Zadnja dva tedna sem totlno prehlajena, kasljam ko sto let star kadilec, nimam kaj prevec energije in se vedno se ne usedem in pocijem.
Ta vidken sta prva dva dneva v 14dneh, ko sem si vzela cas za pocitek, pila neomejeno kolicino naravnega pomarancnega soka in limonado, jedla zeleno solato z ogromno cesna in za malico pojedla navaden jogurt in korenje. Telo sem nabasala z vitamini in ga razvajala z dokaj lepimi mislimi in danes ze celo popoldne ne kasljam, nos se mi je umiril in verjetno se mi bo tudi uho odmasilo do jutri zjutraj.
cudno mi je, ker skrbim zase. tega nikoli nisem pocela. z visoko vrocino sem skakala okoli, z vnetimi ledvicami sem delala in dvigovala otroke, z vnetim usesom sem zivela, kot da se nic ni tgodilo....in zdaj, danes, pocivam, lezim, se dolgosacim in jem hrano, polno vitaminov.
cudno je, vsake toliko se oglasi ego in me napizdi kaj se grem, da sem navaden lenuh in da bolje zame, ce se poberem iz postelje in vsaj malo pospravim po stanovanju. moje stanovanje je cisto in snazno, moje uho pa je se vedno zamaseno.
zdravnica mi je rekla, da so trenutki, ko me napade ego idealni za delo na sebi. to naj bi bili trenutki, ko se za eno uro posvetim svojim cutenjem, temu, kaj se dogaja v mojem telesu.
vceraj sem se usedla na tla in "sla v svoje telo"- ego me je najprej sabotiral, da je to izguba casa in da bom to pocela kdaj drugic, ampak zdj se morm pa res pobrat in nardit kj koristnega.
o tem, kako me vedno napade ego, ko se spravim to pocet, sem se pogovarjala z zdravnico in rekla mi je, da je kljuc v tem, da vztrajam in da je na zacetku vedno tezko ker je ego tako mocan in ve, da ga bo to unicilo, zato protestira, ampak da moram vztrajat in da bo kmalu postalo veliko lazje in da je to edini nacin, da se zares ozdravim od bulimije.
vztrajala sem. noge so postale tezke, mrzle in nekaj me je vleklo "dol"-
tudi roke so bile tezke in v telo sem dobila obcutek nervoze, tako, kot da bi cutila svojo kri, kako se pretaka po zilah, ali pa ko po prvih pozirkih alkohola, ko noge postanejo "mehke".
pritisk v nogah je rasel in zjokala sem se. jokala sem histericno in se drla "why i hate myself? why i am fat?"
obcutek, ki sem ga zaznala, je bil ZALOST.
cutila sem zalost, zalost do lastne situacije. zalostna sem bila zaradi sebe, ker moram cez vse to, da bom enkrat normalno zivela. bila sem zalostna.
po moji "body meditation" in po polurnem histericnem joku sem se pocutila veliko boljse in skoraj bi lahko rekla, da sem bila bolj povezana sama s sabo. bolj sem se zavedala trenutka v sedanjosti in razveselila sem se, ker imam super fanta. obcutek je bil enkraten, bila sem zaljubljena in cutila sem, kako me on ljubi in kako lepa je najina zveza. cutila in vedela sem, da je on moja prihodnost.
a obcutek ni trajal dolgo. kmalu so me prevzeli obcutki iz preteklosti in okrog enajstih sem zaspala.
spala sem obupno. tako kot ze nekaj casa sem imela tudi tokrat nocne more. v mojih nocnih morah se zadnje case pogosto pojavita mama in oce in vedno mi receta, da sem slaba in naj se vzamem v roke, potem gresta.
velikokrat sanjam gruco ljudi kako se norcuje iz mene in krici, da sem nevredna, gdra in debela.
zbudila sem se ob sestih in nic ni disalo po dobrem dnevu.
pocutila sem se obupno utrujeno z zamasenim usesom, kar me je spravilo ob zivce ze takoj ob 6h.
nisem se zavedala nicesar, nisem bila prisotna in nevem, kaj se je dogajalo. nisem zivela v sedanjosti, to je sigurno.
ob 9h sem se slisala s fantom. potrudila sem se, kakor sem se pac lahko, da sem bila prisotna in prisebna, ni mi ravno uspelo, a nekje deep down vem, da je vse ok in da me zveza polni z upanjem.
bila sem na robu zloma, kako sem jezna na mamo in oceta in da ta jeza ne popousti ze od bozica. nasprotno, raste v meni.
se vedno na cakam ocetov oprosti, a ga vsekakor ne bom dobila, ker se je on ze desetkrat premaknil naprej, le moja custva so obticala pri bozicnem kosilu.
prejsnji teden sta me tudi obiskala, bila sem ju vesela, saj je bilo to sele drugic, odkar zivim sama.
jezna sem, ker se vedno pocutim grozno, ko se pogovarjam z njima. tudi ce je vse ok, jaz se pocutim ko drek.
te dni sta me klicala parkrat in preverila, kako kaj moj prehlad in vedno sta rekla: "jst sm bovn, sm piu ful limonade, tablete, med, prelezou zadevo in v dveh dneh sm dobr. resno mors tut ti to, ker ce ne bos dobila plucnco!"
ja good for you, you good and i suck!
in sovrazim ta obcutek. sovrazim ga!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!! navelicana sem ga! navelicana sem samosovraztva in zanicevanja same sebe, tlacenje same sebe v nic in se ne spostovat. sia sem tega.
verjetno mi zelita dobro in sta mi iskreno svetovala, kaj naj naredim, ampak pocutim se ko drek.
ko da nism sposobna zase poskrbet. mislm sej res nism en ekspert v skrbi zase, ampak tko grozno sem se pocutila.
ne spomnim se, da bi se doma kdaj tko vneto pogovarjal o prehladu, vedno so sle take bolezni mim nas in smo sli v solo oziroma v sluzbo. zdj pa.....
da se bom pocutila se slabs, sem prebrala mail uciteljice, ki je bila en teden odsotna in jo je nadomescala njena bivsa asistentka. skupaj sva imeli super teden.
v mailu starsem je pohvalila le njo, mene niti omenila ni, ceprav sem jaz uciteljica njihovih otrok in sem sigurno pripomogla 70% k uspesnemu tednu.
vem da me ona ne spostuje prevec, nikoli mi ni dala obcutka spostovanja, mogoce je dvakrat omenila, da sva s fantkom, s katerim najvec delam dober tim. nikoli me ni izpostavila in nikoli nikoli nikoli mi ni dala obcutka, da me jemlje resno in da spostuje moje delo. skupaj delava vsak dan, jaz sem njena nova asistentka. zjutraj jaz delam s svojimi otroki stiri ure, ona s svojimi 3. potem se obe skupini zdruzita in jaz delam z njimi skupaj z ucitelji za glasbo, umetost, dramo itd..... zaslug za razvoj teh otrok imam vec kot ona, vec dam sebe v delo kot ona in cutim otroke bolj, kot jih bo ona kdajkoli.
pa me ne spostuje.
kurac jo gleda.
no, seveda sm se zjokala in za spremembo sem sla v svoje telo.
tokrat nisem mogla cutit nicesar. telo je blo zablokirano, samo zivcna sm bla ko pr norcih.
zdravnica pravi, da ce ne cutim nicesar je ok, tudi to je del "cutenja".
besna sem brcala po stanovanju in se drla, lahko bi se ji pokozlala v fris.
za trenutek sm si vrjela, da bi rada pustila delo v tej soli in zginla.
nevem kaj bom nardila.
zdj sm mirnejsa, ampak se vedno je nocem vidt jutr v sluzbi.
v meni ta zenska vzbuja slabe obcutke do sebe, in se enkrat..............sita sem tega!!!!!! sita sem tega, da ma dolocen folk tako moc nad mano in me vrze v negativo v sekundi.
lepega ne vidim.
100 ljudi me hvali, a jst se ne prenesem zarad ene zenske.
tuki se skriva veliko vsega zadi, ampak ker pisem v slovenscini bom od tu naprej raje pisala vsvoj dnevnik.
fuck it.
"WHEN YOU GET ENOUGH INNER PEACE AND FEEL REALLY POSITIVE ABOUT YOURSELF, IT IS ALMOST IMPOSSIBLE FOR YOU TO BE CONTROLLED OR MANIPULATED BY ANYONE ELSE!!! - wayne dwyer "
na zivce mi gre to, da se tko trudim z zdravljenjem in trudim se bit boljsi clovek v vsakem trenutku, vsak dan dam svoj maksimum od sebe, a na koncu dneva bi si loh plunla v obraz. ne dam si niti ene pikice nagrade.
se mi vcasih zdi, kolk je vse skupi zalostno, da sama sebi izrecem besede, ki jih nikol nebi rekla nobenmu.
zakaj se sploh sovrazim?
kao sm ful shujsala but guess what.........se vedno sm najdebeljsa med vsemi.
na roko si vsak dan napisem de stvari: 16.2. to je dan, ko se moj dragi vrne v slovenijo za pol leta, in KQ, kar pomeni Keep quite! Keep quite enostavno pomeni: nikogar ne briga tvoj pofukan lajf! ne utruji!
zdj se je mogoce mal umirila ideja v moji glavi, da so vsi okoli mene sovrazniki in da ne morem nobenmu zaupat. zdj sm bl nakulerana s prjatli, ampak se vedno vidm sovraznike vse povsod.
sprostila bi se rada, cutila bi rada!!
samo CUTILA BI RADA, Cutila kdo sem, cutila ljubezen, sreco, radost in svobodo.
Samo CUTILA bi rada!!!!!
totalno ma kurac mi gre to hladno zivljenje, polno strahov, da sem bedna, nezanimiva in debela in da nobenga ne zanimam in da moram bit tiho, ker govorim bedarije. zivljenje gre mimo mene, mendtem ko se jst borim sama s sabo. trenutna skrb mojega ega je, da grdo pisem. da najgrse na svetu napisem crko K in da crke e, j in s niso za nikamor.
zdj mam moment, ko se mi zdi, da delam vse prav, in vse kar lahko, da ozdravim in spet cutim. ta dva dni, ko sem sla v svoje telo, sva velik korak naprej.
Ljubim svojega fanta.
