ko preberem naslov:

                                         "The SECRET LANGUAGE OF EATING DISORDERS!"

Roke se mi rahlo zatresejo in srce mi bije hitreje. "The secret language of eating disorders, the secret language of eating disorders..."  tiho ponavljam pri sebi in kar ne morem dojeti/verjeti, da je ta knjiga na njegovem kupu zaradi mene.  Vest me zre ko samo drzim knjigo v roki, pocasi jo polozim nazaj, tocno tako kot sem jo nasla. pocutila sem se, kot da sem brskala kjer nebi smela, kot da sem brala njegov dnevnik.
Mesani obcutki so polnili moje telo... najmocnejsi je bil obcutek sramu in slabe vesti ... nevem zakaj.
kar nekaj dni sem rabila, da sem se naredila francoza odigrala presenecenje ob pogledu na kup knjig, ko je bil fant poleg mene in rekla: "uuuh book, let me see. eeem... the secret language of eating disorders????" grozno se mi je tresel glas, pomoje je bilo ocitno, da sem za knjigo vedela ze prej ali pa sem res tako ganjena..  Fant mirno pripomni:"yes, ofcourse, I bought this book from obvious reason."
V tistem trenutku sem pomoje dojela, da je moj fant res ANGEL.
Tega ni naredil se nihce.
Sedaj vem, da tega ni bilo treba narediti nikomur, saj je to naredil moj fant!! Drugega si ne morem zeleti.

spomnim se, da sem na zacetku zdravljenja morila prijatelje z bulimijo in nisem prenesla "neprimernih" komentarjev kot naprimer "pac ne bruhat. pac pejt hujsat ce si debela. pac pejt laufat. pac se ne nazeri." in sem v sebi in veckrat tudi naglas kricala :"model, ce mi misls moralizerat, back off, prej si preber kj o bulimiji in pol otresi gobec." dobesedno sem obuupala nad tem, da bi se mi ljudje lahko priblizali tako, da bi poskusili razumeti mojo bolezen.... seveda sem hitro spoznala, da pricakujem prevec, saj mi nihce nicesar ne dolguje, nikomur mi ni treba pomagat...je moj boj, moja vojna, zakaj pa bi se ljudje v tem hitrem neprijaznem svetu ubadali s tujimi tezavami....
no, zivljenje me je nagradilo. ocitno nagradilo. odkar sem spregovorila o svoji bolezni med prijatelji, sem nekaj teh "prijateljev" izgubila...that was hard times!!! se danes se zjokam, ko vec kot pet minut premisljujem o tem, kako bi za neke ljudi dala roko v ogenj, da mi bodo stali ob strani, pa sem pogorela. Med drugim sem imela tudi situacijo, ko mi je prijateljica skusala pomagat ampak nisva nasli skupnega jezika...zato sva se z groznim kregom razsli. Spet drugi ljudje me opazujejo z distanco, tretji mi stojijo ob strani, ampak nihce tako kot moj fant in mami.

Na novi zelandiji sem obdana z ljubeznijo, kar prija tudi moji bulimiji.
Brezpogojna ljubezen mojega fanta, ko mi vvsakem trenutku stoji ob starni, me podpira in me spodbuja, lepo govori o meni in me spravlja v smeh. Ob njem se pocutim lepo in moje oklicano debelo telo cisto dobro ustreza vsem potrebam v partnerstvu :) Potrebovala sem eno leto, da sem sprejela dejstvo, da me moj fant obozuje tako kot sem in me ima rad in se danes se vcasih zjokam od vseh emocij, ko si dovolim biti ljubljena. ravno se je situacija v zvezi umirila, ze je tukaj nova porcija .. spoznala sem celo fantovo druzino, ki me je sprejela o odprtimi srci in odprtimi rokami, z vsem mojim bitjem, brez obosjanja in hudega ocenjevanja. Vsec sem jim in oni so vsec meni.... z njimi sem prezivela cudovit bozic, zasuli so me z darili in pozornostjo, objemi in komplimenti in za vedno spremenili moje zivljenje!! Po novem letu me je njegova mama poklicala na obisk...ker je moj fant delal, sem se odpravila kar sama..pri njih sem prezivela nove tri cudovite dni, potem se nam je pridruzil se mojfant.
slisi se lepo in enostavno, ane? lepo ze, ni pa tako enostavno kot se slisi.
collapse after collapse before heading down to hamilton.... zivcna vojna.... kako naj grem tako grozna kot sem, sama k njegovim starsem, kaj bodo poceli s tako dolgocasnim clovekom, kot sem jaz, to me vabijo kar tako, ne ker me hocejo ampak ker jim je kul, da je nekdo z njimi, jaz sem sama velika sramota............ v realnem svet se seveda nebi premaknila niti centimetra proti njihovi hisi, tukaj pa sploh nevem kaj se dogaja...kar recem si:"daj daj ne dramatiziraj, kako pa mislis da bos ozdravela, ce se bos zapirala?" ... se usedem na avtobus in se prepustim... ker gre vse briljantno in ker je vse polno cise ljubezni, in ker je ljubezen edino, kar vidim, bi bilo najbolj logicno, da je ljubezen tisto, kar diham...ampak seveda pri meni to tako ne gre... glas v moji glavi postaja cedalje glasnejsi, pravi mi, naj se ne veselim prevec, ker ce je res ljubezen, je to samo zacasna situacija, dokler ne spoznajo kaksna posast v resnici sem, potem me bojo skenslal, kar me bo prizadelo, ce pa je vse skupaj fake, je pa to zato, ker so ze sprevidli, da sem nice. borim se s custvi, borim se s hrano...vse kar si zelim je bruhat. stranisce je tako cisto, da bi ga lahko posvojila z lahkoto. sama sem na drugem koncu sveta nevem kaj je res in kaj ne, kaj je iskreno in kaj ne....
povrhu vsega se nam je pridruzila se teta, ki se je zaljubila vame.....se vec ljubezni in se vec obcudovanja, spostovanja in lepega..... utapljam se in ne razumem, kaj se dogaja. zavracam, karkoli ze je to, kar me obdaja. to je laz. to ni resnica.
ko pride fant, se veselje se poveca, kipim od ljubezni in kmalu dosezem vrhunec......zlomim se.
spet.
jokam fantu .. spet ..
ne razumem, kako se to lahko dogaja meni, iscem miljon izgovorv, zakaj naj me njegova druzina nebi marala, miljon razlogov za jok in se vec razlogov za bruhanje. ena sama velika drama.
fant me mirno poslusa in nato doda: "I think the only problem for you now is that you find it hard to believe, that some people absolutely adore you. You had your issues with me and you needed a year to accept it, now the same thing happened but regarding to my family. You simply have to accept it. The way you are, you are very likeable and if 10 people say you rock and you are the only one who sais you sux, do your own math who is lying."
Po enournem joku in zatiranju neizmerne zelji in potrebe po bruhanju, se odlocim, da bom poskusila uzivat in se pretvarjat, da sem normalen clovek, kaeremu pozornost ptija in kateri se odlicno pocuti, ko je sprejet v druzbo.
deluje!
veselja polna skleda.

naslednji dan me fantova mama povabi na kavo v mesto, in z veseljem recem ja. Ko cakava, da nama prinesejo kavo, je v moji odprti torbici zagledala knjigo "the secrec language of eating disorders' in me vprasala, kaj berem. v zadregi se odlocim, da je cas, da ji povem resnico. Povem, da imam bulimijo in besede mi gredo lahko z jezika. govorim o zdravljenju, napredku, preteklosti...sprasuje me in jaz odgovarjam. Od tistega trenutka naprej se zdi, da sem postala njena hci. Zaupala sem ji svojo zgodbo in ji s tem zaupala svoje bitje. Vesela sem, da sem povedala, in tako zacela graditi odkrit odnos poleg tega pa sem se soocila s svojo bleznijo in test uspesno prestala. Od tistega trenutka naprej sem se tudi veliko bolj udobno pocutila pri njih doma in sprejela dejstvo, da me imajo kljub motnjam hranjenja pac radi!! :)

 Knjiga "the secret language of eating disorders"  me je povezala s fantom in njegovo druzino, kar pa je se bolj pomembno... povezala me je s sabo... slisim in razumem svoj skrivnosten jezik bulimije nervose.

Love cures.

 To my boyfriend: You make me feel beautiful and make me see my body and life in colours. Without you, I wouldt make it! Thank you!!! Blessings, xo

am pm

Vsak dan ista pesem. Vsak dan isti boj. 

Boj za obstanek. Boj za prezivetje. Boj proti bruhanju. Boj proti naziranju.  Boj proti samounicevalnim mislim.

Vsak dan. Vsako noc.

Od zore do mraka.

Dnevi nimajo imena, ura nima pomena, leto je le stevilka.

Najhuje se zacne okrog sestih popoldan, ko me zagrabi nepojasnjena slaba volja, tecnoba, nervoza. Sita celega dneva, utrujena od vsega naprezanja, da ostanem na povrsju, da ne potonem. Utrujena sem, komaj diham. Cas je za vecerjo, jaz se pa ne prenesem. Ni primeren cas za tecnarjenje, ampak res si grem na zivce, v vsej svoji podobi, s svojim bitjem. tukaj na novi zelandiji se niti ne obremenjujem toliko s kilazo, ampak mi gre pa toliko bolj na zivce moj obraz.
Potrebne so velike predpriprave, da se zberem, spravim skupaj...napraskam vse moci, ki so se ostale, globoko vdihnem, izdihnem, in se prepricam, da je cas za vecerjo super cas in da se mi nic ne more zgoditi. Tecna pripravljam vecerjo, a mi misel na fanta vse skupaj olajsa, saj mu privoscim okusen obrok,ce ze sebi ne, in ta misel me drzi pokonci.
Jem. Vcasih pocasi, grozno malo, spremljaja me misel, da se bom zredila in da sem debela....spet drugic le mecem vase, z mislijo, da sem itak smetnjak in da sem brezupen primer, hocem, da me boli trebuh.... po koncani vecerji so obcutki mesani, vcasih se pocutim super, ker sem dobila malo energije, drugic se pocutim ogabno, ker sem dobila nekaj hrane, a v obeh primerih me vedno, brez izjeme pozdravi misel na bruhanje. Vsak dan postaja tezje, vsak dan bolj izvirni izgovori.... v grlu cutim toplino bruhanja, zelim si bruhat, samo enkrat, samo enkrat bi bruhala, pa ne vec. Ni mi toliko do naziranja, kot mi je do bruhanja. Brez naziranja lahko prezivim, se kile mi gredo dol, in bulemik v meni je seveda zadovoljen, ampak bruhanje...... bruhanja mi dela tezave.

Namesto bruhanja po vecerji stecem naravnost v posteljo, se pokrijem cez glavo in se sama pri sebi pritozujem, jokam, brcam, preklinjam....  cez nekaj casa me iz temacnega sveta izpod odeje predrami fantov objem. sva ze dobro utecena. Malo mu potarnam, razlozim svoja nova odkritja, spoznanja, tegobe, strahove...naredim povzetek in pocutim se bolje. Trenutke veselja namenim fantu. Srecna sem. Vesela sem. Hisa se dobesedno napolni z mojim smehom in skacem gor in dol....pojem, plesem, in nobenega sledu ni o bulimiji. Kot da je nikoli nisem poznala. Srecen clovek sem. Ne pritozujem se nad svojim obrazom, ne pritozujem se nad svojimi debelimi nogami, poln trebuh po vecerji me ne moti. Vse je na svojem mestu in popolnoma razumem namen mojega telesa in mojega bitja. Razumem svet, ideje in zivljenje!

Mirne renutke izkoristim tudi za kaksno sladkanje ob filmu ali vecernem pogovoru. Obozujem mir.
mirne ure so kratke a sladke..zaspim...
Tlacijo me nocne more. vsako noc!! brez izjeme! preganjajo me vsi mogoci strahovi. v sanjah se znajdem v nemogocih situacijah pred nemogocimi pogoji. vcasih se fant ne meni zame, vcasih me preganjajo podobe iz preteklosti, velikokrat se nocna mora konca s smrtjo znanca ali pa ostamen sama, ker mi prijatelji obrnejo hrbet....vsekakor z obcutkom tesnobe koncam na wc in bruham brez konca.
ko koncam s svojim opravilom, za sabo pocistim in sele takrat se zbudim. vedno po bruhanju.  vsa premocena in zmedena se zbudim, nevem, ali sem le sanjala, ali sem bruhala zares.
 ob meni mirno spi moj fant, niti malo ni podoben brezsrcni osebi iz mojih sanj, na telefonu me caka sporocilo prijateljice, torej mi niso vsi prijatelji obrnili hrbta in prijateljica, ki je ravno naredila samomor v mojih sanjah, se vedno objavlja na facebooku.

Odkod nocne more? razmislam naslednjih nekaj ur, do jutra, okrog 6am ponovno zaspim.
Bulimija se igra z mano, izivlja se nad mano, jezna je, ker se ji tako mocno in dobro upiram, ne zmenim se zanjo, vsaj trudim se in ce se le da, jo ignoriram... to ji ni vsec, zato me mori ponoci, ko sem veliko bolj sibka. vcasih ji z nocnimi morami in nerespanimi nocmi uspe uniciti cel dan, saj se tecna prerekam s fantom in ga morim z nepomembnimi vprasanji, ki nimajo veze z realnostjo. taki dnevi so zalostni, zalostijo me, saj gredo mimo mene. nemaram brezcutnih dni. pri takih dneh se je veliko teze obvladati in misli so veliko bolj negativne in hladne. nevem, kako dolgo me bo fant se lahko prenasal, kako mu jokam, kako grda sem. Vedno mi rece.... "you are not fat and ugly coz i dont have fat and ugly girlfriend!!!"  res je sonce.
borim se za njega. on je razlog, da sem na zdravljenju.
seveda se trudim poiskati razlog iskljucno v sebi, saj bom le tako resnicno lahko ozdravela, ampak on je moj vir moci in volje. moj razlog v vsakem trenutku.
sredi belega dneva, ko me preganjajo grozne misli, kako nic vreden clovek sem in ponoci, ko me preganjajo nocne more.

ljudem ne pokazem kdo sem. mogoce pa sploh nisem nicvreden clovek, mogoce pa sem pametna, inteligentna in modra, mogoce sem zanimiva in sposobna. mogoce nisem napaka in sluzim nekemu namenu. mogoce.

s to mislijo se s fantom ubadava ze nekaj casa.
trudim se. res se trudim. recem si.... ce sem si lahko dopovedala, da sem nic vreden clove, si lahko dppovem karkoli.

I need new attitude. Very much needed.
Selfhate is not sexy at all!!

Anyhow, night is up to come, and I pray to have a good one....i pray to break a chain of nightmares and get a rest. Day was pretty tough tho, so ...

Time passes by and if you let it pass you, you are not alive! Catch a moment. Live a moment. BE A MOMENT!!

Dear Santa

Bozic je.
Zlat cas za bulemika. Hrana. Hrana. Hrana. Hrana.

Tudi moj bulemik se je je zbudil...ogromne kolicine cokolade, bombonov, peciva...ni cokolada, bomboni, pecivo........ampak brezplacen heroin!

Dragi Bozicek!

Hvala ti za tako velikodusno darilo, kot je polna miza hrane, in hvala za brezplacno vozovnico do stranisca, neizmerno sem ti hvalezna. Hvala tudi za vse tople misli o bruhanju. Ampak tezava je v tem, da sem trenutno pri fantovih starsih, in bi darilo raje vnovcila kdaj drugic.

Hvala!

Z ljubeznijo,
jaz bulemik

Bulimija na drugem koncu sveta

Moje zivljenje se je vec ali manj ustavilo. Zdarljenje zahteva ogromno truda, casa in celo mene. edina stvar, katera se ni ustavila in gre naprej, je moja zveza, ceprav tutdi ta cuti posledice moje motnje. iz tedna v teden sem prestavljala svoj odhod na novo zelandijo, saj notri nisem bila dovolj mirna, da bi prenehala z zdravljenjem. obljubila sem si, da bom odsla, ko bom to res cutila. Nekako sem se bolje pocutila decembra, kupila karto in sla.
Sedaj sem tukaj, na drugem koncu sveta, kjer sije sonce in ozracje je veliko bolj sprosceno, pozitivno in veselo. Prepricana sem bila, da ko bom tukaj, me bo vsa ta lepa energija in energija ljubezni odpihnila tako stran od mojega krutega vsakdana, da o bulimiji ne bo ne duha ne sluha. tega sem se po eni strani zelo bala, saj bi se zaradi tega zelo tezko vrnila in nadaljevala z zdravljenejm.
Vendar, presenecenje!
Na drugem koncu sveta, dalec od domacega hladilnika, od domacega stranisca ...................nimam miru!!

Moje telo je padlo v tak sok, da je bolecina zacela gledat ven skozi absolutno vsako poro mojega telesa. Zbolela sem. Najprej seveda moji uniceni bulemicni zobi. na poti sem, sem enea izgubila. Padel mi je ven, ni docakal zdravljenja. Od sramu in od bolecine (ne zaradi zoba, izguba zoba ni povzrocila nobene bolecine) saj poznam resnico sem zajokala. Nisem in se vedno ne morem verjet, da se to dogaja. Prosim, ne! kricim globoko v sebi, "prosim, naj bodo to le nocne more, prosim!"
en zob se je odlocil, da bo svojo zivljenjsko pot koncal nekje nad papua novo gvinejo, en pa se je odlocil, da se bo zavil v neznosno bolecino in me kaznoval, ker sem umorila njegovega mlajsega brata. Fuck u teeth!!
no, unicene imam 4 zobe (minus ena lol) od tega je en v procesu zdravljenja druga pa se ni tako dalec z vnetjem, tako da je iskupicek 2/4 vseeno soliden. nevem zakaj se norcujem iz svojih zob sedaj, kar cutim kako sodo skocili name vsi tecni in me spravili v vrtoglavi jok.
no, vse se je zacelo z zobi. Bolecina je pocasi postajala vecja vsak dan, moji ugrizi v hrano pa so postajali cedalje bolj redki in majhni, kar je bilo moji bulimiji zelo vsec. zelo hitro sem nehala jesti, vedno sem nasla izgovor, zakaj nebi jedla, oziroma zakaj se mi zdi, da o trije pomfriji dovolj, zakaj mi en majhen ugriz moje najljubse novozelandske cokolade zadostuje, zakaj mi pol toasta napolni zelodec in zakaj sem neizmerno sita cel dan po pol mafina za zajtrk..postajala sem cedalje manjsa, in bulimija v meni je postajala cedalje glasnejsa. krici od veselja. popolna kombinacija. Bolecina. ki si jo bojda zasluzim, in stradaaaaaaaaanje!!!! woohoo!!! kadar okolje ni varno za naziranje in bruhanje, je alternativa nekajdnevno stradanje. super. vesela bulimija, zalostna in izmucena jaz. pocasi a ocitno sem postajala vse sibkejsa, kadarkoli sem dala v usta karkoli hrane, se jetisti nekdo v moji glavi skrical name, kako si drznem, kaj se grem, zakaj ne stradam. Prosila sem ga, "samo en koscek, samo en koscek prosim, lacna sem" ni bil usmiljen, ce sem pojedla "samo en koscek" in govorim o misjem koscku kruha, me je silil na bruhanje. Telo mi je zavrelo in zelodec je postal poln, pripravljen, da vrze ven vse kar je nori, V grlu cutim napetost, vse kar moram narediti je, sprehoditi se do stranisca. spodbuja me "gremo gremo, ajde gremo, jedla si gremo!!" sibka se borim nazaj, prosim ga,  naj me ne osramoti pred fantom. srce mi bije cedalje hitreje in potijo se mi roke. mind se mi oza in tresem se. fant me opazuje in tiho govori z mano. on je angel. prisezem, on je oj angel. vedno ve kaj mora narediti, kako se mora oglasiti oziroma kaj mora reci. njegov glas je tih a vseeno dovolj glasen, da spodbuja tisto malo mene, ki se bori proti bulimiji. daje mi razlog. v nekem trenutko se zlomim, sesedem se na tla, zvijem se v kot sobe, med postejo in steno je prostora ravno za moje telo, tam se pocutim varno. jokam, ne neham.
obupano jokam" why it doesnt leave me alooone! i dint do anything wrong?!go away!! i hate bulimia but why she hates me so much why she doesnt leave me alone. not here. dnt need her here!" drzim se za glavo in tresem se. fant se mi pribliza, pozai, prime me za roko, sprva ne reagiram, ker si topline ne zasluzim, sploh ne morem biti nagrajena s pozornostjo in ljubeznijo po vsej drami, ki jo pocnem, a kmalu sprejmem, da je njegova ljubezen tisto, kar potrebujem. mocno ga stisnem za roko in zacutim socutje. socutje v meni vzbudi nov val joka in planem mu v objem. mocno me stisne in v njegovem objemu se utapljam v solzah kot otrok. kmalu se pomirim, vendar vse skupaj traja dobri dve uri. dve uri zivljenja zaradi enega koscka kruha. seveda me butasta bulimija preprica, da tisti dan ne pojem nicesar vec. zaspim s praznim zelodcem in zjutraj se zbudim lacna. Najpre kot normalen clovek pomislim, kaj bi jedla, sline se mi pocedijo po mafinu. najraje imam novozelandske mafiine.. natanko deset sekund uzivam on ideji, kako slasten bo moj zajtrk in ze je tukaj posast "ne ne ne in se enkrat ne! jedla ne bos nicesar. me ne zanima kolk si lacna, jedla ne bos. ce pa ze, pa ves kaj te caka. me ne zanima, jst lahko bruham tut na novi zelandiji, ti si tista, ki noce.'  glas je grob, glasen in nizek, kot kakna posast iz jame. kot majhna puncka odgovorim nazaj " pa saj je samo mafin in zelo sem lacna, prosim, ne danes."   "kakor hoces, ampak bos bruhala potem"  zelo je neprijazen. strasi me. vzame mi to, kar najbolj potrebujem. muci me! mocnejsi je od mene, seveda bo zmagal. ampak predno zmaga, se izzivlja nad mano. telo se mi trese od strahu in lakote. ne vidim 2 centimetra pred sabo, saj se prepiram s to posastjo v glavi. niti fanta ne opazim. veckrat me vprasa "wats wrong" ko ga koncno slisim, znorim!! kolaps!! totlen. "aa nothing's wrong i just want mufin, am hungry!! this bitch is saying no but am hungry i want muffin!" drzim se za glavo, jokam in kricim, odganjam bulemicne misli iz svojega telesa kot da so me napadli scurki. ne vidim, kaj se dogaja okrog mene, le telo polno scurkov in njihovih licink v mozgannih. spet se s fantovo pomocjo pomirim, a z vsakim takim kolapsom postajam sibkejsa. vrocina ni vec le stvar napada, ampak postane stalnica, naslednji dan se zbudim s herpesom in vnetimi bezgavkami, stopnja zobobola pa se je dvignila na 8/10, painkilerji so se povecali na maximim njihov ucinek pa gre pocasi proti minimumu. vcasih sploh nevem koliko painkilerjev sem vzela, dodam se enega....nobenega ucinka, a me z zamudo vsi zadanejo, padem dol iin spim do jutra, do 5h. zbudi me bolecina, borba se zacne. zobobolu se seveda kmalu pridruzita se glavobol da se ti zmesa. ko ti sopa samo en zivs skoz celo glavo in bolecina v usesu. te bolecine ne bom nikoli razumela. vrocina mi zraste na 40 in je z mano cel dan, ucinki painkilerjev pa so dosegli dno. jem kot bombone, fanta prosim, naj jih skrije, ce ne bom pojedla celo skatlo. odvisnost od tablet je moja sibka tocka, eno tako odvisnost imam dovolj. zacelo se je z eno tableto, pa se se dane sni koncalo, zato se upraviceno bojim. bolecina je gladko presegla 10, da o slabosti ne govorim... boli me zelodec od vseh tablet in brez hrane. fuck u. mesa se mi. boli me vsaka, ampak res vsaka celica na obrazu, na glavi in vse to kolen. norijo mi hormoni, bolijo me jajcniki, to verjetno nima veze z nicemer, ampak koz zanalas so me se ti zaceli matrat, mesa se mi, otresam z rokami, vrtim se v krogu kot mis, valjam se po tleh, vstanem, skacem, sedim, hodim, trgam, praskam....niiiiiiiiiiic ne pomaga, bolecine ne razumem!!
bulemicna bolecina, ki je hujsa, mi je postala ze zelo domaca, razumem jo, vem da me lahko kadarkoli ubije, ampak jo lahko prenasam, te ne morem. niti dihat ne morem, ker me boli zob. nemorem pozirat sline, ker me boli zelodec, ne morem slisat glasu, ker me boli zob, nemorem stat pri miru, ker se mi trga od glavobola. se nikoli nisem nicesar takega dozivela. s fanom greva ven...kot bbi odrezal, ko stojim zunaj na zraku, se bolecina spusti nazaj na reasonable 10. ne razumem. ampak saj vendar ne morem celo noc stat zunaj. ne, ko se telo navadi na temperaturo, ki mu sicer ugaja, se bolecina ponovno poveca. greva od zdravnika do zobozdravnika, vsi zasedeni, narocena sem 'jutri' .... ok jutri je ok. mora biti ok.
razlagam nevem komu tam v zraku "if i dont get rid of my bulimia this time, then i will never get rid of it. i am not so awful person to deserve this big pain. no!"   mislim resno! verjamem si in v vsej bolecini je koscek upanja, da bo s to bolecino sla tudi moja bulimija.
komaj docakam uro, ko sem narocena pri zobozdravniku. prijazen zdobozdravnik me poklice notri in povem mu :" before u start i should tell you i have bulimia so my teeth are super ruined and i treat them back home, so i just need u to do emergency. also, there is one tooth that has been already treated by my dentist and it feels like that one hurts, but I dont know, is it possible, that i got  confused about the pain?" rece mi:"yes, with big pain you most definitely cannot tell correctly which tooth is in pain so lets check." hitro ugotovi, da sem se motila, kateri zob me boli, in mi pove, da se mi je vnel cel zivec in da je odmrl, in da mora biti moj prag bolecine kreprko previsok, da sem to bolecino prenesla. pove mi tudi "even without you telling me that you have eating disorders, i could tell you have bulimia" in tako nekaj besed nanese na mojo motnjo. zelo prijazen zobozdravnik se celo posali: "ok, bulimia is not fun at all, would be better for you to steal cars. ok you would go to jail but at least you would keep all yr teeth!" lol seriously? haha
po vec kot enournem posegu me resi bolecine. prej je bil zame zobozdravnik, sedaj bog! :)
pain free odkorakam iz ambulante, prerojena. Vse ostale bolecine so le bolecinice in so zanemarljive. z zivcem sta sla tako glavobol kot tudi bolecina v usesu. svobodna sem. in kaj mi prinese svoboda?
zadovoljna korakam po ulici do mesta, ko se v mojo glavo prikradejo misli, ki gredo nekako takole: "oo kolk dobr, ne boli vec. oo kolk pogresam svoje pocetje. kolk pogresam bruhanje. obcutek, ko bruham, obcutek, ko se najem in bruham. mogoce bi lahko samo enkrat bruhala, za nagrado,  ker sem pretrpela tolk bolecine. ne vec kot enkrat." v moje telo se je prikradel obucutek 'varnosti' , pred ocmi sem videla straniscno skoljko z bruhanjem in podoba ni bila ogabna, ampak nekaj, kar si tako zelo zelim. naslednjih nekaj korakov prehodim kot bulemik. Vsec mi je. moje bogo telo si zasluzi nagrado. ves kaksen velik sok je  moje telo dozivelo....od vsakodnevnega bruhanja in samounicevanja k "miru" !! vso to bolecino je moglo telo prenesti, ker sem bila zlobna, kaznovala sem tistega bulemika v sebi, po nepotrebnem.............. itd

kar naenkrat mene skrbi za moje telo???? a daj no, bullshit!!

iz krutega razmiljanja in cutenja me zbudi ideja, da moram fantu sporociti, naj me pobere pred kniznico in ne pri zobarju, kot sva bila dogovorjena, zato zavijem v prvo trgovino in kupim kartico za telefon. ko nalagam denar na kartico, mimo mene pride star, majhen, bel, vesel mozic, ki pravi :" are you ringing me?" vsa moja pozornost gre k njemu. "oh zes of course, do you have your phone with, cmon pick up" besedna igra z rendom starckom mi je polepsala dan in me odvrila od bulemicnega razmiljanja. nasprotno, moje misli so sle nekako takole "aa kako lepo, moja energija je verjetno lepa in barvasta, saj jo ljudje opazijo. well done."
tisti dan sem brez bolecine nadaljevala z nasmehom, vendar je za nasmehom in veseljem ves cas strah pred mislijo, ki me je ujela danes. Detektivsko razmisljanje...."le kaj to pomeni?"
kaj vraga kaj to pomeni....pomeni da sem bolna v glavo, da sem bulemik in da naj ze enkrat to dojamem, da se potem lahko resim vsega dreka. in da nemorem kar cez noc se prerodit v normalnega cloveka. Wake up, girl!!

prijateljici posljem mail in ji nahitro razlozim, kako vse skupaj poteka, nakaj napisem ...."nic ne jem, vem da to ni dobro  ker bo kmalu dan, ko bom prevec izmucena in bom hotela jesti vse kar bom videla, zato sem se za danes odlocila, da imam varen dan, in da se bom prisilila, da dokoncam mafin, pojem cel kos toasta in pojem celo cokoladico..."  sem pametna ane? ja, ko sam hudic!!  moje pisanje se nadaljuje takokole: "in ker bom danes jedla vec, sem vzela tablet!" ............ kako prosim?!?!?!? se enkrat!?!! kaj pravis?? ok, gremo nazaj... KAJ?
ob tem spoznanju sem razocarala celo sebe. bila sem zalostna, res zalostna, in se danes sem. zvecer sem se pogovarjala s prijateljico sestro in ji povedala, kaj sem naredila. bila je zelo jezna in razocarana. rekla mi je :" please stop with pills, this is your addiction within addiction and with only one you have life time work, you dont need pills. because of pills you will die!!!! pills are killing you!!! your kidney r going bad and your liver. i had bulimia for ten years, everyday, and my tooth are ruined, my health is damaged, but they are not ruined so much actually as yours and am healthy and you are dying!!! am worried! plase stop!! please!"
s sklonjeno glavo osramocena nevem kaj naj recem nazaj.
naslednji dan vrzem tablete proc, in si recem :dajem si moznost, da se odvadim od tablet.

NOCEM UMRET! pa se tudi sama bojim, da bom ubila svoje telo predno se bom uspela pozdravit. ta strah je v meni nekaj tednov. se vedno vem, da se bom pozdravila in v to mocno verjamem, ampak......


kadar bulimije ni z mano, sem zelo srecna, vesela, veliko se smeijim, pojem, plesem, delam yogo in meditiram, poslusam svoje telo, svoje misli, opazujem svojo naravo in cutim. teh trenutkov je bilo do sedaj le nekaj, in so bili zelo kratki, zaradi bolecine, vendar sem se danes zjutraj zbudila vesela, z zeljo po plesu. plesala sem. v ogledalu sem prvic v zivljenju videla plesalko.
tukaj, kjer je ozracje bolj veselo, sonce sije in roze cvetijo v vseh mogocih barvah, sem nasla svoj mir. Korak blize sebi. Spoprijateljila se bom s puncko v meni. Prepoznam jo, pozdravim jo, odprem ji vrata.
Jaz sem mir!

z bulemikom na pot

trenutno sem v koreji, na poti na novo zelandijo. Za sabo imam ze en dan letenja, tako da tale pocitek v koreji pride prav. Megleno je in mraz je, mogoce to vplova na moje razpolozenje, kdo ve.
Moja pot se je zacela ze pred nekaj dnevi, ko je bil cas za pakiranje. Groza od groze. Na novo zelandiji imajo sedaj poletje, in spakirati sem mogla poletna oblacila. Mnogi mi zavidajo mojo kratko selitev na novo zelandijo, sploh v casu njihovega poletja, jaz pa dobesedno travmiram. Ze dolgo casa me Ego ni tako ponizeval in se izzivljal nad mano kot te dni, ko se je bilo potrebno spakirati. Karkoli sem prijela v roke, se je norceval iz mene "hahaha to prijeto majcko bos vzela, da je ti ja speh vidi, bajsa!" kopalke so ga sploh razveselile "hahahhaha ne me hecat, kopalke, ti v kopalke, debela taka in grda vsi bojo usli iz plaze, hitro pospravi to!" mucil me je brez omejitve, spakirala sem dve majski in sibala na wc, prisla nazaj zacela znova, spet stopila na isto mino sibala na wc, bruhala, sla naza, poskusila se enkrat..in tako dva dni. nikoli nimam toliko tezav s pakiranjem, saj nisem ravno tista fina pupa ki se nevem kako pripravlja...vzamem kar mi pad ena pamet, ce mi bo kaj falilo, bom ze tam kupila. res nikoli ne kompliciram, tokrat pa si je Ego dal duska. Poskusala sem ga utisat, rekla sem mu "i have my excuse why am not looking good and why am fat. Im bulimic and its because of you, you shit of Ego!" na moje zmerjanje se ni kaj dosti menil... nakoncu sem nekako le usepla spakirat, pol prevec in pol neuporabnega, ampak jebat ga. Se hujsa nocna mora je bila, ko je bilo potrebno spakirati sebe....kaj obleci? tisoc neuspelih poskusov, tisoc kombinacij in tisockrat bruhat!! nakoncu sem obupala in sla.... prvi let ljubljana frankfurt... vesela, da odhajam spet na pot, saj je cigan v meni ze nestrpno cakal na ponoven odhod. Veselim se vlacenja po letaliscih, spanja na letalu in raziskovanja nepoznanih mest, ko moram prestopit. Vendar, del mene je bil zalosten, saj sem v sloveniji pustila svojo sestro, prijateljico, katera mi je barvala zadnje bulemicne tedne pred odhodom. Z njo se pocutim varno. Prevec varno.
Cel dan v frankfurtu je bil kar zanimiv. Tako na letaliscu kot tudi v mestu sem pozela neizmerno veliko pozornosti. Moski so se obracali za mano in komentirali "sehr huebsch. sweet", se med sabo pogovarjali, kako sem lepa in lovili moj pogled. Se slepa jaz sem to videla, ampak kaj, ko to ne nahrani mojega ega z lepim, ampak mu le da razlog, da se norcuje iz mene: "buuuahahah da si nebi ti kj misla, da si res lepa, to kr neki govorijo, midva oba veva,da si grozna. to se samo zezajo in nihce ne misli resno.........itd" zamori mi itak totalno, zelo hitro, seveda verjamem Egu, kako pa, saj je vendar glaven. S sklonjeno glavo, ker ne smem sprejeti komplimentov in ker sem grda, se zaprem na stranisce v mestu, na sreco urejeno stranisce, z glasbo. Zajokam!! Prosim Ega, naj me pusti pri miru, saj je to vendar moje potovanje, in rada bi imela mir. Ko pridem naza, bom vsa njegova, naj me muci ko ce, ampak ta cas, ko sem zunaj meja, naj me prosim pusti pri miru.
Skleneva kompromis. Obljubim mu, da ne bom nic jedla, ce me le pusti pri miru. Seveda pristane. Pristane tudi na kroznik juhe. To je bilo ob 1h po evropskem casu, potem sem cel dan hodila po mestu in ob 7h zvecer, ko sem imela let, sem bila ze tako lacna in izmucena, da sem komaj stala na nogah. Na letalu nas najprej postrezejo s prigrizkom in pijaco, izberem juice. Ko naredim prvi pozirek in pojem koscek krekerja, v moji glavi nekdo grozno zakrici:"A si nora!!! pusti to!! sva se dogovorila, nic hrane!!! kaj to pijes juice! sladkor, kalorije..... pusti!" trznem in seveda takoj spustim vse, zavezem v vrecko in prosim stevardeso, naj odnese. nekaj minut za tem prinesejo vecerjo. Kljub dejstvu, da je letalska hrana, zelo lepo disi. Odprem zavojcek hrane in pocedijo se mi sline.
"a-a! da nebi!" me opozarja Ego! Globoko v sebi zajokam, solzam pa se izognem tako, da zaprem oci. Kmalu za tem, zaspim!
Prespim celoten let, leteli smo 10 ur. Zbudila me je stevardesa, ko je prinesla zajtrk. jajcna omleta, sadje, jogurt, francoski rogljicek in caj. Res da nisem bila pretirano lacna, ampak hrano odklonim, da ne razjezim ega.
Pristanemo v Seulu, ker imam kar nekaj casa do naslednjega leta, vzamem taxi in grem v mesto. Pot je kar dolga in obcudujem korejsko pokrajino. Tako posebna je. Vsec mi je. Taxist me kot zanalas odlozi na pred neko restavracijo, iz katere tako lepo zadisi. Mislim si, da sem v koreji, in ne poskusim njihove hrane, naj me vrag pa bulimija. Narocim piscanca in seveda riz. Ego krici in krici, amapk zaposlena sem z opazovanjem ljudi, tako da ga kratko malo ignoriram..... ko ga vsaj nebi, si mislim sedaj!
Hrana je svinsko pekoca, ampak reeeeees pekoca, tako da po nekaj grizljajih odneham in le lovim sapo, popijem pol litra vode, da ublazim bolecino, pa nic bolje. Pekoa hrana res ni moje veselje, in kljub lakoti koslia ne dokoncam. To Egu ne pomeni nic. Zabije me na tla ko sam vrag. Komaj se premikam in najdem internet cafe kjer pisem to objavo.
Govori mi: "debela si in grda si in tvoj obraz je popacen in grozno izgledas in vsi so lepsi od tebe in nimas okusa za oblacenje niti za makeup, tvoji lasje so grozni in ja, saj res, debela si...tvoj fant bo nasel drugo!" prestrasi me do kosti...............nasel drugo??
NE!!
Muci me v glavi in nevem kako naj se borim z njim. Poskusila sem ze vse mozne nacine, pa sem neuspesna. Govorim mu, da to ni res in da me ima moj fant rad in da mu pomenim veliko in da mi pripravlja nekaj posebnega, ko pidem na novo zelandijo in da se res veselim da ga vidim......
jaz svoje, on svoje.....za Ego sem se vedno debela in grda in to traja ze dobri 2 uri.
najraje bi izginila...postala nevidna, sla domov, se nazrla in sla bruhat.......to bi pocela tedne in tedne, ker je toliko jeze in zalosti zaradi tega butastega ega nastalo sedaj. zajebava me! strah me je, kaj ce me fant res pusti.... ok bedarije, vem.
vse skupaj je velika bedarija... grem poiskat enega korejca, ki se bo pogovarjal z mano, da mi preseka misli, potem bo vse ok.

Otrok v meni

Zadnja postaja pred spoznanjem, da res imam bulimijo, je bil obisk pri yogi terapevtu, kateri mi je naredil regresijo, mi ocistil cakre, dvignil notranjo energijo in se z mano pogovarjal. Pri njem sem bila stiri ure, in cisto na koncu mi je rekel: "Dobro, da sva naredila regresijo in pocistila malo preteklosti, ampak to ni to, tebe mucijo druge stvari. Ti si grozno depresiven clovek, in povem ti, da nimas vec veliko zivljenja pred sabo, saj so tvoji notranji organi zelo uniceni, predvsem jetra in leva ledvica. Depresijo imas zelo razvito, pravtako samosovraztvo in upam da se zavedas, da imas zelo razvite motnje hranjenja."
Kot sem ze enkrat omenila, ga seveda nisem ne upostevala ne slisala, a so njegove besede spremenile moje zivljenje na glavo.
Pred odhodom sva naredila nidra yogo, ki naj bi me pomirila in pripravila na odhod, a se je zgodilo nekaj nezaslisanega..v trenutku, ko sem se pokrila z dekico in globoko vdihnila, se je v moje telo prikradel nekdo, na katerega sem bojda prej stiri ure pozabljala...ulile so se mi solze, prisezem da ne vem, kdaj sem nazadnje tako intenzivno jokala, niti tri ure pred tem, ko sem podozivljala grozne trnutke iz svoje mladosti ne. Solze so lile neumorno in nisem mogla dihat normalno. Vdihnila sem nekako, izdihnit nisem mogla, saj me je nekaj stiskalo pri srcu. Na predelu prsnega kosa se je pojavil "EGO".... bil je v obliki tezke granitne kocke, imel je velike oci in roke, nog ni imel, in rezal se mi je v faco: "hahahahah gnila si. 3 ure jokas ko nora, pa si pozabila name!! hahahaha jaz te unicujem! hahahah"  tudi terapevtu ni bilo jasno, kaj se je dogajalo z mano, a me je pustil do konca. Ko se je vodena nidra koncala, me je vprasal: "Kaj pa je bilo to?" povedala sem mu za nenapovedan obisk Ega in tako si je vzel cas in mi razjasnil nekaj osnovnih pojmov. Predlagal mi je meditacijo odpuscanja in pristala sem. Dal mi je CD s meditacijo in mi rekel, da je meditacijo potrebno delati vsak dan, da verjetno ne bodo takoj rezultati, vendar scasoma bom videla veliko razliko v odnosu do sebe.
Ko sem prisla domov, sem najprej poskusila z meditacijo.
Meditacija odpuscanja je bila najlepsa izkusnja v mojem zivljenju. Zelo je lepa. Jaz, odrasla oseba, se srecam z mano, otrokom. Najino srecanje je zelo ganljivo. Deklica je bila stiri leta, ko sem jo prvic srecala. Terapevt pravi, da moram zacet razciscevat tam, kjer mi bo povedala deklica. Ma si ti nor, pri stirih letih?? To je prakticno celo moje zivljenje!!
Nekaj dni sem z navdusenjem meditirala, saj me je zelo zanimalo, kaj mi ima puncka za pokazat. Komaj sem cakala trenutek, ko bom spet videla puncko.
Bila je tako nezna, in vedno prestrasena, nikoli ni nicesar povedala, samo kazala je in ce je hotela da kam greva, me je prijela za prst in odvlekla. Bila je zeprijazna in lepo vzgojena puncka. Po nekaj muntah se me je navadila in skupaj sva se igrali. Vcasih sva brali knjige, vcasih sva se igrali zunaj. Proti koncu najinega srecanja me je peljala na skriven prostor, kjer mi je dala darilo, ki ga je cuvala zame. To je pomemben predmet na poti do ozdravitve.
Srecanje s to puncko je imelo velik vplv na mene.. vcasih, ko sem se sprehajala po ulici in verjela, da vsi bulijo vame, ker sem grozna in debella in ker sem se zredila, sem se spomnila na njo, in nasla stik s sabo. Bila sem kot ponosna mama, kateri je res vseeno, kaksna je, samo da je njen otrok srecen. Pomagala mi je, da sem bila veckrat v stiku s sabo, zascitila sem se pred neznanci. Bila sem nekaj posebnega (v svoji glavi) saj imam puncko -- kot neka skrivna moc! Nekje v meni, in nihce ne ve zanjo.
Puncka notri mi sepeta "bori se, bori se, zdrzi! ne popousti!" zene me naprej.

Nevem zakaj in kdaj sem z meditacijo prenehala. No, zakaj - vem! Ker sem prenehala z vseeeem!!
Ampak se danes se spomnim na puncko, in res bi jo rada ponovno obiskala, saj vem da je zalostna, in samo jaz vem, kaj prestaja! V stiski je!! Pogresam jo!! Moram jo cimprej videti.

Tudi moja terapevtka je veckrat rekla: "Naucite se morate najti otroka v sebi, saj je on v stiski, in mu biti najboljsa mama in najbolj ljubec oce!"

Vse te besede in izkusnja s puncko so me pripeljale do tega, da se ze dva dni obnasam popolnoma drugace do sebe.
Prejsnji dan sem bila lacna in sem si namesto kosila privoscila torto s prijateljico... kmalu mi je bilo jasno, da sem pogrnila kot mama. Otrok v meni je hotel torto, in jaz mama sem mu jo dala, nisem mu niti ponudila toplega kosila. Prav tako je bilo danes, ko sem si zazelela cokolado. Ne takoj, ampak kasneje, sem spoznala, da otrok v meni hoce cokolino,cokolado. No, bolj zenska v meni te dni saj imam menstruacijo (jaaaj!! se ena zoporna stvar ki jo prinese bulimija...neredne menstruacije) .. ko je dobil tviks in je hotel se vec, je dobil cokolino.pa se malo cokolina, cisto malo. pregovarjala sem  se z njim, da zdaj ima pa ze res dovolj, da ga bo bolel trebuh.
Ko sem pojedla se dodatno malo cokolina, sem se zasledila, kako se menim sama s sabo. Razlagam: "Ok, are you happy now. U got plenty of food so you r fine now. you dont need anything else. i gave u what you wanted and for return you wont do any mess to me, ok? be nice" takole sem se pomenila z otrokom v sebi.
res mi je dal mir, cel vecer je bil priden, nic mi ni vec tezil, jaz pa sem kot pridna mama pobirala sladkarije po stanovanju in jih spravljala nazaj v predale, da ja nebi prevec pojedel, ga bo bolel trebuscek. Res sem bila mama. Tudi narocila sem mu, naj nekaj normalnega poje, in res je prosil za kos kruha s filadelfija namazom in jogurt. Danes sva se zelo dobro ujela. moj otrok - moja puncka - je imela prijazno mamo danes.
Puncka je bila zelo vesela cez dan, zvecer pa nikakor ne more zaspat. Pripovedujem ji pravljice, pa ne poslusa. Spet je zalostna. Pogresa nekoga. Mamo svojo. Njena mama je vedno na poti. Njena mama sem jaz. ne skrbim za njo, ne menim se za njo. Odvisna je sama od sebe, zato je zalostna.
Ja, res sem grozna mama!

Bulimia smrdi!!

Povsod smrad po bruhanju, roke mi smrdijo in vsa hrana se mi dvuguje, pride do grla in gre nazaj dol. Ogabno je.
Prejsnjo noc sem se znebila odvajalnih tablet....vrgla sem jih v kos za smeti in dva dni cez metala vso zivo svinjarijo.... noben ziv clovek nebi sel brskat po lastnih smeteh, a tisti odvisnik/bulemik v meni se ni pustil motit....brskala sem med zavitki paradiznikove omake, ki se mi je tako lepo napacala na roko, da mi je unicila siv pulover, med jogurtovimi loncki, ki smrdijo ko sam hudic, med make up vatkami in vsem drugem dreku. Besno sem metala smeti po celi kuhinji in obupano molila, da so to se vedno smeti od prejsnjega vecera. Niti za trenutek se nisem zavedala kaj pocnem in nisem se zgrozila sama nad sabo, zdelo se mi je tako prav. Ko sem po nekaj minutnem brskanju le zagledala svojo zlato zeleno skatlico Dulcolax, se mi je nasmehnilo. Takoj sem povlekla ven zavitek tablet in vzela enega. Ko sem ugotovila, da sem se poskusala znebiti skoraj polne skatle, sem si mislila :" pa si ti fuknena, celo skatlo bi ti stran vrgla!" zbasala sems meti nazaj v kos in si umila roke. Potem sem vzela se en tablet in razpolozenje se mi je v trenutku spremenilo. Z nasmehom na obrazu sem si tablete pospravila nazaj na njihovo mesto in sla v kopalnico na porcijo bruhanja.
Navaden dan, lep dan, brez drame, a z enim grizljajem kruha prevec! :( dodaten koscek kruha ni bil v planu in tako sem bila kaznovana. Dogajanju ne sledim, nimam nadzora, racuni se pisejo brez krcmarja. Sem le fizicno telo, opravlja funkcije bulimije. Bruham, driskam, jokam, smrdim, bruham se bolj.
Ko kasneje gledam nazaj, si mislim: "ma idiotizem! halo. en grizljaj kruha? u must be kidding me!?!!?" ta posast vedno najde nek razlog!

Zelodec me svinjsko pece, koza na prstih je razpokana in grlo je na koncu s potrpezljivostjo. Predvsem pa vse smrdiiii!
Danes sem se zbudila nejevoljna, saj sem prejsnjo noc celo prebruhala in tako tudi spanec ni bil kvaliteten, sanjala sem, da bruham na javnem wcju (wtf?). Dobila sem se s prijateljico, in na sreco tudi ona ni bila pri energiji, zato sva se malo pritozevali. Ko sem ji skusala razloziti svoje obcutke, so mi oci zalile solze. Odlocno sem spremenila temo, in vsaj za tisti trenutek pustila jok ob strani. Po glavi so se mi pletle misli kot so: "vroca cokolada! kakav s smetano! vrica cokolada! cokolada! cokolino! mlecni zdrob! mlecni riz!"
Glava polna nevarnih misli me je silila na bruhanje cel dan.
Odpravili sva se k meni domov na kosilo. Naredila sem lahko zelenjavno omako in kvinojo, nisva pretiravali s kolicino, ampak najbolj narobe kar lahko naredis, je da si privoscis kosilo. Nisem uzivala niti v enem grizljaju in vse kar mi je hodilo po glavi je bilo, kako se bom kosila znebila. Mudilo se mi je na terapijo in po terapiji naravnost domov na cokolado in cokolino in bruhanjeeee! In se vec bruhanja in se vec bruhanja.
Povsod!

 Vzamem odvajalo in zjutraj me zbudijo bolecine v trebuhu in cel dan me spremljajo hemoroidi. Ne da se mi nic, pa toliko dela imam. Spakirati moram celo zivljenje, saj se selim iz trenutnega stanovanja, poleg tega pa cez nekaj dni odputujem.
Ampak raje kot to, grem po kosilu bruhat. (?)

Prejela sem mail prijateljice, ki tudi trpi za bulimijo, ki pravi, da ne razume, zakaj se ubada z bulimijo ko je na svetu toliko ljudi ki gredo skozi hujse stvari.
Odgovorila sem ji, da je po meni bulimija tista "hujsa" stvar in da ni veliko se hujsih stvari. Seveda so, in zal mi je za to, ampak bulimija napada vsa podrucja nasega zivljenja... fizicno telo, psiho in socialno zivljenje.
V mojem primeru, ce se ne pozdravim hitro, bom izgubila bitko v roku parih let, ker mi bodo odpovedala jetra in ledvica, ce ne drugega. Borba za fizicno rehabilitacijo je ovirana iz strani psihicne obolelosti, in toliko tezja, saj nam je vseeno za zdravstveno stanje, in le s tezavo obiscemo zdravnika, saj med ljudi ne hodimo.
Res nocem primerjat oziroma razvrednotit nobene druge bolezni ali trpljenja,amoak iz lastnih izkusenj lahko povem, da je bitka z rakom mala malca v primerjavi z bulimijo, saj ko zbolis za rakom, seveda se sesujes tako fizicno kot tudi psihicno, ampak stvar je nekoliko bolj oprijemljiva, in "le" sledis datumom, ko te narocijo na regled, operacijo, terapijo....prides k zdravniku in jim dovolis, da oni opravijo s tvojim telesom. V primeru hude bulimije pa tudi ce si toliko, da si poisces zdravnisko pomoc, nimas datuma, ko si narocen na poseg, ne morejo ti reci naredi to in to, obrni se tako in tako, vzemi te in te tablete...
No, vsaj meni se tako zdi.

Res pa je, da se pri raku tude ne izognes smradu bruhanja. Druga stvar, ki jo imam sedaj v glavi, so pa bogi otroci iz razsutih druzin...ja, to je veliko huje in je neprimerljivo z bulimijo, ampak tudi mi smo bili nekoc tam. Otroci brezdomci-neprimerljivo od neprimerljivega....tudi oni nimajo nobene topline, so zdravstveno ogrozeni, psihicno in fizicno, a vseeno toliko huje, saj so otroci. Tega ne bom nikoli prebolela.
Ko sem zivela v Afriki, sem videla kruto naravo cloveka, lahko se samo zlomis in zjokas...in ja, ko pomislim na to, si tudi sama recem, pa zakaj  za vraga se grem neke drame tukaj,ko je svet toliko krujsi do drugih. Ampk, kot sem rekla...huda bulimija ni najhujsa stvar na svetu, je pa ena najbolj neprijetnih.

Pa se smrdi!!! Tako kot smrdi kanalizacija brezdomskim otrokom in bruhanje po kemoterapiji rakavim bolnikom.

Mogoce ne veste, ampak bulimija je bolezen, samostojna bolezen, dusevna bolezen. Je zelo nevarna in zdravi se pod strokovnim nadzorom prihiatrov, potrebna je hospitalizacija. Tudi meni so rekli, da je hospitalizacija nujna, ker mi bi drugace zmanjkalo casa, pa sem se vseeno odlocila za samozdravljenje, saj hospitalizacija pomeni 4 mesece bolnice brez izpusta in obiskov, potem 1 mesec pavze in potem naslednjih 5 mesecev z obiski in prostimi vikendi. pha! No way. I have long distance relationship can u imagine me without skype?

To je ena taka jamrajoca objava, ker me groznooooo boli rit od hemoroidov, spuscam cudne zvoke, saj vsake 4 sekunde svinsko zareze, pece me grlo od bruhanja in celo telo od driskanja in bruhanja.
Nikoli nisem omenila, pa omenima seda: Moj blog so moje misli, moje izkusnje, moja spoznanja, zato ne obsojaj in beres ga na lastno odgovornost.

Vrocino imam, 38 stopinj celzija, pa se vedno ne dam miru....ravno sem se vrnila iz stranisca, vrgla sem ven kosilo. Vmes veckrat splaknim stranisce, ker ne morem gledat svojega bruhanja, kosckov napol prezvecene hran. Fuj!

FUJ! Bulimija smrdi!!